Jedro

Tožnica v postopku ni navajala dejstev, iz katerih bi izhajalo, da obstajajo razlogi, zaradi katerih se lahko prosilcu po ZMZ-1 prizna status begunca ali status subsidiarne zaščite. Ni zatrjevala pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju niti ni navedla dejstev, iz katerih bi izhajalo, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo soočena z utemeljenim tveganjem, da bo utrpela resno škodo tako, da bi toženka lahko vedela, kaj mora preveriti po uradni dolžnosti. Očitno je, da iz razlogov, s katerimi je tožnica utemeljevala prošnjo za mednarodno zaščito tj., da ne more živeti sama in je zato odšla s hčerko, katera je odšla iz države, ker trdi, da ji grozijo, mednarodne zaščite ni mogoče priznati oziroma ni mogoče ugotavljati dodatnih okoliščin, ki bi lahko bile pravno relevantne.

Prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, se šteje za očitno neutemeljeno tudi v primeru, če prosilec prihaja iz varne izvorne države. Toženka je pravilno ugotavljala, ali je Ruska Federacija ob upoštevanju tožničinih posebnih okoliščin zanjo varna izvorna država. Tožnica je v postopku sama izpovedala, da je vojna v Čečeniji končana že leta 2002, in da po koncu vojne njeno življenje v Ruski federaciji ni bilo nikdar ogroženo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilke A.A, državljanke Ruske federacije, roj.1952, zavrne kot očitno neutemeljena.

2. V obrazložitvi povzema tožničine navedbe o tem, da je med vojno, ki je trajala v času od leta 1997 do leta 2002, živela z možem, sinom in mladoletno hčerko. Od leta 2017 se je mož skrival tako, da je živela le še z otrokoma. Sin ji je pred pol leta povedal, da ima težave in odšel. Od tedaj naprej je živela s hčerko in njenimi otroki, hčerkin mož pa se je skrival. Tudi hčerka je imela težave, tožnica je videla osebe, ki so večkrat prihajale k njej, po pripovedi hčerke so ji grozili tako hudo, da so morali oditi iz Čečenije. Ostalega ne ve. Boji se groženj, ki jih je doživela hčerka. Med drugo Čečensko vojno je zaradi vojnih grozot doživela stres, zaradi katerega ne more več živeti sama. Zato je ves čas živela s hčerko. V časih, ko je hči odhajala v tujino, pa je živela s sinom. Zakaj je hči odhajala v tujino, ne ve, saj ji ničesar ne pove. Tudi zdaj ne ve, zakaj je morala zapustiti izvorno državo. Tožnica je odšla z njo, ker ne more živeti sama. Za svoje trditve o razlogih za zapustitev izvorne države nima nobenih dokazil. V Ruski federaciji ni bila nikoli konkretno fizično ogrožena, razen v vojni, ki se je končala leta 2002. 3. Glede na te razloge toženka zaključuje, da tožnica ni izkazala pogojev za priznanje statusa begunca po drugem odstavku 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), niti za priznanje statusa subsidiarne zaščite, ki jih določa tretji odstavek 20. člena ZMZ-1. Njeno prošnjo šteje za očitno neutemeljeno, ker iz njenega opisa dogodkov izhaja, da v svoji izvorni državi očitno sploh ni imela nobenih problemov. Iz njenih izjav izhaja, da ne beži pred preganjanjem ali resno škodo, ampak je državo zapustila, ker ji je tako rekla hči, s katero je živela. Navaja sicer, da je v čečenski vojni doživljala stres, vendar se je vojna tudi po njenih navedbah že pred leti končala in niti ne zatrjuje, da bi spopadi potekali v sedanjem času. Toženka zato ugotavlja, da iz tožničinih izjav ni mogoče sklepati, da bi ji ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Poudarja, da je pri presoji vsake posamezne prošnje za mednarodno zaščito, upoštevaje tudi prakso Vrhovnega sodišča, vezana na trditveno podlago prosilca. Tožnica pa je v postopku navajala samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Zato je toženka njeno prošnjo na podlagi 5. alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 v povezavi s prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1 zavrnila kot očitno neutemeljeno.

4. Tožnica zoper odločbo vlaga tožbo, v kateri uveljavlja nepravilno uporabo drugega odstavka 20. člena ZMZ-1 v povezavi s 26., 27., in 28. členom ZMZ-1 in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Toženka je spregledala dejstvo, da je tožnica v postopku ves čas poudarjala ogroženost svoje hčerke. Tožnica pripada širši družini svoje hčerke, ki se lahko smatra kot primarna družbena skupina, hčerka pa je morala zapustiti izvorno državo zaradi ogroženosti. Toženka bi morala primer obravnavati širše, upoštevati in nadgraditi informacije, ki jih je o hčerki podala tožnica, in če je hčerka še v Sloveniji (s to informacijo pooblaščenec ne razpolaga), primer združiti v enoten postopek. Da bi se ugotovilo, da je tožnica morala zapustiti izvorno državo zaradi ogroženosti njene hčerke, da gre za obliko fizičnega nasilja, in da morda lahko v izvorni državi utrpi resno škodo, bi bilo potrebno zaslišati tudi hčerko in njeno izpoved primerno vključiti v vsebino prošnje za mednarodni zaščito. Razmere v zvezi s tožničino družino so popolnoma nejasne in takšno stanje za utemeljeno presojo mednarodne zaščite pomeni, da je dejansko stanje nejasno in nepopolno ugotovljeno. Navedbe tožnice v zvezi s stanjem hčerke so odločilne in relevantne za izdajo pravilne odločbe. V zadevi ne gre izključno za tožničino zadevo, ampak za odnos in pripadnost določeni družbeni skupini. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje.

5. Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge iz obrazložitve sklepa. Dodaja, da niso izpolnjeni pogoji po Zakonu o splošnem upravnem postopku ( v nadaljevanju ZUP) za združitev tožničinega primera in primera njene hčerke v en postopek, saj dejansko stanje ni enako. Pa tudi, če bi bili pogoji za združitev izkazani, toženka po določbah ZUP postopkov ni dolžna združiti. Tožnica nima prav, ko trdi, da je pripadnica določene družbene skupine - družine. ZMZ -1 namreč družine same po sebi ne obravnava kot posebne družbene skupine.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Pristojni organ po peti alinei prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Po 52. členu ZMZ-1 pa se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če: je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alinea), prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alinea).

8. Dejstva, ki so pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, torej pravnorelevantna dejstva, ki jih mora prosilec navajati, da se njegova prošnja ne obravnava kot očitno neutemeljena, določa 20. člen ZMZ-1. Po tej določbi se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države (…), če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (drugi odstavek). Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države (…), ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo (...), soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek).

9. Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožnica ob prijetju podala lastnoročno napisano izjavo, da prosi za politično zatočišče, ker je njeno življenje v smrtni nevarnosti. Vendar v nadaljevanju postopka, ko jo je zastopal pooblaščenec, tega ni pojasnila in tudi ni več trdila, da naj bi bilo njeno življenje v nevarnosti, ampak je navajala dejstva, ki so opisana v izpodbijani odločbi. Glede na to je toženka pravilno ugotovila, da tožnica v postopku ni navajala dejstev, iz katerih bi izhajalo, da obstajajo razlogi, zaradi katerih se lahko prosilcu po ZMZ-1 prizna status begunca ali status subsidiarne zaščite. Ni zatrjevala pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju niti ni navedla dejstev, iz katerih bi izhajalo, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo soočena z utemeljenim tveganjem, da bo utrpela resno škodo tako, da bi toženka lahko vedela, kaj mora preveriti po uradni dolžnosti. Očitno je, da iz razlogov, s katerimi je tožnica utemeljevala prošnjo za mednarodno zaščito tj., da ne more živeti sama in je zato odšla s hčerko, katera je odšla iz države, ker trdi, da ji grozijo, mednarodne zaščite ni mogoče priznati oziroma ni mogoče ugotavljati dodatnih okoliščin, ki bi lahko bile pravno relevantne. Pri tem toženka utemeljeno poudarja, da je v postopkih mednarodne zaščite prosilec tisti, na katerem je breme navajanja dejstev in breme dokazovanja glede osebnih okoliščin preganjanja ali resne škode (21. in 22. člen ZMZ-1).

10. Po četrti alineji prvega odstavka 27. člena ZMZ -1 je med razlogi preganjanja navedena tudi pripadnost posebni družbeni skupini. Tožnica v tožbi trdi, da bi morala toženka upoštevati, da ves čas poudarja ogroženost njene hčerke, s katero živi, kar predstavlja primarno družbeno skupino in je zato ogroženost njene hčerke relevantna okoliščina tudi v tožničini zadevi. Sodišče ugotavlja, da se po petem odstavku 27. člena ZMZ-1 (...) kot posebna družbena skupina šteje zlasti skupina: - katere članom je skupna prirojena lastnost ali skupno poreklo, ki je nespremenljivo, ali značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se oseba ne sme prisiliti, naj se mu odreče in - ki ima v ustrezni državi različno identiteto, ker jo družba, ki jo obkroža, dojema kot različno.

To določilo sicer ne izključuje, da bi pripadnost določeni družbeni skupini lahko predstavljala tudi pripadnost določeni družini. Vendar pa bi morala tožnica navesti kakšne konkretne okoliščine v zvezi z njeno družino, na podlagi katerih bi tožena stranka razčistila dejansko stanje, ki pa jih ni navedla.

11. Dokaz z zaslišanjem hčerke je po eni strani tožbena novota, za katero pooblaščenec tožnice ni navedel, zakaj je tožnica ni mogla navesti že pred izdajo izpodbijane odločbe, po drugi strani pa tožnica ni povedala in v postopku ni bilo znano, kje se tožničina hčer sploh nahaja. Zato sodišče tega dokaza, ob upoštevanju tretjega odstavka 46. člena Direktive 2013/32 EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite1, ni izvajalo.

12. Prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, se šteje za očitno neutemeljeno tudi v primeru, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona. Ruska Federacija se sicer ne nahaja na seznamu iz Odloka o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok), vendar sodišče sodi, da uvrstitev na ta seznam ne pomeni, da države, ki niso na tem seznamu, niso varne, kajti na seznamu ni niti vseh evropskih držav. Iz vsebine Odloka namreč izhaja, da je Vlada Republike Slovenije odločala o tem, katere od tistih držav, iz katerih prihaja največje število migrantov, so varne. Zato je toženka pravilno ugotavljala, ali je Ruska Federacija ob upoštevanju tožničinih posebnih okoliščin zanjo varna izvorna država. Tožnica je v postopku sama izpovedala, da je vojna v Čečeniji končana že leta 2002, in da po koncu vojne njeno življenje v Ruski federaciji ni bilo nikdar ogroženo.

13. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker dokazi, ki jih stranka pavšalno navaja v tožbi, niso pomembni za pravilno odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

1 Tretji odstavek 46. člena navedene Direktive se glasi: " Države članice zaradi spoštovanja odstavka 1 zagotovijo, da učinkovito pravno sredstvo vsaj v pritožbenih postopkih pred sodiščem prve stopnje zagotavlja podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, po potrebi vključno s presojo potreb po mednarodni zaščiti v skladu z Direktivo 2011795/EU. "