Jedro

Sodišče je tudi na podlagi neposrednega zaznavanja ugotovilo, da se starša nista sposobna sporazumevati niti glede preživljanja prostega časa otroka, vrtčevskih obveznosti in njegovega zdravstvenega stanja. Konflikt jima ne omogoča razumnega in spoštljivega pogovarjanja in dogovarjanja o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja, zato nista sposobna vsakodnevnega prilagajanja, pogosto vnaprej nepredvidljivim situacijam. Po prepričanju sodišča prve stopnje bi odločitev o skupnem varstvu in vzgoji ustvarjala več novih spornih vprašanj in konfliktov med staršema, ki bi se začeli pojavljati tudi glede dnevnega življenja. Sodišče prve stopnje je torej preizkusilo, ali so v predmetni zadevi podani pogoji za skupno varstvo in vzgojo, a je na podlagi gornjih ugotovitev zaključilo, da niso.

V zadevi VSL IV Cp 1452/2024, iz katere je povzet gornji sklop in na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je šlo za vprašanje, ali pomeni pridobitev finskega državljanstva korist za otroka. Za tak primer pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka, da dodatno državljanstvo prinaša dodatno korist: Finska je država EU, poleg tega je splošno znano, da gre za eno najbolj razvitih in varnih držav na svetu. Nasprotno pa je za Mehiko splošno znano, da je to država v razvoju, da velja za eno manj varnih držav, poleg tega pa ni del EU, kar pomeni, da ni del njenega enotnega pravnega reda. Vse to po presoji pritožbenega sodišča postavlja pod vprašanje trditev, da ni nobene dileme, da za posameznika državljanstvo pomeni bonus.

Izrek

I.Pritožba predlagatelja zoper sklep z dne 29. 1. 2026 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Pritožba predlagatelja zoper sklep z dne 5. 2. 2026 se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

III.Pritožbi nasprotne udeleženke zoper sklep z dne 5. 2. 2026 se delno ugodi in se sklep:

v III. točki v 1. alineji spremeni tako, da se glasi: "za čas od 31. 8. 2023 do pravnomočnosti tega sklepa poleg preživnine, dogovorjene z začasno sodno poravnavo z dne 31. 8. 2023 v znesku 20 EUR mesečno", v 2. alineji pa tako, da se glasi: "od pravnomočnosti tega sklepa dalje pa preživnino 320 EUR mesečno".

v VI. točki razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V ostalem delu se tudi pritožba nasprotne udeleženke zavrne in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi.

IV.Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1.S sklepom z dne 29. 1. 2026 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagatelja za podaljšanje roka za vložitev ugovora zoper prepis zvočnega posnetka na naroku 21. 5. 2025.

2.S sklepom z dne 5. 2. 2026 pa je sodišče prve stopnje (I.) zaupalo mld. A. A. v varstvo in vzgojo materi B. A.3 in določilo, da je njegovo stalno bivališče na vsakokratnem naslovu matere; (II.) določilo režim stikov mld. A. A.4 s predlagateljem5; (III.) določilo preživnino; (IV.) odločilo, da sta starša večje (izredne) stroške preživljanja otroka (npr. tečaj španskega jezika) dolžna poravnavati v enakih deležih; (V.) nadomestilo materino soglasje za spremembo priimka mld. A. A. tako, da se doda priimek C.; (VI.) nadomestilo materino soglasje za podajo vloge za pridobitev mehiškega državljanstva; (VII.) kar je predlagatelj zahteval več ali drugače (glede telefonskih stikov mld. otroka z babico po očetovi strani, glede drugače urejenih stikov, predloga za vložitev zahteve za združitev družine, za izdajo dovoljenja za bivanje v RS in za delo v EU ter za izrek denarne kazni), je zavrnilo.

O PRITOŽBI PREDLAGATELJA ZOPER SKLEP Z DNE 29. 1. 2026

Predlagatelj uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku6 (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku7,8 (v nadaljevanju: ZNP-1) in predlaga, da se sklep spremeni tako, da se mu omogoči razumen rok za pregled zapisa zvočnega prepisa in izjasnitev.

