Jedro

Tožnica je dokazala, da ima na nepremičnini, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je ta v dejanski oblasti toženke (92. člen SPZ). Toženka ni dokazala, da je do posesti teh prostorov upravičena (93. člen SPZ). Podredni tožbeni zahtevek za izpraznitev in izročitev prostorov je zato utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 229,50 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo tožbe z dne 7. 10. 2021 (I. točka izreka), zavrnilo primarni tožbeni zahtevek (II. točka izreka) in ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku, po katerem je toženka v roku 15 dni dolžna izprazniti prostor v drugem nadstropju stavbe na naslovu Metelkova ulica ..., Ljubljana (v izreku sodbe določno opredeljen), ter ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti v posest tožnici (III/1. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka (III/2. točka izreka).

2. Iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov se pritožuje toženka. Iz vsebine pritožbe izhaja, da se pritožuje zoper ugodilni del sodbe, tj. III. točko izreka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnici naloži plačilo toženkinih pravdnih stroškov, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je pravno naziranje prvostopenjskega sodišča zmotno. Ne drži ugotovitev, da poslovni prostor zaseda brez kakršnekoli pravne podlage. Nasprotno izhaja že iz seznama uporabnikov in plačnikov stroškov upravniku, v katerem je navedena kot uporabnik in plačnik. O obstoju pravne podlage je prepričljivo izpovedala tudi njena zakonita zastopnica, saj je pojasnila, da prostor zaseda na podlagi dogovora o zamenjavi prostorov z zavodom X., tožnica pa tega ni prerekala. Sodišče bi moralo na podlagi tega ugotoviti, da je med pravdnima strankama tudi glede spornega poslovnega prostora obstajalo najemno razmerje in bi ga lahko tožnica odpovedala zgolj s sodnim nalogom za izselitev in z zakonskim enoletnim odpovednim rokom. Zmotna je zavrnitev njenih navedb o namembnosti stavbe, ki izhaja iz sklepa Vlade RS z dne 28. 7. 1994. Nesmiselna so navajanja o tem, da naj Vlada Republike Slovenije v predmetni zadevi ne bi nastopala kot oblastni organ, temveč zgolj kot subjekt zasebnopravnih razmerij. Glede na 31. člen Zakona o Vladi RS (v nadaljevanju ZVRS) lahko vlada s sklepi ureja izključno svojo notranjo organizacijo in delo, za kar pa pri predmetni zadevi ni šlo, temveč je šlo za dolgoročno reševanje prostorskega vprašanja organizacij slovenske neinstitucionalne kulture in pri njih ustvarjeno upravičeno in utemeljeno pravno pričakovanje. Sklep Vlade RS z dne 28. 7. 1994 tako ni akt poslovanja iz četrtega odstavka 21. člena ZVRS, pač pa po vsebini tipičen oblastni akt, o katerem govori šesti odstavek 21. člena ZVRS. Zahteva za izpraznitev prostorov je v resnici posledica političnega obračunavanja aktualne vlade in ministrstva za kulturo s civilnopravnimi organizacijami in je kot takšna v nasprotju tako z 39. kot tudi 59. členom Ustave RS, ki vladi nalaga pozitivno izvedbeno dolžnost ustvarjanja pogojev za svobodo umetniškega ustvarjanja. Odpoved najemne pogodbe toženki je brez podlage in protiustavna, zato je neveljavna. O vsem navedenem bi se sodišče lahko prepričalo z zaslišanjem predlaganih prič - bivšega direktorja toženke A. A. in ministra za kulturo dr. B. B. Ker je izvedbo navedenih dokazov zavrnilo, je zagrešilo bistveno kršitev pravdnega postopka, ki je vplivala na nepravilnost izpodbijane sodbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške. Opozarja, da ni podala soglasja k zamenjavi toženkinih prostorov z zavodom X., niti ni zavodu X. dovolila podnajema ali kakšnih drugih razpolaganj. Glede na to, da tožnica kot oseba javnega prava najemnih pogodb ne more sklepati ustno, toženka pa z vztrajanjem pri zaslišanju predlaganih prič stremi ravno k temu, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo izvedbo dokazov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki jih pritožba ne izpodbija, izhajajo naslednja dejstva: - tožnica je lastnica stavbe na naslovu Metelkova ..., - toženka v tej stavbi uporablja poslovni prostor št. 10, stanovanje št. 11, - toženka s tožnico ni sklenila najemne pogodbe za uporabo navedenih prostorov.

6. Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) v 92. členu določa, da lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari. Lastnik mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Neposredni posestnik lahko odkloni izročitev stvari njenemu lastniku, če je on ali posredni posestnik, od katerega izvaja pravico do posesti, upravičen do posesti (93. člen SPZ).

