Jedro

Ugovor toženke, da zaradi narave vrnjenih nepremičnin ni možno njuno ekonomsko izkoriščanje z oddajanjem v najem, po vsebini predstavlja prerekanje obstoja dejanskih okoliščin, ki omogočajo odločanje o višini zahtevka po metodi, ki so jo v tožbi izbrali tožniki. S takšnim ugovorom so dejstva, ki so jih tožniki zatrjevali v okviru metode ugotavljanja višine izgubljene koristi (možnost oddajanja nepremičnin v najem), postala sporna (prim. 214. člen ZPP). Ker zanje materialno dokazno breme nosijo tožniki, je utemeljenost zahtevka (glede na to, da se tožniki v svoji trditveni podlagi niso opirali na druge možne metode ugotavljanja višine izgubljene koristi) odvisna od rezultata dokaznega postopka glede obstoja teh dejstev. Zaradi tako postavljenega ugovora tožba iz navedenih razlogov ni postala nesklepčna in je pritožbeno sodišče pri tem vprašanju zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo drugega odstavka 72. člena ZDen.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožniki so s tožbenim zahtevkom zahtevali plačilo nadomestila na podlagi drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) v višini 303.109,70 EUR. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženki naložilo nerazdelno plačilo 93.371,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo pravdnih stroškov. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je v celoti ugodilo toženkini pritožbi, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek za plačilo 93.371,00 EUR zavrnilo. Zavrnilo je pritožbo tožnikov zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in jim naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Pritožbeno sodišče je kot nosilni argument navedlo, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe drugega odstavka 72. člena ZDen napačno štelo, da zadostuje zgolj zatrjevanje hipotetične koristi, ki naj bi jo tožniki v vsakem primeru imeli, če bi pred vrnitvijo nepremičnini, na kateri se nanaša zahtevek za plačilo nadomestila zaradi izgube koristi, sami uporabljali oziroma upravljali. Nadaljevalo je, da je relevanten ugovor toženke, da vrnjenih nepremičnin tožniki ne bi mogli izkoriščati, ker jih zaradi svoje tržne nezanimivosti ne bi mogli oddajati v najem, zato bi morali tožniki trditveno podlago ustrezno dopolniti.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožniki vlagajo revizijo. Če se stališče pritožbenega sodišča nanaša na sam temelj zahtevka, je le-to zmotno uporabilo drugi odstavek 72. člena ZDen. Revidenti opozarjajo na sodno prakso, po kateri gre za zahtevke sui generis, ki jih ni mogoče opreti na določbe o odškodninski odgovornosti, neupravičeni obogatitvi ali stvarnopravnih reparacijah. Temu primerna je tudi trditvena podlaga, za katero zadostujejo trditve, da zahtevajo povrnitev koristi, ki bi jo tožniki sami dosegli, če bi lahko nepremičnini sami uporabljali oziroma upravljali, pa ju od uveljavitve ZDen do dne vrnitve niso mogli. Ugotavljanje izgube koristi z oddajanjem v najem je le eden od možnih načinov ugotavljanja višine nadomestila. Že po naravi stvari lahko tožniki trdijo le hipotetično korist, ki bi jo lahko dosegli. Ustreznosti trditvene podlage ugovor toženke ne more spremeniti in je relevanten kvečjemu pri presoji višine zahtevka, pritožbeno sodišče pa ga je upoštevalo kot relevanten ugovor zoper sam temelj zahtevka. Če se stališče pritožbenega sodišča nanaša na višino zahtevka, le-to prav tako nasprotuje vsebini in namenu drugega odstavka 72. člena ZDen, obenem pa je pritožbeno sodišče zagrešilo absolutni bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožniki so povsem ustrezno zatrjevali višino koristi, ki bi jo dosegli z oddajanjem nepremičnin v najem. Na ugovor toženke, da tožniki zaradi narave nepremičnin ne bi mogli iz naslova lastništva pridobiti nobenih ekonomskih donosov, so tožniki predlagali izvedenca, ki je izračunal izgubo koristi z upoštevanjem tržne nezanimivosti nepremičnine. Ugotovitev sodišča, da ni dokazane izgube koristi, je v nasprotju s trditveno podlago tožnikov in vsebino izvedenskega mnenja (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Obrazložitev je v tem delu sama s seboj v nasprotju, saj pritožbeno sodišče najprej ugotovi, da je izvedenec izračunal višino najemnine za nepremičnini, nato pa zaključi, da to še ne pomeni, da bi tožniki takšno najemnino dejansko iztržili (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je nepravilno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. V zaključku v utemeljitev svojih navedb revidenti navajajo judikate tega sodišča in zaključijo, da gre za kršitev iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), ker se do teh judikatov, na katere so se sklicevali med postopkom, pritožbeno sodišče ni opredelilo. Prav tako ni obrazložilo odstopa od sodne prakse.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženki, ki je nanjo obrazloženo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Bistvo revizijske kritike je usmerjeno v izpodbijanje stališča pritožbenega sodišča o vsebini drugega odstavka 72. člena ZDen in na tem temelječega zaključka, da trditvena podlaga tožnikov ne vodi k utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče v obrazložitvi sicer navaja, da tožniki niso dokazali višine izgube koristi zaradi nezmožnosti oddaje nepremičnin v najem, vendar iz celote njegovih razlogov izhaja, da je sklep o nedokazani višini izgube koristi zgolj posledica stališča, da tožniki za ugoditev zahtevku sodišču niso ponudili zadostne trditvene podlage. Drugače rečeno, pritožbeno sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi nesklepčnosti tožbe, ker so tožniki kljub ugovoru toženke, da tožniki zaradi narave nepremičnin od njih z oddajanjem v najem ne bi mogli pridobiti nobenih donosov, zatrjevali le, da gre pri vtoževanem nadomestilu v vsakem primeru za predpostavko hipotetične možnosti upravljanja z nepremičninama in svojih trditev niso ustrezno razširili glede na ugovore toženke.