Opozarja, da je rok za izdelavo prepisa 5 dni, sodišče pa ga je izdelalo šele po 8 mesecih. Zakon ne določa, da je rok za pripombe na zapisnik prekluziven. Prepis je izdelan v slovenskem jeziku, ki ga predlagatelj ne razume, obsega 45 strani in je narejen iz večurnega posnetka. Prevoda v tako kratkem času ni bilo mogoče izdelati, oz. bi bilo to povezano z nesorazmernimi stroški. Od naroka je minilo več kot osem mesecev, zato se povprečen človek ne more spomniti podrobnosti. Predlaga, da se mu da razumen rok za pripombe, da si bo lahko pridobil prevod in preučil zapisnik.

Pritožba ni utemeljena.

Rok za izdelavo prepisa je instrukcijski rok. Tudi, če sodišče prekrši tak rok, ne gre za kršitev, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Nasprotno pa roki, ki jih zakon določa stranki, niso podaljšljivi (prim. 110. člen ZPP), zato roka za vložitev ugovora zoper morebitno nepravilnost prepisa zapisnika ni mogoče podaljšati in je izpodbijana odločitev pravilna.

O PRITOŽBI PREDLAGATELJA ZOPER SKLEP Z DNE 5. 2. 2026

V pravočasni pritožbi predlagatelj nasprotuje I., III. in VII. točki sklepa, pri čemer uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, da se sklep spremeni tako, da se nasprotnega udeleženca dodeli v skupno varstvo in vzgojo obema staršema; da se predlagatelju naloži plačilo preživnine od vložitve predloga in tudi od izdaje sklepa v višini zgolj 300 EUR; da se enkrat mesečno ob prisotnosti predlagatelja določijo stiki nasprotnega udeleženca z babico po očetovi strani.

Glede dodelitve nasprotnega udeleženca v varstvo in vzgojo nasprotni udeleženki opozarja, da je odločitev v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, ko je skupno starševstvo pravilo, če je to v največjo korist otroka. V izpodbijani sodbi ni razloga za odstop od take prakse, le pavšalno je omenjena konfliktnost, ki pa glede na sodno prakso ne more biti razlog za izključitev skupne vzgoje in varstva. Če bi sklep v takšni obliki obveljal, bi predlagatelj ostal brez nujnih informacij ter brez vpliva na zdravstveni, čustveni in socialni razvoj otroka. Ob izpodbijani odločitvi nima vzvodov, da bi vplival na pomembne življenjske odločitve. Pri odmeri preživnine sodišče ni upoštevalo dejanskih zmožnosti predlagatelja, ki je sam predlagal preživnino v višini 300 EUR, sodišče pa je to povsem arbitrarno zvišalo za 20 €.

Od zavrnjenega dela predloga v VII. točki sklepa predlagatelj izpodbija le odločitev o zavrnitvi predloga za stike med nasprotnim udeležencem z babico po očetovi strani. Babica je starejša ter hudo bolna in ni mogoče predvideti, koliko časa bo še živela, nasprotnega udeleženca v živo ne bo mogla spoznati, on ne bo mogel spoznati nje. Odločitev je nerazumljiva in neobrazložena.

Nasprotna udeleženca v odgovoru pritožbi nasprotujeta in predlagata, da se zavrne.

Predlagatelj je pravilno opozoril, da sta sodna praksa in teorija enotni, da sta skupno varstvo in vzgoja v največjo otrokovo korist. Tako že iz določb 138. in 139. člena Družinskega zakonika9 (v nadaljevanju: DZ) izhaja skupno varstvo in vzgoja kot prvenstvena odločitev. Zato mora sodišče vedno preizkusiti, ali so podani pogoji za to obliko varstva in vzgoje. Navedeno izhaja tudi iz določb Ustave RS (54. člen) in Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (KOP), ki podeljujejo obema staršema enako odgovornost za otrokovo vzgojo in razvoj. To velja kot načelo tudi v primeru, ko starši ne živijo več skupaj; v skladu s 135. členom DZ imajo starši glavno in enako odgovornost za varstvo in vzgojo otroka ter za njegov razvoj tudi po razpadu zakonske zveze. Koristi otroka so njihova poglavitna skrb, država pa jim nudi pomoč pri izvajanju njihove odgovornosti. Skupno varstvo in vzgojo lahko sodišče izreče tudi v primeru, ko o tem med staršema ni soglasja. Otrokova korist je najbolj varovana takrat, ko sta tudi po razpadu skupne življenjske skupnosti starša v odnosu do njega v enakem pravnem položaju, ob pogoju, da sta oba primerna za zaupanje v varstvo in vzgojo.10

