Jedro

Tek kazenskega postopka je ovira za obdolženčev uspeh z vrnitvenim zahtevkom.

Izrečeni ukrep zasega v kazenskem postopku praviloma ovira uspešno uveljavljanje zahtevka za vrnitev stvari v civilnem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zaradi zastaranja zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo 13.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo, da mora toženi stranki povrniti 937,50 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik, ki predlaga spremembo ali vsaj razveljavitev sodbe. Izpostavlja, da mu je škoda nastala z dnem pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka II K 74020/2010 z 20. 2. 2012. Dotlej tožnik ni mogel zahtevati vrnitve predmetov, ki so bili predmet kazenskega postopka. Tožnik ni vedel, da naj bi bile podjetju E., d. o. o., vrnjene vreče z bakrenimi izdelki, ki so bile zasežene tožniku. Pritožnik graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bil 11. 5. 2009 seznanjen, da mu preostale tri vreče ne bodo vrnjene.

Pritožnik graja tudi stališča sodišča prve stopnje o aktivni legitimaciji.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožniku je policija v predkazenskem postopku zasegla osem vreč z bakrenimi izdelki. Pet vreč mu je bilo 11. 5. 2009 vrnjenih, preostale tri pa ne. Kazenski postopek se je zaključil s sklepom o ustavitvi postopka 20. 12. 2012. Po ustavitvi postopka je tožnik zahteval vrnitev preostalih treh vreč in Okrožno sodišče v Ljubljani mu je pojasnilo, da so bile vrnjene oškodovancu. Tožnik zato zahteva plačilo 13.750,00 EUR, kolikor naj bi bil vreden baker v treh 800 kilogramskih vrečah.

5. Zaseg predmetov (220. člen Zakona o kazenskem postopku; ZKP) je posebno preiskovalno dejanje, ki se lahko opravi kot samostojno dejanje ali v okviru hišne ali osebne preiskave. Pri zasegu predmetov gre vedno za začasen odvzem ne glede na to, ali se predmet zaseže kot predmet kaznivega dejanja ali kot dokazno sredstvo, zato se mora med postopkom ali po končanem postopku odločiti, če se bodo ti predmeti dokončno odvzeli ali vrnili lastniku (imetniku). Dokončno se navedene predmete lahko odvzame le s sodno odločbo oziroma izjemoma s sklepom državnega tožilca. Ali je bila takšna odločitev v kazenskem postopku, ki je tekel zoper tožnika, sprejeta, iz trditev pravdnih strank in ugotovitev sodišča prve stopnje ni mogoče ugotoviti. Predmete, ki jih je v predkazenskem postopku zasegla policija in niso bili izročeni v hrambo sodišču, je po stališču, sprejetem v sodni praksi, po ustavitvi kazenskega postopka dolžna vrniti obdolžencu policija in ne sodišče.(1)

6. Tožnikov (odškodninski) zahtevek v tej zadevi je nadomestilo njegovega zahtevka na vrnitev zasežene stvari, ki ga lastniku ali imetniku stvari v primeru ustavitve kazenskega postopka daje 224. člen ZKP. Po eni strani je torej tek kazenskega postopka ovira za obdolženčev uspeh z vrnitvenim zahtevkom(2). Po drugi strani je ukrep zasega v kazenskem postopku, kot utemeljeno izpostavlja pritožnik, praviloma ovira za uspešno uveljavljanje zahtevka za vrnitev stvari v civilnem postopku(3). Morda bi bilo drugače glede obdolženčevega tožbenega zahtevka zoper oškodovanca, ki so mu bile stvari vrnjene po določbah 110. člena ZKP (kazensko sodišče pri takšni izročitvi(4) ne odloči o pravici do stvari, zato ne gre za pravnomočno razsojeno stvar(5)), a takšnega zahtevka sodišče v tej zadevi ne obravnava.

