Jedro

V konkretnem primeru je potrebno kot "odpadek" šteti tisto vozilo, ki ga lastnik oziroma imetnik ne namerava več uporabljati za osnovni namen, torej za vožnjo. Zato ni pravno odločilno poudarjanje tožeče stranke, da je v okviru svoje dejavnosti vozila kupila in jih - ali popravljena ali pa razstavljena po delih - prodala, saj nobena pravna podlaga ne definira kot odpadka le tiste snovi oziroma tiste predmete, ki nimajo ekonomske vrednosti oziroma jih lastnik ne želi prodati. Njeno nosilno stališče, da je za presojo, ali je določeno snov oziroma predmet potrebno šteti kot odpadek ali ne, odločilna ekonomska vrednost, ki jo takšen predmet ali snov (še) ima, je zato zmotno.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Inšpekcija za okolje in naravo, Inšpektorat za okolje (v nadaljevanju Organ prve stopnje) je z odločbo št. 06182-2188/2021-21 z dne 19. 1. 2022 (v nadaljevanju Odločba) tožeči stranki (tedaj inšpekcijskemu zavezancu) do pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje obrata za razstavljanje izrabljenih vozil, prepovedal razstavljanje izrabljenih vozil od vročitve Odločbe dalje (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložil, da mora vsa izrabljena vozila, ki so naložena druga na drugo, v ocenjeni količini približno 10 kom in ki jih skladišči na zemljiščih v k. o. ..., parcele parc. št. 617/2 in 617/3, oddati v obrat za razstavljanje, ki izvaja tudi prevzem izrabljenih vozil, do 21. 3. 2022 (2. točka izreka). Nadalje je tožeči stranki naložil, da mora do 21. 3. 2022 oddati v obrat za razstavljanje iz načrta oziroma skupnega načrta sestavne dele vseh izrabljenih vozil v ocenjeni količini približno 30 kom kompaktiranih vozil in vse dele motornih vozil v ocenjeni količini približno 15 ton, ki jih skladišči na parcelnih št. 617/1, 617/2, 617/3 in 617/4, k. o. ... (3. točka izreka), ter odpadku dodeliti številko odpadka po postopku iz oddelka "Seznam odpadkov" iz priloge Odločbe 2000/532/ES (4. točka izreka). Glede stroškov postopka je Organ prve stopnje odločil, da bo o tem izdan poseben sklep (5. točka izreka). Organ prve stopnje je Odločbo izdal na podlagi zaključka, da je tožeča stranka na zgoraj navedenih nepremičninah, ki se nahajajo (delno) v priobalnem pasu vodotoka, brez okoljevarstvenega dovoljenja razstavljala izrabljena motorna vozila ter skladiščila razstavljena vozila, kompaktirane karoserije, dele razstavljenih vozil, gume, gorivo in odpadna olja.

2.Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju Organ druge stopnje) je zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper Odločbo skupaj z zahtevkom za povrnitev stroškov postopka. V obrazložitvi odločitve je navedel, da je organ prve stopnje pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje in pravilno uporabil materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do kršitve pravil Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Navedbe tožeče stranke