A vendar obstajajo izjeme. Eno takih odpira ravno odločba v zadevi VSL IV Cp 1870/2024, ki jo je citiralo sodišče prve stopnje, kjer je poudarjeno, da je kljub opisanemu izhodišču vedno treba presojati okoliščine konkretnega primera. V navedeni zadevi je bilo tako kot bistveno ugotovljeno, da starša in deklica nikoli niso živeli skupaj kot družina, saj je ob njenem rojstvu oz. že pred njim zveza med materjo in očetom prenehala. Deklica se je rodila v Nemčiji, kjer sta bila v tistem času zaposlena oba starša, kmalu po njenem rojstvu pa se je mati z njo brez očetovega soglasja odselila v Slovenijo, očetu pa sodelovanje pri vzgoji omejevala oz. oteževala. Oče je v času dekličinega življenja večinoma živel na v Nemčiji ali na Finskem, v Slovenijo je prihajal, da je bil lahko s hčerko. Ta torej praktično že vse svoje življenje živi pri materi, v Sloveniji.

Podobna je tudi situacija v obravnavani zadevi, ko udeleženci postopka niso praktično nikoli živeli skupaj kot družina (prim. 19. in 20. točka obrazložitve). Prav tako je bilo ugotovljeno nezaupanje med staršema, slaba komunikacija, sprtost.11 Ob tem je na podlagi izvedenih dokazov sodišče prve stopnje ugotovilo, da predlagatelj glede na svoja ravnanja ne deluje zanesljiv in zainteresiran za varstvo in vzgojo. Tako je npr. ugotovljeno, da od oktobra 2022 do začetka tega postopka 27. 2. 2023 ni vzpostavil stika z nasprotnima udeležencema. Stiki med očetom in sinom so se začeli uravnavati šele s sklenitvijo sodne poravnave 31. 8. 2023. Nadalje je ugotovilo, da je razlog za neizvedene stike preko video klicev med očetom in sinom zlasti na strani predlagatelja, ki se na klice sina ni vedno redno javljal. Nadalje je sodišče ugotovilo, da je predlagatelj nestanovitnega značaja: po eni strani je zatrjeval, da se želi preseliti v RS, po drugi strani pa motivacije za to ni zares izkazal, saj je vseskozi našel razloge, ki mu to preprečujejo, hkrati pa tudi ni izkazal, da bi podal na Upravno enoto vlogo za pridobitev dovoljenja za prebivanje družinskega člana slovenskega državljana, ki ni državljan EU, da bi lahko iskal v RS zaposlitev. Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, zavzetosti za selitev v RS ni izkazal niti, ko je bil zaslišan. Sodišče je tudi na podlagi neposrednega zaznavanja ugotovilo, da se starša nista sposobna sporazumevati niti glede preživljanja prostega časa otroka, vrtčevskih obveznosti in njegovega zdravstvenega stanja. Konflikt jima ne omogoča razumnega in spoštljivega pogovarjanja in dogovarjanja o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja, zato nista sposobna vsakodnevnega prilagajanja, pogosto vnaprej nepredvidljivim situacijam. Po prepričanju sodišča prve stopnje bi odločitev o skupnem varstvu in vzgoji ustvarjala več novih spornih vprašanj in konfliktov med staršema, ki bi se začeli pojavljati tudi glede dnevnega življenja. Sodišče prve stopnje je torej preizkusilo, ali so v predmetni zadevi podani pogoji za skupno varstvo in vzgojo, a je na podlagi gornjih ugotovitev zaključilo, da niso. Taki presoji in opravljenemu tehtanju pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.

