Jedro

V primeru dedovanja zaščitenih kmetij zakon predvideva, da nujni dediči dedujejo denarno vrednost nujnega deleža. Izjemoma pa lahko iz upravičenih razlogov dedič deduje tudi zemljišče ali drugo nepremičnino oziroma premičnine, če niso pomembne za zaščiteno kmetijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadenim sklepom o dedovanju ugotovilo kaj spada v zapuščino po pokojnem A. A. (točka I izreka sklepa). Iz te zapuščine je izločilo 12% v korist zapustnikovega sina B. B. na podlagi njegovega prispevka k povečanju in ohranitvi zapustnikovega premoženja (točka II izreka sklepa). Določilo je dediče zaščitene kmetije in sicer B. B. je prevzemnik kmetije z dednim deležem do 2/3, sin D. D. do 1/6 in hčerka C. C. do 1/6 (točka III izreka sklepa). V točki IV je navedlo, katere nepremičnine od zaščitene kmetije prejme posamezni dedič. V točki V je določilo, da upoštevaje prispevek B. B. k povečanju oziroma ohranitvi zapustnikovega premoženja prejmejo ostalo zapuščino B. B. do 31/75, D. D. in C. C. pa vsak do 22/75. 2. Zoper sklep se je v delu, ki se nanaša na dedovanje zaščitene kmetije, iz vseh pritožbenih razlogov pritožil dedič B. B. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno obravnavo. Sodišču očita, da je odločitev v delu glede premoženja, ki sodi v zaščiteno kmetijo zmotna in je obremenjena z bistvenimi kršitvami ZPP iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dediči so po smrti sporazumno odtujili določene nepremičnine, ki po ugotovitvah sodišča še vedno sodijo v pokojnikovo kmetijsko gospodarstvo. Sodišče ni pojasnilo, kako točno je ugotovilo in kako je prišlo do sumarnih vrednosti zapuščine in nujnih dednih deležev. Ker je sodišče očitno upoštevalo tudi vrednost nepremičnin, ki so bile že odtujene in za katere sta nujna dediča že prejela, ne le nujni dedni delež v denarju, pač pa celo zakoniti delež (1/3 od kupnine), sta na ta način brez pravne podlage dobila več kot jima gre po zakonu. Sodišče je še enkrat določilo nujni dedni delež kakor, da bi bilo odtujeno zemljišče še vedno sestavni del zaščitene kmetije. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je parcele št. 67/1, 91/1, 172, 174/1 in 175 vse k. o. ... kot stavbne upošteval že izvedenec Š. F. Taka ugotovitev je tudi v očitnem nasprotju z listinami v spisu. Pritožnik je v vlogi z dne 9. 9. 2011 ugovarjal ugotovitvi izvedenca G., da je potrebno naštete parcele šteti kot stavbna zemljišča. Pri tem se je skliceval na dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca F. z dne 14. 5. 2003. Pritožnik je pripombe dal na zapisnik zapuščinske obravnave dne 1. 6. 2011, 7. 11. 2003 in 12. 10. 2011. Pri ugotavljanju vrednosti zapuščine je odločilno dejstvo, kakšen status imajo zemljišča. Izvedenec F. je v dopolnitvi mnenja poudaril, da za naštete parcele po zakonu ne bi smele biti opravljene spremembe namembnosti v nepozidana stavbna zemljišča, ker je bilo to v nasprotju z Zakonom o kmetijskih zemljiščih. Ne drži ugotovitev sodišča, da prevzemnik sploh ni ugovarjal cenitvi in opredelitvi parcele s strani izvedenca G., kot nepozidanih stavbnih zemljišč. Sodišče dobro ve, kaj pomeni hierarhija predpisov, zato ne bi smelo dopustiti, da se uveljavi nezakonit in protiustaven odlok Občine. Sklicuje se na potrdilo o namenski rabi zemljišč občine z dne 28. 8. 2015, ki ga prilaga pritožbi. Situacija je sedaj absurdna in je pritožnik ne razume. Če je Republika Slovenija res pravna država, bi morala imeti prednost tista opredelitev statusa nekega zemljišča, ki jo določa zakon in ne tista, ki jo določi neka občina s svojim odlokom in povsem protizakonito. Sodišče je dalo prednost odloku, ki je protizakonit. Izpostavlja parcelo št. 1 k. o. ..., ki jo dedujeta nujna dediča, ki nista prevzemnika, zemljišče pa predstavlja gradbeno parcelo, na kateri delno stoji hlev prevzemnika B. B. Sodišče odločitve o tem, zakaj šteje, da v primeru D. D. in C. C. lahko dedujeta nepremičnine iz zapustnikove zaščitene kmetije, sodišče ni obrazložilo prav z nobenim razlogom, ki jih določa prvi odstavek 15. člena ZDKG. Svojo obrazložitev obrazlaga z domnevno ogroženostjo in očitno izmišljeno ter z ničemer obrazloženo nezmožnost prevzemnika B. B., da izplača nujnima dedičema vrednost njunih nujnih dednih deležev v roku, ki bi ga sodišče določilo v skladu z zakonom. Sodišče pa je spregledalo ali ignoriralo dejstvo, da so dediči v javno dobro že prenesli precejšen del zemljišč, ki so po zemljiškoknjižnih podatkih še vedno sestavni del zaščitene kmetije. Zaščitena kmetija pokojnega zapustnika po izločitvi prodanih zemljišč ne bo več izpolnjevala niti minimalnih pogojev za zaščito in bo pristojna upravna enota izdala odločbo, da kmetija pokojnega zapustnika ni več zaščitena.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialnopravno stališče. Oboje je jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijanega sklepa. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje, ker je v njih tudi vsebovan odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi. Ne drži, da sodišče ni pojasnilo, na kakšen način je prišlo do sumarnih vrednosti zapuščine in nujnih dednih deležev. Pri oceni vrednosti zaščitene kmetije je v celoti sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca F. G. Izvedenec je poleg samega mnenja izdelal tudi dopolnitev mnenja in v vlogi odgovoril na vse pripombe dedičev, tudi prevzemnika kmetije – dediča B. B. Od ocenjene vrednosti zaščitene kmetije 742.547,19 EUR (dopolnitev mnenja na list. št. 339 do 341) je sodišče izločilo 12% vrednosti na račun prispevka prevzemnika B. B. k povečanju in ohranitvi zapustnikovega premoženja. K tako dobljeni vrednosti je prištelo vrednost daril in odštelo stroške pogreba in cenitve. Ob upoštevanju navedenega je izračun obračunske vrednosti zaščitene kmetije v višini 785.979,72 EUR pravilen. Prav tako 1/6 tega zneska znaša 130.996,62 EUR.