3.Tožeča stranka je v pravočasno vloženi tožbi navajala tožbene razloge iz prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Primarno je ugovarjala zaključku, da razstavlja in skladišči izrabljena vozila in njihove sestavne dele v smislu Uredbe o izrabljenih vozilih (v nadaljevanju Uredba), ki imajo status odpadka, čeprav za to nima okoljevarstvenega dovoljenja, saj naj takšen zaključek ne bi izhajal iz predloženih listin in pojasnil, ki jih je dala tekom inšpekcijskega postopka. Poudarila je, da ne razstavlja izrabljenih motornih vozil, da pa je imetnica rabljenih motornih vozil in rabljenih delov motornih vozil, ki nimajo in nikoli niso imeli statusa odpadka, zaradi česar tudi ni bilo potrebno, da bi takšen status izgubili. Nadaljevala je, da so bila vsa vozila pridobljena oziroma kupljena kot rabljeno blago, upravni organ pa se ni opredelil do tega, zakaj ni sledil predloženi dokumentaciji (kupoprodajnim pogodbam), ki so navedeno dokazovale, zato je Odločba v tem delu ostala neobrazložena. Poudarila je, da je vozila in njihove sestavne dele kupila kot rabljena vozila in jih ni prevzela kot izrabljena vozila, zato jih tudi nikoli ni nameravala zavreči (če bi to želela, bi jih brezplačno oddala na zbirno mesto ali v obrat za razstavljanje). Sklicevala se je na odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 36/2019, da je pri presoji, ali se določen predmet šteje kot odpadek, potrebno ugotoviti najprej ali ga imetnik ne more ali ne želi uporabljati za osnovni namen, za katerega je bil izdelan ali pa je imel namen takšen predmet zavreči in poudarila, da zgolj na podlagi tega, da je iz vozil odstranila uporabne dele, ni mogoče zaključiti, da je imela namen vozilo zavreči. V okviru svoje dejavnosti vzdrževanja in popravila motornih vozil in odkupa premoženja z namenom nadaljnje prodaje, glede na stanje kupljenih vozil in stanje na trgu oceni, ali bo vozila popravila in prodala, ali pa bo prodala posamezne dele vozila. Zaradi lažjega transporta in skladiščenja pred prodajo določene obdela po postopku obdelave kovin ter v skladu z zakonodajo preda za to pooblaščenim subjektom, kar izhaja iz popisa nastanka odpadkov, ki jih preda kot izvirni povzročitelj (12 01 01-prah in delci železa ter 12 01 03 in 12 01 04-barvne kovine). Enako velja glede skladiščenih gum, saj te ne morejo veljati za odpadek, saj predstavljajo uporabne dele, ki so primerni za nadaljnjo uporabo.

4.Po navedbah tožeče stranke je napačen tudi zaključek, da naj kupljeni rabljeni deli motornih vozil ne bi izhajali iz obratov za razstavljanje izrabljenih motornih vozil ter da naj fizične osebe navedenih delov ne bi več želele uporabljati za nadaljnjo vožnjo, zaradi česar se jih šteje za odpadek. Ker ni bilo ugotovljeno, kako so fizične osebe do teh delov prišle, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločbe, ki se je v tem delu tudi ne da preizkusiti. Organu prve stopnje je očitala, da ni ugotavljal, ali določen material predstavlja odpadek ali ne, kot to zahteva SEU, saj se je glede tega vprašanja že vnaprej odločil. V kolikor bi zavzeta stališča upravnih organov obstala, bi bilo potrebno prepovedati vso trgovino z rabljenimi deli vozil. Prav tako je po mnenju tožeče stanje napačno in v nasprotju z načelom iskanja materialne resnice in stališči SEU stališče, da naj upravni organ ne bi bil dolžan za vsak avtomobilski del posebej ugotavljati, ali je ta še uporaben ali ne. Tožeča stranka je v zvezi s posameznimi ugotovitvami Organa prve stopnje navedla še, da zakonodaja ne določa načina skladiščenja rabljenih vozil ali rezervnih delov, Uredba pa ne določa, kdaj je potrebno vozilo predati kot izrabljeno vozilo. Zato na podlagi načina skladiščenja in dejstva, da so stroški vzdrževanja ali popravila vozila lahko višji od vrednosti vozila, ni mogoče sklepati o tem, ali vozila predstavljajo izrabljena vozila ali ne, kot je to storil Organ prve stopnje.

