Jedro

Kadar gre za denarno terjatev, je vrednost spornega predmeta znesek glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP). Tožeča stranka je uveljavljala s tožbo več zahtevkov z različno podlago. V takšnih primerih se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (tretji odstavek 41. člena ZPP). Gre za tako imenovano navadno objektivno kumulacijo zahtevkov (drugi odstavek 182. člena ZPP). Čeprav govori zakon v določbi 41. člena le o pristojnosti, velja ta določba tudi glede pravice do revizije (že omenjeni prvi odstavek 39. člena ZPP), saj spadajo vse te določbe pod isto podpoglavje Ugotovitev vrednosti spornega predmeta (39. do 45. člen).

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ob drugem sojenju razsodilo, da mora toženec plačati tožeči stranki 1,573.823,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.5.1996 dalje do plačila in ji povrniti 506.720 SIT pravdnih stroškov z enakimi obrestmi od 10.6.2002 dalje do plačila. Zneska 716.744,80 SIT in 129.926 SIT je dolžan plačati kot družbenik (v četrtinskem deležu) D.C., d.o.o., znesek 727.152 SIT pa kot osebni zavezanec za blago, ki ga je prevzel pri OZ U., kar vse je poravnala tožeča stranka. Podlaga njegove obveznosti so dogovor med družbeniki za kritje skupnih in lastnih obveznosti tudi navzven.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper to sodbo je toženec vložil revizijo iz razlogov bistvene kršitve pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj vrhovno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen v celoti, ali pa razveljavi sodbi nižjih sodišč in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Postopek v tej pravdi se je začel leta 1996 in prvostopenjska sodba je bila izdana 2.11.1998. Vrhovno sodišče je leta 2001 meritorno obravnavalo revizijo tožeče stranke po določilih Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, kot to določa novi Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v prvem odstavku 498. člena. Z odločbo II Ips 156/2000 je reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v delu, v katerem je to sodišče obsodilni del prvostopenjske sodbe spremenilo in zavrnilo tožbeni zahtevek proti tožencu. Sodišče druge stopnje je potem s sklepom I Cp 670/2001 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu vrnilo zadevo v novo sojenje. S tem je nastal položaj iz drugega odstavka 498. člena ZPP, ki določa, da če bo po uveljavitvi tega zakona (ZPP) razveljavljena odločba prve stopnje iz prvega odstavka tega člena (takšna je bila izdana pred uveljavitvijo ZPP), se postopek nadaljuje po tem zakonu (ZPP).

Zdaj je revizijsko sodišče najprej preizkusilo, ali je revizija dovoljena. Ta je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 tolarjev (drugi odstavek 367. člena ZPP). Kadar gre za denarno terjatev, je vrednost spornega predmeta znesek glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP).

Tožeča stranka je uveljavljala s tožbo več zahtevkov z različno podlago. V takšnih primerih se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (tretji odstavek 41. člena ZPP). Gre za tako imenovano navadno objektivno kumulacijo zahtevkov (drugi odstavek 182. člena ZPP). Čeprav govori zakon v določbi 41. člena le o pristojnosti, velja ta določba tudi glede pravice do revizije (že omenjeni prvi odstavek 39. člena ZPP), saj spadajo vse te določbe pod isto podpoglavje Ugotovitev vrednosti spornega predmeta (39. do 45. člen).

Tožeča stranka je uveljavljala od toženca (in tako je sodišče tudi razsodilo) plačilo zneska 846.670,80 SIT kot četrtinski delež izgube družbe D.C. d.o.o., ki jo je poravnala tožeča stranka in za katero odgovarja toženec kot četrtinski družbenik, ter plačilo 727.152,60 SIT kot vrednost blaga, ki ga je nabavil toženec, pa ga ni plačal. Nobeden izmed teh zneskov ne presega omenjenega mejnega zneska 1,000.000 SIT. To pomeni, da je revizija vložena zoper sodbo, zoper katero je ni mogoče vložiti (drugi odstavek 374. člena ZPP). Takšno nedovoljeno revizijo je moralo sodišče zavreči (377. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z izrekom o zavrženju revizije (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).