Jedro

Dokaz z izvedencem predstavlja objektiven pogled in strokovni pristop k ugotavljanju dejanskega stanja, ki je v izključni domeni sodišča.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo naložilo toženi stranki (v nadaljevanju toženka), da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) v roku 15 dni plača odškodnino v višini 12.108,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2018 dalje do plačila (točka I izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka) in odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti 37,3% stroškov pravdnega postopka, tožnik pa toženki 62,7% stroškov pravdnega postopka (točka III izreka).

2. Zoper obsodilni del sodbe (točki I in III izreka) je pritožbo vložila toženka, iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje očita, da ni izkazalo nič kritične distance do več kot očitno prirejenega in izmišljenega dejanskega stanja ter da tehtnim ugovorom toženke ni v ničemer sledilo. Nenavadno je, da se je tožnik podal na lov na Hrvaško z nekaj generacij mlajšima tovarišema. Nenavadno je, da naj bi kljub hudim bolečinam zdravniško pomoč iskal šele v Sloveniji in ne že v najbližji bolnišnici na Hrvaškem. Že iz tega se porodi vsaj močan dvom v krajevne in časovne okoliščine zatrjevanega škodnega dogodka. Dodatno dvom vzbuja drugačen mehanizem nastanka poškodbe, kakor ga je tožnik opisal pri prvi zdravniški obravnavi in v sami tožbi, še posebej pa v odškodninskem zahtevku. Izpovedba tožnika glede mehanizma poškodbe je netočna, kar je izpostavil tudi izvedenec medicinske stroke. Sodišče je to očitno prezrlo. Ni jasno, kako naj bi pritisk tožnikove noge sprostil deblo, da bi padlo na njegovo nogo, če je pred tem tožnik zagugal deblo, ki se očitno ni nikamor premaknilo in je ocenil, da ga mora pripeti na vitel ter ga s silo avtomobila in vitla premakniti iz ležišča. Tožnik dejansko stanje fiktivno konstruira in do poškodbe ni prišlo na opisan način. Toženka je že tekom postopka opozorila na povsem nesprejemljivo sklepanje obeh izvedencev, ki „sta bila več kot očitno naklonjena tožniku, kot domnevnemu oškodovancu, saj sta se naravnost trudila ekskulpirati tožnika in priči iz njihovih neskladnih navedb“, sodišče pa temu ni naklonilo nobene pozornosti in je nekritično povzelo obe mnenji. Izkustveno je povsem nesprejemljivo, da bi avtomobil „ruknil“ naprej, pa tožnik ne bi bil poškodovan tudi na boku. Pritožba v nadaljevanju vztraja pri tem, da je bistveno večja verjetnost, da je dogodek izmišljen in do poškodbe ni prišlo na način, kot ga opisuje tožnik ter poudarja, da je izvedenec potrdil, da do takšne poškodbe lahko pride tudi pri karateju ali drugem športu. Toženka sodišču prve stopnje očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer glede tožnikovega soprispevka (toženka meni, da je tožniku očitati neskrbnost in neprevidnost ter zato visoko stopnjo soprispevka) ter v zvezi z višino prisojene odškodnine, ki je pretirana ter odstopa od primerljivih primerov v sodni praksi. Zdravljenje je bilo sporadično in omejeno na nekaj kratkih epizod. Potekalo je brez zapletov. Subjektivno dojemanje bolečin je pri tožniku drugačno, kot pri sleherniku, saj je izkušeni karateist in se je naučil sprejemati bolečine. Enako je mogoče trditi tudi glede dojemanja strahu, zato je prisojena odškodnina previsoka. Materialno sporna je tudi odločitev glede teka zamudnih obresti. Ker je bil obseg škode sporen, bi lahko zakonske zamudne obresti tekle šele od dneva izdaje sodbe dalje. Toženka se zavzema za ugoditev pritožbi in spremembo sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik se v odgovoru na pritožbo toženke zavzema za zavrnitev pritožbe. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razjasnilo je relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev in pravilno uporabilo materialno pravo, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki pa dodaja:

6. Sodišče prve stopnje je glede na dejanske okoliščine primera, navedbe in izvedene dokaze ter vse ugotovitve v postopku zaključilo, da verjame navedbam in izpovedbi tožnika ter prič o tem, v kakšnih okoliščinah se je zgodila nesreča. Možnost nastanka škodnega dogodka oziroma poškodbe na zatrjevan način sta potrdila tudi oba izvedenca, postavljena tekom postopka, in sicer izvedenec medicinske stroke S.T., dr. med in izvedenec cestno prometne stroke mag. S.H.. Toženka v pritožbi izpostavlja, da dvomi v resničnost navedb in resnicoljubnost tožnika, v resničnost izpovedb prič D.H. in T.S.N. ter izpostavlja „življenjsko povsem nesprejemljivo sklepanje obeh izvedencev, ki sta bila več kot očitno naklonjena tožniku, kot domnevnemu oškodovancu, saj sta se naravnost trudila „ekskulpirati“ tožnika in priči iz njihovih neskladnih navedb, sodišče pa temu ni naklonilo nobene pozornosti in je nekritično povzelo obe mnenji“. Na eni strani imamo skladne izpovedbe tožnika in prič, ki jim pritrjujeta oba izvedenca, na drugi strani pa imamo toženko, ki meni, da je vse skupaj prirejeno za ta postopek. Toženka je tekom postopka sicer nasprotovala navedbam o poteku škodnega dogodka in je zatrjevala, da se slednji ni zgodil v časovnih in krajevnih okoliščinah, kot je navajal tožnik, vendar drugačnih, izrecnih navedb o tem, zakaj do nesreče ni prišlo na zatrjevan način, oziroma kako je po njenem mnenju dejansko prišlo do nesreče (v zvezi s tem je navajala le, da je tožnik takšno poškodbo lahko dobil tudi pri borbi, karateju), ni podala.

7. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je do nesreče prišlo na način, kot zatrjuje tožnik. Upoštevalo, da je tožnik z listinami dokazal, da je še istega dne, ko se je zgodila poškodba, obiskal zdravnika. Mehanizem nastanka tožnikove poškodbe potrdil izvedenec medicinske stroke, ki je pritrdil, da so v medicinski dokumentaciji opisane poškodbe konsistentne s tožnikovim opisom poškodbe. Prav tako je tudi izvedenec cestno prometne stroke pojasnil, da je lahko prišlo na način, kot ga zatrjuje tožnik in potrjujeta obe priči. Izvedenca sta izvedenski mnenji izdelala na podlagi oziroma v skladu z ugotovitvami v konkretnem primeru in stroko, zato pritožba izvedencema popolnoma neumestno očita, da sta „bila naklonjena tožniku“ in da je njuno sklepanje „življenjsko popolnoma nesprejemljivo“. Dokaz z izvedencem predstavlja objektiven pogled in strokovni pristop k ugotavljanju dejanskega stanja, ki je v izključni domeni sodišča. Navedbe oziroma očitke, ki se nanašajo na dejansko stanje in jih toženka podaja v pritožbi, bi lahko podala že tekom postopka, sploh ob ustni podaji izvedenskega mnenja izvedenca H., pa tega ni storila. Zato se sedaj v pritožbi neutemeljeno sklicuje na „izkustveno nesprejemljive“ zaključke izvedenca ter poudarja, da ni jasno, „kako si izvedenec to predstavlja“. Če je toženka imela ob podajanju izvedenskega mnenja kakršnekoli pomisleke ali vprašanja, bi morala to izpostaviti tekom postopka na prvi stopnji, ne pa šele v pritožbenem postopku.