Glede odmere preživnine je sodišče prve stopnje povsem ustrezno pojasnilo razloge za 20 EUR višjo preživnino od tiste, ki je bila dogovorjena z začasno sodno poravnavo z dne 31. 8. 2023. V 50. točki obrazložitve je obravnavalo preživninske zmožnosti obeh staršev, prav tako je v nadaljevanju upoštevalo stroške in ugotovilo, da so potrebe otroka 640 EUR mesečno. Oče ima na eni strani nekaj večje preživninske zmožnosti od matere, pretežno breme varstva in vzgoje je na strani matere, po drugi strani pa očetu zaradi stikov z otrokom nastajajo izredno visoki stroški. Na podlagi vseh teh ugotovitev je zaključilo, da je oče dolžan kriti polovico stroškov za zadovoljevanje potreb otroka, ki so bile ocenjene na 640 EUR mesečno. Prisojenih 320 EUR je torej polovica od 640 EUR. V zvišanju preživnine za 20 EUR pritožbeno sodišče tako ne vidi nobene arbitrarnosti, saj je ta dodaten znesek povsem korektno obrazložen.

Zadnja pritožbena trditev predlagatelja se nanaša na stike med njegovo materjo (babico) in nasprotnim udeležencem. Določba prvega odstavka 142. člena ZD določa, da ima otrok pravico do stikov z drugimi osebami, s katerimi je družinsko povezan in nanje osebno navezan, razen če je to v nasprotju s koristjo otroka. Med temi zakon res našteva tudi stare starše, a vendar ne gre za pravico, ki bi jo lahko uveljavljal oče, ampak za pravico otroka ali / in starega starša, ki terja njegovo udeležbo. Oče tako stikov v imenu babice ne more zahtevati. V tem delu je torej očetov predlog neodpravljivo nesklepčen, zato je njegova zavrnitev pravilna (četrti odstavek 318. člena ZPP).

O PRITOŽBI NASPROTNIH UDELEŽENCEV

V pravočasni pritožbi nasprotna udeleženca nasprotujeta II., III., V. in VI. točki sklepa, pri čemer uveljavljata pritožbeni razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja iz 3. točke prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagata, da se sklep spremeni tako, da bo ureditev glede stikov bolj jasna, predlog v V. in VI. točki pa naj se zavrne, podredno, danaj se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

V zvezi z odločitvijo iz II. točke sklepa pritožba navaja, da sodišče pri določitvi stikov ni zadosti upoštevalo razvojne stopnje otroka, njegovih bodočih obveznosti, jezikovne prepreke, bivalnih pogojev očeta in čustvenega odziva otroka po stikih. Spodbujanje petletnega otroka, da uporablja telefon, če tega ne želi, je zanj škodljivo. Komunikacija očeta z otrokom se pokaže le kot spremljanje otroka pri igri, skakanju, itd, ne pa kot kakovosten stik. Problem je, da se telefonski stiki niso izvajali redno, poleg tega pa bodo lahko, ko bo otrok malce starejši, stiki ob določenih urah moteči glede na njegove obveznosti. Nadalje je neživljenjsko pričakovati, da bo otrok prebil z očetom skoraj ves teden, prej pa ga ne bo videl eno leto, zaradi česar bo zanj popoln neznanec. Stiki so določeni prepogosto. Pritožba posebej izpostavlja tudi bivanjske razmere pri očetu, ko ta pride v Slovenijo in si najame sobo (otrok mora potem ležati v postelji z očetom). Meni da ni poskrbljeno za zasebnost, stabilnost ter ustrezne higienske in življenjske standarde. Predlagatelj otroka občasno prepusti v varstvo tretji, neznani osebi. Problematična je tudi ureditev, ko je sodišče odločilo, da velja tak režim stikov tudi med počitnicami, če se starša ne dogovorita drugače. Če bi predlagatelj poleti prišel za 3 mesece v Slovenijo, bi mu pripadali kar trije vikendi, tako da otrok z materjo sploh ne bi mogel preživeti dopusta in iti na morje, kar mu gotovo ni v korist in izvotli ves prosti čas, ki ga ima na voljo z materjo.

Pritožba izpostavlja, da mnenja CSD z dne 28. 10. 2025, ki je bilo pridobljeno po končani GO, sodišče ni vročalo strankam. Sicer pa tudi ni jasno, zakaj sodišče ni sledilo mnenju, da naj se stiki določijo šele ob očetovem prihodu v RS, pred tem pa ne, saj obsega stikov ni mogoče izvajati. Pritožba poudarja, da je sam oče rekel, da bi, kadar je v RS, stike lahko izvajal ob koncih tedna. Ni jasno, zakaj je sodišče določilo več stikov. Nadalje opozarja na 46. točko obrazložitve, kjer je zapisano, da mora oče obvestiti mamo vsaj en mesec preden pride v RS, pa tega v izreku ni, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka, saj je obrazložitev v nasprotju z izrekom. V izreku sklepa tudi ni določeno, da lahko mati enkrat dnevno pokliče po telefonu otroka, kadar je ta z očetom.

V delu, ki se nanaša na preživnino (III. točka sklepa) je za nasprotna udeleženca sporno, da je odločeno, da mora predlagatelj plačati preživnino 20 EUR mesečno za čas od 31. 8. 2023 do izdaje sklepa, kar ni zakonito. Dejansko stanje se namreč ugotavlja na dan zadnje glavne obravnave in ne na dan izdaje sklepa. Sodišče mora odločitev opreti na dejansko stanje, ki je obstajalo na dan zadnje glavne obravnave. Narok je bil opravljen 21. 5. 2025, sklep pa izdan 5. 2. 2026 (vročen 11. 2. 2026). Nasprotna udeleženca menita, da bi moralo sodišče odločiti, da predlagatelj plačuje po 20 EUR za čas od 31. 8. 2023 do 21. 5. 2025, od junija 2025 dalje pa 320 EUR. Po zadnjem naroku je predlagatelj prenehal plačevati preživnino. Ne torej res, da predlagatelj redno plačuje preživnino po 300 EUR. Tako je bilo do naroka, v nadaljevanju je preživnino prenehal plačevati.

V zvezi z odločitvijo, da se otroku doda očetov priimek C. (V. točka sklepa), pritožba izpostavlja, da ima otrok že dve imeni in bi še en priimek pomenil dodatno obremenitev. Svoje pomisleke je glede tega izrazil CSD, a jih sodišče ni upoštevalo. Otrok je star 6 let, zaveda se svoje identitete in bi mu dodaten priimek povzročil stisko in nerazumevanje. Stabilnost imena in priimka je del identitete, ki se intenzivno oblikuje v predšolskem obdobju. Egoistično je, da otrok potrebuje očetov priimek že zato, ker je njegov oče. Očeta potrebuje takrat, ko ga potrebuje, ne pa zgolj simbolne oznake v osebnem imenu. Ne drži, da bo sprememba imena olajšala prehode državne meje in identifikacijo ob potovanjih. Ni jasno, kdaj naj bi otrok prehajal mejo, ko pa oče sploh ni pokazal interesa, da bi stike izvajal v Mehiki niti da bi otroka odpeljal tja (kar je ugotovilo tudi sodišče). Sicer pa se identifikacija opravi na podlagi osebnega dokumenta in ne priimka. V praksi je povsem običajno, da ima otrok drugačen priimek kot eden od staršev. Poenostavljeno je razmišljanje, da je v največjo korist otroka, da je prek priimka povezan z obema staršema.

Zadnji pritožbeni sklop se nanaša na odločitev, da sodišče nadomesti soglasje matere za vlogo za pridobitev mehiškega državljanstva za otroka (VI. točka sklepa). Otrok je državljan RS, kjer tudi živi, tu ima center življenjskih interesov, šolanje, zdravstveno varstvo, materino varstvo,... Kot slovenski državljan lahko brez vizuma v Mehiki živi do 6 mesecev, zato pridobitev mehiškega državljanstva ni pogoj za izvajanje stikov ali za potovanje. Trditev, da državljanstvo gotovo prispeva in ne škodi, je pavšalna ocena. Pridobitev državljanstva pomeni za nasprotna udeleženca realno možnost, da oče otroka zadrži v Mehiki. Če bi bil v Mehiki otrok kot državljan Mehike, bi se glede izstopa otroka iz Mehike uporabljalo mehiško pravo, prav tako mehiška pristojnost za odločanje o njegovem varstvu, kar bi povečalo procesno tveganje in zapletenost morebitnega uveljavljanja odločb slovenskega sodišča. Slovensko sodišče mora otroka, ki je državljan RS, zaščititi, a tega ni naredilo. Mati ve, da otrok, državljan Mehike, iz Mehike ne more izstopiti brez privolitve mehiškega državljana (očeta): če bi otrok šel na počitnice v Mehiko, bi mu predlagatelj lahko prepovedal izstop iz države, kar bi pomenilo izgubo možnosti šolanja in pretrganje vezi z domačim okoljem in materjo. Oče nima urejenega stalnega prebivališča, nima občutka za vzgojo otroka, nima zagotovljenega fiksnega mesečnega dohodka niti z otrokom ne govorita istega jezika. CSD ni podal jasne ocene glede koristi pridobitve državljanstva, ampak je napisal, da ima premalo informacij glede koristi dvojnega državljanstva. Zato je neutemeljen zaključek, da je državljanstvo gotovo prednost. Pritožba opozarja tudi na varnostne razmere v Mehiki (nasilje, umori, ugrabitve). V tem trenutku otrok mehiškega državljanstva objektivno ne potrebuje, lahko ga pridobi kasneje, zato nadomeščanje soglasja ni nujno. Največja korist je v čim manjšem posegu v stabilen pravni položaj otroka, kadar konkretna korist ni izkazana.

