Jedro

Veljavnost oporoke in njeno vsebino (obseg dedovanja) je treba presojati ločeno.

Od razlage oporoke oziroma oporočiteljevega namena je v konkretnem primeru odvisno, ali zapustnikovo premoženju (v celoti) deduje oporočna dedinja ali pa gre del tudi zakonitim dedičem.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se v zadnji vrstici izreka črta besedilo: „do ene polovice (1/2) zapuščinske mase“.

II. A. A. in C. C. nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je zapustnikova oporoka z dne 21. 3. 2018 v obsegu, ki se nanaša na oporočno dedinjo A. A., EMŠO ..., veljavna do ½ zapuščinske mase.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje oporočna dedinja A. A. (pritožnica), v delu, s katerim sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je tudi glede preostale polovice zapuščine oporočna dedinja A. A. oziroma, da je zapustnikova oporoka v obsegu, ki se nanaša na oporočno dedinjo A. A., veljavna do celotne zapuščinske mase. Predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da izda sklep o dedovanju, po katerem bo zapuščino v celoti dedovala oporočna dedinja, podrejeno, da odloči, da je zapustnikova oporoka z dne 21. 3. 2018 v obsegu, ki se nanaša na oporočno dedinjo A. A, veljavna do celote zapuščinske mase, v vsakem primeru pa naj udeležencem naloži povračilo pritožbenih stroškov postopka.

Pritožnica soglaša z zaključkom sodišča, da je zapustnikova oporoka glede oporočne dedinje A. A. veljavna, zmotno in materialnopravno napačno pa je sodišče odločilo, da naj bi bila oporoka veljavna le glede ½ zapuščinske mase. Opozarja na pravila o razlagi oporoke iz 84. člena Zakona o dedovanju (ZD), ki v prvem odstavku določa, da je treba določila oporoke razlagati po pravem oporočiteljevem namenu. Oporočiteljev namen je bil jasen, želel je, da bi celotno zapuščino po njegovi smrti dedovala A. A. ter B. B. Ker je bil B. B. od oporočnega dedovanja izključen, je pravi oporočiteljev namen jasen: celotno zapuščino po zapustniku bi morala dedovati oporočna dedinja A. A. Sodišče ni izvedlo nobenega od predlaganih dokazov in je nepopolno ugotovilo dejansko stanje oziroma ga sploh ni ugotavljalo, gre tudi za bistvene kršitve določb postopka. Sodišče prve stopnje pravega oporočiteljevega namena niti ni skušalo ugotavljati, o tem se tudi ni izjasnilo v obrazložitvi sklepa, tudi v tem delu gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka.

Pritožnica je v vlogah in na obravnavi pojasnila, da je bila izrecna želja zapustnika, da po njem ne dedujejo zakoniti dediči. Ravno zato je zapustnik napravil oporoko. Zapuščino je želel zapustiti A. A. in B. B., s katerima so bili dolgoletni najboljši prijatelji, imeli so medsebojno zaupanje in si medsebojno pomagali. Namen zapustnika je bil, da njegovo imetje preide v last oporočnih dedičev, v kakšnem delu, niti ni bilo pomembno. Če bi sodišče ugotavljalo dejansko stanje in ga celovito ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo, bi morala vsa zapuščina pripadati oporočni dedinji A. A. Zaradi napake v zvezi z oporočnimi pričami pa so določeni zakoniti dediči želeli izkoristiti to priložnost ter se dokopati do zapuščine v nasprotju z zapustnikovo voljo. Zapustnik je oporoko pred smrtjo vložil na sodišče, da je zakoniti dediči po smrti ne bi našli ter eventualno uničili. Ni jasno, zakaj sodišče zapustnika ob deponaciji oporoke ni poučilo o napakah glede dela oporoke. Pritožnica opozarja na sporno ravnanje uslužbenca sodišča pred izvedbo prve obravnave zapuščinskega postopka. Zapustnikova volja je jasna in v oporoki jasno in izrecno izražena. Zmoten je zaključek sodišča, da je v primeru, ko oporoka ni veljavna glede drugega oporočnega dediča, veljavna glede A. A. le do ½ zapuščinske mase. Stališče, da v primeru, ko zapustnik deležev ni določil, oporočni dediči dedujejo v enakem delu, pride v poštev le v primeru, ko gre za spor glede višine dedovanja med samimi oporočnimi dediči, ne more pa biti podlaga, da se obseg dedovanja po oporoki zmanjša v korist zakonitih dedičev. Sodišče bi moralo v skladu z upoštevanjem resnične volje zapustnika upoštevati pravila Občega državljanskega zakonika (ODZ) o akrescenci, celotna zapuščina mora zato pripasti preostali oporočni dedinji A. A. Zmotna so tudi stališča sodišča prve stopnje glede sklepa o napotitvi na pravdo, ki je bil pravnomočno razveljavljen. Iz pripravljalne vloge z dne 19. 11. 2018 ne izhaja kakršenkoli utemeljen pomislek ali ugovor glede same oporoke. Izražen je bil le ugovor po 68. členu ZD (glede sorodstva z oporočno pričo), ne pa tudi glede same veljavnosti oporoke (60. člen ZD). Tisti, ki ima pravni interes oporoko izpodbijati, mora pri tem navesti konkretna dejstva, ki bi lahko, če bi se izkazala za resnična, povzročila neveljavnost oporoke. Navedb C. C. ni mogoče upoštevati kot takšnega pravno upoštevnega navajanja neveljavnosti oporoke po 60. členu ZD. Sodišče prve stopnje bi zato moralo izdati sklep o dedovanju, po katerem bi celotno zapuščino dedovala oporočna dedinja A. A., ne pa, da izdaja ločen sklep o veljavnosti in obsegu veljavnosti oporoke.

3. Na pritožbo je odgovorila zakonita dedinja C. C., ki pritožbi nasprotuje. Zatrjuje, da neveljavnost oporočnih razpolaganj v razmerju do enega oporočnega dediča nima za posledico avtomatičnega prirasta v smislu, da bi ta delež prirasel drugemu oporočnemu dediču. O prirastu drugemu oporočnemu dediču bi bilo mogoče govoriti le, če bi zapustnik v oporoki to izrecno navedel. To še bolj velja ob analogni uporabi 139. člena ZD, ki ureja primer, ko se (so)oporočni dedič odpove svojemu deležu. V skladu s 139. členom ZD gre v takem primeru njegov dedni delež zapustnikovim zakonitim dedičem, razen če bi zapustnik v oporoki izrecno določil drugače. To mora veljati tudi v primeru, ko je oporoka v razmerju do enega od oporočnih dedičev neveljavna. Za zaključek, da naj bi bila prava zapustnikova volja, da bi A. A. dedovala celotno zapustnikovo premoženje, ni nobene podlage. Če bi bila oporoka veljavna v celoti, bi vsak od oporočnih dedičev dedoval enak delež, le to je prava zapustnikova volja. Če bi želel, da deduje zapuščino v celoti eden ali drugi, bi to v oporoki določil, pa ni. Pavšalne in napačne so tudi trditve pritožnice glede navedb C. C. o veljavnosti oporoke po 60. členu ZD. Z vlogo z dne 19. 11. 2018 je namreč podala obširne navedbe glede okoliščin nastanka oporoke, glede izrabe duševne stiske in nemoči zapustnika, navedeno je podkrepila tudi z dokaznimi predlogi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je s sklepom z dne 16. 9. 2020 razveljavilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, tj. glede odločitve, da se zapuščinski postopek po pokojnem D. D. prekine in zakonite dedne upravičence napoti na pravdo zoper oporočno dedinjo A. A., da je zapustnikova oporoka z dne 21. 3. 2018 v obsegu, ki se nanaša na oporočno dedinjo A A., neveljavna. Med strankami zapuščinskega postopka (zakonitimi in oporočnimi dediči) je bila namreč zvezi z oporočno dedinjo A. A. sporna razlaga 68. člena ZD, od katere je odvisen obstoj nedopustnega sorodstvenega razmerja, pri čemer je šlo za spor o uporabi prava, torej za pravno vprašanje, o tem pa v skladu s tretjim odstavkom 210. člena ZD odloči zapuščinsko sodišče v zapuščinskem postopku. O tem, da naj bi sodišče postopek prekinilo tudi zaradi s strani zakonite dedinje C. C. uveljavljane neveljavnosti oporočnih razpolaganj na podlagi 60. člena ZD,1 v takrat izpodbijanem sklepu ni bilo nobenih razlogov (o napotitvi na pravdo iz tega razloga, o tem, koga in zakaj sodišče napotuje na pravdo v zvezi z uveljavljanjem neveljavnosti oporočnih razpolaganj na podlagi 60. člena ZD), tako da niti strankam ni bila dana možnost izpodbijanja sklepa (zaradi napotitve na pravdo iz drugega razloga, ki ga v sklepu sodišča prve stopnje ni bilo) niti v tej smeri sklepa ni moglo preizkusiti sodišče druge stopnje.

6. Sodišče druge stopnje je nadalje v predhodnem sklepu navedlo, da bo o pravnem vprašanju, ali je oporoka zapustnika veljavna v delu, ki se nanaša na oporočno dedinjo A. A., odločilo zapuščinsko sodišče, potem ko bo ponovno presodilo, ali je tudi v tem delu podano nedopustno sorodstveno razmerje iz 68. člena ZD. Takšen napotek pa ne pomeni izdaje posebnega ugotovitvenega sklepa o veljavnosti oporoke, pač pa o pravnih vprašanjih sodišče odloči v sklepu o dedovanju. Očitki pritožnice, da je sodišče izdalo nepotreben ločen sklep o veljavnosti in obsegu veljavnosti oporoke, so tako utemeljeni, čeprav sodišče druge stopnje soglaša s sicer neizpodbijanim zaključkom sodišča prve stopnje, da glede oporočne dedinje A. A. ni podano nedovoljeno sorodstveno razmerje iz 68. člena ZD in je glede nje oporoka veljavna. Ker pa pritožnica ugotovitveni sklep izpodbija samo delno, sodišče druge stopnje nepotrebnega sklepa ni moglo razveljaviti. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je oporoka glede A. A. (ob presoji po 68. členu ZD) veljavna, je zato sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje (le) spremenilo tako, da je iz izreka črtalo besedilo: „do ene polovice (1/2) zapuščinske mase“. Veljavnost oporoke in njeno vsebino (obseg dedovanja) je namreč treba presojati ločeno.

7. Vprašanje, ali deduje oporočna dedinja zapustnikovo premoženje na podlagi oporoke v celoti ali pa deduje polovico tega premoženja, je stvar razlage oporoke in zapustnikovega namena in so tovrstne pritožbene navedbe utemeljene. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo le, da kadar oporočitelj oporočnim dedičem določi deleže, velja, da ti dedujejo po enakih deležih. Takšen zaključek je sicer pravilen, ne pove pa ničesar o tem, kaj se zgodi v primeru, ko eden od oporočnih dedičev ne deduje. Sodišče druge stopnje soglaša s stališčem iz odgovora na pritožbo, da je v tej zadevi utemeljena analogna uporaba 139. člena ZD, ki določa, da gre delež oporočnega dediča, ki se je odpovedal dediščini, zapustnikovim zakonitim dedičem, če ne izhaja iz oporoke, da je imel oporočitelj kakšen drug namen.2 Odločilen je torej zapustnikov namen, ki pa ga sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni ugotavljalo.

8. Od razlage oporoke oziroma oporočiteljevega namena je v konkretnem primeru odvisno, ali (ob pogoju, da je oporoka tudi sicer veljavna, o tem v nadaljevanju), zapustnikovo premoženje (v celoti) deduje oporočna dedinja ali pa gre del tudi zakonitim dedičem. V primeru, da med dediči o tem ni spornih dejstev, je tudi razlaga vsebine oporoke predmet sklepa o dedovanju oz. zapuščinsko sodišče odloči o tem takrat, ko gre med dediči glede vsebine oporoke le za spor o uporabi prava (glej tretji odstavek 210. člena ZD). Tudi glede vsebine oporoke sodišče napoti stranke na pravdo (le) takrat, kadar so med njimi glede vsebine oporoke sporna dejstva (1. točka drugega odstavka 210. člena ZD).

9. Sodišče prve stopnje je nadalje v izpodbijanem sklepu navedlo, da je zakonita dedna upravičenka C. C. v postopku uveljavljala tudi neveljavnost oporočnih razpolaganj na podlagi 60. člena ZD. Glede te ugotovitve pritožnica neutemeljeno navaja, da ugovora glede same veljavnosti oporoke (po 60. členu ZD) v okviru zapuščinskega postopka ni bilo. C. C. je namreč trditve v zvezi s tem podala v vlogi z dne 19. 11. 2018 (o izrabi duševne stiske in nemoči zapustnika s strani oporočnih dedičev, ki so ga pripravili do tega, da je podpisal oporoko in pooblastila). Šlo je za laično vlogo, ki ji je oporočna dedinja nasprotovala, sodišče prve stopnje pa v postopku (še) ni razčistilo, katera dejstva so med strankami sporna.3 To bo treba storiti v nadaljevanju postopka.

10. Prav tako bo treba v nadaljevanju postopka ugotoviti tudi, ali gre pri sporni vsebini oporoke, ki jo stranke razlagajo na različne načine, le za pravna vprašanja (in spornost izrazov v oporoki) ali pa so med strankami sporna tudi dejstva, ki (indično) omogočajo zaključek glede zapustnikovega namena oziroma njegove prave volje.4 V slednjem primeru bo tudi v tem delu potrebna napotitev na pravdo.

11. Glede na vse obrazloženo je bilo torej treba izpodbijani sklep spremeniti tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju postopka razčistiti, katera dejstva so med strankami sporna ter v primeru prekinitve postopka in napotitve na pravdo v sklepu navesti razloge o odločilnih dejstvih, torej tudi o tem, zakaj šteje pravico stranke, ki jo bo napotilo na pravdo, za manj verjetno. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na 3. točki 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s 163. členom ZD.

12. A. A. in C. C. nosita v skladu s prvim odstavkom 174. člena ZD sami svoje stroške pritožbe oziroma odgovora na pritožbo.

1 Kot navaja sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. 2 Glej tudi K. Zupančič, Dedno pravo, ČZ Uradni list, Ljubljana, 1991, str. 116-117. 3 Kot je bilo že navedeno, v prejšnjem sklepu o tem ni bilo nobenih razlogov. 4 Glej M.Kreč in Đ. Pavić, Komentar zakona o nasledjivanju sa sudskom praksom, Narodne novine, Zagreb, 1964, str. 270.