8. Vsa nasprotja med izpovedbami tožnika in prič, ki jih izpostavlja toženka v pritožbi, dejansko ne predstavljajo takšnih nasprotij in jih sodišče prve stopnje kot takšnih tudi ni zaznalo. Kot je pokazal dokazni postopek na prvi stopnji, je namreč povsem logično in življenjsko sprejemljivo, da je tožnika ob tem, ko ga je potisnil oziroma s silo nanj deloval premik avtomobila naprej, najprej prišel v stik z drevesom, ki je na njegovo levo koleno delovalo s silo od spodaj navzgor (kar potrjuje tožnikovo navedbo, da ga je drevo udarilo v levo koleno s spodnje strani) in je povzročilo poškodbo kolena ter s tem tožniku odvzelo stabilnost, da je padel in obležal z obema nogama pod drevesom. Pri tem ne gre za dva povsem različna mehanizma poškodbe, kot skuša prikazati pritožba, ampak za časovno zaporedje poteka škodnega dogodka, o katerem so tožnik in priči izpovedali skladno in transparentno, to pa je bilo potrjeno tudi s strani obeh izvedencev.1

9. Ni pritrditi pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka karkoli prezrlo ali da je zaključke napravilo sklicujoč se na izvedene dokaze, ki jih po mnenju pritožbe ne bi smelo upoštevati, ampak bi moralo odločiti v nasprotju z izvedenimi dokazi. Toženka je tekom postopka le nasprotovala tožnikovim navedbam, drugačnega poteka škodnega dogodka pa ni dokazala. Sklicevala se je tudi, da je prišlo do te poškodbe tožnika pri karateju, kar je izvedenec medicinske stroke sicer ocenil kot eno izmed možnosti poškodbe kolena, kot možnost pa je dopustil tudi nastanek poškodbe na s strani tožnika zatrjevan način, čemur pritrjujejo vsi ostali tekom postopka izvedeni dokazi.

10. Po povedanem ni slediti pritožbenim navedbam o „bistveno večji verjetnosti, da je škodni dogodek izmišljen in da do poškodbe ni prišlo na način, kot zatrjuje tožnik“.

11. Pritožba ne more biti uspešna z očitki, ki se nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo2, da tožnik ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka, saj njegovega ravnanja, ko je stal med vozilom in drevesom ni mogoče oceniti kot neskrbnega oziroma hudo malomarnega. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je bil premik vozila naprej nenaden in nepredvidljiv, saj je tožnik pričakoval, da bo se vozilo pomaknilo nazaj (kot je tožnik dal navodilo vozniku) in ne naprej. Drevo na jeklenico še ni bilo pripeto in dogajanje še ni bilo v fazi vleke drevesa, kot zmotno meni toženka v pritožbi, saj je tožnik še vedno bil v fazi odvijanja jeklenice iz vitla, kar pomeni, da je vedel, da se pri premiku vozila vzvratno drevo še ne bo nikamor premaknilo ter ga s tem spravljalo v nevarnost. Posledično se tožnik ni bil „dolžan umakniti iz pozicije med vozilom in drevesom na rob poti, da bi bil med njim, deblom in vozilom prost prehod“, kot navaja pritožba.

12. V nadaljevanju se je sodišče druge stopnje ukvarjalo z višino odškodnine. Pritožba meni, da je s strani sodišča prve stopnje prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo pretirana.

13. Sodišče prve stopnje je tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v znesku 11.000,00 EUR in 1.000,00 EUR za pretrpljen strah3. Tako prisojena odškodnina v skupnem znesku 12.000,00 EUR po mnenju sodišča druge stopnje predstavlja primerno odškodnino za nepremoženjsko škodo in ustreza standardu pravične denarne odškodnine.

14. Sodišče prve stopnje je jasno in obsežno obrazložilo razloge za takšno odločitev.4 Tožnikovo zdravljenje je sicer res potekalo v skladu s pričakovanji, brez dodatnih zapletov, vendar to še ne pomeni, da gre tožniku nižja odškodnina zgolj iz tega razloga. Pritožba v zvezi z odškodnino za telesne bolečine izpostavlja le še, da je „subjektivno dojemanje bolečin pri tožniku lahko povsem drugačno kot pri sleherniku, saj je izkušen karateist, kar pomeni, da se je moral v desetletjih treningov in zlasti borb mentalno privaditi bolečinam v borbah in jih sprejemati, zato gre za občutenje, ki je tožniku moralo biti poznano in ga je moral znati mentalno dobro prenašati.“ Takšno mnenje toženke je popolnoma nesprejemljivo in mu ni moč pritrditi, tožnik se "v okviru ukvarjanja s karatejem nikakor ni mentalno privadil na telesne bolečine“ zato ne drži zaključek toženke, da „bolečin posledično ne občuti tako, kot ostali posamezniki“, ki bi utrpeli enako poškodbo. To ni splošno znano dejstvo, niti ni izkustveno sprejemljivo. Ne gre spregledati, da je tožnik utrpel pretrganje treh vezi v kolenu, česar nikakor ni mogoče primerjati z „bolečinami pri borbah“5 in posledic, ki jih ima takšna poškodba oziroma zdravljenje le-te.

