Jedro

Določitev cene je prepuščena sodišču. Slednje lahko to odreče le, če ne razpolaga s podatki, na podlagi katerih bi bila določitev mogoča. Ti podatki se nanašajo na predmet izpolnitve, vrsto dela, težo dela in čas, ki je običajno potreben za izvršitev dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ig 2003/09474 z dne 27. 1. 2004 v I. točki izreka za glavnico v višini 18.081,29 EUR ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške v višini 323,47 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženca v višini 8.795,96 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka se, iz vseh pritožbenih razlogov, pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti razveljavi, tožeči stranki pa naloži plačilo celotnih pravdnih in pritožbenih stroškov toženca.

3. Tožeča stranka, v pravočasnem odgovoru na pritožbo, višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Podjemna pogodba (ki je bila sklenjena med pravdnima strankama) je pogodba, s katero se podjemnik zaveže opraviti določen posel (delo), naročnik pa se zaveže, da mu bo za to plačal. Plačilo se določi s pogodbo, če ni določeno z obvezno tarifo ali drugim obveznim pravnim aktom. Če plačilo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času in za to vrsto dela običajnemu plačilu (1. in 2. odstavek 623. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). Utemeljeno je pritožbeno stališče, da sodišče cene ne sme postaviti arbitrarno, brez upoštevanja zakonskih kriterijev. Prav tako je pravilno razlogovanje odgovora na pritožbo, da vrednosti dela ne moremo enačiti s časom, ki ga je tožena stranka porabila za njegovo izdelavo. Vrednost dela in za opravo posla običajno potreben čas sta dva ločena kriterija, ki vplivata na določitev cene. Kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, je prvostopenjsko sodišče upoštevalo oba.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni podala trditev, na podlagi katerih bi bilo mogoče določiti primerno ceno pokojninskih načrtov. Določitev cene je prepuščena sodišču. Slednje lahko to odreče le, če ne razpolaga s podatki, na podlagi katerih bi bila določitev mogoča. Ti podatki se nanašajo na predmet izpolnitve, vrsto dela, težo dela in čas, ki je običajno potreben za izvršitev dela. Tožeča stranka je v obravnavanem primeru navedla, da je izdelala dva pokojninska načrta - enega za kolektivno in enega za individualno zavarovanje, da je izdelava vsakega od njiju terjala veliko kreativnost oziroma je bilo v vsakega vloženega veliko dela ter, da je to zahtevna in specifična storitev, ki jo lahko opravijo le usposobljeni in verificirani strokovnjaki. Za izračun vrednosti je predlagala postavitev izvedenca. Takšne navedbe dajejo zadostno podlago za določitev cene. Posledično niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je bila z ugotovitvami izvedenca nadomeščena trditvena podlaga tožnika. Sodišče tako ni zagrešilo očitanih kršitev 7. člena ter 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

7. Zaključek, da je vrednost prvega načrta 15 milijonov SIT, izhaja iz dogovora pravdnih strank (magnetogram 8. seje skupščine v prilogi B 46 in ostali dopisi v spisu - predvsem priloge A25 do A29), okoliščin, da je tožeča stranka za primerljive načrte drugim subjektom zaračunavala podobno ceno in da je bila eden izmed redkih (če ne edini) subjekt, ki je v tistem času izdeloval takšne načrte (nobena od strank ni navedla, da bi načrte izdeloval še kdo drug in kakšna je bila njihova cena). Dejstvo je tudi, da je tožeča stranka toženi za vsak pokojninski načrt zaračunala 15 milijonov SIT.

Iz dokumentacije v spisu izhaja, da se je tožena stranka upirala zgolj ceni za izdelavo drugega načrta. Kot razlog, zakaj polne cene za oba načrta ni plačala, namreč ves čas navaja, da sta bila načrta zelo podobna in je bila zato tako visoka cena za drugi načrt neprimerna. Konkretno ceni za izdelavo prvega načrta ni ugovarjala (iz korespondence med strankama izhaja celo, da se je z njo strinjala). Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno zaključilo, da slednja ni sporna in se posledično do nje ni podrobneje opredeljevalo.

