Jedro

ZUP v 5. točki prvega odstavka 263. člena enomesečnega roka ne šteje od dneva, ko je stranka mogla izvedeti, da je bila odločba izdana, temveč od dneva, ko je za to odločbo dejansko izvedela.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Radovljica št. 351-374/2006-48 z dne 18. 6. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo Upravne enote Radovljica z dne 30. 6. 2006, s katero je bila investitorju A. d.o.o., dovoljena odstranitev obstoječih objektov na parc. št. 499/6 in 499/8, obe k.o. … in nadomestna gradnja poslovno trgovskega objekta „…“ na parcelah št. 499/3, 499/4, 499/6, 499/7, 499/8, 501/9 in 501/20, vse k.o. …, ter zavrnila zahtevek za povrnitev priglašenih stroškov.

Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je tožnik dne 7. 9. 2006 vložil predlog za obnovo postopka na podlagi tretjega odstavka 70. člena takrat veljavnega Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ker mu zaradi napačno prikazanega vplivnega območja ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Toženka je ugotovila, da je bil tožnikov predlog vložen prepozno, saj je predlog za obnovo postopka vložil dne 7. 9. 2006, iz odgovora na pritožbo pa izhaja, da je bil z začetkom gradbenih del seznanjen že julija 2006. Poleg tega je na zapisnik izjavil, da je ob prihodu z dopusta (5. oziroma 6. 8. 2006) videl, da se na predmetnih parcelah gradi. Na podlagi navedenega toženka sklepa, da je tožnik vedel za sporno gradbeno dovoljenje v navedenem času, čeprav mu ni bilo vročeno in se z njegovo vsebino verjetno res ni podrobneje seznanil. Pri tem še navede, da je bilo gradbišče po investitorjevih navedbah zavarovano z gradbiščno ograjo in označeno.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da glede na izvedene dokaze ni dvoma, da je bil tožnik z gradnjo seznanjen že v juliju. Glede na to, da tožnikova zemljišča mejijo na območja, kjer se je izvajala gradnja in glede na gradbiščno tablo, ki se je nahajala na gradbišču, bi moral tožnik predlog vložiti takoj, ko se je vrnil z morja. Zato meni, da tožnik ni uspel izkazati okoliščin, ki bi izkazovale pravočasnost vloženega predloga za obnovo postopka.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je za začetek teka subjektivnega roka iz 5. točke prvega odstavka 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odločilen dan, ko se je predlagatelj seznanil z dejstvom, da je bila odločba izdana, oziroma da obstaja, in ne, kdaj bi se lahko seznanil z njim. Pri tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. U 1121/2008 z dne 5. 2. 2009. Meni, da je dovolj prepričljivo dokazal, da ga ni bilo doma cel mesec julij in prvi teden meseca avgusta. Poleg tega investitor ni dokazal, da naj bi bil tožnik že sredi julija doma oziroma da je bil že takrat seznanjen z izdanim gradbenim dovoljenjem, kljub temu, da mu je bil dan rok za predložitev dokazov. Navaja, da ostaja sporno še vprašanje, ali je izvedel za izdano gradbeno dovoljenje že v nedeljo zvečer, 6. 8. 2006, ko seje vrnil z morja, ali pa 7. 8. 2006, ko se je pozanimal na Upravni enoti Radovljica, kaj se dogaja na sosednjih parcelah. Glede na tožnikovo bolezen, ki izhaja iz medicinske dokumentacije, ki jo je predložil v postopku, je razumljivo, da ni mogel že istega večera teči okoli vseh parcel in pogledati table, na kateri je bila zapisana številka gradbenega dovoljenja in organ, ki jo je izdal. Zato v konkretnem primeru ugotovitev toženke o postavljeni tabli ne more zadostovati za sklep, da je tožnik moral biti seznanjen z izdanim gradbenim dovoljenjem. Poleg tega toženka ne razpolaga z nobenim dokazilom, da je tožnik že takoj po prihodu v nedeljo videl tablo in prebral njeno vsebino. Glede na navedeno je vložil zahtevo za obnovo postopka v roku enega meseca od tedaj, ko je bil dejansko seznanjen z izdanim gradbenim dovoljenjem. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in dovoli predlagano obnovo postopka oziroma podrejeno, naj vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek, ter povračilo stroškov.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je bila obnova postopka, ki je bil končan z odločbo Upravne enote Radovljica z dne 30. 6. 2006, predlagana iz razloga po tretjem odstavku 70. člena takrat veljavnega ZGO-1, kar je pomenilo zgolj omejeno možnost obnove postopka po 9. točki 260. člena ZUP, po kateri se postopek obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena. V tem primeru lahko po 5. točki prvega odstavka 263. člena ZUP stranka predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana.

