Jedro

Tožena stranka je tožniku (policistu) v sklepu o izreku disciplinskega ukrepa očitala lažjo kršitev delovne obveznosti in dolžnosti, ker spornega dne ni opravljal nalog, odrejenih z delovnim nalogom, temveč je v vozilu počival. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da postanek zaradi slabosti voznika avtomobila A.A., s katerim je bil tožnik spornega dne v vozilu, ne predstavlja očitane lažje kršitve. Oba policista, voznik avtomobila in tožnik, pa sta spornega dne opravljala svoje naloge. Ker tožniku ni mogoče očitati niti malomarnosti, disciplinska odgovornost tožnika ni podana, zato sklep o izreku disciplinskega ukrepa ni zakonit in ga je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 30. 5. 2012 in sklep tožene stranke št. ... z dne 24. 4. 2012, razveljavita (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške tega postopka v znesku 1.056,89 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne in tožniku naloži povrnitev stroškov postopka tožene stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Sodišče je odločalo o zadevi pod opr. št. Pd 34/2015 (prej Pd 71/2012). Priča A.A. ima interes, da se predmetni spor konča v korist tožnika. Izpodbijana sodba temelji na nesprejemljivih in kontradiktornih zaključkih, da sta priči B.B. in C.C. neverodostojni priči, ker se njuni izjavi za razliko od tožnika in A.A. ne ujemata, ker sta v izjavah neskladna, ker njune ugotovitve v poročilu o opravljenem nadzoru ne držijo, ter se njune izpovedbe in pisna izjava priče B.B. izpodbite z zaslišanjem tožnika, A.A., zapisnikom iz beležk in plačilnim nalogom, ker je iz njunega pričanja več kot očitno, da je to prilagojeno konkretnemu sodnemu postopku in opravičenju lastnih prepričanj in zapisanega v poročilo o opravljenem nadzoru. Tako tožnik kot priča A.A. imata interes, da se postopek konča v njuno korist. Nadalje je sodišče svojo odločitev oprlo tudi na neposredne zaznave, in sicer sodišče pavšalno navede, da je „iz vzdušja na samem naroku ocenilo verodostojnost izjav“, kar pa je nepreverljiva (in neobrazložena) dokazna ocena. Izkaže se, kot da je sodišče v konkretnem primeru „sodilo“ pričama B.B. in C.C. in ne tožniku. Nevzdržni so razlogi, da policista nista kršila delovne obveznosti, ker sta se v času nadzora nahajala na zadani lokaciji. Navedeno temelji na izpovedi tožnika in priče A.A.. Iz izpovedi prič B.B. in C.C. izhaja, da cesta D. - E. - F. ne predstavlja nikakršne bližnjice, in da se po tej poti ne pride do F., temveč na eni strani do G., na drugi strani pa do E., ter da sta se policista nahajala na t.i. modelarskem letališču v G., do katerega vodi poljska pot. Neprepričljiv je tudi zaključek sodišča, da tožnik v službenem policijskem vozilu ni spal, temveč je imel sedež nagnjen nazaj zaradi svoje višine (190 cm), saj drugače ne more sedeti, kar je potrdil tudi A.A.. Ob tem je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo tudi s sklicevanjem na splošno znano dejstvo v katero kategorijo osebnih vozil sodi vozilo H. in da sicer ne gre za vozilo, ki bi imelo izjemno veliko prostora na sovoznikovi strani, sploh če tam sedi oseba visoka 190 cm. Nepravilen je zaključek sodišča, da svetloba armaturne plošče ni mogla sevati v tožnika, saj je splošno znano, da se armaturna plošča z instrumenti nahaja pred voznikovim sedežem. Tudi prižgane pozicijske luči sevajo svetlobo na armaturni plošči. Priči B.B. in C.C. sta govorila resnico. Neutemeljen je zaključek sodišča, da je tožnik zahtevano delo opravil s tem, ko je B.B. in C.C. skupaj s A.A. izročil tisto, kar sta slednja zahtevala (opremo, delovni nalog, alkotest). Nepravilna je ugotovitev sodišča, da tožnik in A.A. ob nadzoru nista izročila tistega, kar je bilo od njiju zahtevano. Sodišče je dalo premalo težo izjavama B.B. in C.C. s tem, da ob kontroli niti A.A. niti tožnik nista znala navesti podatkov o ukradenih vozilih, niti zadnjega ne (tega tožnik tudi ni nikoli prerekal). Če bi bilo res, kar je tožnik navedel v poročilu o opravljenem delu (več kot 11 kršiteljev in celo za vse njihove registrske tablice), ki ga je napisal po izvedeni kontroli, potem bi to morala dokazovati tudi njegova beležka. Ne gre namreč pozabiti, da je tožnik tekom postopka zatrjeval, da si števila ukradenih vozil ne more zapomniti „saj ni računalnik“. Kako si lahko tožnik zapomni kršitelje oziroma njihove registrske tablice. Glede na zaključek sodišča prve stopnje, da od nobenega policista ni realno pričakovati, da bi vedel seznam ukradenih vozil na pamet ter da zato obstajajo tehnični pripomočki, ki sta jih tožnik in A.A. tudi uporabljala, bi moralo sodišče ob skrbni presoji vseh dokazov identičen zaključek napraviti tudi glede tožnikovega poročila o opravljenem delu, pa tega ni storilo. Patrulja je imela zadnji zapis v delovnem nalogu ob 22.45 uri, pri čemer je bil nadzor opravljen okoli 3.25 ure, pri čemer v vmesnem času tožnik ni imel zapisov v poročilu oziroma beležkah. Ne prepričajo razlogi iz odločitve sodišča prve stopnje, da je bilo tega dne A.A. slabo, tako kot je izpovedal, saj je to „povsem realno in človeško“. Šlo je za nahajanje oziroma počivanje tožnika izven lokacije navedene v delovnem nalogu. A.A. je zdravniško pomoč iskal šele po drugi nočni službi, saj je v postopku pod opr. št. Pd 71/2012 izpovedal, da ne hodi za vsako malenkost k zdravniku. Izpodbijana sodba je neprepričljiva tudi zato, ker ne upošteva izjav B.B., ki je v disciplinskem postopku prepričljivo izpovedal, da je A.A. izrecno vprašal, zakaj spita in da je ta le skomignil z rameni in rekel: „Ah, jebi ga.“. Sodišče prve stopnje je naredilo napačno dokazno oceno o tem, da sta tožnik in A.A. ravnala povsem življenjsko in človeško, ko sta se oddaljila od ceste, da je A.A. lahko bruhal ter da sta s ceste zapeljala zato, da nista ogrožala drugih udeležencev v prometu, zaradi česar sta se odločila za lokacijo bivšega letališča, ki naj bi bila tudi bližnjica do F.. Sodišče ni pravilno ugotavljalo, da tožniku ni mogoče očitati malomarnosti, kaj šele naklepa, saj je bil v vozilu sovoznik in se je moral prilagoditi nastali situaciji, zaradi česar ni mogel vplivati na to, kam je A.A. peljal. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse potrebne dokaze, se do vseh relevantnih dokazov opredelilo in sprejelo pravilno dokazno oceno. Zakaj sodišče ni sledilo pričam B.B. in C.C., je sodišče obrazložilo v zadostni meri in opozorilo na neskladja v njuni izpovedbi in tudi na navedbe, ki ne držijo. Pritožba poskuša zamegliti dejansko stanje, ko vzpostavlja, da pot, na kateri sta se nahajala tožnik s sodelavcem, vodi zgolj do G., vendar zavestno zamolči, da se tudi G. nahaja ob glavni cesti in se iz G. lahko pride tako v F., kot v smeri J. ali avtoceste. Tako pritožba poskuša prekriti dejansko stanje. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno ugotovilo dejansko stanje.

6. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki niso v nasprotju in je sodbo vsekakor mogoče preizkusiti, saj je ustrezno in jasno obrazložena. V kolikor je sodišče verjelo le določenim pričam in tožniku, gre za nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, ki ga sicer pritožba obširno izpodbija. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega dokaznega postopka, kot to določa 8. člen ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je upoštevalo napotila pritožbenega sodišča in v ponovljenem postopku po oceni pritožbenega postopka pravilno razveljavilo sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 30. 5. 2012 in sklep tožene stranke št. ... z dne 24. 4. 2012. Sodišče je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter zaslišalo tožnika, priči A.A. in C.C., priča B.B. pa je podal tudi pisno izjavo. Med strankama sicer ni bilo sporno, da sta bila tožnik in A.A. dne 14. 3. 2012 razporejena na delo od 17.00 do 5.00 ure in bi se morala na podlagi delovnega naloga nahajati od 1.00 do 3.00 ure, na relaciji K. - L. - M., po 3.00 uri pa je bil opravljen nadzor nad njima na terenu. Tožnik je dne 14. 3. 2012 delal skupaj s A.A., pri čemer je bil sovoznik, A.A. pa je vozil policijski avtomobil. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku natančno in prepričljivo obrazložilo svojo odločitev in tako ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Glede na obširne pritožbene navedbe pa še dodaja:

8. V postopku je bilo ugotovljeno, da je A.A. po malici ob 21.00 uri postalo slabo, pri čemer je le-ta bruhal dvakrat, tožnik in A.A. pa sta se ustavila izven naselja E. na bivšem letališču, kar je cca 500 metrov pred F., to pa kot navede sodišče predstavlja bližnjico od kraja kjer sta bila pa do F.. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da postanek zaradi slabosti voznika avtomobila - A.A. ne predstavlja očitane lažje kršitve tožnika, pri čemer je tožnik ves čas zanikal, da je v policijskem vozilu spal. Sodišče je ob tem iz lastnih ugotovitev na naroku za glavno obravnavo ugotovilo, da je tožnik dejansko visok 190 cm, tako da je v avtomobilu po lastni izpovedbi bil nagnjen nekoliko nazaj, ker sicer ne more (normalno) sedeti, pri čemer sta bila tožnik in A.A. v vozilu H.. Tožnik je zaradi svoje višine (dolžina nog) imel tudi zaprt predal, v katerem se nahaja UKV postaja, tako da mu luč iz navedenega predala ni mogla sijati v obraz, torej priči nista mogli niti videti, ali je imel zaprte oči in je spal. Sodišče je natančno ugotovilo, da sta priči B.B. in C.C. (pomočnika komandirja) pripeljali s službenim avtomobilom od zadaj, tako da je logično, da nista mogli videti ne tožnika ne priče, da spita. Tudi navedba v pritožbi, da je B.B. v disciplinskem postopku izpovedal, da je A.A. izrecno vprašal zakaj spita in da je ta le skomignil z rameni in rekel: „Ah, jebi ga.“, ne more pomeniti, da je A.A. priznal, da spi, prav tako pa je sodišče v predmetni zadevi ugotavljalo, ali je spal tožnik in ali je opravil naloge, ki so mu bile odrejene za ta dan.

9. Sodišče je pri tem ugotovilo, da so izjave B.B. in C.C. (pomočnika komandirja) neskladne, pri čemer je sodišče tudi ugotovilo, da je tožnik uporabljal svoje beležke, ter da je kasneje zabeležil to tudi v poročilo. Tudi, če izrecno navedenih nalog tožnik tega dne ni opravil, je to povsem jasno, saj je bilo vozniku A.A., kot je sodišče ugotovilo, dvakrat slabo in sta se ustavila ob njegovih slabostih. Dejstvo, da sta oba policista tako tožnik in A.A. navedenega dne opravljala svoje naloge pa izhaja tudi iz plačilnega naloga, kar je sodišče tudi ugotovilo. Navedeno pomeni, da sta tako tožnik kot A.A. opravljala svoje delo vsaj delno.

