Jedro

Pripoznava dolga ne predstavlja podlage za nastanek dolga.

Prvi toženec v času vložitve revizije ni več obstajal in ker te pomanjkljivosti takrat ni bilo več mogoče odpraviti, tožnik ni imel pravnega interesa za vložitev revizije.

Stranka sicer ni dolžna pravno okvalificirati svojega zahtevka, dolžna pa je uveljavljati tako trditveno dejansko podlago, da ta omogoča subsumpcijo pod določeno pravno normo. Tožnikove trditve in očitki ravnanju drugega toženca kot družbenika prvega toženca ne omogočajo subsumpcije pod nobenega od štirih v prvem odstavku 6. člena ZGD naštetih primerov zlorabe pravne osebe.

Izrek

Revizija drugega toženca zoper drugostopenjsko sodbo iz prvega sojenja se zavrne.

Revizija tožnika zoper drugostopenjsko sodbo iz drugega sojenja se v delu, ki izpodbija odločitev zoper prvega toženca, zavrže. V ostalem delu se tožnikova revizija zavrne.

Tožnik mora plačati drugemu tožencu 79,64 EUR revizijskih stroškov v roku 15 dni od prejema te odločbe, od 16. dne dalje tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnik je od obeh tožencev zahteval nerazdelno plačilo 17,135.362 SIT (sedaj 71.504,60 EUR), vendar je sodišče prve stopnje v prvem sojenju le drugotožencu naložilo plačilo zneska 6,466.362 SIT (sedaj 26.983,65 EUR). Tožbeni zahtevek v enakem znesku proti prvemu tožencu je zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo tožbeni zahtevek proti obema tožencema za plačilo 10,669.000 SIT (sedaj 44.646,13 EUR). Zavrnilo je tudi pobotni ugovor drugega toženca. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo, prvostopenjsko sodbo v zavrnilnem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo drugotoženca je zavrnilo in v izpodbijanem prisodilnem delu in v delu o zavrnitvi pobotnega ugovora potrdilo prvostopenjsko sodbo. V drugem sojenju je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek proti obema tožencema za plačilo zneska 10,669.000 SIT (44.646,13 EUR) in tožbeni zahtevek proti prvemu tožencu za plačilo zneska 6,466.362 SIT (26.983,65 EUR) ter odločilo o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je v drugem pritožbenem odločanju tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

