Jedro

Dokler sta tožnika hišo, ki so jo pravdne stranke skupaj zgradile, lahko uporabljala, še nista mogla biti prikrajšana zaradi svojih vlaganj v hišo in zemljišče, na katerih sta po njunih trditvah pridobila lastninsko pravico na originaren način. Ko pa jima je toženec to preprečil in - morebiti brez njune vednosti – nato prodal nepremičnino ter sam zadržal kupnino, pa je šele mogoče obravnavati nastalo dejansko situacijo kot razmerje neupravičene obogatitve na eni strani ter neupravičenega prikrajšanja na drugi strani. Šele z izpolnitvijo znakov neupravičene pridobitve je nastopil trenutek, ko sta tožnika lahko uveljavljala obogatitveni zahtevek.

Obrazložitev

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

O B R A Z L O Ž I T E V: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 22.187,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2004 dalje do plačila, v 15 dneh. Tožeči stranki je naložilo, da plača toženi stranki pravdne stroške v višini 1.877,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo vlagata pritožbo tožnika. Uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata, naj se pritožbeni ugodi, sodbo v izpodbijanem delu pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poudarjata, da ugotovitev prvostopnega sodišča, da sta tožnika svoje trditve podkrepila zgolj s predložitvijo osebnega dnevnika in tehnične dokumentacije, ni resnična. Umik tožbe v delu tožbenega zahtevka za ugotovitev solastninske pravice tožnikov ne pomeni umika njune trditvene podlage glede nastanka solastnine kot predhodnega vprašanja obogatitve. Ker je bilo izvedensko mnenje izvedenca J. pridobljeno izven pravdnega postopka, po ustaljeni sodni praksi velja za del trditvene podlage. Sodišče je tožnikoma preprečilo, da bi natančneje izpovedovala o času in višini vlaganj. Če se prepis dnevnikov sodišču zdi omejen v svoji dokazni vrednosti, ne bi smelo preprečiti izpovedbe o vsebini tega dnevnika s stališčem, da je vsebina nižjemu sodišču znana. Tožnika bi z izpovedbo po naravi stvari dodatno dokazovala resničnost vsebine izvedenskega mnenja izvedenca J. Na podlagi določb ZTLR bi moralo sodišče ugotoviti solastninsko pravico tožnikov. Pritožnika se sklicujeta na določbe 22. do 25. člena ZTLR. Odločitev sodišča tudi ni družbeno opravičljiva. Ni življenjsko logično, da bi nekdo kar tako in v taki meri vlagal v tujo nepremičnino. Povzemata trditveno tožbeno podlago in pravno podlago svojih zahtevkov. Po določbah ZTLR za nastanek solastnine ni potrebno soglasje. Zastaranje je začelo teči šele z izgubo posesti tožnikov, česar pa sodišče ni ugotavljalo. Tožnika sta kot soposestnika in solastnika izvedela za obogatitev (škodo) z izjavo toženca, da je hišo prodal, to pa je bil povod za umik primarnega zahtevka. Toženčeva obogatitev in prikrajšanje (škoda) tožnikov je nastopila najprej s prodajo (kasneje še z zrušitvijo) sporne nepremičnine oziroma s toženčevim zadržanjem dela kupnine. Sama akta prodaje in zadržanje kupnine s strani toženca ter prodajna cena v višini 9.000.000,00 SIT med pravdnima strankama nista bila sporna. V odgovoru na materialno procesno vodstvo sta tožnika že na naroku dne 27.11.2008 kot dejansko podlago svojega zahtevka navedla tudi prodajo njune stvari in pojasnila, da obogatitveni zahtevek, ki je bil nominalno že zajet v postavljenem zahtevku, vsebuje tudi zahtevek po vračilu polovice kupnine. Kot sestavni del pritožbe tožnika prilagata pritožbi pooblaščenca še svojo laično pritožbo.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi zastaranje pričelo teči že v letu 1993, ko naj bi tožnika že vedela, da vlagata v tujo nepremičnino, je materialnopravno zmotna. V spornem primeru, ko je predmet presoje, ali sta tožnika pridobila solastninsko pravico na, sedaj že prodanem, zemljišču in, celo že porušeni, stavbi na originaren način oziroma ali je sedanji spremenjeni dajatveni zahtevek utemeljen na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi, ker je kupnino za prodano nepremičnino pridobil izključno toženec, je pravno pravilna ocena o začetku teka zastaralnega roka drugačna. Kot izhaja iz nespornih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, sta nepremičnino uporabljala tudi tožnika, in sicer celoten mansardni del hiše, pri čemer pa je v izpodbijani sodbi izostala ugotovitev, do kdaj je trajala takšna uporaba, ki naj bi bila preprečena s strani toženca z odvzemom posesti hiše in prodajo sporne nepremičnine (zemljišča in hiše). Dokler sta tožnika hišo, ki so jo pravdne stranke po dejanskih ugotovitvah prvostopnega sodišča skupaj zgradile, lahko uporabljala, še nista mogla biti prikrajšana zaradi svojih vlaganj v hišo in zemljišče, na katerih sta po njunih trditvah pridobila lastninsko pravico na originaren način (na podlagi določb 21. do 25. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih; ZTLR), torej na podlagi samega zakona (vpis v zemljiško knjigo je tu le deklaratornega značaja). Ko pa jima je toženec to preprečil in - morebiti brez njune vednosti – nato prodal nepremičnino ter sam zadržal kupnino, pa je šele mogoče obravnavati tako nastalo dejansko situacijo kot razmerje neupravičene obogatitve na eni strani ter neupravičenega prikrajšanja na drugi strani. Šele z izpolnitvijo znakov neupravičene pridobitve, to je ob prehodu koristi od tožnikov na toženca, je ob še obstoječem tožbenem zahtevku za plačilo sorazmerne vrednosti prodane nepremičnine, nastopil trenutek, ko sta tožnika lahko uveljavljala obogatitveni zahtevek (actio nata v smislu določbe 190. člena Obligacijskega zakonika; OZ) (1). Ker je sodišče prve stopnje zmotno pravno presodilo ta trenutek, pa so ostale neugotovljene okoliščine o tem, kdaj natančno je nastopil pravno relevanten časovni trenutek za začetek teka zastaralnega roka in torej ali je bila tožba vendarle vložena pravočasno – v okviru pet letnega zastaralnega roka iz 346. člena OZ (oziroma prej 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR) (2).

Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugovorom zastaranja, kot pravilno opozarjata pritožnika, torej zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar so bile neraziskane pravno pomembne dejanske okoliščine. Zato je moralo pritožbeno sodišče ugoditi pritožbi, izpodbijano sodbo razveljaviti ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je tudi ocenilo, da samo ne bi moglo odločati na podlagi pritožbene obravnave, saj je ostal nepojasnjen praktično ves dejansko-pravni sklop odločilnih spornih vprašanj – predvsem: kdaj sta izgubila posest sporne nepremičnine, ali sta bila neupravičeno prikrajšana in če sta bila, v kakšnem obsegu sta bila zaradi obsežnih vlaganj v sporno nepremičnino in je zato potrebno presojati oziroma ugotavljati cel sklop dejstev ter izvesti ali vsaj ponoviti ter na novo oceniti vse tiste dokaze, ki pojasnjujejo okoliščine v opisanih smereh. S pritožbeno obravnavo bi pritožbeno sodišče zato onemogočilo presojo teh vprašanj in okoliščin, oziroma samostojne in sklenjene pravne celote na obeh sodnih stopnjah in bi s tem poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe iz 33. člena Ustave RS (3).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, če bo seveda ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni zastaran, kot del trditvene podlage upoštevati tudi že tožbi priloženo mnenje izvedenca S. J., katerega ugotovitev sta tožnika tudi povzela v pripravljalni vlogi. Na tej podlagi, pa tudi ob skrbni presoji njunih izpovedb, podanih pri zaslišanju, ter nenavsezadnje tudi izpisov podatkov iz prepisa dnevnika, katerega verodostojnost ne bo smelo nekritično zavrniti, kot je to storilo v izpodbijani sodbi, temveč njegovo verodostojnost skrbno oceniti, kot to nalaga določba 8. člena ZPP - torej individualno in v povezavi še z drugimi dokazi - tudi v zvezi s toženčevimi trdtvami in izpovedbami, ki tožnikoma vendarle celo priznava določen obseg vlaganj, sodišče prve stopnje pa tudi v tem – nespornem - obsegu tožnikovih vlaganj do sedaj ni ugotovilo. Ob spremenjenem tožbenem zahtevku tožnikov, ki sloni tako na trditvah o pridobljeni solastninski pravici na podlagi gradnje kot tudi na zakonskih določbah o neupravičeni pridobitvi, tudi ne bo pravno odločilno (kot še nadalje materialnopravno zmotno izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe) - ali so bila vlaganja tožnikov tako obsežna, da sta ustvarila novo stvar oziroma njen pomemben del (iz do sedaj predloženega procesnega gradiva tožnikov se sicer nakazuje, da so bila tako obsežna). Pomembno je ali so obstajala določena vlaganja tožnikov in če so, kakšna je bila njihova vrednost ob prenehanju uporabe sporne nepremičnine.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

(1) Primerjaj v novejši sodni praksi: Sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. štev. II Ips 808/2007, z dne 24.9.2009; še ni objavljena v sodni bazi – SOVS. Po stališču vrhovnega sodišča do prehoda koristi s tožnika na toženca ni prišlo ob zaključku vlaganj, marveč šele tedaj, ko je tožnik, ki je izvedel vlaganja v nepremičnino, last toženčevih pravnih prednikov, ki sta vlaganja molče dopustila, prenehal uporabljati nepremičnino. „Glede na tožnikove navedbe, da ga je toženec pričel poditi iz stanovanja v drugi polovici leta 1990 in se je dejansko izselil v letu 1995, ter dejstvo, da je bil tožbeni zahtevek postavljen 9.3.1995, je ta okoliščina odločilna za presojo, ali je bil zahtevek postavljen v okviru zastaralnega roka“ (citat iz odločbe).

(2) Ker so bila po dosedanjih podatkih spisa vsa vlaganja opravljena pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika; SPZ (1. januarja 2003), pa sicer ne bo uporabljiva določba 48. člena SPZ, na katero se je sodišče prve stopnje tudi delno sklicevalo.

(3) Glej o tej izjemni izpustitvi pritožbene obravnave v: dr. Lojze Ude in drugi: „Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a -503.člen), Uradni list in GV založba, Ljubljana 2009, stran 390 in 391; v tem delu avtor komentarja: Jan Zobec.