8. Tožeča stranka je s trditvami, da je drugim subjektom za primerljive načrte zaračunala primerljivo ceno, ki so jo slednji tudi plačali, izkazala, da je takšna cena ravnotežna tržna cena (1). Z upoštevanjem le-te, je sodišče upoštevalo tudi ekonomsko načelo usklajevanja ponudbe in povpraševanja.

Tožena stranka je ugovor, da pokojninska načrta, ki ju je tožeča stranka v tistem času izdelala za družbi S. in Z., morda nista primerljiva z vtoževanim, podala šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo (dne 12. 7. 2013). To je več let po prvem naroku za glavno obravnavo, ki je bil izveden dne 22. 6. 2006 in še več let po tem, ko se je tožeča stranka prvič sklicevala na omenjena načrta in njuno ceno (v prvi pripravljalni vlogi z dne 13. 10. 2004). Takšno zanikanje je prepozno (2). Stranke se morajo namreč do navedb nasprotne stranke opredeliti najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo (286. člen ZPP). Dejstva, ki jih stranka ne zanika (pravočasno) ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana (212. člen ZPP). Priznanih dejstev ni potrebno dokazovati, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da sta bila omenjena načrta primerljiva s spornim (3).

9. Navedbe, da in kako je direktor tožene stranke dosegel sklenitev pogodbe, so nedovoljene pritožbene novote. Pravilno pa pritožba opozarja, da okoliščina, da je tožena stranka zaradi dejstva, da je bil direktor tožeče stranke član njenega nadzornega sveta, prihranila na času in je zato imela korist, v postopku ni bila zatrjevana. Prav tako v postopku ni bilo zatrjevano, da je imela tožeča stranka z izdelavo drugega pokojninskega načrta kakšne materialne stroške. V obeh primerih gre za neki splošni ugotovitvi, ki nista odločilno vplivali na določitev primerne cene. Sodišče prve stopnje ju je zgolj omenilo, kot dodatno utemeljitev svoje odločitve. To na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivalo. Odločitev je v zadostni meri utemeljena že iz drugih razlogov.

10. Napačno je pritožbeno sklepanje, da na določitev cene ne more vplivati (sicer neprerekana) okoliščina, da je izdelan pokojninski načrt toženi stranki prinesel nove razvojne možnosti in izboljšanje poslovanja. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je vrednost dela (proizvoda) med drugim odvisna od njegove uporabnosti. To je vsekakor okoliščina, ki se lahko upošteva pri določitvi njegove vrednosti in posledično pri določitvi primerne cene.

11. Tudi očitka, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izvedenskega mnenja, oziroma da ga ni upoštevalo, nista utemeljena. Sodišče je v 26. točki obrazložitve zapisalo, da izvedenec mnenja o vrednosti dela ni mogel podati, zato je njegovo ceno določilo samo, na podlagi celotne dokumentacije v spisu. Poudarilo je, da se cena ne določa zgolj glede na vloženo delo, ampak je odvisna tudi od številnih drugih okoliščin, kar izhaja tudi iz izvedenskega mnenja. Ta je zapisal, da je za izdelavo pokojninskega načrta potrebna ustrezna izobrazba in specifično znanje, kar mu že samo po sebi daje neko vrednost. Iz ugotovitve, da po izdelavi prvega pokojninskega načrta za izdelavo drugega ni bilo potrebno več kot 5% dodatnega dela, tako ne izhaja, da bi bila primerna cena zanj zgolj 5% cene prvega načrta. Dejstvo, da je tožeča stranka v izdelavo drugega načrta vložila manj dela kot v prvega, je bilo ustrezno upoštevano.