5. Pritožnikova navedba, da je sodišče očitno upoštevalo tudi vrednost tistih delov nepremičnin, ki so bile že odtujene in za katere sta tudi nujna dediča že prejela zakoniti dedni delež in bosta sedaj brez pravne podlage prejela več kot jima gre po zakonu, je pavšalna (pritožba ne pove, katere parcele naj bi sodišče upoštevalo dvakrat) in zato neupoštevna.

6. Ni slediti pritožniku, ki meni, sklicujoč se na mnenje izvedenca F., da bi morali med drugim tudi parceli št. 91/1 in 67/1 obe k. o. ... ostati v prvem območju kmetijskih zemljišč. V kakšno kategorijo zemljišč sodijo posamezne parcele določa s prostorskimi akti lokalna skupnost (2. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih). Po Odloku Občine sta navedeni parceli nepozidano stavbno zemljišče. Izvedenec je opravil cenitev na podlagi podatkov, ki izhajajo iz uradnih dokumentov (v konkretnem primeru Odloka, ki ga je sprejel občinski svet). Ali se z Odlokom izvedenec strinja ali ne, ni pomembno. Odlok je bil sprejet in se kot tak mora uporabljati. Če je pritožnik mnenja, da je protiustaven, bi to moral uveljavljati v drugem postopku. Glede na to, da zapuščinski postopek traja že od leta 2001, je imel dovolj časa, da bi sprožil ustrezne postopke.

7. Sodišče je utemeljeno sledilo izvedencu G., ki je sporni parceli ocenil upoštevajoč Odlok o razvrstitvi zemljišč za potrebe kmetijstva v Občini Ivančna Gorica kot nezazidana stavbna zemljišča znotraj ureditvenega območja naselja X. Kot taki sta bili parceli opredeljeni v času smrti zapustnika 3.1.2001 in tudi že v letu 1998. Parc. št. 1 k. o. ... ne sodi v v sklop zaščitene kmetije in se deduje po splošnih pravilih. Ker torej Odlok, ki ga je občinski svet Občine sprejel na podlagi zakona, še vedno velja in ga je izvedenec pri cenitvi nepremičnin upošteval, na ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje veljavnosti Odloka pritožbeno sodišče ne odgovarja.

8. V primeru dedovanja zaščitenih kmetij zakon predvideva, da nujni dediči dedujejo denarno vrednost nujnega deleža (14. člen ZDKG). Izjemoma pa lahko iz upravičenih razlogov dedič deduje tudi zemljišče ali drugo nepremičnino oziroma premičnine, če niso pomembne za zaščiteno kmetijo (tretji odstavek 15. člena ZDKG). Prvo sodišče je ocenilo, da je v obravnavani zapuščini nastopila taka izjema, ki opravičuje odločitev, kot jo je sprejelo. Sodišče je svojo odločitev tudi utemeljilo in tej utemeljitvi pritožbeno sodišče sledi. Pred odločitvijo, da se iz zaščitene kmetije izločita parceli št. 91/7 in 67/7, obe k. o. ..., je sodišče pridobilo mnenje UE, iz katerega izhaja, da bo tudi po izločitvi kmetija še vedno izpolnjevala pogoje za zaščiteno kmetijo. Pritožnik pa je tudi povedal, da bi letno lahko izplačal dedičema približno 9.000,00 EUR. S tem pa ni izkazal realne možnosti plačila nujnega deleža v denarju v roku 10 let, kar je najdaljši rok, v katerem mora biti nujni delež izplačan (prvi odstavek 15. člena ZDKG). Glede same izločitve parcel pa je izvedenec povedal, da gre za zemljišči, ki nista pomembni za zaščiteno kmetijo. Obe parceli sta stavbni zemljišči, ki se nahajata v naselju X. 9. Po vsem povedanem pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost odločitve prvega sodišča. Pritožbene navedbe so po vsem zgoraj povedanem neutemeljene in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo nepravilnosti na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), je sklep sodišča prve stopnje potrdilo.