Jedro

V sodni praksi se odškodninska odgovornost organizatorja prireditve športnikom praviloma presoja po krivdnem načelu, kadar je odgovornost organizatorja prireditve utemeljena na pogodbenem razmerju z udeleženci, tudi na pogodbeni odškodninski odgovornosti. Le izjemoma, ko so izpostavljene posebno nevarne okoliščine, je bila vzpostavljena objektivna odgovornost, in sicer v primerih, kjer je do poškodb prišlo med izvajanjem športnih aktivnosti, ki so bile del usposabljanja v okviru službenih obveznosti, ki jih udeleženci niso mogli odkloniti. Za tak primer v obravnavani zadevi ne gre.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana vmesna sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je tožnik utrpel v nezgodi 12. 6. 2016, do 40 %, tožnik pa je sam odgovoren za preostalih 60 %. Odločanje o višini tožbenega zahtevka in o stroških je pridržalo za končno sodbo.

2. Vmesno sodbo izpodbijata obe pravdni stranki. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1. 3. Tožeča stranka predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podrejeno se zavzema za spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Vztraja, da je v celoti podana odškodninska odgovornost toženca. Kombi časomerec je bil parkiran neposredno ob rob proge, po kateri se je odvijala športna prireditev – motodirka motorjev. Ker ni pravnih virov o dolžnem ravnanju za ureditev proge za izvedbo motoristične dirke niti ustreznega izvedenca, se je treba nasloniti za zdravo razumsko presojo, ali je bila taka namestitev tik ob progi z vidika varnosti tekmovalcev dopustna. Kombi ni bil dovolj dobro zavarovan z zaščitnimi gumami. Drži, da so tekmovalci lahko računali na medsebojna trčenja. Vendar toženec s tem ni odvezan dolžnosti v največji možni meri poskrbeti za varnost tekmovalcev, da kot strokovnjak predvidi vse možne situacije in stori vse, da prepreči večjo škodo. Ne zadostuje pridobitev upravnih dovoljenj. Potrebna je ustrezna tehnična ureditev proge. Toženec se ne more uspešno braniti s sklicevanjem na privolitev tožnika ob udeležbi dirke, s čimer naj bi vnaprej privolil v škodne posledice.

Kot nepravilno graja ugotovitev, da je za tožnikovo škodo soodgovoren sotekmovalec. Protipravnost njegovega ravnanja ni izkazana in tudi vzročna zveza ne. Pričakovano je, da se tekmovalci med dirko prehitevajo, se izrivajo in skušajo onemogočiti, kar lahko pripelje do izrina s proge. Vendar: če kombi ne bi stal tam, bi tožnik zapeljal s proge brez hujših posledic. Morda bi padel, posledice bi bile blažje, ne bi pa priletel v oviro, ki jo je predstavljal kombi. Sodna presoja o deljeni krivdi (20 % sotekmovalec, 40 % tožnik sam in 40 % toženec) je napačna. Časomerilec ne bi smel stati tam. Do tako hudih poškodb ne bi prišlo, če tožnik ne bi trčil vanj.

Toženec je objektivno odgovoren za škodne posledice, ker ni poskrbel za varnost proge. Izrivanje s proge ni prepovedano, saj načina vožnje ne določa noben pravilnik. Organizator je pri tako nevarnih športih dolžan poskrbeti za ustrezno varnost in izključiti vse predvidljive nevarne situacije.

Tožnik je svoje navedbe dokazal s pričami, toženec pa ne. Konkretno tožnikovo škodo je povzročil ravno na neprimernem mestu parkiran kombi, ki že po laičnem preudarku ne bi smel stati neposredno ob vozišču. To je bistvena okoliščina, ki jo je sodišče sicer ugotovilo, a ne dovolj upoštevalo pri odločitvi. Toženec je zaradi slabo načrtovane proge in opustitve dolgovane skrbnosti objektivno odgovoren, kar izključuje deljeno odgovornost. Nevarne situacije so bile predvidljive in se bi jim moral organizator prireditve izogniti.

