Jedro

Sporne nepremičnine so bile prodane zaradi grožnje predstavnikov oblasti, da bodo zaplenili celotno premoženje spričo neporavnanih davčnih obveznosti (nesposobnost plačila je bila posledica obremenitev iz naslova obvezne oddaje kmetijskih pridelkov in želje staršev po zagotovitvi pogojev za preživetje njunih devetih otrok), za kupnino, ki je predstavljala 12,98 % realne vrednosti in ki niti ni v celoti zadoščala za pokritje davčnih obveznosti. V primeru nestrinjanja s prodajo je staršema predlagatelja grozila nevarnost oddaje otrok v zavod, njegov oče pa je tudi že imel izkušnjo s prestajanjem zapora (zaradi pobiranja ostankov koruze ali pese s svojih njiv). Zato je pravno irelevantna poenostavljena revizijska trditev o ekonomskem stanju prodajalcev kot razlogu za njuno odločitev o prodaji spornih zemljišč.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

S sklepom (v zvezi s popravnim sklepom) sodišča prve stopnje, delno spremenjenim na podlagi pritožbe tretje nasprotne udeleženke s sklepom sodišča druge stopnje, je bilo v tem postopku pravnomočno ugodeno po 5. členu Zakona o denacionalizaciji vloženemu predlogu za denacionalizacijo zemljišč, ki so bila predmet kupoprodajne pogodbe z dne 1.2.1962, in sicer na način in v obsegu, kot je to razvidno iz izrekov sklepov sodišč prve in druge stopnje - delno z vrnitvijo zemljišč v naravi, delno pa z izplačilom odškodnine v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe.

Zoper pravnomočni sklep, izdan na drugi stopnji, je tretja nasprotna udeleženka Slovenska odškodninska družba d.d. vložila revizijo, v kateri - sklicujoč se na uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava - še vedno vztraja pri mnenju, da ni podan temelj podržavljenja iz 5. člena Zakona o denacionalizaciji. Navaja, da je tako iz kupoprodajne pogodbe z dne 1.2.1962, kot tudi iz izpovedb zaslišanih prič razvidno, da sta oče in mati sedanjih denacionalizacijskih upravičencev prodala zemljišča zaradi neplačanih davčnih obveznosti. Revidentka meni, da grožnja z izterjavo davkov ni sila, grožnja ali zvijača v pomenu določbe 5. člena Zakona o denacionalizaciji, saj davčna obveznost bremeni vse zavezance sorazmerno z obsegom nepremičnin oziroma višino dohodkov. To pomeni, da sporna kupoprodajna pogodba ni bila sklenjena zaradi sile, grožnje ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, ampak zaradi ekonomskega stanja prodajalcev. Revidentka se v oporo svojemu naziranju sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 15.7.1999, opr. št. II Ips 66/99, izdan v podobnem primeru in predlaga, da se "reviziji ugodi".

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 do 90/2005) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) vročena predlagatelju, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Ker se revidentka v oporo svojemu naziranju sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 15.7.1999, opr. št. II Ips 66/99, ji je treba odgovoriti, da izpodbijana odločitev ni v opreki s stališčem, zavzetim v pravkar citiranem judikatu in po katerem "je tudi prisilni značaj izvršilnega postopka zaradi izterjave davčnih obveznosti lahko okoliščina, ki skupaj z drugimi okoliščinami v konkretnem primeru pomeni grožnjo v smislu 5. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen)". Specifičnost zadeve, ki jo ponuja v primerjavo revidentka, je treba videti v ugotovljenem dejstvu, da (tedanji) "predlagatelj ni sklenil pogodbe zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, temveč se je za tako rešitev odločil sam, prostovoljno", medtem ko je bilo v obravnavanem primeru izrecno ugotovljeno, da sta starša predlagatelja privolila v sklenitev kupne pogodbe iz strahu pred odvzemom celotnega premoženja in oddajo otrok v zavod (glej prvi odstavek na 5. strani sklepa sodišča druge stopnje). V postopku z revizijo spričo prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP ni mogoče izpodbijati dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje. Iz teh pa v obravnavanem primeru izhaja, da sta oče in mati prodala sporne nepremičnine pod grožnjo predstavnikov oblasti, da bodo zaplenili njuno celotno premoženje spričo neporavnanih davčnih obveznosti, plačilo katerih nista zmogla glede na obremenitev iz naslova obvezne oddaje kmetijskih pridelkov in željo po zagotovitvi pogojev za preživetje njunih skupno devetih otrok, nepremičnine pa so bile prodane za kupnino, ki je predstavljala 12,98 % realne vrednosti in ki niti ni v celoti zadoščala za pokritje davčnih obveznosti, medtem ko je za primer nestrinjanja s prodajo staršema grozila nevarnost oddaje otrok v zavod, oče pa je tudi že imel izkušnjo s prestajanjem zapora (zaradi pobiranja ostankov koruze ali pese s svojih njiv). Zato je pravno irelevantna poenostavljena revizijska trditev o ekonomskem stanju prodajalcev kot razlogu za njuno odločitev o prodaji spornih zemljišč, s katero revidentka ob zamegljevanju jasnega razločevanja med vzroki in posledicami obide v postopku na prvi in drugi stopnji ugotovljeno dejansko stanje (primerjaj tudi z odločbo VS RS, opr. št. II Ips 399/98).

Ker se tako izkaže, da uveljavljani in tudi po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP) ni podan, je bilo treba revizijo tretje nasprotne udeleženke na podlagi določb 378. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP ter v zvezi s 37. členom ZNP kot neutemeljeno zavrniti.