Jedro

Tožniku ni uspelo dokazati, da je s tožencem sklenil posojilno pogodbo in mu določen znesek tudi izročil. Ob pomanjkanju listinskega dokaza o posojilni pogodbi, bi morali biti ostali dokazi povsem prepričljivi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku plačati 3.826,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2003 dalje do plačila, v 15. dneh, zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 700,72 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 629,94 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo in stroške pritožbene obravnave.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 3.826,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2003 dalje do plačila, v 15. dneh in mu povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.122,07 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodba nima utemeljene in prepričljive dokazne ocene, v posledici pa tudi ne razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče bi moralo dopustiti dokaz, ki ga je predložil toženec - kopijo prve strani predračuna zidarja J. L. iz leta 2001, ki dokazuje, da toženec v letu 1999 denarja za zidarska dela tega zidarja ni potreboval. Tožnik je namreč trdil, da je bil namen posojila tožencu „plačilo zidarskih uslug J. L. iz A.“. Sodišče je tudi povsem nekritično sledilo izpovedbi prič M. P. in D. P., ki sta tožnikova starša, in izpovedi priče B. P., ki je pri D. P. zaposlen, pri čemer njihovih izpovedb tudi ni preizkusilo in jih ni primerjalo med seboj in tudi ne z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpovedbo B. P. je povzelo drugače kot izhaja iz njegove izjave. Iz njegove izjave, da ni bil zraven, ko je tožnik tožencu izročil denar, ni mogoče sklepati, da je tožnik tožencu izročil denar v toženčevi novi hiši. Brez dokazne vrednosti je vedenje te priče, da je tožnik v lanskem ali predlanskem letu od toženca terjal denar. Pač pa takšna izjava izpodbija tožnikovo trditev, da je že v letu 2003 začel terjati denar od toženca. Ta priča je tudi povedala, da si je tudi sam sposodil denar pri tožniku in njegovi družini, pa ga ni vrnil. Očitno ga tudi terjal ni nihče, tudi ne v letu 2003, ko naj bi bila družina P. v finančni stiski. B. P. je v svoji izpovedbi omenjal, da naj bi bil oče tožnika, D. P., prisoten na domu toženca, ko naj bi mu bil tožnik izročil denar, pri čemer pa je D. P. izrecno izjavil, da on ni bil zraven. Tudi navedeno neskladje vzbuja velik dvom v verodostojnost izjav obeh prič. Napačna je tudi ocena sodišča, da iz dokaza pod A3 nedvomno izhaja, da je tožnik 26.11.1999 s svojega transakcijskega računa dvignil 8.000,00 DEM in tožencu posodil 7.500,00 DEM. Gre za fotokopiran računalniški izpis