2. Proti drugostopenjski sodbi iz prvega pritožbenega sojenja je vložil pravočasno revizijo drugi toženec zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Osredotoča se na razloge za zavrnitev njegovega pobotnega ugovora, ki je temeljil na posojilni pogodbi s 3. 10. 2000, s katero je on tožniku posodil 6,466.362 SIT, saj pojasnjuje, da prejema enakega zneska, ki mu ga je tožnik posodil na podlagi posojilne pogodbe z 12. 12. 2000, v pritožbi ni izpodbijal. Napačen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni predložil dokaza o svoji izročitvi denarja tožniku na podlagi pogodbe s 3. 10. 2000, saj to izhaja že iz same posojilne pogodbe. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do teh pritožbenih navedb in zato manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je napačno označilo pritožbene trditve o zavarovanju posojila iz pogodbe s 3. 10. 2000 za nedopustno pritožbeno novoto. Zato drugi toženec povzema svoje pritožbene trditve o zavarovanju v obliki vrednostnih papirjev, kar je zatrjeval tudi že v odgovoru na tožbo. Pri opredelitvi za nedopustno pritožbeno novoto gre po njegovem za nadaljnjo procesno kršitev. Drugi toženec se na teoretični ravni sicer strinja z razlogi, da neobstoječe obveznosti ni mogoče pripoznati, vendar je obveznost obstajala. Razloge prvostopenjskega sodišča, da naj bi v pobot ugovarjana terjatev temeljila na fiktivni posojilni pogodbi, je drugi toženec obširno izpodbijal v pritožbi, vendar se pritožbeno sodišče s temi razlogi ni ukvarjalo. Zato v izpodbijani sodbi manjkajo razlogi o odločilnem dejstvu, zakaj pritožbeno sodišče šteje, da je zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju v pobot ugovarjane terjatve pravilen. Posledično je materialnopravno napačna odločitev o zavrnitvi pobotnega ugovora in s tem o prisoji vrnitve posojila iz pogodbe z 12. 12. 2000. Drugi toženec sodišču še očita nejasnost, na katero pogodbo se nanašajo razlogi, da je sporna posojilna pogodba le eden od dokazov. V nadaljevanju revizija izpodbija razloge o dokazni vrednosti izpovedi tožnika in ene od prič glede neizročitve posojila po pogodbi s 3. 10. 2000. 3. Tožnik je vložil pravočasno revizijo proti drugostopenjski sodbi iz drugega pritožbenega sojenja. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in posledično prvostopenjske sodbe v delu o zavrnitvi zahtevkov proti obema tožencema. Graja razloge obeh sodišč, da predmet kupne pogodbe s 4. 10. 2000 ni bil ekskluzivna prodaja piva. Ne strinja se z razlogi, da sam preširoko razlaga pogodbo in zato povzema določbe 99. in 100. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika) o razlagi pogodb z iskanjem skupnega namena pogodbenikov. Pritožbeno sodišče bi moralo razlagati pogodbo, ob upoštevanju vseh okoliščin, dokazov o vsaki od njih in na podlagi skupne ocene dokazov. Ker je obravnavalo le zapis pogodbe, ni upoštevalo ustreznih določil Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pravi namen strank je mogoče ugotoviti le ob upoštevanju vseh dokazov skupaj. Napačen je zaključek pritožbenega sodišča o napaki volje, saj dejanja obeh strank kažejo, da je bil namen prenesti ekskluzivno prodajo piva. Upoštevati bi bilo treba, da je bil v tem poslu tožnik šibkejša stranka. V nadaljevanju revizija graja zaključek obeh sodišč, da je končni izid tožnikove dejavnosti pripisati tožnikovemu lastnemu neuspehu. S takimi razlogi naj bi sodišči ekskulpirali oba toženca glede njune odškodninske odgovornosti, čeprav je v njuni dokazni sferi, da nista povzročila škode. Gre za zmotno uporabo 154. člena ZOR. Tožnik je z vsemi svojimi dejanji imel namen prevzeti ekskluzivo za prodajo piva. Dejanja tožencev pa sta mu sliko izkrivljala, ga zavajala in povzročila podpis kupne pogodbe ter plačilo izredno visoke kupnine. Gre za krivdno ravnanje obeh strank. V zvezi s spregledom pravne osebnosti bi morali sodišči upoštevati, da je drugotoženec aktivno deloval v celotnem poslu in to kot fizična oseba, zase je ustvaril korist in pobral posojilo, njegova vloga je bila pri krivdnem ravnanju obeh odločilna. Drugi toženec je družbo zlorabil za svojo korist. Zato sta sodišči napačno uporabili materialno pravo iz 154. člena ZOR in 6. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD). Tudi v tem segmentu nista v skladu z ZPP izvedli dokazovanja.

4. Vsaka od revizij je bila vročena nasprotni stranki, obe sta vložili tudi obrazložen odgovor na revizijo druge stranke. Reviziji sta bili vročeni še Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija drugega toženca ni utemeljena, revizija tožnika je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

O reviziji drugega toženca

6. Drugi toženec izpodbija odločitev obeh sodišč iz prvega sojenja, da mora na podlagi posojilne pogodbe z 12. 12. 2000 vrniti posojeni znesek, ker je njegov pobotni ugovor neutemeljen, saj ni dokazov, da naj bi pred tem on tožniku na podlagi pogodbe s 3. 10. 2000 izročil posojilo v enakem znesku. Revizijsko sodišče najprej opozarja, da v revizijski fazi postopka skladno s tretjim odstavkom 370. člena ZPP ni več mogoče izpodbijati odločilnih dejanskih ugotovitev, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestala tudi pritožbeni preizkus. To ni dovoljeno niti izrecno niti v preobleki procesnih kršitev. Iz povzetka revizijskih navedb v 2. točki te odločbe jasno izhaja, da gredo mnoge od drugotoženčevih trditev v opisani nedovoljeni smeri. Nekatere od revizijskih trditev pa so tudi netočne. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do pritožbenih navedb, da naj bi izročitev denarja izhajala že iz samega zapisa pogodbe, saj je pojasnilo, da to ni edini dokaz, omenilo je izpoved tožnika in ene priče ter kot življenjsko sprejemljivo potrdilo dokazno oceno, da drugi toženec tega denarja ni izročil. S trditvami na koncu revizije o manjši dokazni vrednosti izpovedi tožnika in ene od prič drugi toženec nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje. Razlogi pritožbenega sodišča o sporni pogodbi kot le enem od dokazov niso nejasni, saj je sporna le izročitev denarja po posojilni pogodbi s 3. 10. 2000 in ne tudi po posojilni pogodbi z 12. 12. 2000. Tudi tu torej ne gre za zatrjevane procesne kršitve. Neutemeljen je procesni očitek pritožbenemu sodišču, da ni odgovorilo na obširne pritožbene trditve, da ni šlo za fiktivno pogodbo. Odgovora pritožbenega sodišča niti ni moglo biti, saj zatrjevano obširne pritožbene graje v tej smeri sploh ni bilo.

