Jedro

Po ustaljeni upravnosodni praksi mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revidentka po odvetniku dne 11. 2. 2009 vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije navaja, da je zaradi nezakonitega obravnavanja in kršitve 14., 22., 33. in prvega odstavka 15. člena Ustave RS, Splošne deklaracije o človekovih pravicah ter neusklajenosti predpisov in upravnosodne prakse s Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti ni bila upravičena do vračila protipravno brez odškodnine nacionaliziranega premoženja, vrednega najmanj 80.000,00 EUR. Priglaša stroške postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper odločbo Upravne enote Ormož z dne 26. 5. 2008, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 27. 6. 2008, s katero je ta zavrnila pritožbo zoper prvostopenjsko upravno odločbo. Prvostopenjski upravni organ je z navedeno odločbo, izdano v ponovljenem postopku, zavrnil zahtevo za denacionalizacijo tam navedenih nepremičnin, odvzetih A.A., ker A.A. kot tudi B.B. in C.C. ne izpolnjujejo pogojev za upravičence po prvem odstavku 9. člena oziroma 12. členu Zakona o denacionalizaciji – ZDen.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka smiselno uveljavlja dovoljenost revizije po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. V obravnavani zadevi gre za spor o denacionalizaciji. Po prvem odstavku 2. člena ZDen je denacionalizacija vrnitev premoženja v naravi, zato ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti. Da bi v obravnavani zadevi šlo za zadevo, v kateri bi bila predmet spora pravica do plačila odškodnine, izražena v denarni vrednosti v smislu drugega odstavka 2. člena ZDen, pa revidentka v reviziji ne navaja niti ne izkaže, zato niso podani pogoji za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Navedenega standarda v obravnavanem primeru revidentka ni izpolnila z zatrjevanjem kršitev človekovih pravic iz 14., 22., 33. in prvega odstavka 15. člena Ustave RS, Splošne deklaracije o človekovih pravicah in Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, ne da bi hkrati konkretno opredelila pravno vprašanje in njegovo pomembnost glede na vsebino zadeve. Če pa meri na vprašanje uporabe drugega odstavka 9. člena ZDen, glede katerega je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sprejelo stališče, da se nanj ne morejo sklicevati osebe, ki se že na podlagi prvega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu (Uradni list DFJ, št. 64/45, Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48) niso štele za jugoslovanske državljane (kar je bilo v obravnavanem primeru ugotovljeno za dr. F.K.), pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da navedeno stališče ne odstopa od upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča, kot izhaja iz odločitev v zadevah I Up 1663/2005 z dne 8. 11. 2006 in I Up 894/2005 z dne 4. 10. 2007. Ker torej revidentka trditvenega in dokaznega bremena o obstoju pogojev za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnila, revizija po navedeni točki ni dovoljena.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revizija tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revidentka s sklicevanjem na zatrjevano vrednost nepremičnine ni izpolnila trditvenega in dokaznega bremena o obstoju pogoja za dovoljenost revizije, saj bi glede na to, da gre pri denacionalizaciji le za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, morala navesti, katere konkretne posledice lahko zanjo nastanejo zaradi zavrnitve denacionalizacijskega zahtevka. Šele tako bi sodišče lahko presodilo, ali ima izpodbijana odločitev zanjo res zelo hude posledice.

9. Glede na to da revidentka ni izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 10. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka na podlagi določb prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.