7. Zastaranje (torej prenehanje pravice do sodnega varstva, četudi obveznost ne preneha) opravičuje dejstvo, da je nekdo pravico imel, a ni izkoristil možnosti za njeno realizacijo. Tožnik (tedaj obdolženec v kazenskem postopku) pravice zahtevati vrnitev zasežene stvari (ali v primeru nemožnosti vrnitve plačila njene vrednosti) do zaključka kazenskega postopka ni imel. Njegov zahtevek po 224. členu ZKP se je rodil z ustavitvijo kazenskega postopka. Utemeljeno torej izpostavlja, da zastaranje do zaključka kazenskega postopka s sklepom o ustavitvi postopka z 20. 12. 2012 ni začelo teči. Stališče, da je zahtevek, postavljen v tožbi, vloženi že 8. 4. 2013, zastaral, je zato napačno; ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kaj je oziroma ni tožniku ob vrnitvi ostalega zaseženega bakra povedal policist, zato ob odločanju o ugovoru zastaranja niso odločilne.

8. Pritožnik tudi utemeljeno izpostavlja, da je tožena stranka ugovor, da tožnik ni bil edini lastnik bakra, podala šele na drugem naroku za glavno obravnavo. Dotlej je ugovarjala, da sploh ni dokazal, da bi bil lastnik oziroma, da je bila lastnica družba E., d. o. o. Trditev o tem, da bi bil tožnik (le) solastnik bakra skupaj z družinskimi člani, ni podala nobena od strank. Tožnikovo izpoved je sodišče prve stopnje sicer korektno povzelo. Glede na to, da je bil baker zasežen le tožniku, da je bil le on (in ne sorodniki, domnevni solastniki) obdolžen v kazenskem postopku, pa tudi glede na to, da za vrnitev zasežene stvari zadošča, da je nekdo imetnik, ne lastnik stvari (224. člen ZKP), pa stališče sodišča prve stopnje ni pravilno.

9. Z vprašanji, ali so podane predpostavke toženkine odškodninske odgovornosti, se sodišče prve stopnje zaradi sprejetih materialnopravnih stališč ni ukvarjalo. Zato je višje sodišče pritožbi ugodilo in ker se s temi obsežnimi sklopi dejstev ne more ukvarjati prvič, ne da bi nedopustno poseglo v ustavno varovane pravice pravdnih strank, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP). V tem bo moralo sodišče o tožbenem zahtevku odločiti, tako da bo najprej ugotovilo, ali so podani elementi civilnega delikta in pri tem izčrpalo ugovore tožene stranke, predvsem, da je bila lastnica spornega bakra družba E., d. o. o., ki ji je bil vrnjen. Ob tem višje sodišče še enkrat izpostavlja, da je primarni zahtevek v primeru zasega predmetov, zahtevek na vrnitev. Odločitev po 110. členu ZKP vrnitvenega zahtevka (zoper domnevnega oškodovanca) ne izključuje. Golo dejstvo, da “oškodovanec“ stvari ne more več vrniti, ne vzpostavlja odškodninske odgovornosti tožene stranke. To, da je bilo v kazenskem postopku presojeno, da so izpolnjeni pogoji za vrnitev stvari oškodovancu po 110. členu ZKP, samo po sebi tudi še ne zadošča za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Ta je podana le, če je državni organ ob odločanju po 110. členu ZKP (ta odločitev je namreč v konkretnem primeru očitno razlog, da tožena stranka tožniku ne more vrniti bakra), ravnal protipravno.

10. Razveljavitev odločitve o stroških je posledica razveljavitve sodbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

Op. št. (1): Glej: Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 519, tudi: odločba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 347/2013 s 17. 12. 2015. Op. št. (2): V skladu s 110. člen ZKP se le oškodovancu lahko pred koncem postopka izročijo stvari, ki mu nedvomno pripadajo, pa niso potrebne kot dokaz v kazenskem postopku.

Op. št. (3): Prim. Vrhovno sodišče RS, sodba II Ips 422/1997 z 28. 10. 1998. Op. št. (4): Drugače kot tedaj, ko odloči o premoženjskopravnem zahtevku za vrnitev stvari v skladu s 106. členom ZKP.

Op. št. (5): Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 248.