V odgovoru predlagatelj nasprotuje pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

Iz izpodbijanega dela sklepa je razvidno, da je tudi pri določanju stikov med predlagateljem in otrokom sodišče prve stopnje sledilo največji otrokovi koristi. Obrazložitev je namreč zelo podrobna, pomembno pa je, da upošteva posebnosti obravnavanega primera, ko predlagatelj ne živi v Sloveniji in niti točno ne ve, kje bo v bodoče delal in živel. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je zato smiselno razširiti začasno dogovorjeni režim stikov in za takrat, ko bo oče prišel v Slovenijo, določiti tudi stike ob koncu tedna. Stiki, ki so v času predlagateljevega bivanja v Mehiki določeni preko komunikacijskih sredstev, so določeni primerno in v skladu za načelom največje otrokove koristi. Ustrezna je tudi rešitev, ko sodišče prve stopnje ni odločilo hipotetično o tem, ali lahko eden od staršev z otrokom odpotuje v državo tretjega sveta, ampak bi moral kateri od staršev izkazati namero o potovanju sina z očetom. Kot je pravilno pojasnilo, je lahko tako vprašanje predmet posebnega odločanja o vprašanju izvajanja starševske skrbi po 151. členu DZ12 (ko / če se bo seveda postavilo takšno vprašanje).

Po prepričanju pritožbenega sodišča je ustrezna tudi rešitev, da mora oče mater obvestiti o svojem prihodu vsaj en mesec pred prihodom v Slovenijo - v tem delu ni v pritožbi očitanega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo, saj je v tretjem odstavku II. točke izreka jasno zapisano tako, da mora oče mater obvestiti vsaj mesec dni pred prihodom, kot tudi, da lahko otroka v času, ko bo ta z očetom, mati enkrat dnevno pokliče. Pomemben je še en stavek iz II. točke sklepa, da v času od obvestila očeta o njegovem prihodu do prihoda starša dogovorita režim stikov (tudi 46. točka obrazložitve).

Vsekakor pa je pomembno, da v obravnavani zadevi ni ovir za stike (41. točka obrazložitve), zato je stike treba urediti, saj jih otrok potrebuje. Morebiti drži sicer pomislek o tem, da ni primerno siliti otroka k uporabi telefona, če tega ne želi, a vendar v situaciji, ko družina živi na dveh različnih celinah, stikov ni mogoče urediti drugače kot na način, kot je to uredilo sodišče (42. točka). Povsem ustrezno je tudi, da so za primer očetovega prihoda v RS stiki urejeni po dnevih, pri čemer je sodišče poudarilo, da morata, upoštevaje konkretno situacijo, starša režim stikov med poletnimi počitnicami uskladiti do 31. 5. za tekoče leto, začenši z letom 2027, saj bi bilo prezgodaj, da bi že v letu 2026 otrok z očetom preživel strnjeno deset dni: najprej bo treba vzpostaviti stike z nočitvijo, kar pa se bo lahko vzpostavilo postopno šele, ko bo oče v Sloveniji preživel dlje časa skupaj (v tem delu je odgovor na pritožbeni pomislek, da je neživljenjsko pričakovati, da bo otrok prebil z očetom skoraj ves teden, prej pa ga ne bo videl eno leto, zaradi česar bo zanj popoln neznanec - izpodbijani sklep staršema nalaga, da sproti dogovarjata stike, kot bodo primerni njegovi starosti in odnosu do očeta). Če se bo v prihodnje izkazalo, da stiki, kot so urejeni, niso primerni oz. ne sledijo otrokovi največji koristi, se bo lahko predlagala sprememba režima stikov (to je tudi odgovor na vprašanje, če je primerno, da mora otrok, ko si oče ob prihodu v Slovenijo najame sobo, z njim ležati v postelji; prav tako na pomislek, da oče otroka ob stikih občasno prepusti v varstvo tretji osebi - ugotovitev takih okoliščin bi lahko kazala na potrebo po spremembi stikov).