4. Toženec je podal odgovor na pritožbo tožeče stranke. Predlaga zavrnitev ter zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo. Navaja, da ni bilo nespornih dejstev. Kombi je bil pravilno nameščen in ustrezno zavarovan. Če to ne bi bilo res, bi tožnik utrpel še hujše poškodbe. Tožnik brez izvedenca svojih trditev ni dokazal. Sodišče nima dovolj strokovnega znanja, da bi ugotavljalo, ali so bile zaščitne gume nameščene dovolj visoko in prav. Tožnik se je s podpisom pristopne izjave izrecno odpovedal uveljavljanju morebitne škode, ki jo je utrpel na dirki. Vzrok za škodni dogodek je bilo trčenje voznika s sovoznikom. Posledice so nastale zaradi tožnikovega sodelovanja na športni prireditvi (padec zaradi prerivanja v žaru tekmovanja) in ne zaradi trka s kombijem. Iz njegovih navedb izhaja, da se je v kombi zaletel z glavo, taka poškodba pa ni navedena v medicinski dokumentaciji. Toženec je kot organizator poskrbel za ustrezno varnost. 5. Toženec v svoji pritožbi predlaga razveljavitev (prav: spremembo) izpodbijane sodbe z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka. Podrejeno predlaga razveljavitev, vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter povračilo pravdnih stroškov.

Kot dejansko in pravno zmoten graja zaključek, da je toženec 40 % odškodninsko odgovoren za tožnikovo škodo. Toženec je storil vse potrebno, da je tekma potekala skladno s pravili dirke in v okviru športne igre. Zato mu ni mogoče očitati krivdne odgovornosti. Tožbeni zahtevek je treba obravnavati v okviru 140. in 131. člena OZ2 in ne po načelih objektivne odgovornosti.

Deljene odgovornosti ni. Toženec je storil vse, kar je v njegovi moči. Pridobil je upravna dovoljenja, poskrbel za varnost skladno z izdanimi dovoljenji, poskrbel za ustrezno zaščito časomerilskega kombija na mestu, kjer je bilo najmanj možnosti, da pride do izleta s ceste. Tožnik svoje trditvene podlage o nepravilni zaščiti in postavitvi kombija ni dokazal. Dokaz z izvedencem ni bil izveden, sodišče samo pa nima strokovnega znanja za presojo, ali so bile gume dovolj visoko in ali je bilo vozilo na pravem mestu. Iz mesta postavitve kombija ne izhaja nobena nevarnost (niti povečana). Tudi ob trku v robnik bi se tožnik lahko poškodoval. Na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče ugotoviti protipravnosti niti porazdeljene deljene odgovornosti.

Vzročne zveze med protipravnostjo ravnanja tožene stranke in škodo tožnika ni. Tožnik je zatrjeval, da se je v kombi zaletel z glavo, o čemer ni medicinske dokumentacije. Njegove poškodbe so očitno posledica padca zaradi prerivanja v žaru tekmovanja in ne zaradi časomerilskega kombija.

Vzrok poškodovanja je nepravilna vožnja sotekmovalca. Toženec ne more odgovarjati zanj. Do poškodovanja je prišlo zaradi okoliščin, ki predstavljajo pričakovan oziroma normalen del športne igre oziroma naključja, ki ne presega normalnega tveganja pri dirki, kjer so kontakti med udeleženci pogosti. Tako ravnanje in posledice so zato rizik, ki ga je zavestno prevzel tožnik in zanj toženec ne odgovarja.

Sodišče ni upoštevalo, da se je tožnik s podpisom izjave izrecno odpovedal uveljavljanju morebitne škode, ki bi jo utrpel na dirki. Tožnik se je zavestno odločil sodelovati na dirki in se odpovedal vsem zahtevkom do organizatorja.

Napačen je zaključek, da ob ustreznem zavarovanju do nezgode ne bi prišlo. Tudi več gum ne bi moglo preprečiti nezgode. Poškodbe ne bi bile nič manjše. Tudi prestavitev kombija na drugo mesto ne bi preprečila nezgode. Toženec je upošteval možnost, da tekmovalec lahko zapelje izven proge, zato je kombi namestil na raven del proge. Do nezgode je prišlo izključno zaradi prerivanja in trka voznikov.