Sodišče pri odločanju po 2. odstavku 623. člena ZOR ne more določiti natančne cene. Njegova naloga je, da ob upoštevanju zakonskih kriterijev, določi primerno, pravično ceno. Kot je že bilo obrazloženo, je primerna cena za prvi pokojninski načrt 15 milijonov SIT. Takšna bi bila tudi primerna cena za drugi načrt, v kolikor ne bi bila podana posebna okoliščina - torej dejstvo, da sta bila oba načrta izdelana za istega naročnika in da sta si zelo podobna. Od treh kriterijev, ki lahko vplivajo na določitev primerne cene (vrednost dela, običajno potreben čas za njegovo izdelavo in njegova običajna cena), tako edino kriterij porabljenega časa kaže na potrebo po znižanju ugotovljene primerne cene. Sodišče je to v zadostni meri upoštevalo in na podlagi te okoliščine ceno znižalo za 5 milijonov SIT (kar predstavlja 1/3 sicer primerne cene). Na določitev cene pa nikakor ne vpliva zgolj čas, ki ga podjemnik porabi za izdelavo produkta. Upoštevati je potrebno tudi številne druge okoliščine, kar je sodišče prve stopnje storilo in v zadostni meri tudi obrazložilo.

12. Da akontacija pomeni predujem, ki ga daje pogodbena stranka z namenom utrditve obveznosti in ne more pomeniti pogodbeno dogovorjene cene oziroma celotnega plačila po pogodbi opravljenih storitev, je tožencu obrazložilo že sodišče prve stopnje (23. točka obrazložitve). Slednje je tudi ugotovilo, da sta bila na podlagi Pogodbe o opravljanju storitev z dne 23. 2. 2000 izdelana dva pokojninska načrta (21. točka obrazložitve) ter jasno in argumentirano obrazložilo, zakaj v delu, ki se nanaša na vprašanje, ali so bila dela specificirana po pogodbi tudi opravljena, sledi trditvam tožnika in ne toženca. Višje sodišče se v tem delu v celoti sklicuje na njegovo obrazložitev. Vrednosti teh del je v postopku na prvi stopnji tožena stranka ugovarjala le pavšalno. Tožeča stranka je njene ugovore obrazloženo zavrnila in sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je cena del takšna, kot jo je zaračunala tožeča stranka.

13. Dokazi o tem, da so dodatna dela bila opravljena, so bili predloženi pravočasno. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki postavilo 15 dnevni rok v katerem je lahko odgovorila na navedbe toženca in v ta namen predložila dokaze (2. odstavek 268a. člena ZPP - poziv na l. št. 77). Poziv je bil tožeči stranki vročen 4. 4. 2006, odgovor pa je tožnica vložila 19. 4. 2006 - torej znotraj postavljenega roka. Dejstvo, da je bil 10. 4. 2006 opravljen prvi narok za glavno obravnavo, na pravočasnost ne more vplivati.

14. Da so bila z akontacijami plačana prav dodatna dela, izhaja iz trditev same tožene stranke (4). Tako je očitek, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo, kako je prišlo do takšnega zaključka, neutemeljen.

15. Iz navedenega izhaja, da prvostopenjska sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, prav tako pa je odločitev mogoče preizkusiti. Tudi pravica do izjave pravdnima strankama ni bila kršena. Stranki sta imeli možnost izjaviti se o vseh navedbah in dokazih nasprotne stranke ter podati navedbe in dokaze s katerimi sta utemeljevali svoja stališča. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene izmed očitanih kršitev Ustave (enako varstvo pravic in pravica do sodnega varstva) ali EKČP, ki mu jih pavšalno očita pritožba.

16. S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni v ničemer doprinesel k odločitvi in je bil zato stroškovno nepotreben. Posledično mora vsaka stranka sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) To je cena, ki so jo izvajalci pripravljeni ponuditi za izvedbo storitev, naročniki pa so jo pripravljeni plačati.

(2) Enako velja za trditve, da bi tožena stranka drugi pokojninski načrt lahko izdelala sama, podane v pripravljalni vlogi z dne 5. 3. 2013. (3) Prav tako tožena stranka ni prerekala navedb tožeče stranke, da je odstopila od dogovora o skupni ceni 20 milijonov SIT za oba pokojninska načrta in je zato sodišče tudi te pravilno štelo za priznane.

(4) V pripravljalni vlogi z dne 30. 3. 2006 je navedla, da je vse, kar ji je bilo v času veljavnosti pogodb opravljeno in dostavljeno s strani tožeče stranke, plačala z mesečnimi akontacijami, v pripravljalni vlogi z dne 22. 6. 2006 pa poudarila, da so bila zatrjevana dodatna dela po Pogodbi z dne 23. 3. 2000 že plačana z mesečnimi akontacijami.