Jedro

Iz spornega sklepa o razrešitvi je razvidno, da je bil tožnik razrešen iz razloga nezaupanja (kar pa ni zakoniti razlog za razrešitev po 38. členu ZZ), prav tako pa je sklep brez kakršnekoli vsebinske opredelitve razlogov za razrešitev. To pomeni, da je bila odločitev o razrešitvi arbitrarna. Zaradi opisanega ravnanja toženke (da je sklep o razrešitvi prazen in tudi brez vsebinske obrazložitve) je prišlo do zlorabe instituta razrešitve, kar je element protipravnosti.

Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru ugotovilo, da je bilo podano tako protipravno ravnanje povzročitelja škode (nezakonitost razrešitve tožnika z mesta direktorja), da je tožniku nastala škoda v višini prejemkov, ki bi jih prejemal, če ne bi bil nezakonito razrešen z mesta direktorja toženke in med prejemki, ki jih je imel v spornem obdobju, in sicer za čas od prenehanja delovnega razmerja do izteka mandata. Prav tako je ugotovilo vzročno zvezo med nezakonito razrešitvijo in nastalo škodo, toženka pa se krivde ravnanja s skrbnostjo dobrega strokovnjaka ni razbremenila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati 68.620,92 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2015 dalje do plačila in od tega zneska plačati predpisane davke, vse v roku 15 dni (I. točka izreka). Zavrnilo pa tožbeni zahtevek v presežku, za plačilo 5.496,82 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2015 dalje do plačila in od tega zneska plačilo predpisanih davkov in prispevkov ter plačilo prispevkov od prisojenih 28.620,92 EUR neto (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 5.319,86 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo (pravilno v ugodilnem delu) iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek v celoti, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče tožniku prisodilo odškodnino zaradi nezakonito sprejetega sklepa sveta tožene stranke z dne 4. 3. 2013, s katerim je bil tožnik razrešen s funkcije direktorja tožene stranke. Meni, da je pri odločanju sodišče napačno uporabilo materialno pravo, posledično pa tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je materialna škoda tožniku nastala zaradi sprejetja sklepa sveta tožene stranke, saj odločitev sveta o imenovanju in razrešitvi direktorja spada v korporativnopravno sfero, zato tožniku z navedenim sklepom ni bilo odvzeto nobeno upravičenje iz delovnopravne sfere, tudi upravičenje do direktorske plače ne. Meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, zlasti pri odločanju, ali so podani elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke, saj v konkretnem primeru ne obstaja vzročna zveza med sprejetim sklepom sveta z dne 4. 3. 2013, ki je akt korporativnopravne narave ter eventualno škodo, ki jo je v tem postopku uveljavljal tožnik in naj bi imela podlago v delovnopravni sferi. Meni, da zakonito ali nezakonito sprejet akt korporacijsko pravne narave ne more in ne sme posegati v pogodbeno (delovnopravno) razmerje, niti posegati v pravice pogodbenih strank. Zatrjuje, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je tožnik upravičen do odškodnine, saj tožnik ni utrpel nobene škode, ker mu je bila z izplačilom odpravnine poplačana vsa odškodnina, ki mu je pripadala zaradi predčasne razrešitve s funkcije direktorja. Meni, da tožnik zaradi narave pogodbenega razmerja (delovnopravno) s toženo stranko ne more, ob odpravnini, dogovorjeni v pogodbi o zaposlitvi, dodatno zahtevati še odškodnino zaradi izpada na dohodku, saj do tega obligacijsko pravnega zahtevka ni upravičen. Sklicuje se na odločitev v sodbi I Cpg 42/2010. Navaja, da tudi vsaka nezakonita odločitev delodajalca še ne pomeni protipravnosti (pri tem se sklicuje na sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 344/2009 in VIII Ips 427/2007 ter sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 303/2008). Ugotovljeno nezakonito ravnanje tožene stranke, ob sprejemu sklepa o razrešitvi direktorja z dne 4. 3. 