Jedro

Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava sklepčnosti tožbenega zahtevka ni presojalo v okviru materialnopravnih določil, kot so določena v SPZ, v trditveni podlagi, ki je navedena v tožbi, pa ni podlage za zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica nima podlage za uveljavitev plačila uporabnine, ker naj bi imela sklenjeno veljavno najemno pogodbo za iste prostore s K., ob dejstvu, da je tožeča stranka navedla, da tožena stranka uporablja prostore v lastno korist, za opravljanje svoje dejavnosti in da ni član K., ki je formalni najemnik tega prostora. V sodbi sodišča prve stopnje zavzeto stališče, da zaradi tega ni podana pasivna legitimacija tožene stranke, je nepravilno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se zadrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo zavrnilo zahtevek za izpraznitev nepremičnin, ki so navedene v 1 a) točki izreka, kot tudi zahtevek na plačilo uporabnine za čas od oktobra 2010 do vključno decembra 2014 v skupnem znesku 19.940,44 EUR s pripadki (2a).

2. Sodbo zaradi absolutno bistvenih kršitev določb postopka iz 7. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, po pooblaščencu, izpodbija tožeča stranka. Sklicuje se tudi na nepravilno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zamudno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, oziroma podrejeno, da zadevo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na izpraznitev in izročitev nepremičnine neobrazložena. Brez podlage je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek nesklepčen. Iz trditve podlage v tožbi sledi, da tožena stranka uporablja nepremičnine brez veljavnega pravnega naslova in zato ne plačuje uporabnine. Na utemeljenost tožbenega zahtevka ne more imeti nobenega vpliva dejstvo, da je tožeča stranka imela sklenjeno najemno pogodbo za sporne nepremičnine s K., z.o.o. Ta ne obstaja več in ji je tožeča stranka pogodbo že odpovedala. Tožena stranka ni zadružnik zadruge in nima nobenega pravnega naslova za uporabo teh nepremičnin. Glede na površino, ki jo tožena stranka uporablja je dolžna plačati ustrezno uporabnino v skupnem znesku 19.940,44 EUR. Tožena stranka opravlja konjeniško dejavnost v prostorih tožeče stranke, za kar tožeči stranki ne plačuje ničesar, čeprav sta se pravdni stranki že v letu 2008 začeli pogovarjati o sporazumni rešitvi razmerij in plačilu zapadlih najemnin, a do dogovora ni prišlo. Dejanski uporabnik nepremičnin je tožena stranka kot fizična oseba, ki s tožečo stranko nikoli ni hotel skleniti dogovora o sporazumni rešitvi zadevi (odkup ali najem nepremičnin), zato je tožeča stranka prikrajšana za najemnino.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče izda zavrnilno oziroma t. i. nepravo zamudno sodbo, kadar iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. V vsebinskem pogledu mora tožeča stranka navesti tista dejstva, ki izhajajo iz dejanskega stanu pravne norme, ki utemeljuje zahtevano pravno posledico (uveljavljeno s tožbenim zahtevkom), kar je po mnenju pritožbenega sodišča tožeča stranka tudi storila.

5. Tožeča stranka je v tožbi postavila trditev, da je izključna lastnica nepremičnin, ki so predmet te pravde, in da tožena stranka brez pravnega temelja in brez njenega soglasja zaseda nepremičnine. Zato jih je dolžna izprazniti in izročiti v posest tožeči stranki. Navaja, da je poskušala skleniti dogovor o plačilu najemnine ali odkupu poslovnih prostorov, vendar neuspešno. Višino uporabnine je izračunala na podlagi višine najemnine, ki naj bi jo prejemala na podlagi najemne pogodbe, sklenjene s K., zmanjšane za del, ki ga tožena stranke ne uporablja.

6. Sodišče za podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi, če ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Glede na to, da se upoštevajo samo dejstva, ki jih navede tožnik v tožbi, se ta štejejo za nesporna. V zamudnem postopku se sodišče zato ne ukvarja z ugotavljanjem resničnosti tožnikovih navedb, ampak le presoja, ali je med navedbami in predloženimi dokazi nasprotje in ali navedbe ne nasprotujejo splošno znanim dejstvom. Zaključki, do katerih pride po tej presoji, niso dokazani, vsaj ne tako, da bi se z njimi ovrglo ali dokazalo določeno dejstvo, ampak so le podlaga za (ne)izdajo zamudne sodbe. V položaju zamudne sodbe tožnik dokaznega bremena glede materialno pomembnih dejstev ne nosi, zaradi domneve, da tožena stranka priznava dejstvene trditve.

7. Zakaj je po mnenju sodišča prve stopnje tožbeni zahtevek na izpraznitev nepremičnin neutemeljen, iz obrazložitve sodbe ne sledi. Sodba je v tem delu v celoti neobrazložena, zato je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je pritožbi v delu na izpraznitev poslovnih prostorov zaradi navedenega treba ugoditi, sodbo v tem delu razveljaviti in jo vrniti v novo sojenje sodišču prve stopnje (354. člen ZPP).

8. Sodišče prezre, da je za primere neupravičene obogatitve nastale z uporabo nepremičnin potrebno uporabiti pravila 95. in 96. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Gre namreč za predpis, ki je v razmerju do pravil OZ kasnejši, pa tudi specialnejši. Pravila iz SPZ se uporabljajo pri vseh položajih neupravičene pridobitve, ki jih ureja OZ za povračilne zahtevke, katerih predmet je nadomestilo koristi za uporabo stvari. Ta pravila urejajo sitaucije, ki nastanejo med tem, ko je stvar v tuji posesti. Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava sklepčnosti tožbenega zahtevka ni presojalo v okviru materialnopravnih določil, kot so določena v SPZ, v trditveni podlagi, ki je navedena v tožbi, pa ni podlage za zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica nima podlage za uveljavitev plačila uporabnine, ker naj bi imela sklenjeno veljavno najemno pogodbo za iste prostore s K., ob dejstvu, da je tožeča stranka navedla, da tožena stranka uporablja prostore v lastno korist, za opravljanje svoje dejavnosti in da ni član K., ki je formalni najemnik tega prostora. V sodbi sodišča prve stopnje zavzeto stališče, da zaradi tega ni podana pasivna legitimacija tožene stranke, je nepravilno in je treba pritožbi tudi zato ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP).

9. V ponovljenem postopku naj sodišče ponovno razsodi o utemeljenosti tožbenega zahtevka na izpraznitev poslovnih prostorov in svojo odločitev obrazloži tako, da jo bo mogoče preizkusiti, o uporabnini pa odločbi na podlagi določil SPZ, kot je bilo opozorjeno v obrazložitvi zgoraj. Če sodišče meni, da je tožba nesklepčna, mora tožečo stranko pozvati na odpravo nesklepčnosti, saj iz obrazložitve ne sledi, zakaj naj bi bila domnevno podana nesklepčnost neodpravljiva.

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka se na podlagi določil 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.