5.Glede na stališče tožeče stranke, inšpektorji organa prve stopnje nimajo zadostnega strokovnega znanja za zaključek, da so bili posamezni deli oziroma vozila tako izrabljeni, da jih ni mogoče več uporabiti za osnovni namen. Po njeni oceni bi namreč izvedenec ustrezne stroke lahko ocenil, da zadevna motorna vozila in deli predstavljajo rabljeno blago in ne odpadka. Prav tako je tožeča stranka prerekala tudi, da inšpektor na poziv tožeče stranke in zavezanca B., d. o. o. ni želel pregledati blaga v zabojniku, za katerega je izvedenec A. A. pojasnil, da predstavlja rabljene, a še uporabne dele, kar izključuje zaključek, da je te dele potrebno šteti kot odpadek. Ker je bil postopek zoper podjetje B., d. o. o., ki je blago kupilo od tožeče stranke in ga želelo postlati v tujino, ustavljen, tožeča stranka meni, da bi bilo potrebno upoštevati načelo vezanosti, zaradi česar je prišlo do kršitve načela enakosti iz 14. člena Ustave RS.

6.Tožeča stranka je navedla še, da je bil njen namen dele vozila in vozila prodati naprej kot rabljeno blago in da ne pripravlja odpadkov za ponovno uporabo, zato ne potrebuje okoljevarstvenega dovoljenja in ne zapade določilom Uredbe, saj je uporaba te vezana na nastanek odpadka. Prerekala je tudi zaključek, da osušuje vozila, saj ne razstavlja izrabljenih vozil, niti ne skladišči olja ali naftnih derivatov, ampak ima le nekaj bencina in olja za lastno uporabo. Napačno ugotovljeno dejansko stanje je po mnenju tožeče stranke ugotovljeno tudi glede na to, da se Uredba ne nanaša na tovorna vozila, kmetijsko mehanizacijo, težko gradbeno mehanizacijo ter na vozila, ki niso bila dana na trg v Republiki Sloveniji, saj Organ prve stopnje kljub pojasnilom tožeče stranke, da se ukvarja tudi z navedenimi vozili in deli, te okoliščine ni ugotavljal, odločbe pa v tem delu tudi ne obrazložil.

7.Tožena stranka na tožbo ni odgovorila; poslala pa je upravni spis št. 06182-2188/2021.

Sodna presoja

Tožba ni utemeljena.

8.Sodišče je na naroku za glavno obravnavo vpogledalo vse listine v spisu skupaj s spisovnimi prilogami, označenimi od A1 do A11 in sicer odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, št. 06182-2188/2021-21 z dne 19. 1. 2022 (A3), odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 0612-144/2021 - 6 z dne 16. 5. 2022 (A2), pritožbo tožeče stranke z dne 9. 2. 2022 (A4), zapisnike z ogleda (A5, A6, A9), poročilo izvedenca A. A. (A7, A8), račun tožeče stranke z dne 5. 7. 2021 (A10), račun B., d. o. o. z dne 5. 7. 2021 (A11), B1 in B2. Drugi dokazni predlogi niso bili podani.

9.Tožeča stranka ni prerekala dejanskih ugotovitev inšpekcijskega zapisnika ter posledičnih ugotovitev Organa prve stopnje glede števila vozil, naloženih ena na drugo (približno deset), glede števila kompaktiranih vozil (približno trideset) in dejstva, da je v času inšpekcijskega ogleda skladiščila približno 15 ton delov motornih vozil. Prerekala je zaključek, da ugotovljena situacija predstavlja razstavljanje izrabljenih vozil v smislu 37. člena Uredbe (za katerega nesporno nima zahtevanega okoljevarstvenega dovoljenja). Bistvo tožbe predstavlja njeno stališče, da je imetnica rabljenih vozil in rabljenih delov motornih vozil, ki nimajo in nikoli niso imeli statusa odpadka, zato je napačen zaključek, da razstavlja in skladišči izrabljena vozila in njihove dele brez okoljevarstvenega dovoljenja iz prvega in drugega odstavka 37. člena Uredbe. Navedeni zaključek je tožeča stranka utemeljevala z navedbami, da je vozila kupila in jih potem ali popravila in prodala ali pa prodala njihove dele, pri čemer je določene dele zaradi lažjega skladiščenja in transporta pred prodajo obdelala in predala pooblaščenim subjektom kot odpadek s klasifikacijsko št. 12 01 01 - prah in delci železa oziroma 12 01 04 - barvne kovine. To pomeni, da kupljenih vozil ni imela namena zavreči, saj so zanjo imela ekonomsko vrednost, zaradi česar jih tudi ni mogoče šteti za odpadek. Ker je vsa vozila ali posamezne dele vozil kupila in jih ni brezplačno prevzela kot izrabljena vozila v smislu 8. člena Uredbe, je po njeni oceni napačen zaključek, da razstavlja in predeluje izrabljena motorna vozila.

10.Iz poudarjanja tožeče stranke, da je vozila oziroma njihove sestavne dele kupila in jih ni pridobila brezplačno, zaradi česar je napačen zaključek, da je pridobila izrabljena vozila in jih predelovala v smislu 8., 9. in 37. člena Uredbe, je mogoče zaključiti, da tožeča stranka izhaja iz predpostavke, da odpadek, kot ga definira Uredba (ob sklicevanju na ZVO-1), nima ekonomske vrednosti in nato ob tej predpostavki izpeljuje svoje zaključke. Njeno zatrjevanje in dokazovanje je potekalo v smeri, da (zanjo) kupljena vozila in njihovi sestavni deli zaradi ekonomske vrednosti, ki jo še imajo, ne predstavljajo odpadka, zaradi česar so napačni zaključki upravnih organov.

11.Iz Uredbe ali Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) takšen zaključek glede definicije "odpadka" ne izhaja; navedeni pravni podlagi "odpadek" ne definirata kot predmet ali snov brez ekonomske vrednosti, ampak kot snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže, namerava zavreči ali mora zavreči. Iz sodne prakse je razvidno, da je potrebno ta pojem razlagati široko1 in da zajema vse predmete, ki jih ni več mogoče uporabljati za osnovni namen in jih zato lastnik odsvoji oziroma opusti njihovo rabo. Tudi iz stališč SEU izhaja, da metoda obdelave ali način nadaljnje obdelave nista odločilna pri presoji, ali gre za odpadek ali ne, ne glede na to, ali ti predmeti ali snovi imajo gospodarsko vrednost oziroma so zbrani s komercialnim namenom recikliranja, predelave ali ponovne uporabe. Zgolj na podlagi dejstva, da se bo določena snov ali predmet ponovno uporabil(a) ne pomeni, da ne gre za odpadek v smislu Direktive Sveta 75/442/EGS o odpadkih z dne 17. 7. 1975, spremenjeni z Direktivo Sveta 91/156/EGS z dne 18. 3. 1991.2 Prav tako tudi ni določeno, da naj "odpadek" ne bi imel ekonomske vrednosti, prej obratno. Deveti člen Uredbe brezplačen prevzem izrabljenega vozila predvideva le v prvem odstavku, medtem ko se lahko imetniku takšnega vozila zaračuna, če vozilo ne vsebuje več bistvenih sestavnih delov ali sestavov, zlasti pogonskega mehanizma, šasije, katalizatorja in elektronskih sklopov za nadzor funkcij vozila ali vsebuje druge odpadke, ki niso sestavni deli ali materiali vozila. To pomeni, da je brezplačen prevzem predviden le v določenih primerih, ko se predvideva, da se s preostalo ekonomsko vrednostjo krijejo stroški predelave in razgradnje. Navedeni pravni viri torej definicije odpadka nikakor ne vežejo na ekonomsko vrednost stvari oziroma predmeta in za odpadek ne definirajo tistih snovi in predmete, ki nimajo ekonomske vrednosti, ampak je kot odpadek definiran predmet ali snov, ki je ni več mogoče oziroma je lastnik ne želi uporabiti za prvotni namen.