7. Revizijsko sodišče se je moralo v okviru postavljenih revizijskih razlogov (prvi odstavek 371. člena ZPP) opredeliti do 1.) pravne narave terjatve, ki temelji na drugem odstavku 72. člena ZDen, in nato 2.) ugotoviti, katera so tista pravotvorna dejstva, ki vzpostavljajo sklepčnost tožbe. Pri vprašanju sklepčnosti tožbe gre za uporabo materialnega prava.(1) Revizija sicer ločeno izpodbija odločitev glede temelja in višine zahtevka, vendar se revizijske navedbe v obeh primerih med seboj vsebinsko prepletajo. Postavljene trditve o višini izgube koristi, če te v konkretnem primeru zadostujejo za sklepčnost tožbe, namreč avtomatično zajemajo tudi trditve o njenem obstoju, torej o temelju zahtevka. Po drugi strani zgolj trditve o obstoju izgube koristi, torej o temelju zahtevka, brez trditev o njeni višini ne vzpostavljajo sklepčnosti tožbe, zato revizijsko sodišče navedb revidentov ne bo presojalo ločeno glede na temelj in višino. V zaključku je moralo revizijsko sodišče odgovoriti še na uveljavljane kršitve določb postopka.

8. Sodna praksa tega sodišča je glede pravne narave zahtevka po drugem odstavku 72. člena ZDen povsem ustaljena. Pri terjatvi, ki se opira na to pravno podlago, ne gre za odškodninski, obogatitveni ali na stvarnem pravu sloneč zahtevek, ampak gre za od teh pravnih podlag neodvisno terjatev, ki po vsebini predstavlja nadomestilo za izgubo tiste koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel. Ob opisani pravni naravi takšnih zahtevkov je potrebno izhajati izključno iz položaja upravičencev in je zato povsem nepomembno, ali so denacionalizacijski zavezanci z uporabo vrnjenih nepremičnin pridobili določeno korist ali ne. V sodni praksi je sprejeto celo stališče, da so upravičenci upravičeni do povračila izgubljene koristi tudi v primerih, če je zavezanec vrnjene nepremičnine oddajal zastonj.(2)