Pritožnik povzema, da v njegovem ravnanju ni bilo protipravnosti (tožnik ni navedel, katere predpise naj bi toženec kršil), ni vzročne zveze (glede na mehaniko poškodbe, ki jo zatrjuje tožnik in na katero je opozoril toženec, nastanek poškodb v obsegu, kot jih je utrpel tožnik, ni možen niti mogoč), niti krivdne odgovornosti toženca.

Uveljavlja še absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14., 15. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (zaradi pomanjkljivosti v izreku in nasprotij v razlogih; zaradi nasprotja med dejstvi in listinami glede odpovedi tožnika uveljavljanju odškodninske odgovornosti; zaradi neizvedene dopolnitve zaslišanja priče K.) in relativno bistveno kršitev pravil postopka v zvezi s prekluzijo, ker sodišče ni dopustilo naknadno predloženega dokaza tožene stranke.

6. Tožnik je odgovoril na pritožbo toženca, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške. Meni, da je bil kombi po nezgodi premaknjen, iz fotografij v spisu pa je razvidno, da ni bil zadovoljivo zaščiten. Neprimerni so očitki o nedokazanosti tožnikovih trditev. Predlagal je dokaz z izvedencem, ki ni bil izveden, ker se nihče od izvedencev ne ukvarja z motorističnimi dirkami. Za presojo, ali je bil kombi dovolj oddaljen od proge, ni treba specialističnih znanj, ampak zdrav razum in preprosta življenjska logika. Tožnik meni, da je z zadostno stopnjo verjetnosti mogoče zaključiti, da je do poškodbe prišlo, ko je s precejšnjo silo čelno trčil v stoječo oviro, ki je na tistem mestu ne bi smelo biti. Očitanih procesnih kršitev ni. Sicer prepozno predloženi dokaz (CD) v ničemer ne podkrepi navedb toženca in je po svoji vrednosti neuporaben. Na zakonitost postopka nima nobenega vpliva.

7. Toženec je podal še odgovor na odgovor na pritožbo tožeče stranke. Ker ZPP nadaljnjih vlog strank po odgovoru na pritožbo ne predvideva, ga ni mogoče upoštevati in pritožbeno sodišče tamkajšnjih navedb ne povzema.

8. Pritožbi sta utemeljeni.

9. Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za nematerialno škodo zaradi hude telesne poškodbe (zlom diafiz podlaktnice in koželjnice ter udarnina kolka), ki jo je 12. 6. 2016 utrpel kot udeleženec športne prireditve (motoristične dirke motorjev do 50 ccm za Veliko nagrado K.), ki jo je organiziral toženec. Zatrjeval in dokazoval je njegovo krivdno odgovornost zaradi premalo skrbnega ravnanja pri zavarovanju dirkalne steze. Iz trditvene podlage tožeče stranke in ugotovitev sodišča izhaja, da je toženec neposredno ob rob dirkalne steze nepravilno (preblizu) postavil neustrezno zavarovan časomerilni kombi, ki je po tožbenih trditvah v odnosu do tekmovalcev predstavljal oviro. Vanj se je tožnik zaletel potem, ko ga je drugi tekmovalec med vožnjo zrinil ob rob ceste in je tožnika vrglo z motorja naravnost v kombi na njegovi desni strani. Toženec je ugovarjal, da ni njegovega protipravnega ravnanja in krivde, saj je kot organizator prireditve naredil vse, kar je bilo treba (prireditev je organiziral skladno z izdanimi dovoljenji; kombi je pravilno namestil in ustrezno zaščitil). Ugovarjal je tudi vzročni zvezi, češ da je vzrok padca izključno ali vsaj pretežno v nepravilni vožnji sotekmovalca, ki je tožnika zrinil s ceste. Do tožnikove škode bi prišlo ne glede na to, kje je stal kombi. Za ravnanje drugega tekmovalca toženec ne odgovarja, ker je tožnik z udeležbo na tekmovanju privolil v potencialni nastanek škode in se s pisno izjavo vnaprej odpovedal uveljavljanju odškodnine.