V luči navedenih pravnih podlag in stališč sodne prakse je v konkretnem primeru potrebno kot "odpadek" šteti tisto vozilo, ki ga lastnik oziroma imetnik ne namerava več uporabljati za osnovni namen, torej za vožnjo. Zato ni pravno odločilno poudarjanje tožeče stranke, da je v okviru svoje dejavnosti vozila kupila in jih - ali popravljena ali pa razstavljena po delih - prodala, saj nobena pravna podlaga ne definira kot odpadka le tiste snovi oziroma tiste predmete, ki nimajo ekonomske vrednosti oziroma jih lastnik ne želi prodati. Njeno nosilno stališče, da je za presojo, ali je določeno snov oziroma predmet potrebno šteti kot odpadek ali ne, odločilna ekonomska vrednost, ki jo takšen predmet ali snov (še) ima, je zato zmotno. Za presojo pravilnosti Odločbe je bilo (ob nespornem dejstvu, da tožeča stranke ne razpolaga z okoljevarstvenim dovoljenjem za razstavljanje izrabljenih vozil) odločilno, ali so bila vozila, ki jih je tožeča stranka pridobila, kupljena z namenom, da se še naprej uporabljajo za vožnjo ali ne oziroma kako je tožeča stranka z njimi postopala in ne, ali so bila pridobljena odplačno in ali imajo za tožečo stranko ekonomsko vrednost.

1.Tožeča stranka sicer v pritožbi zoper Odločbo ni predlagala vpogleda v upravni spis in v pogodbe o nakupu posameznih avtomobilskih delov, do katerih naj se Organ prve stopnje ne bi posebej opredelil in zaradi česar naj bi bila Odločba v tem delu neobrazložena. Skladno z 214. členom ZUP mora upravni organ navesti odločilne razloge za odločitev, glede na to, da Odločba ne temelji na ugotovitvi, da naj kupljeni predmeti oziroma vozila ne bi imeli ekonomske vrednosti, ampak na tem, da je tožeča stranka brez ustreznega okoljevarstvenega dovoljenja razstavljala izrabljena vozila, tudi posebna opredelitev do pogodb, s katerimi so bila posamezna vozila kupljena in s tem do ekonomske vrednosti kupljenih vozil, ni bilo potrebno.

2.Trditve tožeče stranke glede načina ravnanja s pridobljenimi vozili pravzaprav potrjujejo pravilnost zaključkov Organa prve stopnje. Tožeča stranka je z zatrjevanjem, da je glede na to, kateri postopek ji bo prinesel večjo ekonomsko korist, kupljena vozila ali popravila in prodala, ali pa jih je razstavila in prodala po delih (preostanek pa predala pooblaščenim organizacijam za zbiranje odpadkov), potrdila pravilnost zaključkov, da v primeru, da se odloči za prodajo delov motornih vozil, predeluje izrabljena motorna vozila. Takšno postopanje tožeče stranke nedvomno predstavlja predelavo izrabljenih vozil, ne pa hrambe in prodaje rabljenih vozil in njihovih rezervnih delov, kot to tožeča stranka zatrjuje v tožbi. Upoštevajoč zaključek sodne prakse, da je potrebno kot odpadek šteti vsako stvar, ki je lastnik iz objektivnih ali ekonomskih razlogov ne želi več uporabljati skladno s prvotnim namenom, ni dvoma, da zgoraj opisano ravnanje tožeče stranke, kadar ta razstavi kupljeno motorno vozilo in proda njegove vrednejše dele, preostanek pa preda kot izvirni povzročitelj odpadkov, predstavlja ravnanje z odpadki oziroma predelavo odpadkov. Vozila, iz katerega so odstranjeni posamezni sestavni deli (ki še imajo ekonomsko vrednost), ni več mogoče uporabljati za prvotni namen - vožnjo, enako kot za vožnjo tudi ni mogoče uporabljati posameznih delov vozila, kar pomeni, da navedeni predmeti izpolnjujejo definicijo odpadka. Poudarjanje tožeče stranke, da predeluje in prodaja rabljena vozila3 in njihove dele je zato napačno, saj vozila brez osnovnih sestavnih delov ni več mogoče uporabljati za osnovni namen, to je vožnjo, enako kot za to tudi ni mogoče uporabiti (le) posameznih sestavnih delov vozil (kar je izrecno ugotovil Organ prve stopnje). Da bi vozila, na katera se nanaša Odločba (približno deset vozil, naloženih ena na drugo in približno trideset kompaktiranih vozil), to funkcijo še izpolnjevala, tožeča stranka ni trdila, kot tega tudi ni trdila za približno petnajst ton rezervnih delov, na katera se Odločba prav tako glasi. Ker je že iz trditev tožeče stranke, ki so skladne z ugotovitvami inšpekcijskega postopka, razvidno, da je tožeča stranka s takšnim ravnanjem brez ustreznega okoljevarstvenega dovoljenja razstavlja izrabljena vozila, ne pa skladiščila rabljena vozila in rezervne dele vozil, je izrečeni ukrep zakonit.