7. Drugi toženec je skušal izročitev denarja dokazati tudi s trditvijo o zavarovanju spornega posojila, ki da pomeni pripoznavo dolga v smislu drugega odstavka 387. člena ZOR. Pri tem v pritožbi ni pojasnil, za kakšno vrsto zavarovanja je šlo, torej konkretno za zavarovanje z vrednostnimi papirji, kot trdi sedaj v reviziji. Pritožbeno sodišče je verjetno res preuranjeno ocenilo, da gre za nedopustno pritožbeno novoto. O zavarovanju z vrednostnimi papirji je drugi toženec govoril že v odgovoru na tožbo, vendar je hkrati pojasnil, da mu je tožnik v zvezi s tem izročil generalno pooblastilo za vnovčenje, ki pa ga je kmalu preklical. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da v primeru, ko sodišče navede več razlogov za zavrnitev določenega ugovora, morebitna nepravilnost (v materialnopravnem ali procesnem smislu) le enega od njih ne povzroči nepravilnosti odločitve. Drugi toženec ne izpodbija nadaljnjih razlogov pritožbenega sodišča, da pripoznava dolga (kar naj bi bila v obravnavani zadevi izročitev vrednostnih papirjev z generalnim pooblastilom, ki je bilo naknadno preklicano) ne predstavlja podlage za nastanek dolga oziroma da je pripoznava neobstoječe obveznosti brezpredmetna. S slednjim se drugi toženec v reviziji na teoretični ravni tudi strinja, v konkretni zadevi pa izpodbija s trditvijo, da je dolg obstajal in z nedovoljeno grajo dokaznega zaključka o neizročitvi posojila (neutemeljeno zatrjevanje procesnih kršitev o pomanjkanju odločilnih dejstev, nejasnih razlogih, dokazni vrednosti posameznih dokazov itd.).

8. Ker drugi toženec po pogodbi s 3. 10. 2000 tožniku ni izročil denarja, je njegov na tej pogodbi temelječ pobotni ugovor neutemeljen. Dolg drugega toženca tožniku iz posojilne pogodbe z 12. 12. 2000 pa ves čas postopka ni bil sporen. Zato je odločitev obeh sodišč o ugoditvi temu delu tožbenega zahtevka in zavrnitvi drugotoženčeve pritožbe materialnopravno skladna s prvim odstavkom 557. člena ZOR.

O tožnikovi reviziji glede prvega toženca

9. Tožnik izpodbija odločitev pritožbenega sodišča iz drugega pritožbenega sojenja o neutemeljenosti preostalega tožbenega zahtevka proti obema tožencema. Njegova revizija je v delu, v katerem izpodbija odločitev, ki se nanaša na prvega toženca, nedovoljena. Po podatkih spisa prvi toženec ne obstaja več. Iz izpiska iz sodnega registra na listni številki 161 spisa izhaja, da je bil prvi toženec C. d.o.o. ... po uradni dolžnosti izbrisan iz sodnega registra 27. 1. 2005 na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod). Z dnem izbrisa iz sodnega registra je družba prenehala obstajati in s tem izgubila sposobnost biti stranka po 76. členu ZPP. Navedena sposobnost je procesna predpostavka, na katero mora sodišče v skladu z 80. členom ZPP paziti ves čas postopka po uradni dolžnosti. To pomanjkljivost bi bilo sicer v smislu 81. člena ZPP mogoče odpraviti, vendar le določen čas. Družba je po podatkih omenjenega izpiska imela enega družbenika, ki je bil torej njen pravni naslednik. Zato bi v primeru prekinitve postopka bilo mogoče nadaljevati postopek proti njemu, vendar le ob ustreznem in pravočasnem ravnanju tožnika kot upnika izbrisane družbe. ZFPPod je namreč upnike izbrisanih družb pri uveljavljanju terjatev proti družbenikom izbrisanih družb omejeval z enoletnim prekluzivnim rokom (drugi odstavek 394. člena ZGD v zvezi s petim odstavkom 27. člena ZFPPod). V obravnavani zadevi je ta rok potekel vsaj 27. 1. 2006. Prvi toženec v času vložitve revizije 7. 12. 2007 ni več obstajal in ker te pomanjkljivosti tudi ni bilo več mogoče odpraviti, tožnik ni imel pravnega interesa za vložitev revizije. Vlagatelj mora imeti od pravnega sredstva neko konkretno ali neposredno korist, kar je tudi procesna predpostavka za dovoljenost revizije. Tožnik je v opisani situaciji nima, saj ne more doseči spremembe ali razveljavitve izpodbijane sodbe, ker z zahtevkom proti neobstoječi družbi ne more uspeti, z morebitnim zahtevkom proti njenemu edinemu družbeniku pa zaradi zamude prekluzivnega roka tudi ne. Po drugem odstavku 374. člena ZPP je nedovoljena tudi tista revizija, ki jo vloži oseba, ki zanjo nima pravnega interesa.

