Jedro

Strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave ni nedovoljen dokaz, treba pa ga je v vsakem primeru oceniti po načelu proste dokazne presoje.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine kot stroška nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

I. Okrožno sodišče v Celju je obsojenca spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. odstavku v zvezi s 1. točko 1. odstavka 212. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ, za katero je obsojencu izreklo kazen štiri leta in šest mesecev zapora (v katero je obsojencu vštelo čas prebit v priporu) in po 1. odstavku 40. člena KZ tudi stransko kazen izgona tujca iz države za čas desetih let. Obsojenca je oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP; oškodovanca T. d.d. pa s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 84.264.890 SIT napotilo na pot pravde. Višje sodišče v Celju je ugodilo pritožbi državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazenskih sankcijah tako, da je obsojencu izrečeno kazen zvišalo na sedem let zapora ter v odločbi o odvzemu premoženjske koristi tako, da je obsojencu v plačilo naložilo znesek 125.124.506,88 SIT, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi, pritožbo obsojenčevega zagovornika pa zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila povprečnine kot stroška pritožbenega postopka.

II.Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 27.12.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe. V zahtevi, ki se po vsebini ne razlikuje od zagovornikove pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona z navedbami, da je bil obsojenec pred časom kaznovan zaradi istovrstnega kaznivega dejanja v Avstriji in gre zato za kršitev načela prepovedi ponovnega sojenja v isti stvari oziroma, bi zato bilo potrebno vsa obsojencu očitana kazniva dejanja storjena v Avstriji in Sloveniji obravnavati kot eno nadaljevano kaznivo dejanje. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja z navedbami, da pravnomočna sodba v zvezi z nobenim očitanim dejanjem ne vsebuje prepričljivih razlogov o odločilnih dejstvih, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe zagovornika glede verodostojnosti po oškodovancu predloženih listin o vrednosti iz trgovine v C. odnesenih predmetov. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vložnik uveljavlja z navedbo, da se je sodišče v sodbi oprlo na nedovoljen dokaz - strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave, katerega bi iz spisa moral izločiti že preiskovalni sodnik oziroma razpravljajoči senat. Sodišče je tudi kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker zagovora obsojenca, da iz trgovine v C. ni odnesel ničesar, ni želelo preizkusiti z zaslišanjem taksista in delavcev picerije, da je sodišče zavrnilo obsojenčeve dokazne predloge po vpogledu potnega lista iz takratnega časa, iz česar bi bilo mogoče ugotoviti, ali je obsojenec res in če kdaj prestopil državno mejo med Slovenijo in Madžarsko, da ni zaslišalo G.T. in obsojenčeve žene ter priče K.B. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa izpodbijani sodbi v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.F. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 9.2.2006, predlagal zavrnitev zahteve.

III.Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

IV.Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:- da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti, če pa so take trditve kljub temu navedene, sodišče nanje ni dolžno odgovarjati, - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in kateremu mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

V.1. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče "kršilo materialno pravo, kakor tudi ustavno načelo prepovedi ponovnega sojenja v isti stvari", ko je obsojenca obsodilo za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine, pri tem pa ni upoštevalo, da je bil "obtoženi že pred časom kaznovan v Republiki Avstriji in sicer za istovrstno kaznivo dejanje".

Po določbi 31. člena Ustave Republike Slovenije, nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen.

Sodišče prve stopnje je trditve obrambe, da naj bi bil obsojenec v Avstriji obsojen za kazniva dejanja, ki časovno sovpadajo z dejanji storjenimi v času od 6.2. do 2.5.1999, za katera je bil obsojenec z izpodbijano pravnomočno sodbo spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine, zavrnilo ob ugotovitvi, da so bila dejanja za katere je bil obsojenec spoznan za krivega v Republiki Avstriji, storjena v letu 2001, torej sploh ne gre za časovno povezanost dejanj. Tem razlogom je v svoji odločbi pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (stran 7) ter presodilo, da sodišče prve stopnje s svojo sodbo ni sodilo v že razsojeni stvari (res iudicata), saj ne obstojijo pogoji, da bi bilo mogoče sedaj obravnavano nadaljevano kaznivo dejanje in kaznivo dejanje za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega v Republiki Avstriji, šteti za eno samo nadaljevano kaznivo dejanje. Ker tudi iz zagovornikovih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti - "da so bila kazniva dejanja v Republiki Avstriji storjena po dejanjih, ki se obtožencu očitajo v tem postopku" nedvomno izhaja, da obsojenec z izpodbijano pravnomočno sodbo ni bil obsojen zaradi kaznivih dejanj storjenih v Republiki Avstriji, so po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljene navedbe zagovornika v zahtevi, da je sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo prepoved sojenja o isti stvari.