3.Sklicevanje tožeče stranke na to, da so imeli kupljeni predmeti ekonomsko vrednost, opozarjanje na to, da z Uredbo ni določeno, kdaj se vozilo šteje za izrabljeno vozilo, da bi bilo potrebno ugotoviti, s kakšnim namenom so posamezniki motorna vozila prodali tožeči stranki, zato ni odločilno; odločilno je, da je tožeča stranka brez okoljevarstvenega dovoljenja razstavljala kupljena motorna vozila in prodajala njihove uporabne dele, preostanek pa predala organizaciji za zbiranje odpadkov, kar pomeni, da vozil po posegu tožeče stranke ni bilo več mogoče uporabiti za prvotni namen, to je za vožnjo. Tudi če je tožeča stranka takšno svoje ravnanje štela kot ravnanje z rabljenimi vozili in z rabljenimi deli vozil in ne kot predelave izrabljenih vozil, takšno stališče nima opore v Uredbi, ZVO-1 in sodni praksi.

4.Glede na zgoraj opisano stališče, da za definicijo, kdaj se določena stvar ali predmet šteje za odpadek, ni potrebno, da gre za stvar, ki nima ekonomske vrednosti, ni odločilno sklicevanje tožeče stranke na izvedeniško mnenje izvedenca A. A., niti ne na dejstvo, da inšpektor ni vpogledal v vagon, namenjen v tujino, v katerem so bili rabljeni deli vozil in da bi bil potreben izvedenec, ki bi potrdil njene navedbe, da imajo posamezni deli vozil še ekonomsko vrednost. Kot že pojasnjeno, za kršitev, v zvezi s katero je bil tožeči stranki bil izrečen inšpekcijski ukrep, zadostuje, da je bilo ugotovljeno, da je brez ustreznega okoljevarstvenega dovoljenja razstavljala izrabljena vozila, tak sklep pa utemeljujejo že njene navedbe in z njene strani opisani način ravnanja s kupljenimi vozili. Ali so imeli posamezni deli razstavljenih vozil ekonomsko vrednost in če, kakšno, za ugotovitev, da je tožeča stranka brez ustreznih dovoljenje predelovala izrabljena motorna vozila, ni pomembno. Prav tako tudi ni pravilno stališče tožeče stranke, da Organ prve stopnje ni ugotavljal pogojev iz odločbe Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 36/2019, da gre za odpadek le, ali ga imetnik ne more ali ne želi uporabiti za osnovni namen in ali ga želi zavreči, saj da ni imela namena kupljenih vozil zavreči. Že iz trditev tožeče stranke stranke izhaja, da (vsaj določenih) kupljenih vozil ni uporabila za prvotni namen, ampak jih je, ne da bi imela za to potrebna dovoljenja, razstavljala in prodala posamezne še uporabne dele, navedeno pa zadostuje za zaključek, da so kupljena vozila predstavljala odpadek v smislu zgoraj citiranih pravnih podlag, tudi citirane odločbe Vrhovnega sodišča.

