Jedro

V sporih majhne vrednosti so razlogi za izpodbijanje sodbe zakonsko omejeni. Pritožnica z omejitvijo pritožbenih razlogov niti s pravnim poukom v izpodbijani sodbi niti z vabilom na glavno obravnavo ni bila seznanjena, a to kogentnih zakonskih določb ne more spremeniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice, da ji je toženka dolžna plačati odškodnino v znesku 1.800,00 EUR s pripadki ter ji zato naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v znesku 668,92 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožnica ni (dokazala, da bi) v škodnem dogodku z dne 12. 4. 2013 (upoštevaje ugotovitve sodnega izvedenca za raziskavo prometnih nezgod prof. dr. I. P.) utrpela poškodbe, v posledici katerih naj bi ji nastala vtoževana nepremoženjska škoda (za pretrpljene telesne bolečine in strah). Z gotovostjo je celo zaključilo, da tožnica v predmetni prometni nezgodi zatrjevanih poškodb ni mogla utrpeti, in sicer ne le na podlagi izvida in mnenja izvedenca prof. dr. I. P., temveč tudi na podlagi izpovedb tako tožnice kot priče R. K. Izvedenec je v svojem izvidu in mnenju ugotovil, da je (na podlagi primerjalne analize poškodb na vozilih Peugeot in VW Golf – slednje je pred prometno nesrečo vozil R. K., v njem pa je bila tožnica sopotnica) voznica vozila Peugeot v fazi trka v avtomobil VW Golf (le-ta je v fazi trka že bil ustavljen, je miroval) vozila z hitrostjo maksimalno 10 km/h. V nastali prometni situaciji zato niso nastopili tehnični pogoji za obremenitev potnikov, ki bi bili vzrok za nastanek zatrjevane tožničine poškodbe. Do nastanka zatrjevane tožničine poškodbe bi lahko prišlo le izjemoma (nagnjenost k poškodbam ali nepravilno naravnan vzglavnik), izjemne okoliščine pa niso bile zatrjevane.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena ZPP(1) pritožuje tožnica s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi meni, da je sodba pomanjkljiva in se ne da preizkusiti. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče tožničin zahtevek zavrnilo zgolj upoštevaje ugotovitve sodnega izvedenca za raziskavo prometnih nezgod, da v okoliščinah konkretne prometne nezgode potniki v avtomobilu niso mogli utrpeti poškodb. Ni pa pojasnilo zakaj ne verjame navedbam in izpovedbi tožnice, da je utrpela poškodbe v predelu vratu, ki so izkazane z medicinsko dokumentacijo. Sodišče je upoštevalo le toženkin dokaz, ni pa se opredelilo do izvedenih tožničinih dokazov v skladu z 8. členom ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Kršeni sta načeli enakopravnosti strank in kontradiktornosti postopka, sodba pa nima razlogov o odločilnih dejstvih. Poleg tega je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, saj izvedenec cestno prometne stroke nima ustreznega strokovnega znanja za ugotavljanje telesnih poškodb. Do zaključka, da tožnica v okoliščinah konkretne prometne nezgode ni mogla utrpeti poškodb, je izvedenec prišel le na podlagi hitrosti vozil in pospeškov. Zgolj z angažiranjem predlaganega izvedenca medicinske stroke, ki bi lahko pojasnil, ali so s strani izvedenca cestno prometne stroke ugotovljene sile dovoljevale nastanek telesnih poškodb in katerih, na katerih delih telesa ter kakšne poškodbe so ob tem lahko nastale, bi bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Opozarja, da je bila pregledana v ZD Č., pri pregledu pa tožila za bolečinami v predelu vratu. Izpostavlja, da je v škodnem dogodku utrpela telesne poškodbe. Tožnica je zatrjevala tudi, da je utrpela strah ter o tem tudi izpovedala, zaslišana kot stranka, izpodbijana sodba pa o tem nima razlogov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP),(2) v sporih majhne vrednosti pa so razlogi za izpodbijanje sodbe zakonsko omejeni; sodba se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP(3) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Res je sicer, da pritožnica s tem (omejitvijo pritožbenih razlogov) niti s pravnim poukom v izpodbijani sodbi niti z vabilom na glavno obravnavo ni bila seznanjena.(4) A to kogentnih zakonskih določb ne more spremeniti. To pa v obravnavani zadevi pomeni, da s pritožbo v tem sporu (sporu majhne vrednosti) ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, to je tistih iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Stranki in pritožbeno sodišče so vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče (v bistvenem so povzeta v tč. 1 te obrazložitve). Pritožbeno sodišče zato pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na napačno ugotovitev dejstev (da je tožnica utrpela poškodbe v predelu vratu) ni moglo in smelo upoštevati. Isto velja tudi glede tako graje dokazne ocene sodišča prve stopnje (tako v procesnem smislu, to je kot nevestne, neskrbne in necelovite kot tudi v dejanskem smislu kot nezanesljive in neprepričljive), kot tudi drugih zatrjevanih relativnih bistvenih postopkovnih kršitev (tistih, ki bi utegnile vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe).

5. Sicer pa glede pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožbeni očitek o zagrešeni bistveni kršitvi postopkovnih določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Sodba je namreč jasna in razumljiva in ima vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih. Glede zatrjevanega tožničinega utrpljenega strahu (o čemer naj bi tožnica izpovedala, zaslišana kot stranka, izpodbijana sodba pa da o tem nima razlogov) je sicer res, da neporednih razlogov o tem ni, a posredno iz razlogov sodbe vendarle izhaja, da upoštevajoč dinamiko prometne nesreče in minimalne poškodbe avtomobilov podlage za strah kot pravno priznane oblike nepremoženjske škode (takšne intenzivnosti in trajanja, da bi utemeljeval prisojo odškodnine) ni bilo.(5) To velja še posebej, če se upošteva tožničino izpovedbo glede tega, saj je izpovedala le, da „se je močno ustrašila zaradi otrok, kaj bi se jim lahko zgodilo,“ kar ne predstavlja pravno priznane oblike škode (strah za usodo drugega), medtem ko v tožbi zatrjevan strah ni (prav z ničemer) izkazan. Temu nasprotne trditve torej ne držijo. Pritožnica kakšnih drugih upoštevnih procesnih kršitev ne zatrjuje, kakšnih procesnih kršitev, ki jih mora na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP upoštevati po uradni dolžnosti,(6) pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

6. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnice je obsežena v izreku te sodbe (o zavrnitvi njene pritožbe), temelji pa na določbah prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP.

(1) Po prvem odstavku 338. člena ZPP (razlogi, iz katerih se sme sodba izpodbijat) se sodba sme izpodbijati: 1. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka; 2. zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; 3. zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

(2) Spori majhne vrednosti so spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR.

(3) Podčrtalo pritožbeno sodišče. (4) Obveznost, določena v 456. členu ZPP.

(5) Pri čemer je potrebno upoštevati tudi, da mora po tretjem odstavku 457. člena ZPP pisna sodba (v sporu majhne vrednosti) imeti uvod, izrek in obrazložitev, obrazložitev sodbe pa obsega samo kratek povzetek dejanskih ugotovitev ter navedbo določb procesnega in materialnega prava, na podlagi katerih je bilo odločeno (tretji odstavek 324. člena ZPP).

(6) Drugi odstavek 350. člena ZPP določa: „Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava“.