10. Sodišče je pri odločanju o odškodninski odgovornosti organizatorja športne prireditve za škodo, ki jo je na njej utrpel tožnik kot udeleženec prireditve, pravilno izhajalo iz načel o krivdni odgovornosti (131. člen OZ) in ne iz načel o objektivni odgovornosti, za kar se (šele v pritožbi) neutemeljeno zavzema tožnik. V sodni praksi se odškodninska odgovornost organizatorja prireditve športnikom praviloma presoja po krivdnem načelu, kadar je odgovornost organizatorja prireditve utemeljena na pogodbenem razmerju z udeleženci, tudi na pogodbeni odškodninski odgovornosti. Le izjemoma, ko so izpostavljene posebno nevarne okoliščine, je bila vzpostavljena objektivna odgovornost, in sicer v primerih, kjer je do poškodb prišlo med izvajanjem športnih aktivnosti, ki so bile del usposabljanja v okviru službenih obveznosti, ki jih udeleženci niso mogli odkloniti3. Za tak primer v obravnavani zadevi ne gre. Iz trditvene podlage strank in ugotovitev sodišča izhaja, da je toženec organiziral motoristično dirko motorjev do 50 ccm. Čeprav gre za dirko motorjev z manjšo močjo, tekmovanje na taki prireditvi predstavlja nevarno dejavnost. Udeležujejo se ga namreč motorna vozila, ki kljub manjši moči motorja lahko razvijejo določene hitrosti. Namen dirke je najhitreje priti na cilj oziroma po pravilniku dirke v prilogi B14 (pritožbene navedbe tožnika, da ni niti pravilnika motoristične dirke - kot prava, na katerega bi se bilo mogoče opreti pri presoji pravilnosti udeležbe in organizacije dirke - so protispisne) v določenem času prevoziti čim daljšo razdaljo. Ne glede na s pravilnikom omejeno število udeležencev na tekmi, ki jo omenja sodišče, je tudi pri tej vrsti športa zaradi njene narave podana relativno velika nevarnost nastanka škode. Pravdni stranki se strinjata, da prihaja do medsebojnih dotikov udeleženih vozil, tudi trkov, medsebojnega oviranja in prehitevanja. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, oprtih na pravilno ocenjene izpovedbe prič ter pravilnika dirke (primerjaj točko 8 – pravila in postopki med samo dirko), je pričakovana tudi vožnja z naleti vozil izven proge, vključno z nevarnostjo naleta med gledalce ali morebitne ovire ob progi. Navedene nevarnosti izhajajo iz obratovanja vozil in njihove hitrosti, pa tudi iz napak posameznih udeležencev. Če njihovo ravnanje ne predstavlja hujših, grobih oziroma namernih kršitev pravil, jih morajo udeleženci športne prireditve vzeti v zakup. Po stališčih teorije in sodne prakse napačno ravnanje, ki pomeni manjšo kršitev pravil, storjeno iz malomarnosti, ki je pri določeni vrsti športa že normalen pojav, značilen za vse udeležence in ni v nasprotju z upravičenimi in situaciji prilagojenimi pričakovanji skrbnosti udeležencev, ni nedopustno oziroma protipravno4 ravnanje. Izključene pa so zavestne in grobe kršitve ter vsako ravnanje, ki ne služi namenu športnega tekmovanja, pač pa meri zgolj na poškodbo soudeleženca. V obravnavanem primeru tako ravnanje s strani drugega udeleženca, ki naj bi tožnika izrinil s steze, ni bilo niti zatrjevano niti ugotovljeno.