O reviziji tožnika glede drugega toženca

10. Iz odločilnih dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je tožnik zahteval plačilo odškodnine v znesku 17,135.362 SIT oziroma sedaj 71.504,60 EUR za škodo, ki jo je ocenjeval v višini delno plačane in delno v zvezi z nameravano kupno pogodbo še predvidene kupnine (skupaj takrat 160.000 DEM). S prvim tožencem se je dogovarjal o prevzemu dejavnosti uvoza in distribucije piva angleškega proizvajalca. Nato je z njim 4. 10. 2000 sklenil kupno pogodbo, predvidena pa je bila sklenitev pogodbe še med prvim tožencem in tožnikovo družbo, ki jo je tožnik moral šele ustanoviti. Ko je prvi toženec pripravil zapis druge pogodbe, je tožnik njen podpis odklonil, ker je ugotovil, da mu posel ne bo prinašal predvidene koristi. Razloge za nesklenitev je pripisal obema tožencema, jima očital prikaz netočnih podatkov o ceni, seznamu kupcev v Sloveniji, dogovor z drugo družbo o prodaji istega predmeta itd. Zatrjeval je njuno naklepno ravnanje. Glede drugega toženca je zatrjeval še, da je ta nastopal kot fizična oseba, da je zlorabil pravno osebo prvega toženca in da je zato treba uporabiti institut spregleda pravne osebnosti.

11. Tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel, ker sta sodišči presodili, da predmet pogodbe s 4. 10. 2000 ni bil uvoz in distribucija piva, pač pa le nakup v pogodbi naštetih predmetov in storitev. O prevzemu uvoza in distribucije so tekla pogajanja v zvezi z nameravano sklenitvijo druge pogodbe s tožnikovo novoustanovljeno družbo, do česar pa ni prišlo. Zaradi delne povezanosti sklenjene in predvidene pogodbe sta spor pravilno obravnavali tako z vidika poslovne kot neposlovne odškodninske odgovornosti, vendar nedopustnih ravnanj tožencev nista ugotovili, pa tudi ne razlogov za spregled pravne osebnosti.

12. Čeprav je bila revizija proti odločitvi glede prvega toženca zavržena, bi bilo mogoče ravnanje tega toženca, ob sklepanju pogodbe in pogajanjih za drugo pogodbo, mogoče obravnavati kot predhodno vprašanje pri presoji drugotoženčeve odgovornosti namesto odgovornosti prvega toženca zaradi zahtevanega spregleda pravne osebnosti. Temeljni pogoj za spregled pravne osebnosti družbe in odgovornosti družbenika za njene obveznosti je, da je bila družba odgovorna za sporno obveznost. Če te obveznosti ni, tudi spregleda pravne osebnosti ne more biti. Vendar se v tej zadevi revizijsko sodišče ne ukvarja podrobneje z odgovornostjo prvega toženca za vtoževano odškodninsko obveznost, in sicer zato, ker tožnik ni postavil zadostne in ustrezne trditvene podlage za spregled pravne osebnosti. Revizijsko sodišče tako le na kratko pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, kaj je bil predmet kupne pogodbe s 4. 10. 2000 med prvim tožencem in tožnikom, njeni razlagi pravil o razlagi pogodb, presoji o neobstoju upoštevnih kršitev poslovne in neposlovne obveznosti, hkrati pa ugotavlja zmotnost revizijskih razlogov o tem, kdo nosi dokazno breme o obstoju vzročne zveze, ter zmotnost procesnega očitka pritožbenemu sodišču, da pri ugotavljanju skupnega namena pogodbenikov ni upoštevalo vseh dokazov. Odgovornost drugega toženca je tožnik utemeljeval tudi s trditvijo, da je „aktivno deloval v celotnem poslu in to kot fizična oseba“, pri čemer v reviziji izrecno vztraja. Revizijsko sodišče odgovarja, da je drugi toženec kot direktor in zastopnik prvega toženca moral aktivno delovati, ni pa deloval samostojno kot fizična oseba. To sta sodišči izrecno ugotovili in se pri taki presoji oprli med drugim tudi na vsebinsko enako izpoved samega tožnika (razlogi prvostopenjske sodbe v prvem odstavku na zadnji strani). Na tej podlagi tožnik z odškodninskim zahtevkom proti drugemu tožencu zato ne more uspeti.