Pritožba opozori, da sodišče pred izdajo sklepa staršema ni vročilo mnenja CSD z dne 28. 10. 2025, pri čemer pa ne pojasni, kako bi vplivalo na odločitev, če bi bilo mnenje staršema vročeno. Kot je bilo že pojasnjeno, izhaja iz sklepa, da je sodišče prve stopnje sledilo največji koristi otroka in svoje odločitve ni izrecno opiralo na izpostavljeno mnenje CSD.

Pritožba nadalje opozarja, da ni pravilna odločitev, da mora predlagatelj plačati za čas od 31. 8. 2023 do izdaje sklepa preživnino 20 EUR mesečno. Ker začasna sodna poravnava velja do pravnomočnosti tega sklepa, ki dokončno ureja vprašanje preživnine, je po prepričanju pritožbenega sodišča ustrezneje, da se sklep spremeni tako, da bo do pravnomočnosti tega sklepa oče dolžan plačevati poleg, z začasno sodno poravnavo dogovorjene preživnine 300 EUR, še dodatnih 20 EUR, od pravnomočnosti dalje pa 320 EUR preživnine. Zato je v tem delu treba pritožbi ugoditi in na opisan način spremeniti odločitev. Četudi po zadnjem naroku oče preživnine ni več plačeval, je za izterjavo te (v znesku 300 EUR) izvršilni naslov do pravnomočnosti tega sklepa v začasni sodni poravnavi, za preostalih 20 EUR pa bo izvršilni naslov ta sklep. Ne glede na pritožbene pomisleke pa je znesek preživnine, ki jo je dolžan plačevati oče, enak ves čas od sklenitve začasne sodne poravnave 31. 8. 2023 dalje. Za čas do zadnjega naroka je sodišče ugotovilo, da je oče vso preživnino plačal. Spremenjeni sklep upošteva, da je od zadnjega naroka do izdaje sklepa trajalo 7 mesecev in da za ta čas pritožba trdi, da oče preživnine ni več plačeval. Če je res ni plačal, je spremenjena odločitev izvršilni naslov za celotno obdobje do pravnomočnosti tega sklepa, če pa je določene zneske oče vseeno plačal, pa bo imel za opravljena plačila v morebitni izvršbi na voljo ugovor po 8. točki prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju13 (v nadaljevanju: ZIZ), saj je v takem primeru terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo v času, ko tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov.

Po prepričanju pritožbenega sodišča je pravilna tudi odločitev iz V. točke izpodbijanega sklepa glede nadomestitve soglasja matere za podajo zahteve za spremembo priimka mld. A. A., da se mu doda še očetov priimek. Gotovo gre pri tem za vzpostavitev tesnejše vezi med otrokom in očetom ter zlasti še njegovimi koreninami, zato pritožbeno sodišče v tem delu ne deli pomislekov pritožbe nasprotne udeleženke. Drži sicer, da otroku dodaten priimek ne bo olajšal prehajanja državne meje, a kljub temu lahko ravno dodaten priimek otroku pomaga pri dolgoročni vzpostavitvi lastne identitete.

Pritožba se v tem delu sklicuje na več sodnih odločb: VSL IV Cp 711/2017, VSM III Cp 462/2023 in U 1349/94. Pri prvih dveh je bilo sporno, ali naj se dodatni priimek doda dotedanjemu otrokovemu imenu ali pa naj se vstavi na prvo mesto, torej pred edini dotedanji otrokov priimek. V obeh primerih je bilo ugotovljeno, da je treba strmeti h kar najmanjši spremembi otrokovega imena, kar pa pomeni, da se dodatni priimek starša, s katerim otrok ne živi, doda prejšnjemu otrokovemu imenu. Je bilo pa v obeh zadevah ugotovljeno, da je smiselno v korist otroka, da ima priimka obeh staršev, s čimer iz zgoraj pojasnjenih razlogov soglaša tudi pritožbeno sodišče. Tretja zadeva je z drugega pravnega področja in tudi nekoliko starejša, sicer pa pritožbeno sodišče v zvezi z njo soglaša, da sam priimek še ne omogoča čustvene povezanosti otroka z očetom, a vendar je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno, da brez vsakega dvoma priimek pomaga otroku pri vzpostavitvi lastne identitete.