11. Pravilna je ugotovitev sodišča, da je tožnik riziko nastanka škode zaradi udeležbe na tovrstni motoristični dirki, ki bi mu nastala zaradi iz nje izvirajočih nevarnosti, prevzel kot tekmovalec sam. Posameznik, ki se prostovoljno udeleži nevarne športne aktivnosti, soglaša z riziki nastanka škode, ki jih ta šport prinaša sam po sebi. Ne gre sicer za privolitev oškodovanca po 140. členu OZ, s katero se oškodovanec odpove zahtevku za varstvo kakšne pravice. To pravilo namreč predpostavlja, da bo škoda povzročena z naklepnim (namernim) dejanjem povzročitelja in da je nastanek škode gotov. Pri obravavanih položajih pa škoda ni povzročena naklepno, saj odškodninska odgovornost povzročitelja tedaj ne bi bila izključena, in tudi nastop škodnega dogodka (poškodbe) ni gotov. Obstaja le določena stopnja verjetnosti, da bo nastal škodni dogodek, pri tem pa potencialni oškodovanec upa (verjame), da se pri njem ta nevarnost ne bo uresničila5. V obravnavanem primeru gre tako za izključitev protipravnosti, kot ene od potrebnih predpostavk splošnega civilnega delikta6. Športnik sam sprejme tveganje, da v primeru poškodbe, nastale kljub upoštevanju pravil, oziroma z majhnimi odstopanji od pravil športne igre, storjenih iz malomarnosti, ki so pri posamezni vrsti športa že skoraj normalen pojav, ne more zahtevati povrnitve škode. Le v tem smislu je treba razumeti točko 11 Pravilnika dirke in tožnikov podpis prijavnice (na katerega se sklicuje toženec, ko sodišču očita, da se do tega ni opredelilo), da je kot udeleženec prireditve ravnal na lastno odgovornost. Tožnik je s tem sprejel zgolj s takim športom zvezano običajno tveganje nastanka škode, ni pa se odpovedal uveljavljanju odškodnine, ki bi mu nastala zaradi krivdnega ravnanja oziroma zatrjevanih opustitev organizatorja prireditve pri zagotavljanju potrebnih ukrepov za njegovo varnost na prireditvi.

12. Udeleženec športne prireditve prevzame tipično tveganje (povečano nevarnost poškodb, ki je značilna za posamezen šport). To organizatorja prireditve ne odvezuje, da prireditev organizira v skladu in z merili profesionalne skrbnosti. Ni treba, da je njegovo dolžno ravnanje neposredno zapisano v zakonu ali pravilnikih, kot nakazuje toženec. Že splošno pravilo 10. člena ZJZ7 organizatorju nalaga, da mora shod oziroma prireditev organizirati tako, da bo poskrbljeno za red, da ne bosta ogrožena življenje in zdravje udeležencev ali drugih oseb in premoženja. Zavezuje ga tudi splošno načelo obligacijskega prava o prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ8). Prizadevati si mora, da športno prireditev organizira tako, da bodo tipična tveganja, ki jih nosi s seboj športna prireditev, in s katerimi morajo udeleženci računati, omejena na razumno mero, s svojimi (nedopustnimi) ravnanji oziroma opustitvami pa navedenih nevarnosti ne sme še povečevati.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da za odločitev o protipravnem ravnanju v zvezi z zagotovitvijo potrebnih varnostnih ukrepov oziroma o toženčevi krivdni odgovornosti ni pomembna zgolj pridobitev potrebnih upravnih dovoljenj. Odločilno je, ali je ob zatrjevanem in izkazanem upravnem dovoljenju pravilno in ustrezno poskrbel za varnost udeležencev prireditve. Obseg in intenzivnost varnostnih ukrepov, ki jih mora izvesti organizator, je odvisen od obsega grozeče nevarnosti in škode, verjetnosti njenega nastopa, možnosti in stroškov za odvrnitev škodne nevarnosti, pa tudi od možnosti oškodovanca, da bi se škodi izognil. Kadar v zakonih ali drugih pravnih pravilih ni določno predpisano, kakšni morajo biti varnostni ukrepi na posamezni športni prireditvi, je treba izhajati iz (splošnih) varnostnih standardov in pravil tehnike ter pri tem upoštevati vsakokratne konkretne okoliščine primera in utemeljena pričakovanja udeležencev glede varnosti9. V obravnavanem primeru je sodišče ocenilo, da je bilo ravnanje toženca pri zagotavljanju varnosti udeležencem premalo skrbno. Časomerilni kombi je namestil preblizu tekmovalne steze ter ga ni ustrezno zaščitil, čeprav je glede na okoliščine primera lahko predvidel možnost, da tekmovalec zapelje izven proge in se zaleti v pomanjkljivo zaščiten in tik ob progi parkiran kombi časomerilca. Ob nadaljnji ugotovitvi, da je bil prvotni vzrok za tožnikovo škodo neustrezna vožnja sotekmovalca, ki jo je moral kot rizik prevzeti tožnik sam kot tekmovalec, je porazdelilo delež odgovornosti za njegovo škodo med tožnika in toženca v razmerju 60 % proti 40 %.