7. Toženka zmotno navaja, da pravna podlaga za njeno posest nepremičnine izhaja že iz dejstva, da je navedena na upravnikovem seznamu uporabnikov in plačnikov stroškov. Takšen seznam izkazuje zgolj dejstvo, da toženka uporablja prostor v stavbi in plačuje stroške, ne izkazuje pa nobene pravne podlage za uporabo. Prav tako za posest nima podlage v sklepu Vlade RS št. 360-04/93-3/19-8 z dne 28. 7. 1994. V tem sklepu je zgolj navedeno, da se kompleks nekdanje vojašnice namesto Ministrstvu za notranje zadeve nameni Ministrstvu za kulturo in da Ministrstvo za kulturo na tej lokaciji rešuje probleme slovenskih kulturnih institucij, zlasti pa Slovenskega etnografskega muzeja in Mreže za Metelkovo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za akt notranje organizacije, ne pa za akt, s katerim bi Vlada RS posameznim subjektom podelila pravice ali obveznosti.

8. Prostori na Metelkovi ... so bili s sklepom Vlade RS št. 460-02/95-3/1-8 z dne 30. 3. 1995 določeni za javno lastnino oziroma javno infrastrukturo na področju kulture. Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK) v 73. in 74. členu omogoča oddajo javne kulturne infrastrukture v upravljanje oziroma najem javnemu zavodu ali drugim kulturnim izvajalcem. Pogodba se sklene v pisni obliki, sicer je nična (četrti odstavek 94. člena ZUJIK). Toženka ni navajala, da bi imela s tožnico sklenjeno takšno pogodbo. Zakonita zastopnica toženke se je sicer v zaslišanju na tretjem naroku za glavno obravnavo sklicevala na zamenjavo prostorov z zavodom X., vendar toženka pred tem ni v zvezi s tem podala nikakršnih navedb, niti ni priložila nobene najemne pogodbe (svoje ali pogodbe, ki naj bi jo sklenil zavod X.). Gre za nepravočasne navedbe (peti odstavek 286.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Sicer pa toženka ni navajala, še manj pa dokazala, da bi pogodba omogočala oddajo prostorov drugemu zavodu oziroma izvajalcu v podnajem (takšna možnost tudi ne izhaja iz ZUJIK).

9. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje prič A. A. in dr. B. B. Dokazni predlog za zaslišanje dr. B. B., ki ga je toženka podala v odgovoru na tožbo, je bil povsem nesubstanciran, saj ni navedla, o čem naj bi bil zaslišan (zgolj naštela ga je v seznamu predlaganih dokazov). Kasneje v postopku je sicer navedla, da naj bi izpovedal o pritiskih vlade oziroma vladajoče stranke ... na nevladne organizacije, a to zatrjevano dejstvo za odločitev v zadevi ni pomembno. Enako velja glede dokaznega predloga za zaslišanje bivšega direktorja toženke A. A. Ta naj bi sicer izpovedal tudi „o okoliščinah in pravnem temelju zasedanja poslovnega prostora“, a takšen dokazni predlog ni dovolj določno opredeljen, niti podprt z ustreznimi trditvami (toženka ni navedla nobenih okoliščin ali konkretnega pravnega temelja za zasedanje spornih prostorov). Zaslišanje prič ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage, glede na obveznost pisne najemne pogodbe pa je takšen dokaz tudi neprimeren.

10. Ustava RS res varuje svobodo izražanja (39. člen) in svobodo znanstvenega ter umetniškega izražanja (59. člen). Vendar to ne pomeni, da zavodom oziroma kulturnim izvajalcem omogoča zasedanje prostorov brez kakršnekoli pravne podlage. Da bi morala država to dopuščati, tudi ne izhaja iz njenih pozitivnih dolžnosti. Te od nje zahtevajo določeno aktivno ravnanje, s katerim ustvarja možnosti za čim učinkovitejše uresničevanje človekovih pravic. Obstajati mora tak sistem organizacije, ki omogoča izvajanje Ustave in zakonov, ter tak sistem postopkov, ki omogoča izvrševanje pravic in svoboščin.1 Iz toženkinih pavšalnih očitkov ne izhaja, da država takšnega sistema ne bi vzpostavila. Ni pa mogoče od nje zahtevati, da bo posameznikom (zavodom) za namen umetniškega oziroma drugega izražanja brezpogojno zagotavljala prostore.

11. Tožnica je dokazala, da ima na nepremičnini, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je ta v dejanski oblasti toženke (92. člen SPZ). Toženka ni dokazala, da je do posesti teh prostorov upravičena (93. člen SPZ). Podredni tožbeni zahtevek za izpraznitev in izročitev prostorov je zato utemeljen. Ker je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške postopka s pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožnici pa mora v roku 15 dni, glede na vrednost spora in ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR povrniti stroške odgovora na pritožbo v vrednosti 375 točk oziroma 225 EUR (tar. št. 21/1 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT, v povezavi z 8. členom Zakona o državnem odvetništvu) in administrativne stroške v višini 4,50 EUR (2 % po 11. členu OT), skupno 229,50 EUR. V primeru zamude bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za plačilo do plačila.

1 Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005, 6. točka obrazložitve.