V zvezi z nadomestitvijo soglasja matere za podajo zahteve za pridobitev mehiškega državljanstva za otroka, pa se je tudi pritožbenemu sodišču postavilo nekaj vprašanj. Res je, da je v sodni praksi zaslediti stališča, da ni nobene dileme, da za posameznika dodatno državljanstvo pomeni bonus, ker je zvezano z različnimi pravicami, ki jih pravni red posamezne države veže na državljanstvo, a vendar je treba izhajati iz okoliščin posameznega primera. V zadevi VSL IV Cp 1452/2024, iz katere je povzet gornji sklop in na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je šlo za vprašanje, ali pomeni pridobitev finskega državljanstva korist za otroka. Za tak primer pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka, da dodatno državljanstvo prinaša dodatno korist: Finska je država EU, poleg tega je splošno znano, da gre za eno najbolj razvitih in varnih držav na svetu. Nasprotno pa je za Mehiko splošno znano, da je to država v razvoju, da velja za eno manj varnih držav, poleg tega pa ni del EU, kar pomeni, da ni del njenega enotnega pravnega reda. Vse to po presoji pritožbenega sodišča postavlja pod vprašanje trditev, da ni nobene dileme, da za posameznika državljanstvo pomeni bonus. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in sklep v tem delu razveljavilo (prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Kolikor se nanašajo na predlog za nadomestitev soglasja matere za zahtevo za pridobitev mehiškega državljanstva, so namreč razlogi sklepa nejasni oz. pomanjkljivi (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), česar pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati gornje pomisleke, odgovoriti na trditve obeh strank in nato s konkretnimi razlogi ponovno odločiti o tem, ali bi bila za otroka pridobitev mehiškega državljanstva v njegovo največjo korist ter to odločitev tudi ustrezno obrazložiti.

Razen v delu, razvidnem iz 20. in 23. točke obrazložitve, v katerem je sklep delno spremenjen oz. razveljavljen, je pritožbeno sodišče preostali del pritožbe nasprotnih udeležencev in v celoti pritožbo predlagatelja zavrnilo, saj v tem delu v pritožbah uveljavljane trditve niso podane, prav tako pa ni razlogov, ki jih pritožbeno sodišče upošteva po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Razen v razveljavljenem in spremenjenem delu je tako pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških temelji na šestem odstavku 163. člena ZPP.

-------------------------------

1V nadaljevanju: "nasprotna udeleženka" ali tudi "mati".

2V nadaljevanju: "nasprotni udeleženec" ali tudi "otrok".

3V nadaljevanju tudi " oče".

4Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.

5Uradni list RS, št. 16/2019.

6Tudi v nadaljevanju bodo določbe ZPP uporabljene v zvezi z 42. členom ZNP-1.

7Uradni list RS, št. 15/2017, s spremembami.

8VSL sklep IV Cp 1618/2023.

9Sodišče prve stopnje npr. na podlagi izpovedb obeh staršev ugotovi, da je ob izvajanju stikov (tako tistih v živo kot na daljavo) med staršema ob prisotnosti otroka vedno prihajalo do prepirov.

10Prvi odstavek 151. člena DZ tako določa, da izvajata starševsko skrb oba starša sporazumno v skladu s koristjo otroka. Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njuno željo pa tudi mediatorji. Drugi odstavek 151. člena določa, da odločata starša, kadar starši ne živijo skupaj in otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo obema od staršev, o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na njegov razvoj, sporazumno in v skladu s koristjo otroka. Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njuno željo pa tudi mediatorji. Tretji odstavek določa, da odloča tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja in o otrokovem stalnem prebivališču, če s tem ne posega na vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj. Četrti odstavek pa, da, če se starši v primerih iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena ne sporazumejo o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, odloči o tem sodišče.

11Uradni list RS, št. 51/98, s spremembami.