Jedro

Postopek ugotavljanja obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, kot enega izmed nujnih pogojev za odreditev pripora, je razdeljen na dva dela: najprej je treba ugotoviti, ali je dejanje sploh kaznivo dejanje ali ne, nato pa je treba pretehtati, ali do takrat zbrani podatki ali dokazi zadostujejo za sklep o utemeljenosti suma, da je konkretna oseba storila dejanje, ki se ji očita.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom odredila pripor zoper obdolženega J. P. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnil. 2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga obdolženčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve ustavnih pravic po 19., 20., 22., 28. in 34. členu Ustave in kršitve 5. ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Predlaga, da se sklep senata okrožnega sodišča spremeni, sklep preiskovalne sodnice o odreditvi pripora pa razveljavi in pripor odpravi. Podredno predlaga nadomestitev pripora z milejšim ukrepom.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru predlaga zavrnitev zahteve, saj zagovornik obsojenca uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se je o odgovoru izjavil in ponovil stališče iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Obdolženec je utemeljeno osumljen, da je storil kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, s tem, da je na hodniku osnovne šole pristopil do mladoletne oškodovanke, ki je bila takrat dežurna, jo pričel vabiti v toaletne prostore in jo nagovarjal k spolnemu odnosu z besedami „ali greš z mano fukat“, pri čemer se je ves čas božal po svojem mednožju. Oškodovanka se je obdolženca prestrašila in zbežala po pomoč v šolsko kuhinjo. Zoper obdolženca je bila uvedena preiskava in odrejen pripor.

6. Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona. Sodišče naj bi napačno pravno presodilo, ali je obravnavano dejanje kaznivo. Trdi, da je stališče senata okrožnega sodišča, ki se glede vprašanja, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno, sklicuje na pravnomočen sklep o preiskavi. Ob sklicevanju na komentarja slovenskega in nemškega zakonika ter nemško sodno prakso zagovornik zastopa stališče, da bi moralo iti za spolno dejanje ali vsaj spolno manifestacijo zadostne intenzivnosti. V primeru obdolženčevega dejanja pa je šlo kvečjemu za nadomestno ravnanje (božanje sebe v oblečenem stanju) v povezavi z akustičnim nadlegovanjem (obscene besede), kar ne dosega praga kaznivosti.

7. Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ-1) v prvem odstavku 173. člena inkriminira vsa spolna dejanja zoper mladoletno osebo, razen v primerih iz petega odstavka istega člena. V obravnavanem primeru je obdolženec utemeljeno osumljen kaznivega dejanja po četrtem odstavku 173. člena KZ-1, ki inkriminira dejanje, s katerim storilec „kako drugače prizadene spolno nedotakljivost osebe, ki še ni stara petnajst let“. Zakonodajalec je s to določbo zavaroval spolno nedotakljivost otrok.

8. Ustavno sodišče je v odločbi Up-265/01 z dne 26. 10. 2001 zapisalo, da je postopek ugotavljanja obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, kot enega izmed nujnih pogojev za odreditev pripora, v osnovi razdeljen na dva dela. Najprej je treba ugotoviti, ali je dejanje, ki naj bi bilo storjeno v resničnosti in ki je opisano v sklepu o odreditvi ali podaljšanju pripora, sploh kaznivo dejanje ali ne. Nato pa je treba pretehtati, ali do takrat zbrani podatki ali dokazi zadostujejo za sklep o utemeljenosti suma, da je konkretna oseba storila dejanje, ki se ji očita. Po ustaljeni sodni praksi se lahko sodišče v obrazložitvi sklepa o odreditvi pripora glede utemeljenosti suma sklicuje na sklep o preiskavi, če se pripor odredi po pravnomočnosti sklepa o preiskavi in se dejansko stanje v vmesnem času ni spremenilo (sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 27115/2010-258 z dne 6. 5. 2010). V obravnavani zadevi je bil sklep o odreditvi pripora izdan takoj po izdaji sklepa o preiskavi, ki je že postal pravnomočen. Obdolženec in zagovornik sta se namreč pravici do pritožbe odpovedala. Upoštevaje navedeno ustavno odločbo mora sodišče, kadar odloča o priporu, vselej preveriti, ali je dejanje osumljenca oziroma obdolženca sploh kaznivo dejanje. Takšno presojo je preiskovalna sodnica v sklepu o odreditvi pripora napravila, nanjo pa se v 3. in 4. točki sklepa o zavrnitvi pritožbe sklicuje tudi senat okrožnega sodišča. 9. Glede na procesno fazo postopka, pravnomočen sklep o preiskavi, in upoštevaje okoliščine storitve očitanega kaznivega dejanja ni mogoče pritrditi zagovornikovemu stališču, da dejanje obdolženca ni kaznivo. Preiskovalna sodnica je v sklepu o odreditvi pripora podrobno obrazložila okoliščine kaznivega dejanja in svojo odločitev oprla na do takrat zbrane podatke in dokaze. Obdolženec naj bi se zadrževal v oziroma pred toaletnimi prostori učencev osnovne šole. Medtem naj bi opazil oškodovanko, ji sledil, pristopil do nje ter jo vprašal, če gre „fukat“, pri čemer naj bi se ves čas božal po mednožju. Oškodovanka naj bi se obdolženčevih besed v povezavi z njegovim ravnanjem (zasledovanje in božanje po mednožju – slednje kaže tudi na to, da je bila prav oškodovanka objekt obdolženčevega spolnega poželenja) ustrašila in stekla po pomoč k osebam, ki jim je zaupala. Dejanje, kot je opisano v sklepu o odreditvi pripora, izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po četrtem odstavku 173. člena KZ-1. Kršitev kazenskega zakona in načela zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave zato ni podana.

