Jedro

V ZPP je predviden le vrstni red odločanja o tako postavljenih zahtevkih, ne pa tudi vrstni red njihovega obravnavanja. Sukcesivnost pri odločanju o obeh zahtevkih (primarno in podrejeno postavljenem) ne pomeni, da je izključeno skupno razpravljanje.

Zgolj dejstvo, da prvostopno sodišče ni odločilo o umiku tožbe po podrejenem tožbenem zahtevku, še ne dokazuje, da tega ni obravnavalo. Tudi tega ne dokazuje priglašena intervencija Z. T. ter dejstvo, da s priglasitvijo stranske intervencije ni uspela.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni tako, da mora tožeča stranka v 15 dneh povrniti Z. T. stroške pravdnega postopka v znesku 280.610,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.1.2006 dalje do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo tožeči stranki, da mora v 15 dneh povrniti Z. T. stroške pravdnega postopka v znesku 565.488,00 SIT z obrestmi.

Tožeča stranka je proti sklepu pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne zahtevek Z. T. za povrnitev pravdnih stroškov.

Tožena Z. T. na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnik v pritožbi navaja, da je bila Z. T. tožena podrejeno, torej le v primeru, če tožeča stranka ne bi uspela s svojim tožbenim zahtevkom zoper toženo stranko I. S. d.o.o. ter da je v takem primeru tožba zoper podrejeno toženo stranko vložena le pogojno in se načeloma obravnava šele, ko se pogoj izpolni, torej potem, ko je bil zavrnjen zahtevek proti toženi stranki, ki je v tožbi navedena kot primarno tožena. Pritožnik s tem smiselno zatrjuje obstoj eventualnega sosporništva po 192. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ker primarno postavljeni in podrejeni zahtevek, ki je bil naperjen tudi proti Z. T., nista identična, gre tudi za primer eventualne objektivne komulacije zahtevkov po 3. odst. 182. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 192. čl. ZPP.

V ZPP je predviden le vrstni red odločanja o tako postavljenih zahtevkih, ne pa tudi vrstni red njihovega obravnavanja. Sukcesivnost pri odločanju o obeh zahtevkih (primarno in podrejeno postavljenem) ne pomeni, da je izključeno skupno razpravljanje (tako tudi mag. Nina Betetto v knjigi Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba 2006, druga knjiga, stran 246 in 247). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče tožbo vročilo v odgovor Z. T., kar pomeni, da je podrejeno postavljeni tožbeni zahtevek začelo obravnavati, pa čeprav je v sodbi zapisalo "da podrejenega tožbenega zahtevka tako ali tako ni obravnavalo". Z. T. je na tožbo tudi odgovorila, odgovor pa je sodišče poslalo v odgovor tožeči stranki. Prav tako je sodišče vabilo na glavno obravnavo Z. T. kot toženo stranko (odredba list. št. 32). Zgolj dejstvo, da prvostopno sodišče ni odločilo o umiku tožbe po podrejenem tožbenem zahtevku, še ne dokazuje, da tega ni obravnavalo. Tudi tega ne dokazuje priglašena intervencija Z. T. ter dejstvo, da s priglasitvijo stranske intervencije ni uspela. Tudi ni res, da je Z. T. obrazloženo nasprotovala le tožbenemu zahtevku zoper toženo stranko I. S. d.o.o., saj vsebina odgovora na tožbo kaže nasprotno. Zlasti v točki V. odgovora se protivi pravni posledici, ki jo tožeča stranka zasleduje s podrejeno postavljenim tožbenim zahtevkom, to je spremembi registrskega stanja glede višine njenega poslovnega deleža in deleža A. T. Ker sta primarni in podrejeni tožbeni zahtevek v medsebojni zvezi, je Z. T. s svojimi trditvami v odgovoru na tožbo in na narokih posegala tako v primarno postavljeni kot tudi podrejeno postavljeni tožbeni zahtevek. Ne drži trditev pritožnika, da so vsi stroški Z. T. nastali zgolj zaradi njene prijavljene stranske intervencije, da niso v nikakršni zvezi z eventualnim tožbenim zahtevkom zoper njo ter da so bili vsi stroški, ki jih je priglasila v zvezi z eventualno tožbo, nepotrebni. Priglašeni stroški so ji nastali v zvezi z odgovorom na tožbo, sestavo pripravljalne vloge, zastopanjem na naroku, kar vse je bilo v povezavi s podrejenim tožbenim zahtevkom. Vsi ti stroški pa so bili tudi potrebni, saj so bila omenjena procesna dejanja toženke opravljena v izogib izgube njenih procesnih in materialnopravnih pravic, v katere posega podrejeni tožbeni zahtevek.

Prvostopno sodišče torej s tem, ko je toženi Z. T. priznalo stroške pravdnega postopka, ki so ji nastali v zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom, ni kršilo določbe 155. čl. ZPP. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka torej ni podana.

Pritrditi pa je pritožniku, da je sodišče neutemeljeno priznalo toženi stranki stroške odvetnika po 100 % zvišani tarifi za specialistično znanje. Ker odvetnik Z. T. priglašenega 100 % zvišanja ni posebej utemeljil, sodišče pa po določbi 2. odst. 5. čl. Odvetniške tarife ni dolžno upoštevati zvišanja za pravno specialistično znanje po 1. odst. 5. čl. Odvetniške tarife pri odmeri stroškov zastopanja, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da priglašenega 100 % zvišanja stroškov ni priznalo. Toženi stranki Z. T. je tako priznalo namesto 4200 priglašenih odvetniških točk 2100 odvetniških točk, kar ob vrednosti točke 110,00 SIT znaša 231.000,00 SIT, 20 % DDV od tega 46.200,00 SIT, materialni stroški pa 3.410,00 SIT, skupaj torej 280.610,00 SIT.

Ker tožeči stranki z uspelim delom pritožbe niso nastali posebni stroški, nosi sama svoje pritožbene stroške.