2013, ni bilo tudi protipravno ravnanje po splošnih pravilih civilnega prava, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost tožene stranke za materialno škodo, ki naj bi jo tožnik utrpel zaradi razrešitve s funkcije direktorja. Meni, da je sodišče nekritično sledilo navedbam tožnika in ugotovilo, da je tožena stranka protipravno ravnala zgolj zaradi odločitve Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 470/2014, da je sklep o razrešitvi tožnika s funkcije direktorja nezakonit. V navedenem sodnem postopku je ugotovljena napačna uporaba materialnega prava pri sprejemanju odločitve tožene stranke ter posledično pravnomočna sprememba in razveljavitev nezakonite odločbe. Sklep o razrešitvi ni bil posledica naklepnega ravnanja ali skrajno nevestnega ravnanja že ob sprejemu sklepa o razrešitvi, saj se svet zavoda ob sprejemu sklepa o razrešitvi tožnika kot direktorja ni zavedal in ni mogel zavedati, da bo s sprejetjem takšnega sklepa tožniku neupravičeno povzročil kakršnokoli škodo, zlasti pa ni naklepno napačno uporabil materialno pravo ob sprejemanju sklepa o razrešitvi direktorja. Uveljavlja, da se sodišče ni izreklo o navedbah tožene stranke, da ni ravnala naklepno ali hudo malomarno, prav tako pa tudi ne glede višine tožbenega zahtevka. Zatrjuje, da je izrek sodbe nerazumljiv in sam s sabo v nasprotju, ker je sodišče v I. točki izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 68.620,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter od prisojenega zneska plačati predpisane davke in prispevke, v II. točki izreka pa zavrnilo del tožbenega zahtevka v višini 5.496,82 EUR in zahtevek za plačilo davkov in prispevkov od zavrnjenega zneska in zavrnilo plačilo prispevkov le od prisojenega zneska 28.620,92 EUR. Sodišče je tožniku prisodilo 68.620,92 EUR odškodnine, zavrnilo pa plačilo prispevkov le od prisojenega zneska v višini 28.620,92 EUR in pritožba dopušča možnost (glede na obrazložitev v 15. točki sodbe), da gre zgolj za pomoto v zapisu številk in ne za postopkovno kršitev. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s sprem., ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev izpodbijane sodbe vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju in nima nobenih takšnih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj so navedeni bistveni argumenti za odločitev. Pritožba uveljavlja to bistveno kršitev v prvi vrsti zaradi nestrinjanja s pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pa po vsebini pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ta pritožbeni razlog pa ni podan, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja odškodnino v višini prejemkov, ki bi jih prejel, če ne bi bil nezakonito razrešen z mesta direktorja tožene stranke (nad prejemki, ki jih je imel v spornem obdobju), in sicer za čas od prenehanja delovnega razmerja pri tožencu do izteka mandata. Tožnik je izrecno izpodbijal sklep o razrešitvi z dne 4. 3. 2013 in s pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 470/2014 z dne 22. 10. 2014 je bilo pravnomočno odločeno, da je sklep o razrešitvi z dne 4. 3. 2013 nezakonit in prav zaradi njegove nezakonitosti tožnik uveljavlja odškodnino. V citirani zadevi je tožnik uveljavljal tudi nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz objektivnih razlogov, ki mu jo je v posledici razrešitve istega dne podala tožena stranka, vendar je bil s pravnomočno citirano odločbo (Pdp 470/2014) zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz objektivnih razlogov zavrnjen.

8. Z vidika upravičenosti do odškodnine kot zahtevka, pri katerem tožnik zatrjuje, da prav nezakonitost sklepa o razrešitvi predstavlja nedopustno oziroma protipravno ravnanje, je bistvenega pomena, ali je bil tožnik razrešen iz utemeljenega razloga. Ker je iz pravnomočne sodbe opr. št. I Pd 389/2013 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 470/2014 pravnomočno odločeno, da je sklep o razrešitvi z dne 4. 3. 2013 nezakonit, sodišče prve stopnje pravilno zakonitost razrešitve v tem sporu ni presojalo ponovno, saj je vezano na pravnomočno odločitev.