10. Pritožbeno sodišče se ob tem tudi v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni realno pričakovati od nobenega policista, da bi vedel seznam ukradenih vozil na pamet, da zato obstajajo tehnični pripomočki, kakršne sta policista tudi uporabljala in je tako zatrjeval tudi tožnik. Takšna zahteva je tudi povsem nesmiselna za pravilno opravljanje delovnih nalog (kar je zahteval priča C.C. od tožnika in kar uveljavlja pritožba), da so številke (ukradenih vozil) prepisane v beležko, kar pa tudi ni bilo nikjer določeno kot na primer obvezno navodilo.

11. Iz izvedenih dokazov tudi izhaja, da tožnik o A.A. slabosti ni nikogar obveščal, vendar sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da se tožniku v izpodbijanih sklepih ne očita, ali bi to tožnik moral storiti in na kakšen način. Sodišče je ob tem ugotovilo tudi, da iz razloga, ker je bilo A.A. bolje, je le-ta ocenil, da zdravnika ne bo nemudoma obiskal in je bil v službi in kljub slabosti delo opravljal. Pritožbeno sodišče se strinja, da je neživljenjsko pričakovati od kogarkoli in tudi ne od A.A., da bi ob kakršnemkoli manjšem nelagodju obiskal zdravnika, tudi če se to zgodi na delovnem mestu. Glede na to, da je A.A. bruhal, je moral ustaviti službeno vozilo na varnem mestu, kar je povsem normalna reakcija v takšnem primeru.

12. Sodišče je tako verjelo tožniku in A.A., saj so bile njune izjave ocenjene kot verodostojne, saj so bile enake, ni pa verjelo B.B. in C.C., saj sta izpovedovala glede nepravilnosti različno. Po oceni pritožbenega sodišča tudi ne gre spregledati dejstva, da je sodišče prve stopnje izrecno navedlo, da se je samo prepričalo o vzdušju v delovnem kolektivu in tako tudi ocenilo verodostojnost izjav. Pritožbeno sodišče tako nima pomislekov glede dokazne ocene, saj je sodišče prve stopnje neposredno in natančno v ponovljenem postopku ocenilo izjave prič in tožnika. Sodišče je pri tem tudi izrecno ugotovilo, da je tožnik dne 23. 4. 2012 na ustni obravnavi pri toženi stranki izpovedal natanko tako, kot je izpovedal na sodišču dne 17. 4. 2014, kar še dodatno potrjuje odločitev sodišča glede tega, komu je poklonilo vero, saj so bile izjave udeležencev v postopku bistveno različne.

13. Pri tem tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je tožnik moral in mogel vedeti, da morata s sodelavcem opravljati odrejene naloge (tega tudi ni nikoli zanikal) na odrejenih lokacijah, vendar pa le-teh zavestno ni opravljal. Kot je bilo ugotovljeno, sta bila tožnik in A.A., v predmetni zadevi zaslišana priča v enem policijskem avtu in sicer tožnik kot sovoznik, A.A. pa kot voznik. Tako ni mogoče pričakovati od tožnika, da bi samostojno lahko upravljal vozilo, hkrati pa je bilo ugotovljeno, da je bilo vozniku kar dvakrat slabo.

14. Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na to, da je sodišče izrecno ugotavljalo, da tožniku ni mogoče očitati malomarnosti, kaj šele naklepa, češ, da navedeno ni bilo ugotovljeno v disciplinskem postopku, niti tožniku to ni bilo očitano. Pritožbeno sodišče ob tem izrecno navaja, da 122. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) določa, da je javni uslužbenec odgovoren za disciplinske kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer so disciplinske kršitve lažje in težje. Tretji odstavek 122. člena ZJU pa izrecno določa, da je disciplinska odgovornost podana le, če jo stori javni uslužbenec z naklepom ali iz malomarnosti. Navedeno pomeni, da je sodišče moralo ugotavljati naklep ali malomarnost tožnika, saj gre za pravilno uporabo materialnega prava in v kolikor javnemu uslužbencu ni mogoče očitati niti malomarnosti, disciplinska odgovornost niti ni podana.

15. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

16. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela, tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni prispeval k razjasnitvi stvari. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. in 155. členom ZPP.