14. Oba pritožnika opozarjata, da je bila med pravdnima strankama sporna tudi vzročna zveza med škodnim dogodkom ter zatrjevano škodo. Tožnik je trdil, da se ni poškodoval ob trku s sotekmovalcem, ampak ob trčenju v oviro (časomerilni kombi), nepravilno postavljeno ob progi. Če je tam ne bi bilo, bi morda padel po tleh, kar bi povzročilo manjše škodne posledice. Nasprotno pa je toženec trdil, da je vzrok za tožnikovo škodo padec, ki ga je povzročilo ravnanje sotekmovalca in da bi tožnik utrpel enake poškodbe, tudi če kombija ne bi bilo na ugotovljenem mestu. Tožnik je za dokazovanje svojih trditev o vzročni zvezi ponujal dokaz z izvedencem avtomobilske stroke (pripravljalna vloga na red. št. 13). Že v tožbi je predlagal tudi sodnega izvedenca travmatologa in ga po toženčevih ugovorih preciziral tudi v smeri pojasnitve načina (mehanizma) utrpljenih poškodb. S tem je svoj del trditvenega in dokaznega bremena za dokazovanje vzročne zveze in protipravnosti ravnanja tožene stranke izpolnil. Sodišče ponujenih dokazov ni izvedlo. Zato se nakazuje, da dejansko stanje o deljeni vzročnosti še ni dovolj raziskano za presojo o deljeni odgovornosti pravdnih strank za nastanek tožnikove škode. Pravilo 171. člena OZ določa podlago za (delno) razbremenitev odgovornosti odgovorne osebe, kadar je tudi ravnanje oškodovanca (so)prispevalo k nastanku škode oziroma k temu, da je bila škoda večja, kot bi bila, če ravnanja oškodovanca ne bi bilo. Med ravnanja oškodovanca, ki so podlaga za delno ali celotno razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe, pa spadajo tudi tista dejanja, katerim je mogoče pripisati, da je s takim dejanjem oškodovanec prevzel tveganje za škodljive posledice.

15. Vprašanje vzročne zveze med škodnim dogodkom ter zatrjevano škodo spada v odločanje o temelju zahtevka. Že v vmesni sodbi je treba obravnavati vse ugovore v zvezi z obstojem vzročne zveze, po pravnomočnosti vmesne sodbe pa sodišče odloča le še o višini zahtevka. Glede škode sicer velja, da sodišče ni popolnoma vezano na vmesno sodbo in je nadaljnjemu postopku odločanja o znesku lahko prepuščeno presojanje vprašanja, ali je škoda sploh nastala. Navedene prilagoditve prekluzivnega učinka vmesne sodbe glede škode pa ni mogoče širiti na preostale predpostavke odškodninske obveznosti, ki neposredno zadevajo le njen temelj10. V obravnavani zadevi je ugovor vzročne zveze glede temelja in višine medsebojno prepleten in se dokazuje z istimi dokazi (izvedenec avtomobilske stroke in izvedenec travmatološke stroke). Izdaja vmesne sodbe je bila zato v obravnavanem primeru preuranjena, v nadaljnjem postopku pa bo nepotrebna.

