Jedro

Ravnanje sodišča, ki stranki ni vabilo na glavno obravnavo z opozorilom, da bo opravljen dokaz z zaslišanjem strank, zaslišalo pa je le došlo stranko in na njeno zaslišanje oprlo sodbo, pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka absolutne narave po 7. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora toženec plačati tožniku tolarsko vrednost 22.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi po obrestni meri za vpogledne devizne hranilne vloge, ki tečejo od 20.8.1992 dalje do plačila, in mu povrniti 60.640,00 SIT pravdnih stroškov. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da sta stranki sklenili prodajno pogodbo za avtomobil Mercedes 190 D za 22.000 DEM in Peugeot 204, kar oboje je tožnik izročil tožencu, toženec pa njemu Mercedes, le-ta pa je bil tožniku odvzet, ker se je izkazalo, da je bil ukraden. Tožnik je toženca o tem obvestil in ko je tožnik brez avta že od 20.8.1992, se šteje, da je pogodba med strankama razdrta.

Tožena stranka izpodbija sodbo iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev. Vztraja pri trditvi, da ni pasivno legitimirana. Tožnik in Ž. U. sta znanca in sta se dogovorila, da bosta breme ukradenega avtomobila prevalila na toženca. Samo svoje ime je posodil; nikoli ni prejel ne Peugeota ne denarja. Vse je urejal Ž. U., ki je bil v priporu zaradi prodajanja ukradenih avtomobilov; o tem bi lahko pričali priči S. C. in M. C.. Podpis na prodajni pogodbi ni toženčev in v zvezi s tem predlaga dokaz z grafologom. Gre tudi za nasprotja med listinami, saj gre za nasprotje v ceni, po kateri naj bi tožnik kupil Mercedes pri Avtohitu. Ker kupnine ni prejel, je ne more vrniti.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je seveda pazilo po uradni dolžnosti, ali med postopkom ni prišlo do kakšnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka absolutne narave (drugi odstavek 365. člena ZPP). V zvezi s tem preizkusom je ugotovilo, da je šlo za takšno kršitev. Sodišče prve stopnje je namreč stranki vabilo na glavno obravnavo z vabilom, za prvi narok, na tem naroku, na katerem je bila tudi zaključena, pa je izvedlo dokaz z zaslišanjem strank, in to samo tožnika, ker toženca na naroku ni bilo. Na tožnikovo izpoved je tudi oprlo svojo sodbo. S takšnim ravnanjem pa je kršilo zakon. Zakon o pravdnem postopku določa primere, ko lahko sodišče zasliši le eno stranko, se pravi, ko drugi sporna dejstva niso znana, če zaslišanje takšne stranke ni mogoče ali če stranka noče izpovedati ali se ne odzove sodnemu vabilu (265. člen). V obravnavanem primeru bi prišel v poštev le zadnji primer, vendar bi moralo sodišče toženca povabiti tako, da bi ga opozorilo, da bo na naroku izveden dokaz z zaslišanjem strank in da je lahko stranka, ki pride na narok, zaslišana, čeprav druga stranka ne bi prišla (drugi odst. 268. člena ZPP). Ker pa prvo sodišče ni tako ravnalo, je s tem tožencu vzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka absolutne narave po 7. točki drugega odst. 354. člena ZPP. Že iz tega razloga je moralo sodišče sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odst. 369. člena ZPP).

Ob novem sojenju bo moralo sodišče paziti, da ne bo ponovilo takšne napake, saj bo dokaz z zaslišanjem strank očitno potreben. Sicer pa bo moralo sodišče še raziskati vse okoliščine, na podlagi katerih bo mogoče ugotoviti, ali je toženec sklenil s tožnikom pogodbo, ali je toženec prejel vtoževani znesek, kakšen je bil obseg pooblastil Ž. U. in podobno, da bo mogoče tako popolno dognati dejansko stanje in na njegovi podlagi pravilno uporabiti materialno pravo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odst. 166. člena ZPP.