5.Tudi sklicevanje tožeče stranke na to, da lahko v okviru dejavnosti vzdrževanja in popravila vozil dovoljenje za zbiranje odpadkov, ki pri tem nastanejo in dovoljenje, da jih skladišči največ 12 mesecev, ne narekuje drugačne odločitve. Tožeča stranka namreč ni prerekala ugotovitev Organa prve stopnje, da predmeti, na katere se nanaša Odločba, niso nastali v postopku vzdrževanja vozil (kot neuporabni in zamenjani deli vozil), ampak v postopku razgradnje izrabljenih vozil, zaradi česar ni prišla v poštev presoja, ali jih tožeča stranka zakonito hrani na svoji nepremičnini pred oddajo pooblaščenim organom. Prav tako tožeča stranka tudi ni ugovarjala zaključku, da pri dejavnosti popravila in vzdrževanja vozil ne more letno nastati toliko odpadkov, kot jih je izkazovala (3.031 ton v letu 2020 in 3.295 ton v letu 2021). Glede na to, da tožeča stranka navaja, da bi ji z izvršitvijo Odločbe nastala škoda v znesku 42.000,00 EUR, pa je popolnoma jasno, da se Odločba nanaša na še uporabne dele vozil, ki so bili pridobljeni z nedovoljeno razgradnjo izrabljenih vozil in ne na neuporabne dele vozil, ki bi nastali v okviru menjave izrabljenih in dotrajanih delov vozil v okviru vzdrževanja in popravljanja vozil. Enako velja tudi glede gum, ki so se nahajale na nepremičninah tožeče stranke, saj tožeča stranka ni niti navajala, da jih namerava uporabiti za prvotni namen.

6.Tožeča stranka je prav tako navajala, da ni bilo ugotovljeno, kako so posamezne fizične osebe, ki so tožeči stranki prodale dele motornih vozil, prišle do njih in ali je bila pri tem upoštevana zakonodaja. V zvezi s tem, sodišče opozarja, da iz pogodb izhaja le, da je bil predmet pogodbe "motor", kar praviloma v pogovornem jeziku pomeni motorno kolo in ne dela vozila. Da bi ta označba predstavljala dele vozila, tožeča stranka ni pravočasno navajala in dokazala. Prav tako tudi ni pravočasno obrazloženo trdila in dokazala, da se Odločba nanaša na zakonito pridobljene dele vozil, ki ji potrebuje pri svojem delu. Stališče tožeče stranke, da odločitev Organa prve stopnje pomeni, da bi bilo potrebno prepovedati vso trgovino z rabljenimi deli, ni niti pravilno niti odločilno za rešitev tega spora. Odločba se ne ukvarja z vprašanjem pogojev in dovoljenosti prodaje rabljenih delov vozil, ampak s tem, ali je tožeča stranka izpolnjevala pogoje za delo, ki ga je dejansko opravljala in zaključilo, da je brez ustreznega okoljevarstvenega dovoljenj razstavljala izrabljena vozila. Odgovor na to vprašanje pa ne odgovarja tudi na vprašanje dopustnosti in pogojev prodaje rabljenih delov vozil.

7.Tudi navedbe tožeče stranke, da Uredba ne ureja izrabljenih tovornih vozil, avtobusov, kmetijske mehanizacije in vozil, ki niso bila dana na trg v Republiki Sloveniji, niso odločilne, saj tožeča stranka ni zatrjevala in dokazala, da je posedovala tudi tovrstna vozila oziroma njihove dele. Ker niti iz ugotovitev Organa prve stopnje ni razvidno, da bi ta ugotovil tudi posest takšnih vozil oziroma njihovih delov, zgolj pavšalno navržena navedba glede uporabljivosti Uredbe v zvezi z tovrstnimi vozili ne pomeni, da je izrečen ukrep nezakoniti. Prav tako tudi ni potrebno, da Organ prve stopnje ni za vsak posamezni predmet ugotavljal, ali je še uporabljiv ali ne, saj pogoj za izrek ukrepa ni bilo (ne)delovanje posameznih avtomobilskih delov, ampak zaključek, da je tožeča stranka izrabljena vozila razstavljala brez ustreznih okoljevarstvenih dovoljenj.