16. Ker dejansko stanje o vzročni zvezi še ni popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo namreč lažje in hitreje dopolnilo dokazni postopek s predlaganima dokazoma, ter ju nato ocenilo skupaj z že izvedenimi dokazi. Dokazni postopek je bil že doslej obširen. Pritožbeno sodišče bi moralo izvedene dokaze v celoti ponoviti. To bi brez dvoma časovno in stroškovno bolj obremenilo pravdo, kot ga bo ponovni postopek pred sodiščem prve stopnje (sodišče je zaslišalo pravdni stranki in osem prič). Ponovno sojenje na prvi stopnji po prepričanju pritožbenega sodišča ne bo povzročilo hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Po drugi strani bo obema strankama omogočilo tudi pritožbeni preizkus novo ugotovljenega dejanskega stanja. Prvo ugotavljanje pravno relevantnih dejstev o temelju in višini tožbenega zahtevka (o čemer sodišče sploh še ni odločalo) šele pred pritožbenim sodiščem bi nesorazmerno poseglo v ustavno pravico strank do pritožbe. To vse so razlogi, da se pritožbeno sodišče ni odločilo za dopolnjevanje dokaznega postopka na pritožbeni obravnavani.

17. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek v zgoraj nakazani smeri. Ker po zdaj zbranem dokaznem gradivu ni tehnične dokumentacije o škodnem dogodku (morebitnih skic, kot so po navadi podane pri primerljivih prometnih nesrečah), naj sodišče o poteku škodnega dogodka ponovno natančno izpraša tožnika in tiste očividce, ki so njegov padec videli. Nato naj z obema predlaganima izvedencema na podlagi dokaznega gradiva (fotografije v spisu, medicinska dokumentacija) ugotovi potek nezgode, časovno potno analizo tožnikovega gibanja v njej in mehanizem nastanka ugotovljene poškodbe. Pri tem lahko oceni tudi dokaze, ki sta jih naknadno predložili obe pravdni stranki (doslej je dopustilo le naknadno predložene fotografije tožnika, CD in fotografijo toženca pa zaradi prekluzije zavrnilo, ne da bi odgovorilo na njegove trditve, da izvedba naknadnega dokaza ne bi zavlekla reševanja spora – tretji odstavek 286. člena ZPP). Ponovno naj presodi, ali so podane predpostavke o temelju odškodninske obveznosti tožene stranke in odgovori na ugovor deljene vzročnosti. Če bo ugotovilo, da je tožnikova škoda (delno) v vzročni zvezi z zatrjevanim protipravnim ravnanjem tožene stranke, naj hkrati odloči tudi o višini tožbenega zahtevka. Obrazložitev naj vsebuje jasne in popolne razloge o vseh pravno relevantnih dejstvih.

18. Odločanje o pritožbenih stroških je pridržano za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če kateri od upravičencev vloži pritožbo po pooblaščencu, je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti, ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami 3 Primerjaj: Možina, D: Odškodninska odgovornost za poškodbe pri športu, v: Bergant Rakočević, V. in ostali: Šport & pravo, GV Založba, Ljubljana 2008, stran 302 do 303 4 Primerjaj Možina, D, kot zgoraj, stran 290; odločbe VS RS II Ips 227/2013 z dne 16. 7. 2015, II Ips 108/2016 z dne 5. 1. 2017 5 Primerjaj: Plavšak, N., v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del, 1. knjiga, GV Založba Ljubljana 2003, stran 741 6 Primerjaj odločbi VS RS II Ips 284/2016 z dne 30. 8. 2018 in VS RS II Ips 691/1996 z dne 14. 5. 1998, tudi Možina, D, kot zgoraj, stran 290 7 Zakon o javnih zbiranjih, Ur. l. RS, št. 59/2002 s spremembami 8 Vsak je dolžan vzdržati se ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. 9 Primerjaj Možina, D., kot zgoraj, strani 299 do 300 10 VS RS II Ips 166/2014 z dne 7. 5. 2015