Jedro

Banka (nakazanec) ne more zahtevati nazaj zneska, ki ga je že izplačala tretji osebi (prejemniku nakazila), čeprav je po kasnejšem preklicu pooblastila vrnila denar nakazovalcu.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo sklep o izvršbi, ki ga je pod opr.št. 7 I 1010/90, dne 15.12.1990 samo izdalo in zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožencev I.O. in Z.P. zahtevala nerazdelno plačilo zneska 110.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi in stroške postopka. Ker je tožeča stranka pravdo izgubila, ji je naložilo, da povrne toženima strankama njune pravdne stroške.

Zoper to sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov po čl. 353 ZPP pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je sodišče predvsem kršilo materialne predpise ter nepravilno ugotovilo dejansko stanje, v procesnem smislu pa sodba tudi nima nikakršnih pravih razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko. Po mnenju tožeče stranke bi moralo sodišče po zaslišanju drugotožene stranke in priče glede na določilo 2. odst. 170. čl. ZOR tožbenemu zahtevku ugoditi. Sodišče je spregledalo, da je drugotoženec kot delavec podjetja B. zaradi spora z lastnico namenoma oškodoval s svojim ravnanjem tožečo stranko. Sodba je v tem pogledu pomanjkljiva in brez pravih razlogov v obrazložitvi, razen kolikor se je sodišče ukvarjalo s samo pasivno legitimacijo.

Pritožba ni utemeljena.

Povsem neobrazloženo tožeča stranka napada sodbo, kolikor se nanaša na prvotoženo stranko, saj le pravi, da je sodišče kršilo materialne predpise ter nepraivlno ugotovilo dejansko stanje. V čem naj bi bile kršitve materialnega prava, pritožba ne pove, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih o nakazilu (asignaciji). Tudi v ugotovljeno dejansko stanje, ki pravzaprav sploh ni bilo sporno, pritožbeno sodišče nima pomislekov. Kolikor pa se pritožba sklicuje na to, da sodba v procesnem pogledu nima nikakršnih pravih razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba ima prave razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko. Če je tožba naperjena zoper napačnega toženca in sodišče prve stopnje je obširno obrazložilo, zakaj drugi toženec ni pasivno legitimiran, je to povsem dovolj za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sklicevanje na določbo 2. odst. 170. čl. ZOR tudi ni na mestu, saj "škoda", ki jo vtožuje tožeča stranka, ne izvira iz takega razmerja, ampak iz njenega lastnega ravnanja v nasprotju z določbo 1031. čl. ZOR. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da ugovor tožeče stranke, da je denar vrnila po preklicu pooblastila nakazovalcu, ni sprejemljiv in pritožbeno sodišče se s tem strinja. Ker torej drugotoženec ni pasivno legitimiran, prvotožena stranka pa ni prejela ničesar, do česar ne bi bila upravičena, je tožbeni zahtevek sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

Ker pritožba očita sodišču tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče, glede na to, da gre prav tako za neobrazloženo očitanje tega pritožbenega razloga, preizkusilo sodbo v mejah drugega odst. 354. čl. ZPP in ugotovilo, da taka kršitev ni podana.