10. Zagovornik uveljavlja več kršitev kazenskega postopka, Ustave in EKČP, ker je sodišče odredilo pripor, namesto da bi obdolžencu omogočilo ustrezno zdravstveno oziroma psihiatrično obravnavo ali vsaj izreklo milejši ukrep hišnega pripora.

11. Preiskovalna sodnica je v sklepu o odreditvi pripora pojasnila, da v obravnavanem primeru pripora ni mogoče nadomestiti s hišnim priporom, torej milejšim ukrepom, ki ga je predlagal zagovornik obsojenca. Zoper obdolženca je bil namreč že v enem izmed predhodnih kazenskih postopkov, v letu 2013, odrejen hišni pripor, a je obdolženec kljub temu v času izvajanja hišnega pripora storil novo istovrstno kaznivo dejanje. Prav tako je v sklepu utemeljena ponovitvena nevarnost. Obdolženec, ki ima po presoji preiskovalne sodnice težave s sposobnostjo razumevanja svojih dejanj, je bil do sedaj v več kazenskih postopkih zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, ki jih izvršuje kontinuirano. V vseh primerih je šlo za spolna kazniva dejanja, storjena zoper mladoletne oškodovanke. Kazensko pravo pa še posebej varuje spolno nedotakljivost oseb, ki so mlajše od petnajst let. Varnost teh je bilo v obravnavanem primeru mogoče zagotoviti le z odreditvijo pripora. Zato zahteva zagovornika tudi v tem delu ni utemeljena. Podana ni niti kršitev 19. in 34. člena Ustave niti kršitev 5. člena EKČP. Vrhovno sodišče še dodaja, da ima sodišče v času izvajanja pripora, oziroma tekom preiskave, če podvomi v prištevnost storilca, možnost postaviti izvedenca psihiatrične stroke in odrediti psihiatrični pregled obdolženca. Tak predlog je v zahtevi za preiskavo podala državna tožilka, s čimer je soglašal tudi zagovornik obdolženca. Obdolženec je tudi v priporu, če se ugotovi, da ima duševno motnjo, deležen psihiatrične obravnave. Zdravstveno stanje pripornika pa se upošteva tudi pri dejavnostih pripornika in njegovi razporeditvi v zavodu, kjer prestaja pripor.

12. Zagovornik z zahtevo uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 371. člena ZKP ter kršitev 20. in 22. člena Ustave, ker se senat okrožnega sodišča ni opredelil do pritožbene navedbe, da pripor v obravnavanem primeru ne more biti edini možni ukrep. Zagovornik navaja, da je senat povsem prezrl njegove navedbe o možnosti psihiatričnega pregleda po 265. členu ZKP in možnih ukrepih po Zakonu o duševnem zdravju. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz sklepa senata izhaja ravno nasprotno. Senat je namreč v 4. in 5. točki obrazložitve sklepa pojasnil, zakaj je pripor edini možni ukrep za zagotovitev varnosti otrok. Kakšna psihiatrična obravnava obdolženca je primerna, se bo pokazalo šele tekom preiskave oziroma izvajanja pripora na podlagi psihiatričnega pregleda obdolženca. To ne nazadnje izhaja tudi iz sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, ki jih navaja zagovornik. Iz teh razlogov ne gre za kršitev 20. in 22. člena Ustave. S temi razlogi pa tudi ni mogoče uveljavljati kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

13. V zaključku zahteve zagovornik uveljavlja tudi kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, a kršitve ne pojasni, zato je Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

C.

14. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

15. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripor

a po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.