dela podatkov, iz katerega se ne vidi niti, pri kateri banki naj bi imel tožnik račun, niti številka bančnega računa, še posebej pa je sporen na drugem listu kopiran zapis o dvigu 8.000,00 DEM, iz katerega ni mogoče vedeti ali sploh spada k prejšnjim podatkom na prvem listu. Ta listina je očiten ponaredek, ki ne dokazuje ničesar, najmanj pa, da naj bi bilo 7.500,00 DEM izročenih tožencu. Dokazne ocene drugih izvedenih listinskih dokazov, ki jih je predložil toženec, sodba nima. Gre za listine, ki dokazujejo navedbe toženca, da je neposredno pred tem, ko je toženec prekinil delovno razmerje pri tožnikovem očetu, toženčeva žena iz zapuščine izločala denarni znesek, ki ji je pripadal od prodaje nepremičnine. Te listine dokazujejo spor med sorodniki zaradi denarja, in potrjuje toženčevo trditev, da je tožba reakcija na ta zahtevek toženčeve žene. Povsem neverodostojen dokaz, da naj bi tožnik tožencu posodil denar in naj bi ga začel terjati nazaj v letu 2003, sta tudi izjavi tožnikovih staršev. Sta pristranski priči, njuni izjavi sta prirejeni izpovedi tožnika. Neverjetno je, da naj bi družina zaradi bolezni D. P. v letu 2003 začela terjati denar od toženca, ko pa je bila v novembru 1999 tožnikova mati zaradi hude bolezni operirana in v bolnici, kar je nedvomno predstavljalo enako negotovost glede družinskega premoženja, pri čemer je v tem letu tudi družina M. P. in D. P. gradila hišo. Neverjetno je, da bi imel takrat osemnajstletni tožnik, toliko denarja. Pa tudi če ga je imel, je neverjetno, da bi sam ponujal tožencu denar in ga začel terjati šele čez nekaj let. Neverjetno je, da bi si toženec sposodil denar od otroka svojega delodajalca, namesto od delodajalca ali njegove žene, ki je tudi bila obrtnica. Dokazno breme, da je tožnik tožencu v letu 1999 posodil denar, je na strani tožnika. Pisnega potrdila ni. Ostali dokazi so neverodostojni. Tudi ni z ničemer izkazano, da naj bi tožnik v letu 2003 začel terjati vračilo posojila, kar bi opravičevalo tek zakonskih zamudnih obresti od 1.1.2003. B. P. o tem ni vedel nič, razlogi sodbe so v tem delu v nasprotju z izjavo tožnika samega, ki je povedal, da naj bi le enkrat v letu 2003 ustno terjal vračilo, do poziva 9.10.2007 pa ni več terjal, sodišče pa si je dovolilo ugotovitev, da naj bi vrnitev posojila terjal prvič 2003, nato pa še večkrat do leta 2007. Sodba tudi nima navedbe pravne podlage za svojo odločitev. Sodišče tudi ni upoštevalo določb Obligacijskega zakonika o vrnitvi posojila, če pogodbenika nista določila roka za vrnitev posojila. Nesprejemljiva in nestrokovna je ugotovitev sodišča, da toženec ne bi vložil ugovora zastaranja, v kolikor denarja ne bi prejel. Tak ugovor je postavil le iz previdnosti.

Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožbeno sodišče je o pritožbi odločilo po opravljeni obravnavi, kajti ugotovilo je, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti nekatere od že izvedenih dokazov. Senat je ob razpisu obravnave odločil, da bo o zadevi odločila sodnica poročevalka kot sodnica posameznica, ker ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih ali dejanskih vprašanj (2. in 5. odstavek 347. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je prišlo do prepričanja, da je tožnik tožencu v letu 1999 (konkretno 26.11.1999) posodil 7.500,00 DEM, da je bilo glede vračila dogovorjeno, da bo toženec vrnil denar, ko ga bo imel oziroma takrat, ko ga bo tožnik pozval na vračilo, kar je bilo prvič leta 2003, nato pa še večkrat do leta 2007 in da toženec denarja ni vrnil. Potem, ko je sodišče druge stopnje ponovno zaslišalo obe pravdni stranki, je v povezavi z dokazi, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, zaključilo, da tožniku ni uspelo s stopnjo prepričanja dokazati, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba, na podlagi katere naj bi tožnik tožencu dne 26.11.1999 izročil 7.500,00 DEM.

Kot rečeno, tožnik zatrjuje, da je v letu 1999 tožencu posodil 7.500,00 DEM, ta pa mu denarja kljub ustnemu pozivu v letu 2003 in pismenemu pozivu v oktobru 2007 ni vrnil. Toženec zanika, da bi si od tožnika kdajkoli sposodil denar. Tožnik, ki iztožuje vrnitev posojila, mora trditi in dokazati, da je sklenil posojilno pogodbo. Dokazno breme za to, da je bila dne 26.11.1999 med pravdnima strankama sklenjena zatrjevana (ustna) posojilna pogodba (1. odstavek 557. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika), je torej na tožniku. Da je bila sklenjena posojilna pogodba z vsebino, ki jo zatrjuje in denar tudi izročen, bi moral tožnik izkazati s stopnjo prepričanja. To pa mu po mišljenju pritožbenega sodišča ni uspelo. V prid svojih trditev tožnik ni predložil nikakršnega listinskega dokaza, iz katerega bi nedvomno izhajalo, da je ta denar tožencu resnično posodil. Ob pomanjkanju listinskega dokaza, bi morali biti ostali dokazi povsem prepričljivi. Tožnik je skušal s pričami in z računalniškim bančnim izpisom (priloga A3), dokazati dejstvi sklenitve posojilne pogodbe in izročitve denarja tožencu. Nesporno ob dogovoru o sklenitvi posojilne pogodbe in ob izročitvi denarja, ni bila prisotna nobena priča. Da je bil denar izročen, naj bi izkazovali posredni dokazi – starša tožnika naj bi bila o izročitvi denarja obveščena še isti dan, B. P. pa naj bi bil prisoten na domu toženca tisti dan, ko naj bi se denar izročil. Starša sta potrdila, da naj bi jima sin povedal o izročenem denarju, vendar takšne izpovedbe glede na sorodstveno razmerje in nedvomno zainteresiranost obeh za uspešen izid pravdnega postopka, same po sebi, ob pomanjkanju drugih dokazov, ni mogoče šteti za tako verodostojno, da bi pripeljala do zaključka, da je bila posojilna pogodba dogovorjena in denar izročen. Iz izpovedbe matere tožnika izhaja, da se je tožnik s staršema pred izročitvijo denarja, posvetoval (jaz nisem bila poleg, sva pa z očetom rekla naj mu posodi, če je v stiski…), česar pa tožnik ni zatrjeval, niti izpovedal, kar dodatno vzbuja dvom v verodostojnost izpovedbe prič M. P. in D. P., staršev tožnika. Tudi izpovedba B. P. (sicer sorodnika tožnika, zaposlenega pri tožnikovem očetu), izročitve denarja ne potrjuje. Pojasnil je, da se je iz sobe (nove hiše) odstranil, ko so se pogovarjali o denarju. Ne more torej vedeti, ali je bil denar izročen ali ne. Tudi sicer pritožbeno sodišče dvomi v verodostojnost njegove izpovedbe – izjavil je namreč, da naj bi bila tisti dan v toženčevi novi hiši prisotna še ena oseba, kolikor se spomni, je bil to tožnikov oče, česar pa tožnik ni zatrjeval in tudi sicer kaj takšnega ni bilo ugotovljeno. Tudi njegova izpovedba „da misli, da je G začel terjati denar od toženca lani ali predlani“, izročitve denarja, ne sama po sebi, ne v povezavi z ostalimi dokazi, ne more dokazati.

Pri ugotavljanju obstoja ustne posojilne pogodbe, bi bilo lahko odločilno, če bi tožnik izkazal potrebe toženca za izposojo denarja, v kakšen namen je bil denar posojen. Navedbe v tožbi so bile povsem pavšalne, trditev glede namena posojila ni bilo. Šele po odgovoru na tožbo, v prvi pripravljalni vlogi, je tožnik pojasnil, naj bi toženec v novembru 1999 denar nujno rabil „za plačilo zidarskih uslug J.L. iz A. v zvezi z gradnjo toženčeve hiše“. Teh trditev ni izkazal, toženec pa je predložil pismen dokaz (predračun Zidarstva J.L. iz junija 2001 – priloga B4), ki je v povezavi z izpovedbo priče A. G., toženčeve žene, dovolj prepričljiv, da izkaže, da je zidar J. L. na toženčevi hiši delal šele v letu 2001. Sicer je tožnik kasneje pojasnjeval, da je toženec denar vsekakor potreboval za gradnjo hiše – za katera konkretna dela pa ni važno, vendar tudi tega ni z ničemer dokazal. Res je toženec takrat gradil novo hišo, vendar povsem pavšalne tožnikove navedbe o potrebi denarja za gradnjo (konkretne so se izkazale za neresnične), tega namena niso izkazale. Tudi sicer je po mnenju pritožbenega sodišča neživljenjsko, da bi si toženec, tedaj star 39 let, sposodil denar od tožnika, dijaka, tedaj starega 18 let, ki naj bi denar hranil za nakup motorja, ne pa npr. od njegovega očeta, pri katerem je bil takrat zaposlen in s katerim se je tudi, kot je pokazal dokazni postopek, dobro razumel. Tudi ni življenjsko prepričljivo, da bi tožnik denar (ki ga je kot rečeno po lastni izpovedbi hranil za nakup motorja) prepustil tožencu brez določitve konkretnega roka vrnitve in da se je za odločno ukrepanje, pismen poziv na vrnitev, odločil šele v oktobru 2007 (ravno v letu, ko je med družinama pravdnih strank prišlo do določenih nesoglasij v zvezi z zapuščinskim postopkom po pokojni Da. P., materi tožnikovega očeta in toženčeve žene; priloga B5). Da naj bi vrnitev denarja ustno zahteval že v letu 2003, tožnik ni izkazal. Ob domnevnem pozivu ni bil razen pravdnih strank, prisoten nihče, zatrjevanja o bolezni očeta in težavah očetovega podjetja, zaradi katerih naj bi starša od tožnika zahtevala, da izterja posojeni denar, so neprepričljiva, tudi glede na izpovedbo B. P., ki je izjavil, da je od tožnikovega očeta tudi on prejel posojilo, ki ga ni nikdar vrnil. To pa vzbuja dvom v trditev tožnika o izterjavi vseh družinskih dolgov. Končno pa tudi računalniški bančni izpisek, tudi če bi ga šteli za verodostojnega (nenazadnje je tožnik v zvezi z dvigom predlagal poizvedbe pri ustrezni banki), ne potrjuje, da je bil denar, sicer dvignjen s tožnikovega računa 26.11.1999, izročen tožencu, ne sam po sebi in ne v povezavi z ostalimi dokazi.

Tožniku torej ni uspelo s stopnjo prepričanja dokazati, da je bila med pravdnima strankama v novembru sklenjena posojilna pogodba in da je v novembru denar tudi izročil tožencu. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (prva alineja 358. člena ZPP).

Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank v postopku, je moralo pritožbeno sodišče ponovno odločiti tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožencu je priznalo 300 točk za odgovor na pritožbo, 300 točk za prvo pripravljalno vlogo, 300 točk za narok 16.3.2009, 40 točk za odsotnost odvetnice iz pisarne, 150 točk za narok 4.6.2009, 150 točk za trajanje tega naroka, 40 točk za odsotnost odvetnice iz pisarne in 50 točk za končno poročilo stranki, skupaj 1330 točk. Tožencu gre tudi 2 % materialnih stroškov – 6,6, točke in 20 % DDV – 66 točk, skupaj torej 1402,60 točk oziroma 643,80 EUR. Tožencu je sodišče priznalo tudi potne stroške za udeležbo na naroku 16.3.2009, 2,90 EUR (10 km x 0,29 EUR), njegovi pooblaščenki pa 9,28 EUR (32 km x 0,29 EUR) in za udeležbo na naroku 4.6.2009 3,10 EUR (10 km x 0,31 EUR), njegovi pooblaščenki pa 9,92 EUR (32 km x 0,31 EUR), skupaj s takso za odgovor na tožbo 31,72 EUR, je to 56,92 EUR. Tožnik je torej dolžan tožencu povrniti 700,72 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje.

Ker je toženec s pritožbo uspel, mu je tožnik dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožencu za pritožbo priznalo 375 točk, za pritožbeni narok 150 točk, za trajanje 100 točk, za odsotnost pooblaščenke toženca iz pisarne 120 točk, skupaj 745 točk. Z 2 % materialnimi stroški – 14,9 točk in 20 % DDV – 149 točk, je to 908,9 točk oziroma 417,18 EUR. Tožencu gre tudi 131,36 EUR za takso za pritožbo in 81,40 EUR stroškov kilometrine za pooblaščenko (220 km x 0,37 EUR), skupaj 629,94 EUR. Te stroške je dolžan tožnik tožencu povrniti v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 154. člena ZPP).