9. Tožnik kot direktor je bil predčasno odpoklican in razrešen brez utemeljenega razloga, v nasprotju z določbo drugega odstavka 38. člena Zakona o zavodih (Ur. l. RS, št. 12/91 in nadalj., ZZ), kar je ugotovljeno s pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 470/2014. Pri tem gre za vprašanje, ali je toženka pri razrešitvi tožnika ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Pravni standard se razlaga s pomočjo zakonskih določb, vključno z drugim odstavkom 38. člena ZZ in sodne prakse, ki določa razrešitev le iz zakonskih razlogov (med katerimi ni razloga nezaupanja oziroma izrečene nezaupnice), kot tudi določa standard obrazloženosti akta o razrešitvi. Iz sklepa o razrešitvi z dne 4. 3. 2013 (A2) je razvidno, da je bil tožnik razrešen iz razloga nezaupanja (kar pa ni zakoniti razlog za razrešitev po 38. členu ZZ), prav tako pa je sklep brez kakršnekoli vsebinske opredelitve razlogov za razrešitev. To pomeni, kot je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje, da je bila odločitev o razrešitvi arbitrarna. Zaradi opisanega ravnanja toženke (da je sklep o razrešitvi prazen in tudi brez vsebinske obrazložitve) je prišlo do zlorabe instituta razrešitve, kar je element protipravnosti. Toženka pri razrešitvi ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, pri čemer bi za obstoj odškodninske odgovornosti zadoščala že huda malomarnost kot oblika krivde.

10. Neutemeljeno pritožba uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh elementov odškodninske odgovornosti po 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj., ZDR) in po 12. 4. 2013 veljavne v 179. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj., ZDR-1). Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru ugotovilo, da je bilo podano tako protipravno ravnanje povzročitelja škode (nezakonitost razrešitve tožnika z mesta direktorja), da je tožniku nastala škoda v višini prejemkov, ki bi jih prejemal, če ne bi bil nezakonito razrešen z mesta direktorja toženke in med prejemki, ki jih je imel v spornem obdobju in sicer za čas od prenehanja delovnega razmerja do izteka mandata. Prav tako je ugotovilo vzročno zvezo med nezakonito razrešitvijo in nastalo škodo, toženka pa se krivde ravnanja s skrbnostjo dobrega strokovnjaka ni razbremenila (12. točka obrazložitve).

11. Zmotno pritožba meni, da sklep o razrešitvi ni posledica naklepnega ali skrajno nevestnega ravnanja že ob sprejemu sklepa o razrešitvi, ker se svet zavoda ob sprejemu sklepov razrešiti tožnika kot direktorja ni zavedal in ni mogel zavedati, da bo s sprejemom takšnega sklepa tožniku neupravičeno povzročil kakršnokoli škodo. Svet tožene stranke ima na podlagi 38. člena ZZ pravico, da predčasno odpokliče direktorja, toda pri tem je vezan na zakonske razloge za razrešitev. Stranki sta se v drugem odstavku 17. člena individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 2. 2012 dogovorili, da lahko svet tožene stranke odpokliče tožnika le iz razlogov, določenih v drugem odstavku 38. člena ZZ, med katerimi pa ni razloga izrečene nezaupnice. Kot najvišji organ tožene stranke je pri razrešitvi tožnika ravnal najmanj hudo malomarno, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo višjo stopnjo krivde in sicer, da ni ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, saj je sklep o razrešitvi tožnika brez kakršnekoli vsebinske opredelitve razlogov, kar v obravnavanem kaže na zlorabo instituta razrešitve in pomeni arbitrarnost pri odločanju organa sveta zavoda. Razrešitev namreč ni v prosti presoji sveta zavoda, temveč je urejena oziroma omejena z določbo 38. člena ZZ, s splošnimi pravnimi načeli in načeli korporacijskega prava. Odsotnost obrazložitve sklepa o razrešitvi v sferi navedb konkretnih razlogov za razrešitev bi pomenila tudi nesprejemljivo dokazno breme, ki razrešenemu ne bi omogočila, da bi pred vložitvijo tožbe vedel, kaj je bil konkretni dejanski razlog za razrešitev in kaj je torej tisto, od česar je odvisna njegova pravica do odškodnine oziroma odpravnine zaradi razrešitve, kar je v luči navedenih pravnih načel in namena 38. člena ZZ, nesprejemljivo1. Primeri, ki jih ponuja pritožba, ne obravnavajo situacij, ki bi jih bilo mogoče enačiti s predmetnim sporom.