9. Za odločitev o reviziji se kot odločilno postavlja vprašanje metode, s katero je mogoče ugotoviti obstoj in višino izgubljene koristi. Njena izbira je odvisna od narave nepremičnine in okoliščin posameznega primera. Sodna praksa se večinsko opira na ugotavljanje koristi s pomočjo najemnine, ki se zmanjša za stroške upravljanja, ki bi bremenili upravičenca, in stroške vzdrževanja, ki jih je kril zavezanec. Pri tem gre lahko bodisi za hipotetično najemnino, ki bi jo upravičenec ob normalnem teku stvari lahko dosegel z oddajanjem v najem, bodisi za najemnino, ki jo je bil upravičen prejemati zavezanec na podlagi obstoječih najemnih razmerjih, ki jih je sam sklenil s tretjimi za relevantno obdobje.(3) Sodna praksa je kot ustrezne dopustila tudi uporabo drugih metod npr. višino katastrskega dohodka pri kmetijskih zemljiščih,(4) višino dobička od razpolaganja s kupnino v primeru prodaje nepremičnine ali prihranek v višini najemnine, ki bi jo moral upravičenec plačevati drugje, če ne bi nepremičnine sam uporabljal.(5) V konkretnem primeru so se tožniki pri zatrjevanju in dokazovanju obstoja ter višine izgubljene koristi odločili za metodo hipotetične najemnine, ki bi jo sami dosegli, če bi v relevantnem obdobju vrnjeni nepremičnini oddajali v najem. Izgubljeno korist so opredelili tudi po višini.

10. Glede na zgoraj opredeljeno pravno naravo sporne terjatve in dopustne metode za ugotovitev višine izgubljene koristi v tožbi in nadaljnjih vlogah postavljene trditve povsem zadostujejo za sklepčnost tožbe, tako glede temelja kot glede višine. Revizijsko sodišče je moralo zato preizkusiti še pravilnost teze pritožbenega sodišča, da lahko sicer sklepčna tožba izgubi takšen značaj glede na vsebino kasneje postavljenih ugovorov toženke.

11. Trditveno breme za dejstva, ki so potrebna za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice (sklepčnost tožbe), leži na strani tožnika in ga določajo pravila materialnega prava, torej določba drugega odstavka 72. člena ZDen, upoštevajoč njeno vsebino, opredeljeno v predhodnih točkah obrazložitve. Enako je porazdeljeno tudi materialno dokazno breme za ta dejstva.(6) Trditveno breme tožnika za dejstva, od katerih je odvisna sklepčnost tožbe, je zaradi vezanosti na materialno pravo ves čas postopka stabilno (enako kot porazdelitev materialnega dokaznega bremena), zato ugovori, ki jih v postopku postavi nasprotna stranka, na sklepčnost tožbe ne morejo vplivati.

12. Ugovor toženke, da zaradi narave vrnjenih nepremičnin ni možno njuno ekonomsko izkoriščanje z oddajanjem v najem, po vsebini predstavlja prerekanje obstoja dejanskih okoliščin, ki omogočajo odločanje o višini zahtevka po metodi, ki so jo v tožbi izbrali tožniki. S takšnim ugovorom so dejstva, ki so jih tožniki zatrjevali v okviru metode ugotavljanja višine izgubljene koristi (možnost oddajanja nepremičnin v najem), postala sporna (prim. 214. člen ZPP). Ker zanje materialno dokazno breme nosijo tožniki, je utemeljenost zahtevka (glede na to, da se tožniki v svoji trditveni podlagi niso opirali na druge možne metode ugotavljanja višine izgubljene koristi) odvisna od rezultata dokaznega postopka glede obstoja teh dejstev. Zaradi tako postavljenega ugovora tožba iz navedenih razlogov ni postala nesklepčna in je pritožbeno sodišče pri tem vprašanju zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo drugega odstavka 72. člena ZDen.

13. Ker pritožbene navedbe pravdnih strank zoper sodbo sodišča prve stopnje še niso izčrpane, ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe. Vrhovno sodišče je zato moralo razveljaviti sodbo sodišče druge stopnje in zadevo vrniti temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Do uveljavljanih kršitev postopka, se revizijskemu sodišču zaradi utemeljenosti revizije iz zgoraj nanizanih razlogov ni bilo potrebno opredeliti. Odločitev o revizijskih stroških se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): Odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 186/2013, II Ips 93/2013. Op. št. (2): Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 339/1998, II Ips 241/1998, II Ips 283/2012, II Ips 58/2012, II Ips 313/2009, II Ips 10/2008, II Ips 231/2012, II Ips 200/2013, II Ips 40/2000, II Ips 313/2009, II Ips 74/2012. Op. št. (3): Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 172/2011, II Ips 354/2011, II Ips 313/2009. Op. št. (4): Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 74/2012. Op. št. (5): Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 339/1998. Op. št. (6): Zobec, J.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, stran 345.