Kot je sodišče pojasnilo že v sodbi U 255/2008 z dne 16. 6. 2009, ko je prvič odločalo v tej zadevi, je za začetek štetja subjektivnega roka odločilen dan, ko se je stranka (predlagatelj) seznanila z dejstvom, da je bila odločba izdana (da obstaja). Zato za odločitev v tej zadevi ni bistveno, kdaj bi se stranka lahko seznanila (mogla seznaniti) z odločbo. Ali drugače, ZUP v 5. točki prvega odstavka 263. člena enomesečnega roka ne šteje od dneva, ko je stranka mogla izvedeti, da je bila odločba izdana, temveč od dneva, ko je za to odločbo dejansko izvedela. Ker odločitev toženke ni temeljila na popolni presoji tožnikove seznanitve z izdanim gradbenim dovoljenjem, je sodišče z navedeno sodbo tožbi ugodilo in zadevo vrnilo upravnima organoma v ponoven postopek.

Kdaj je predlagatelj izvedel za izdano gradbeno dovoljenje, je dejansko vprašanje. V zadevi je sporno vprašanje, ali je tožnik za izdano gradbeno dovoljenje izvedel pred 7. 8. 2006, saj je predlog za obnovo postopka vložil 7. 9. 2006. Toženka svojo ugotovitev, da predlog za obnovo postopka ni pravočasen, opira izključno na ugotovitev, da je bil tožnik seznanjen z nameravano gradnjo in da je bil že od julija 2006 seznanjen z gradbenimi deli, ki so se izvajala na sosednji parceli. Navedeno ugotovitev opira na tožnikove navedbe v odgovoru na pritožbo, da skuša že od začetka gradbenih del, to je od sredine julija, z investitorjem doseči dogovor in tožnikove izpovedbe, da mu je žena julija po telefonu sporočila, da „…“ podirajo in da je ob prihodu z dopusta videl, da se na parcelah gradi. Pri tem se sklicuje tudi na gradbiščno tablo, ki naj bi bila na gradbišču od meseca julija 2006. Ker pa v tej zadevi, kot rečeno, ni bistveno, kdaj bi se tožnik lahko seznanil z dejstvom, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano, pač pa, kdaj se je s tem dejstvom dejansko seznanil, toženka ni pojasnila, kako bi lahko njena ugotovitev, da je bil tožnik seznanjen z nameravano gradnjo in z gradbenimi deli že od meseca julija 2006, vplivala na njegovo vedenje, da je bilo izdano tudi gradbeno dovoljenje. Poleg tega vedenje, da se objekt podira ne vsebuje nujno tudi vedenja, da je izdano tudi gradbeno dovoljenje, kar utemeljeno navaja tožnik.

Glede na to, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik dokazoval, da je bil v mesecu juliju in v prvem tednu meseca avgusta odsoten, toženka pa se do teh dokazov ni opredelila, toženka tudi ni pojasnila, kako bi lahko gradbiščna tabla vplivala na njegovo vedenje, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje.

Manjka torej dokazna ocena, ali in zakaj je na podlagi ugotovljenih dejstev mogoče sklepati tudi o tem, da je bil tožnik pred 7. 8. 2006 seznanjen z obstojem gradbenega dovoljenja.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1), je odpravilo izpodbijano odločbo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje (3. odstavek 64. člena ZUS-1).

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR, povečanih za 20 % DDV (2. odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).