8.Prav tako tudi ni odločilno, da se je postopek zoper družbo B., d. o. o. končal z ustavitvijo postopka oziroma drugačna odločitev v predmetnem sporu ne predstavlja kršitve 14. člena Ustave RS. Inšpekcijski ukrepi in postopki, ki so se vodili v zvezi z drugo pravno osebo (B., d. o. o.), v ničemer ne narekujejo ravnanja inšpekcijskih organov v zvezi s tožečo stranko, ne glede na to, da sta družbi poslovno sodelovali. Ker gre za različni pravni osebi, zoper kateri je bil postopek uveden na različnih pravnih podlagah, odločitev, ki je bila sprejeta v enem postopku, ne narekuje tudi identične odločitve v drugem postopku.

9.Sodišče se ne strinja z navedbo tožeče stranke, da je izpodbijana Odločba neizvršljiva, saj je iz nje popolnoma jasno, da mora tožeča stranka s svojih nepremičnini odstraniti vsa vozila in njihove sestavne dele (kompaktirane ali ne), kakor očitno pravilno razume tudi tožeča stranka z nadaljnjo navedbo, da ji bi ji izvršitev ukrepa povzročila škodo v znesku 42.000,00 EUR, poseženo pa bi bilo tudi v njene ustavne pravice. Če bo z izvršitvijo izrečenega ukrepa tožeči stranki nastala škoda v zatrjevani višini, to ne pomeni, da je izrečeni ukrep nezakonit ali da je z njim poseženo v ustavne pravice tožeče stranke do zasebne lastnine in do svobodne gospodarske pobude. Vse ustavne pravice so skladno s 15. členom Ustave omejene z ustavnimi pravicami drugih subjektov, v konkretnem primeru s pravico ostalih do zdravega življenjskega okolja. Tožeči stranki ni v ničemer kršena ali prepovedana svobodna gospodarska iniciativa niti ni poseženo v njeno zasebno lastnino. Vendar mora enako kot ostali subjekti pri izvrševanju navedenih pravic upoštevati enake pravice drugih in svoje pravice izvrševati v okviru veljavnih pravnih predpisov. V konkretnem primeru to pomeni, da lahko predelavo izrabljenih vozil vrši v primeru, da izpolni pogoje iz Uredbe, ki določajo, kako in na kakšen način je dovoljena in organizirana razgradnja izrabljenih vozil, toliko bolj v konkretnem primeru, ko je iz Odločbe razvidno, da se razgradnja vozil izvaja tudi v priobalnem pasu vodotoka. V kolikor bo tožeča stranka svojo pravico do zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude izvajala skladno z veljavno zakonodajo, s katero so varovanje pravice drugih, ne bo nobene potrebe za izrek sankcije, ki lahko tožečo stranko finančno prizadene.

10.Organ prve stopnje je pravilno zaključil, da tožeča stranka s tem, ko iz posameznega vozila odstrani vrednejše uporabne dele in jih proda, preostanek pa preda ustreznim zbiralcem odpadkov, razstavlja izrabljena motorna vozila v smislu 37. člena Uredbe in da za to nima potrebnega okoljevarstvenega dovoljenja. Tožeča stranka namreč ni niti trdila, da je namerava vozila ali dele vozil, ki jih hrani na svojih nepremičninah, uporabiti za vožnjo, niti ni zatrjevala, da bi bilo glede na stanje vozil ob ogledu navedeno sploh možno (kompaktirana vozila, vozila naložena ena na drugo...). S tem je bil izpolnjen pogoj, da je skladno z Uredbo in ZVO-1, da je ta vozila in njihove sestavne dele potrebno šteti kot "odpadek", saj jih ni več mogoče uporabiti za prvotni namen - vožnjo. Nosilna tožbena navedba tožeče stranke, da je navedena vozila kupila kot rabljena vozila in da zanjo predstavljajo ekonomsko vrednost, zaradi česar jih ni mogoče definirati kot odpadek v smislu Uredbe in ZVO-1, je zmotno. Navedena sodna vira in na njuni podlagi izoblikovana sodna praksa za definicijo odpadka ne zahtevajo, da gre za predmet ali stvar, ki nima več ekonomske vrednosti, ampak za stvar, ki je ni več mogoče oziroma je lastnik ne želi več uporabiti za osnovni namen, v konkretnem primeru za vožnjo. Sodišče je zaradi navedenega tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Stroški