12. Zmotno je stališče pritožbe, da za ta spor ni pravno relevantno vprašanje nezakonitosti sklepa o razrešitvi, ker je tožniku delovno razmerje prenehalo v posledici odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz objektivnih razlogov, ki mu je bila podana istega dne in je bila ugotovljena za zakonito. Odpoved pogodbe o zaposlitvi v primeru razrešitve je bila avtomatična posledica, ki je tožnik v nobenem primeru ni mogel preprečiti. Čeprav je bil tožnik nezakonito razrešen, mu je delovno razmerje tožena stranka zakonito odpovedala. Tožniku je nastala škoda v posledici nezakonite razrešitve, saj mu je bila tudi pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi prenehanja funkcije direktorja.

13. Neutemeljeno tudi pritožba uveljavlja, da tožnikov odškodninski zahtevek ni utemeljen, ker je imel pravico do odpravnine in mu je bila tudi izplačana. Odpravnina in odškodnina sta dva različna pravna instituta, in sicer je odpravnina vezana na izpolnjene predpostavke po individualni pogodbi o zaposlitvi sklenjeni med strankama, odškodnina pa na obstoj elementov odškodninske obveznosti. Pri tem je neutemeljeno sklicevanje pritožbe na stališče Višjega sodišča v Ljubljani v sodbi I Cpg 42/2010, v kateri je sodišče pojasnilo razloge, zakaj je odpravnina zaradi razrešitve poslovodje pred potekom mandata obligacijsko-pravna terjatev in ne delovno-pravna, zaradi česar ni podvržena plačilu prispevkov (obrazložitev sodišča prve stopnje v 13. točki).

14. Sodišče prve stopnje je pri višini škode, ki je tožniku nastala, upoštevalo pisno izvedensko mnenje sodne izvedenke za ekonomijo mag. A.A., in na izdelano izvedensko mnenje stranki nista imeli pripomb, zato ga je sodišče prve stopnje v celoti upoštevalo. Protispisne so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o višini tožbenega zahtevka. Tožnik je postavil tožbeni zahtevek tako, da je odškodnino opredelil in konkretiziral kot razliko med prihodki, ki bi jih imel, če ne bi bil nezakonito razrešen do izteka mandata in prihodki, ki jih je imel v tem obdobju. Sodna izvedenka je upoštevala prihodke, ki jih je tožnik prejel do izteka mandata in pri izračunu odštela tudi odpravnino, nadomestilo za čas brezposelnosti, prihodke, ki jih je tožnik prejel kot samostojni podjetnik in neto plače pri drugem delodajalcu in tako izračunalo razliko v višini 68.620,92 EUR. Prisojena odškodnina je odškodnina za premoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik, takšna odškodnina pa ni izvzeta kot prihodek od katerega se plača dohodnina, zato je toženka dolžna dohodnino plačati (27. člen Zakona o dohodnini), ni pa dolžna za tožnika plačati prispevkov za socialno varnost, ker pri prisojeni odškodnini ne gre za prihodek iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo. Pri tem je očitno pomotoma v II. točki izreka zapisalo znesek 28.620,92 EUR namesto pravilnega 68.620,92 EUR, kar izhaja iz zavrnilnega dela sodbe (II. točka izreka), ki pa ni pod pritožbo.

15. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

16. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni doprinesel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

1 Sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 195/2008.