2. Zagovornik v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da je sodišče sodbo oprlo na nedovoljen dokaz - strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave, ki bi moralo zato biti izločeno iz spisa. Ker je bil center v času opravljanja konkretne ekspertize organ v sestavi policije, bi strokovno mnenje po navedbah vložnika moral iz spisa iz formalnih razlogov izločiti že preiskovalni sodnik, sicer pa razpravljajoči senat. Vrhovno sodišče je že v večih svojih odločbah (na primer, opr. št. I Ips 39/1999, I Ips 70/2001, I Ips 202/2004), na katere se v zvezi z zagovornikovimi navedbami o nedovoljenosti dokaza - strokovnega mnenja Centra za forenzične preiskave, na tem mestu sklicuje, presodilo, da ima strokovno mnenje tako dokazno vrednost, kot jo imajo izvidi in mnenja drugih strokovnih ustanov, usposobljenih za tovrstne preiskave; gre torej za dokaz, ki ga je treba kot vsakega drugega oceniti po načelu proste dokazne presoje, zato tak dokaz ni niti nedovoljen niti sam po sebi neverodostojen; okoliščina, da je Center za forenzične preiskave organizacijsko del policije, sama po sebi ne zadošča za načelno stališče, da so strokovna mnenja centra vnaprej izključena kot dokaz v kazenskem postopku zaradi neznatne dokazne vrednosti kot posledice pristranskosti v škodo vsakega obdolženca, saj bi bilo takšno stališče v nasprotju s 1. odstavkom 18. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe, katerim je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, presodilo, da strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave o bioloških sledeh obsojenca ni nedovoljen dokaz v tem kazenskem postopku. Center ni bil odrejen za izvedenca v smislu 1. odstavka 249. člena ZKP, njegovega strokovnega mnenja ni mogoče obravnavati kot izvid in mnenje z odredbo postavljenega izvedenca, ampak ga sodišče ocenjuje kot vsak drug dokaz, kar je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi tudi storilo. Sodišče prve stopnje je strokovno mnenje centra, ki je na treh žvečilnih gumijih, najdenih na krajih kaznivih dejanj velike tatvine na škodo trgovin v L. (K. d.o.o., M. d.d. in T. d.d.) ugotovil biološko sled obsojenca, v izvedenem dokaznem postopku skrbno preverilo in ocenjevalo v povezavi z drugimi dokazi (zapisniki o zasegu predmetov) in z zaslišanji izvedenke kemijske stroke A.V.G., zaslišanjem vodje biološkega laboratorija A.R. in tudi izvedenskim mnenjem Inštituta za sodno medicino v Ljubljani, ki so potrdili pravilnost ugotovitev v strokovnem mnenju Centra o bioloških sledeh obsojenca v najdenih žvečilnih gumijih. Niti v pritožbi, niti v zahtevi za varstvo zakonitosti pa zagovornik ni navajal kakšnih konkretnih dejstev, ki bi lahko pomenila odločilno dejstvo glede neutemeljenosti vsebine strokovnega mnenja; višje sodišče pa je v razlogih svoje sodbe (stran 5 do 6) tudi navedlo pravilne razloge, zakaj navedenega strokovnega mnenja ni bilo potrebno izločiti iz spisa. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

3. Z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, da "se je razpravljajoči senat, kakor tudi instančni senat v celoti seznanil s tovrstnim nedovoljenim dokazom (strokovnim mnenjem), se z njim okužil v smislu prepričanja o krivdi obsojenca in ni bil zmožen nepristranskega odločanja" zagovornik po vsebini uveljavlja izločitveni razlog iz 4.a točke 39. člena ZKP.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik izločitve sodnika (predsednika senata) in sodnikov porotnikov ni zahteval v roku iz 2. odstavka 41. člena ZKP. Zagovornik v pritožbi, ki jo je vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje oziroma v odgovoru na pritožbo državnega tožilca tudi ni predlagal, da se ga o seji senata sodišča druge stopnje obvesti (378. člen ZKP), niti ni predlagal izločitve sodnika Višjega sodišča v roku iz 3. odstavka 41. člena ZKP. Ne le da strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave v konkretni zadevi ni nedovoljen dokaz, temveč je glede zatrjevanega izločitvenega razloga vložnik prekludiran in ga tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more več uspešno uveljavljati. Zato z zatrjevanjem o kršitvi pravice obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP na tej podlagi ne more uspeti.