15. Upoštevaje intenziteto in trajanje telesnih bolečin6 ter nevšečnosti med zdravljenjem7 (še posebej dvakraten operacijski poseg, bivanje v bolnici 32 dni, nošenje longete in opornice več kot štiri mesece ter uporabo bergel po vsaki operaciji vsaj en mesec), ko bo tožnik tudi v bodoče prestajal občasne lahke telesne bolečine, mu sodišče prve stopnje ni prisodilo previsoke, ampak povsem ustrezno odškodnino.

16. Toženka se v zvezi s prisojeno odškodnino za pretrpljen primarni in sekundarni strah sklicuje le na tožnikovo dojemanje strahu, ki je „pri borcih povsem drugačno kot pri sleherniku“. Zgolj s takšnimi pritožbenimi navedbami ne more biti uspešna, drugih navedb v zvezi z višino odškodnine za pretrpljen strah pa ni podala.

17. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da se je tožnik ob samem škodnem dogodku zelo prestrašil, ker je do njega prišlo povsem nepričakovano, nato pa je doživljal sekundarni strah srednje stopnje (prav tako pred vsako operacijo) v skupnem trajanju treh tednov, po tem pa še približno tri mesece strah lažje stopnje. Pri prisoji odškodnine iz tega naslova je sodišče prve stopnje upoštevalo ugotovitev izvedenca, da med čakanjem na operacijo tožnik ni doživljal sekundarnega strahu.

18. Upoštevaje karakteristike konkretnega primera, in sicer, da je 59 let star tožnik dne 28. 12. 2017 utrpel nepravilen pritisk na koleno, kar je imelo za posledico pretrganje treh vezi v kolenu, ugotovitve izvedenca medicinske stroke, ki se nanašajo na pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter pretrpljen primarni in sekundarni strah ter tudi tožnikove navedbe in izpovedbo v tej smeri, sodišče druge stopnje ocenjuje, da prisojena odškodnina predstavlja primerno denarno zadoščenje za posledice predmetnega škodnega dogodka in tožniku v tem obsegu nastalo škodo.

19. Pritožbene navedbe toženke, da je s strani sodišča prve stopnje prisojena odškodnina pretirana, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je odškodnino za nepremoženjsko škodo prisodilo, upoštevaje določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), stopnjo in trajanje pretrpljenih telesnih bolečin in strahu, prav tako je upoštevalo določbo 182. člena OZ, ki se nanaša na bodočo škodo.

20. Sodišče prve stopnje odmerilo pravično in primerno denarno odškodnino za posamezno vrsto škode, ustrezna je tudi višina odškodnine za nepremoženjsko škodo v celoti. Znesek 12.000,00 EUR predstavlja v času sojenja (oziroma v času odmere odškodnine, ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje) 9,5 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji8. Sodišče prve stopnje je upoštevalo pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter da slednja ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Uporabilo je pravni standard pravične denarne odškodnine, v skladu s katerim je potrebno upoštevati subjektivne in objektivne kriterije ter nato opraviti tudi individualizacijo odškodnine v ožjem pomenu, glede na konkretnega oškodovanca. Odškodnina je primerljiva tudi s sodno prakso.9

21. Pritožba ni uspešna niti z očitki, ki se nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s pričetkom teka zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka odškodninski zahtevek prejela dne 28. 9. 2018. Zaradi tožnikovega poziva, da odškodnino plača v petnajstih dneh, je od izteka petnajstdnevnega roka od prejema odškodninskega zahtevka v zamudi s plačilom (prvi odstavek 299. čl. OZ). Zaradi plačilne zamude je toženka poleg glavnice dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, zakaj je potrebno v konkretnem primeru uporabiti določbe OZ in ne določbe 42.č člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), na katero se je tekom postopka sklicevala toženka. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da zakonske zamudne obresti zaradi tega, ker je bila višina škode sporna, tečejo šele od izdaje sodbe dalje. Čeprav sodišče škodo oceni šele v času izdaje sodbe, to ne pomeni, da je oškodovanec upravičen tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti šele od izdaje sodbe dalje, kot zmotno meni toženka, ampak je do plačila slednjih upravičen po določbi prvega odstavka 299. člena OZ, ker je že takrat toženka prišla v zamudo, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

22. Po povedanem je sodišče druge stopnje pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Toženka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato sodišče druge stopnje o le-teh ni odločalo. Tožnik priglašene stroške odgovora na pritožbo krije sam, saj z odgovorom na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji (155. člen ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

1 Kot zaključuje sodišče prve stopnje v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Sodišče prve stopnje se je s soprispevkom tožnika ukvarjalo v točkah 14 – 17 obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Pritožba zmotno navaja, da je bila tožniku prisojena odškodnina za strah v znesku 1.200,00 EUR, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da mu je bila od vtoževanih 1.200,00 EUR prisojena odškodnina v znesku 1.000,00 EUR. 4 Odločitev o višini odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem izhaja iz točk 20 – 27, za pretrpljen primarni in sekundarni strah pa iz točk 28 – 29 obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 Pri borbah karateja osnovni namen ni poškodba drugega borca, ampak se položaji, ki bi nasprotnika lahko telesno poškodovali, le nakažejo, kot izhaja tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, kar pomeni, da se tožnik nikakor ni „privadil“ na takšno bolečino in je zaradi tega manj trpel, saj pri karateju niti ni utrpel takšne stopnje bolečin, kot pri pretrganju treh vezi. 6 Kot so opredeljene v točki 23 obrazložitve izpodbijane sodbe. 7 Izhajajoče iz točke 25 obrazložitve izpodbijane sodbe. 8 V mesecu marcu 2021 je znašala povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v RS 1.256,24 EUR. 9 Primerjava v zadevi VSRS II Ips 802/2009 z dne 21. 1. 2010 pokaže, da je za hujše oziroma obsežnejše poškodbe (pretrganje prednje križne kolenske vezi, odlom meniskusa in poškodba stranske kolenske vezi) oškodovancu bila za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisojena skupna odškodnina v višini 27,9 povprečnih mesečnih neto plač (v konkretnem primeru tožniku prisojena odškodnina v višini 9,5 povprečnih mesečnih neto plač, upoštevaje, da tožnik ne trpi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti). V zadevi VSRS II Ips 284/2006 z dne 28. 3. 2007, kjer gre še za lažje poškodbe (raztrganina sprednje križne vezi kolena, upoštevaje, da je bilo to koleno že pred tem poškodovano) bila za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem priznana odškodnina v višini 11,33 povprečnih mesečnih neto plač (tožniku je bila v konkretnem primeru priznana odškodnina v višini 8,76 povprečnih mesečnih neto plač), za strah v višini 1,13 povprečnih mesečnih neto plač (tožniku je bila v konkretnem primeru priznana odškodnina v višini 0,8 povprečnih mesečnih neto plač). V prav tako precej hujši zadevi VSRS II Ips 900/2006 z dne 6. 3. 2008, kjer je šlo za poškodbo hrustanca in skoraj popolnoma pretrgano sprednjo križno vez ter podobno bolečinsko intenziteto in obdobje, kot pri tožniku (le da je tam oškodovanec imel 5 operativnih posegov), je za telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem bila prisojena odškodnina v višini 9,7 povprečnih mesečnih neto plač, za strah v višini 1,6 povprečnih mesečnih neto plač.