13. Vse oblike odgovornosti za drugega so izjeme od splošnega pravila, da vsak pravni subjekt sam in samostojno odgovarja za svoje obveznosti. Taka izjema je tudi institut spregleda pravne osebnosti. V 5. členu ZGD je tudi za gospodarske subjekte uzakonjeno splošno pravilo o samostojni odgovornosti družbe za svoje obveznosti, v 6. členu pa je urejen institut spregleda pravne osebnosti, kdaj lahko, kljub določbi 5. člena, za obveznosti družbe odgovarjajo tudi družbeniki. Ker gre za izjemo, so določbe stroge in omejujoče: spregled je mogoč, če so družbeniki družbo kot pravno osebo zlorabili za dosego njim prepovedanega cilja; ali za oškodovanje svojih upnikov; ali če so v nasprotju z zakonom s premoženjem družbe ravnali kot s svojim lastnim premoženjem; ali če so v svojo korist ali korist druge osebe premoženje družbe zmanjšali, pri čemer se zahteva tudi subjektivni pogoj vednosti, da družba ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam. Splošna predpostavka za to vrsto odgovornosti je torej zloraba pravne osebe. Res je, da stranka ni dolžna pravno okvalificirati svojega zahtevka, dolžna pa je uveljavljati tako trditveno dejansko podlago, da ta omogoča subsumpcijo pod določeno pravno normo. Tožnikove trditve in očitki ravnanju drugega toženca kot družbenika prvega toženca ne omogočajo subsumpcije pod nobenega od štirih iz prvega odstavka 6. člena ZGD povzetih primerov zlorabe pravne osebe. Zato so pravilni razlogi obeh sodišč o preveč posplošenih tožnikovih očitkih. Še najbližji je bil očitek o zlorabi drugega toženca, ker je uspel dobiti koristi iz posojila. Vendar pri tem ne gre za zlorabo pravne osebe in tudi ne za kako drugo zlorabo, temveč le za neizpolnitev obveznosti iz posojilne pogodbe. Drugi toženec je bil prav na podlagi te pogodbe v prvem sojenju tudi pravnomočno obsojen, da mora prejeto posojilo vrniti.

14. Procesni očitek v reviziji, da sodišči v zvezi s spregledom pravne osebnosti nista izvedli dokazovanja skladno z določbami ZPP, je premalo konkretiziran, da bi ga bilo mogoče obravnavati.

15. Revizijsko sodišče je na podlagi 377. in 378. člena ZPP o revizijah obeh strank odločilo tako, kot izhaja iz izreka pod točkami I, II in III te odločbe. Glede na revizijski uspeh vsak revident krije stroške svoje revizije, mora pa nasprotni stranki povrniti stroške njenega revizijskega odgovora (določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroški revizijskih odgovorov so odmerjeni na podlagi določb Odvetniške in Taksne tarife, pri čemer je revizijsko sodišče pri revizijskem odgovoru tožnika upoštevalo revizijsko vrednost 26.983,65 EUR, pri revizijskem odgovoru drugega toženca pa nanj se nanašajočo revizijsko vrednost 44.646,13 EUR in ne tudi revizijsko vrednost zahtevka proti prvemu tožencu. Ker je o obeh revizijah proti sodbama iz prvega in drugega pritožbenega sojenja odločalo istočasno, je stroške obeh revizijskih odgovorov v zneskih 858,70 EUR in 978,39 EUR pobotalo in odločilo, da mora tožnik drugemu tožencu povrniti še razliko 79,64 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.