4. Zagovornik bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja z navedbami, da je že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje opozoril na odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih v sodbi sodišča prve stopnje; da je enako kršitev storilo tudi sodišče druge stopnje, saj se ta kršitev manifestira tudi kot nejasnost oziroma precejšnje medsebojno nasprotje med navedenimi odločilnimi dejstvi. V obširnih navedbah zahteve, kjer ponavlja tudi pritožbene navedbe, izpostavlja zagovor obsojenca, da je bil udeležen le pri dejanju v C., ki da je ostalo pri poskusu, ker iz trgovine ni bilo nič odnesenega; da so neverodostojne listine in dokazi na podlagi katerih je sodišče zaključilo o vrednosti iz trgovine v C. že odnesenih predmetov, saj ni nihče videl, da bi bilo iz te trgovine kaj odneseno; da pri obsojencu ob priliki hišne preiskave ni bil najden noben predmet, ki naj bi bil odtujen iz trgovin v L.; da se obsojenec v času storitve kaznivih dejanj v L. ni nahajal v Sloveniji, temveč na Madžarskem, česar ne more spremeniti niti dejstvo, da je v vseh treh primerih na kraju kaznivih dejanj v L. bil najden žvečilni gumi z biološkimi sledmi obsojenca. Vložnik meni, da je obsojenec podal verodostojen zagovor, žvečilne gumije je na kraju dejanj pustil nekdo, ki je obsojencu želel škodovati ter obtožba domneve nedolžnosti v postopku ni uspela izpodbiti.

Težišče teh navedb obsojenčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti glede na navedeno predstavlja nestrinjanje vložnika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem obsojenca v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejeli sodišči prve in druge stopnje, zlasti z ugotovitvijo, da je bil obsojenec (skupaj z do sedaj neugotovljenimi sostorilci) storilec nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine storjenega med vikendi v času od 6.2. do 2.5.1999 na škodo treh trgovin v L. in ene v C. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Če sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in sodišče druge stopnje temu samo pritrdi tako, da navede, da se s sodbo sodišča prve stopnje strinja, ni mogoče trditi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča, opr. št. I Ips 210/98).

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe, s katero je obsojenca spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. odstavku v zvezi s 1. točko 1. odstavka 212. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (storjenega v sostorilstvu z neznanimi storilci) povzelo vsebino obsojenčevega zagovora in se opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo obsojenčevega ravnanja. Iz obširnih razlogov sodbe (stran 5 do 20) je razvidno, da sodišče ne sprejema zagovora obsojenca, da ni sodeloval pri kaznivih dejanjih v L. (na škodo trgovin K. d.o.o., M. in T.) ter, da pri dejanju v C. (na škodo trgovine R.), pri katerem je bil zaloten in prepoden, ni bilo iz trgovine nič odneseno. Kot izhaja iz razlogov sodbe je sodišče po obširno izvedenem dokaznem postopku, v katerem je tudi z zaslišanjem s strani obrambe predlaganih prič iz Madžarske (S.G., P.B.) ter po pregledu pisem, ki jih je sodišču poslal J.H., izključilo v zagovoru obsojenca nakazovan alibi za čas, ko so bila storjena kazniva dejanja na škodo trgovin v L. oziroma T. podtaknitev žvečilnih gumijev z obsojenčevimi biološkimi sledmi v trgovine v L. iz maščevanja in zaključilo, da so v ravnanju obsojenca podani vsi znaki očitanega mu nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine, pri katerem si je obsojenec skupaj z neznanimi sostorilci prilastil stvari (predvsem oblačil) v skupni vrednosti preko 125.000.000 SIT. V razlogih sodbe je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave, ki je v oškodovanih trgovinah v L. najdenih žvečilnih gumijih ugotovil biološke sledi obsojenca. Višje sodišče je v svoji sodbi v celoti soglašalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter se opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb obsojenčevega zagovornika, jih presodilo in tudi ustrezno obrazložilo (stran 2 do 6), vključno z višino vrednosti predmetov že odnesenih iz trgovine v C. Zato ni moč pritrditi navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh relevantnih navedb pritožbe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana pravnomočna sodba vse razloge o odločilnih dejstvih, ki si med seboj tudi niso v nasprotju. Zato v zahtevi obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Po vsebini namreč zagovornikove navedbe v tem delu zahteve za varstvo zakonitosti predstavljajo nestrinjanje obrambe z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem sprejeli v izpodbijani pravnomočni sodbi sodišči prve in druge stopnje. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

5. Navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da bi sodišče moralo vrednost vzetih predmetov ugotavljati z izvedencem ekonomske stroke oziroma izvedencem računovodske stroke; da sodišče zagovora obsojenca, da iz trgovine v C. ni mogel odnesti ničesar, ni preverilo z zaslišanjem taksista in delavcev picerije; da je sodišče neargumentirano zavrnilo obsojenčev predlog po vpogledu potnega lista iz takratnega časa, iz česar bi bilo mogoče ugotoviti, kdaj je obsojenec prešel državno mejo iz Madžarske v Slovenijo; da bi v zvezi z zagovorom obsojenca, da mu je dejanje podtaknil G.T., moralo sodišče slednjega zaslišati, kakor tudi zaslišati obsojenčevo ženo in T. dekle, Vrhovno sodišče razume kot uveljavljanje kršitve obdolženčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist iz 16. člena ZKP. Kršitev te določbe pa je mogoče z zahtevo za varstvo zakonitosti uspešno uveljavljati le, če je vplivala na zakonitost sodne odločbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

V skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je potrebno pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče tako sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (2. odstavek 329. člena ZKP), ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali pa ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravno pomembnih dejstev.

Sodišče prve stopnje je ugodilo dokaznim predlogom obrambe ter v zvezi z zatrjevanim alibijem obsojenca zaslišalo priče iz Madžarske (S.G., P.B., prebralo pisma J.H.), opravilo je poizvedbe in odredilo izvedenstva v zvezi z na krajih dejanj najdenimi žvečilnimi gumiji. Na glavnih obravnavah 26.10.2004 in 7.12.2004 pa je kot nepotrebne zavrnilo dokazne predloge obrambe za zaslišanje G.T. (katerega bivališče ni znano), njegovega dekleta K.B. iz B., izvedenca ekonomske stroke. Sodišče druge stopnje je v svoji odločbi presodilo, da zaslišanje ljudi, ki bi potrdili, da sta se obsojenec in sostorilec, ki naj bi bil po navedbah obsojenca G.T., s kraja dejanja v C. odpeljala s taksijem v restavracijo na T. in kasneje v L. (taksista in zaposlenih v piceriji), ni potrebno, ker je povsem mogoče, vendar pa v konkretnem primeru irelevantno, da sta se obsojenec in sostorilec s kraja odpeljala s taksijem. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe na podlagi zagovora obsojenca ugotovilo, da je obsojenec v kritičnem času očitno razpolagal z večimi ponarejenimi potnimi listinami na druga imena (tudi iz Madžarske došle in zaslišane priče so obsojenca poznale pod drugim osebnim imenom in priimkom), s katerimi je prehajal državne meje in zaključilo, da je zato vpogled v obsojenčev potni list nepotreben. Tudi sodišče druge stopnje je v razlogih svoje sodbe presodilo, da vpogled v obsojenčevo potno listino na ugotovitev, ali je obsojenec v Republiko Slovenijo iz Madžarske prihajal v času storjenih dejanj (vikendih) ni potreben, enako pa presodilo tudi glede zaslišanja G.T. o njegovi vlogi pri dejanjih, kot jo je v zagovoru opisoval obsojenec. Sodišče je tako v izpodbijani pravnomočni sodbi dejansko ocenilo, da je izvedba teh dokazov nepotrebna in ne bi mogla vplivati na dejstva, ki so odločilna v zvezi s presojo obsojencu očitanega kaznivega dejanja. S tem pa sta sodišči prve in druge stopnje zadostili kriterijem ustavno-sodne presoje in tudi po presoji Vrhovnega sodišča nista kršili pravice obsojenca do izvajanja dokazov v njegovo korist. Pri tem pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz zagovornikovih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne izhaja, kako naj bi takšna kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

VI.Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

VII.Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenca, ki je brez premoženja, oprostilo povrnitve stroškov v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, saj bi bilo zaradi plačila stroškov lahko ogroženo vzdrževanje obsojenca.