29. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 20. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 704/2004 z dne 23. 8. 2005 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu št. P 281/95 z dne 14. 9. 2000 se ne sprejme, v delu, v katerem se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdnem postopku je tožeča stranka C. C. zahtevala plačilo zneska 664.878,70 SIT, in sicer iz naslova zamudnih obresti od kupnine, ki jo je bil pritožnik dolžan plačati na podlagi pogodbe o odplačnem prenosu funkcionalnega zemljišča. Sodišče prve stopnje je pritožniku (v pravdi tožencu) naložilo plačilo zneska 34.284 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 1995 dalje, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Zoper prvostopenjsko sodbo sta se obe pravdni stranki pritožili. Ob prvem odločanju je Višje sodišče zavrnilo pritožbo pritožnika, ugodilo pa je pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pritožniku naložilo plačilo celotnega zneska, ki ga je zahtevala tožeča stranka. Pritožnik je nato vložil ustavno pritožbo. Ustavno sodišče je z odločbo št. Up-123/02 z dne 10. 6. 2004 (Uradni list RS, št. 72/04) sodbo Višjega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Ob ponovnem odločanju je Višje sodišče zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.V ustavni pritožbi pritožnik izraža nestrinjanje z navedeno odločitvijo sodišča. Zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do sojenja v razumnem roku. Sodiščema očita zmotno uporabo materialnega prava. Nasprotuje načinu izračuna obresti, ki ga je uporabilo sodišče. Izpodbijana odločitev po mnenju pritožnika temelji na samovoljni razlagi Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list RS, št. 45/95 – ZPOMZO) in je očitno napačna. Pritožnik opozarja tudi na dolgotrajnost sodnega postopka.

B.

3.V skladu z drugo alinejo drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in če kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine ni imela pomembnejših posledic za pritožnika. V obravnavani zadevi gre za tak primer, saj sta izpolnjena oba pogoja.

4.Odločitev sodišč (tudi če bi bile z njo kršene človekove pravice – glede tega se Ustavnemu sodišču ni treba opredeljevati) pritožniku ne more povzročiti pomembnejših posledic. Predmet izpodbijanih sodb je le še pritožnikova obveznost, da tožeči stranki plača 34.284 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Po oceni Ustavnega sodišča plačilo navedenega zneska standardu pomembnejših posledic očitno ne ustreza. Dejstvo, da je pritožnik zaradi odklanjanja plačila dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti, na navedeno ugotovitev ne vpliva. Zato zadeva za pritožnika ne more imeti takšnega pomena, da bi se z njo poleg dveh instanc rednega sodstva moralo ukvarjati še Ustavno sodišče kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

5.Prav tako od odločitve Ustavnega sodišča v obravnavanem primeru ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Treba je upoštevati, da od Ustavnega sodišča glede na to, da je njegova pristojnost v postopku ustavne pritožbe omejena na presojo kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (prvi odstavek 50. člen ZUstS), ni mogoče pričakovati rešitve vseh pomembnih pravnih vprašanj, pač pa le pravnih vprašanj ustavnopravnega pomena. Takšnih vprašanj pa v obravnavani zadevi ni.

6.Glede na to Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

7.Pritožnik s trditvijo, da je na prvostopenjsko sodbo čakal pet let, na odločitev o pritožbi pa nadaljnja štiri leta, utemeljuje kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v že končanem pravdnem postopku. Od 1. 1. 2007 ureja varstvo te pravice Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 – ZVPSBNO). Glede na to, da Ustavno sodišče ni pristojno presojati morebitnih kršitev človekovih pravic, ki nastanejo neposredno z ravnanjem ali opustitvijo dolžnega ravnanja sodišča, je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić