Jedro

Izrekih predhodnih sodb vsebujejo natančen opis vloge obsojenega pri izvršitvi kaznivih dejanj, ki so se očitala preostalim soobtožencem, hkrati pa tudi obsojencu v naknadnem postopku. Primerjava opisov dejanj iz predhodnih sodb in naknadne sodbe pokaže, da je opis obsojenčevega delovanja v sodbah identičen. Njegova vloga pri izvršitvi očitanih kaznivih dejanj je bila določno in podrobno podana že v vseh predhodnih sodbah. Prav tako je točno razvidna razdelitev vlog v hudodelski združbi, katere vodja je ves čas njenega delovanja bil obsojenec, kot tudi neposredna povezava obsojenčevih dejanj s preostalimi soobtoženci, ki so vsi delali za obsojenca. Iz tako podrobno in celovito opisanega obsojenčevega ravnanja izhajajo vsi zakonski znaki očitanega mu kaznivega dejanja. Kar je v povednem glagolskem naklonu enako navedeno v prav vseh predhodnih sodbah in tudi v sodbi zoper obsojenca.

Takšen opis v predhodnih sodbah je pri obsojencu že na prvi pogled lahko vzbudil upravičen strah, da ima predsednik senata, ki je te sodbe sprejel, že ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja tudi v njegovi zadevi.

Izrek

Zahtevama za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo XX K 45223/2022 z dne 24. 1. 2023 A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je določilo kazen dvanajst let in šest mescev zapora ter stransko denarno kazen v višini 40.000,00 EUR. Nato mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 in četrtega odstavka 53. člena v zvezi s prvim odstavkom 55. člena KZ-1 upoštevaje kot določene kazen po tej sodbi in enotno kazen dve leti zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Celju III K 7555/2018 z dne 20. 2. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 7555/2018 z dne 23. 10. 2018, pravnomočno dne 26. 10. 2018, izreklo enotno kazen štirinajst let in štiri mesece zapora ter stranko denarno kazen v višini 50.000,00 EUR, ki jo je obsojenec dolžan plačati v roku treh mesecev. Obsojencu je odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivimi dejanji, in sicer zaseženo gotovino v višini 8.945,00 EUR, ter mu naložilo v plačilo posamezne zneske, ki ustrezajo s kaznivimi dejanji pridobljeni premoženjski koristi, in sicer znesek v višini 17.250,00 EUR v zvezi z dejanjem, opisanim pod točko I/2, znesek v višini 21.000,00 EUR v zvezi z dejanjem opisanim pod točko I/3, znesek v višini 3.800,00 v zvezi z dejanjem opisanim pod točko I/4, znesek v višini 8.950,00 EUR v zvezi z dejanjem opisanim pod točko I/7, znesek v višini 43.675,00 EUR v zvezi z dejanjem opisanim pod točko I/8, znesek v višini 21.000,00 EUR v zvezi z dejanjem opisanim pod točko I/13, znesek v višini 2.800,00 EUR v zvezi z dejanjem opisanim pod točko I/14, znesek v višini 2.800,00 EUR v zvezi z dejanjem opisanim pod točko I/15, znesek v višini 8.050,00 EUR v zvezi z dejanjem opisanim pod točko I/16 in znesek 15.000,00 EUR v zvezi z dejanjem opisanim pod točko I/17, zmanjšano za znesek gotovine v višini 8.945,00 EUR. Obsojencu je izreklo varnostni ukrep odvzema štirih mobilnih telefonov znamke Samsung. V izrečeno zaporno kazen je obsojencu vštelo del že prestane enotne kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Celju III K 7555/2018 z dne 20. 2. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 7555/2018 z dne 23. 10. 2018 ter čas pridržanja in pripora od 4.26 uri dne 28. 1. 2020 do 9.17 ure dne 20. 7. 2022. Odločilo je še, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter nagrado in potrebne izdatke njegovega po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo X Kp 45223/2022 z dne 2. 10. 2024 ob odločanju o pritožbah obsojenčevih zagovornikov in vrhovne državne tožilke izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo v odločbi o krivdi, tako da je izpustilo dejanje opisano v točki I/8, in v odločbi o kazni, tako da je določeno kazen zapora znižalo na dvanajst let zapora in upoštevajoč enotno kazen dve leti zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Celju III K 7555/2018 z dne 20. 2. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 7555/2018 z dne 23. 10. 2018, pravnomočno dne 26. 10. 2018, izrečeno enotno zaporno kazen znižalo na trinajst let in šest mesecev zapora ter znižalo stransko denarno kazen na 47.000,00 EUR, in tako, da se obsojencu ne naloži v plačilo zneska v višini 43.675,00 EUR v zvezi z dejanjem opisanim pod točko I/8. Pritožbe zagovornikov, obsojenca in vrhovne državne tožilke je zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Zoper pravnomočno sodbo sta zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obsojenčeva zagovornika, in sicer:

− odvetnik Peter Prus Pipuš zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe, kršitev 2., 14. in 21. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava) ter kršitev 5. in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ter glede kazenske sankcije in izrečenih varnostnih ukrepov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in spremeni izpodbijano pravnomočno sodbo in obsojenca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat, oziroma podrejeno, da obsojencu zniža kazen na šest let zapora in 500,00 EUR denarne kazni ter obsojenca oprosti plačila stroškov postopka;

− odvetnica Sanda Aćimović zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih bistvenih kršitev določb postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanih sodb, ter kršitve pravic iz 22., 23., 25. in 29. člena Ustave in 6. člena EKČP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, in izda sodbo, s katero izpodbijano pravnomočno sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v novo odločitev ali sojenje prvostopenjskemu sodišču pred spremenjen senat.

3.Vrhovna državna tožilka Tamara Gregorčič je v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njuno zavrnitev. Obrazloženo je ocenila, da v zahtevah zatrjevane kršitve niso podane, zahtevi sta deloma tudi materialno neizčrpani, zahteva zagovornika Petra Prusa Pipuša pa je v večjem delu prepis pritožbenih navedb in tudi posamezne kršitve v njej v pretežnem obsegu niso določno zatrjevane.

4.Z odgovorom vrhovne državne tožilke so bili seznanjeni obsojenec in njegova zagovornika. Slednja sta se o njem izjavila in v izjavah vztrajala pri navedbah v zahtevah.

B.

Glede nepristranskosti sojenja

5.Osredotočeno na uveljavljeni kršitvi 23. člena Ustave in 6. člena EKČP vložnika v zahtevah zatrjujeta, da je sodnik, ki je predsedoval senatu, pred začetkom glavne obravnave za več kot polovico soobtožencev izdal obsodilne sodbe na podlagi sprejetih sporazumov o priznanju krivde in priznanjih krivde na predobravnavnem naroku. Te so po mnenju obrambe vsebovale stališča, ki so prejudicirala presojo krivde obsojenca, saj so bila v njih natančno opisana ravnanja obsojenca in njegovo razmerje do ostalih članov hudodelske združbe. Ker gre za iste historične dogodke ter za časovno, krajevno in osebno povezanost znotraj hudodelske združbe, je predsednik senata pri odločanju v postopku zoper obsojenca težil k odločitvi identični predhodnim. Predsednik senata je sodeloval tudi pri izdaje sodbe z dne 20. 7. 2022 zoper soobtožene, ki so bili obsojeni na podlagi izvedenega dokaznega postopka. Tudi ta sodba vsebuje vsa ravnanja obsojenca in je identična z njegovo sodbo, ki mu je bila izrečena zadnjemu po tem, ko je sodišče na naroku dne 27. 6. 2022 postopek zoper njega izločilo iz kazenskega postopka in v njegovem postopku pred izdajo sodbe izvedlo še sedem dodatnih narokov. Obramba obsojenca je zaradi teh razlogov predlagala izločitev predsednika senata, kar je senat na naroku dne 11. 1. 2023 zavrgel.

6.V konkretnem primeru je bila zoper obsojenca in 36 takratnih soobtožencev dne 20. 7. 2020 vložena (ter dne 5. 10. 2020 in dne 17. 6. 2022 modificirana) obtožnica Specializiranega državnega tožilstva RS zaradi storitve kaznivih dejanj po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1. Nekateri soobtoženci so s tožilstvom sklenili sporazume o priznanju krivde (B. B., C. C., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I., J. J.) ter je zoper njih po zaporedoma opravljenih predobravnavnih narokih in dne 23. 12. 2020 opravljenem javnem naroku za razglasitev sodbe sodnik izdal obsodilno sodbo (X K 68493/2020). Posamezni obtoženci (K. K., L. L., M. M.) so krivdo priznali na predobravnavnih narokih in je isti sodnik po opravljenih narokih za izrek kazenske sankcije zoper njih izdal obsodilne sodbe (XX K 2738/2021, X K 8327/2021). Za ostale obtožence, ki krivde po obtožbi niso priznali (N. N., O. O., P. P., R. R., S. S.), je bil izveden dokazni postopek in je po njegovem zaključku isti sodnik zoper njih dne 20. 7. 2022 izdal obsodilno sodbo (X K 5747/2020). Iz tega postopka je bil na naroku dne 27. 6. 2022 izločen postopek zoper obsojenca, saj je bilo ugotovljeno, da bodisi zaradi bolezni obsojenca bodisi zaradi bolezni njegove tedanje zagovornice ni mogoče voditi enotnega postopka.

6.Postopek zoper obsojenca se je po izločitvi nadaljeval in končal ločeno. Pri tem je isti sodnik, ki je predhodno sprejel priznanja krivde tedanjih soobtožencev in za tem predsedoval senatu, ki je na glavni obravnavi odločal o obtožbi zoper obtožence, ki krivde niso priznali, nato predsedoval tudi senatu, ki je v nadaljevanju glavne obravnave v ločenem postopku odločal o obtožbi zoper obsojenca in dne 24. 1. 2023 izdal izpodbijano obsodilno sodbo.

7.V predmetni zadevi je bil tako obsojenec sojen in obsojen zadnji. V sojenju zoper njega pa je kot predsednik senata sodeloval sodnik, ki je pred tem obsodil vseh sedemnajst soobtožencev, skupaj s katerimi je obsojenec izvrševal kaznivo dejanje po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1, in sicer na način in v vlogi, kot je to razvidno iz krivdoreka izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje je v zvezi z okoliščino, da je sodnik predhodno sodil soobtožencem iz enotnega kazenskega postopka, presodilo, da to samo po sebi ne predstavlja zadostnega razloga za dvom o nepristranskosti sodnika v poznejšem kazenskem postopku zoper pritožnika. Obrazloženo (v 48. točki obrazložitve sodbe) je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje (na strani 142 sodbe), da zapisi o obsojencu v izreku in obrazložitvi ne prejudicirajo njegovega položaja in njegove kazenske odgovornosti, saj: (i) se v obravnavani kompleksni strukturi hudodelske združbe v opisu ni mogoče izogniti obsojencu, zoper katerega (ii) je tudi še po izločitvi iz zadeve X K 5747/2020 obstajala pravnomočna obtožnica in (iii) odprt kazenski postopek z isto dokazno podlago, (iv) sodbe izdane na podlagi pravnomočne obtožnice niso vsebovale presoje konkretnih ravnanj obsojenca. Kot pravilnim je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje (na straneh 77 in 78 sodbe), da se zaradi prepletenosti ter številčnosti udeležbe obtožencev v različnih položajih in oblikah udeležbe v okviru hudodelske združbe opis dejanj v izreku sodbe ne more nanašati le na soobtožence, ki so krivdo priznali. Saj bi sicer opis za obtoženca, ki krivde ni priznal, postal nedoločen in nekonkretiziran. V sodbah na podlagi sprejetih priznanj krivde pa se sodišče ni opredeljevalo glede vloge soobtožencev, ki krivde niso priznali.

Merila za presojo

8.Vezano na zagotavljanje pravice do nepristranskega sojenja in tudi pravice do domneve nedolžnosti se v obravnavnem primeru odpira vprašanje, v katerih primerih, v kolikšnem obsegu in na kakšen način se sme sodišče v sodbi opredeliti do ravnanj soobtožencev, ki s to ali predhodno sodbo niso bili obsojeni. In vprašanje, v katerih primerih predhodno sodnikovo odločanje o krivdi nekaterih soobtožencev vzbuja objektivno utemeljen dvom o njegovi nepristranskosti v naknadnem postopku zoper preostale soobtožence. Da je podana kršitev pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave oziroma iz prvega odstavka 6. člena EKČP, namreč zadostuje že videz pristranskosti. Tak pristop, po katerem se ne ugotavlja zgolj dejansko osebno prepričanje ali interes sodnika (t. i. subjektivni test), temveč obstoj drugih preverljivih okoliščin, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom o sodnikovi nepristranskosti (t. i. objektivni test), je ustaljen v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).

9.Čeprav lahko kršitev domneve nedolžnosti v predhodnem sojenju povzroči tudi kršitev pravice do nepristranskega sodišča v naknadnem sojenju, se ti dve kršitvi ne presojata po povsem enakih merilih. Namreč navajanje ravnanj soobtožencev, ki jim bo sojeno šele naknadno, je v zapletenih kazenskih postopkih z več obtoženci in zato s povezanimi očitki največkrat nepogrešljivo za oceno krivde obtožencev. Že ESČP poudarja, da mora sodišče ugotoviti - čim natančneje in čim bolj točno - vsa dejstva, ki so pomembna za utemeljitev krivde sojenemu obtožencu, kar lahko vključuje tudi dejstva, povezana z vpletenostjo ostalih soobtožencev. Vendar pa se mora pri ugotavljanju teh dejstev sodišče izogibati navajanju več informacij, kot je to potrebno za utemeljitev krivde obtožencev v predhodnem sojenju. Domneva nedolžnosti teh soobtožencev se v takšnih primerih praviloma zagotavlja z izpolnitvijo dveh pogojev: (i) če sodišče v sodbi navede zgolj tista dejstva o ravnanju oziroma vlogi soobtožencev, ki so nujno potrebna za utemeljitev krivde obtožencev, ki jim sodi, in (ii) če je v sodbi jasno navedeno, da sodišče ni ugotavljalo krivde teh oseb.

10.Hkrati pa je v takšnih procesnih situacijah treba zagotavljati tudi pravico do nepristranskega sodišča. Tveganje se pojavi tedaj, ko naknadno obravnavanemu obtožencu sodi isti sodnik, ki je predhodno odločal o obtožbi zoper soobtožence. ESČP v dosedanji praksi kršitve pravice do nepristranskega sodišča ni ugotovilo v primerih, kadar dejstva o vpletenosti naknadno sojene osebe v kaznivo dejanje niso bila podana kot ugotovitve sodišča, temveč kot del navedb soobtožencev³ oziroma prič⁴, ali kadar je bila navedba obtoženčevih ravnanj zgolj bežna⁵. Drugače pa je ravnalo v primerih, ko je sodišče v predhodni sodbi podalo podrobno oceno vloge naknadno sojenega obtoženca pri kaznivem dejanju.⁶ V okviru svoje presoje ESČP kot pomembne šteje tudi okoliščine, ali je sodil profesionalni sodnik, ali je bil v kasnejšem postopku izveden dokazni postopek, ali je sodišče v njem sprejelo nove ugotovitve in se ni sklicevalo na ugotovitve iz predhodne sodbe.⁷

11.Po stališču ESČP je treba v primerih, ko v kasnejšem (izločenem) postopku sodi isti sodnik kot v prejšnjem (že zaključnem) kazenskem postopku, presoditi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera dvom o nepristranskosti sodnika objektivno utemeljen.⁸ V novejši sodni praksi je v okviru tovrstne presoje prišla v ospredje predvsem vsebina predhodnih sodb. ESČP kršitev objektivnega vidika nepristranskosti prepoznava takrat, ko prejšnja sodba zoper soobtožence vsebuje ovrednotenje konkretnih ravnanj obtoženca, ki se mu sodi v kasnejšem postopku. Takšen je bil na primer položaj⁹, ko je sodba zoper soobtožene člane kriminalne organizacije vsebovala številne navedbe o obtožencu in njegovi vlogi znotraj kriminalne organizacije, katere član naj bi bil. Pri tem se je več odstavkov nanašalo na obtoženca kot organizatorja ali pobudnika trgovine s prepovedanimi drogami. Dve sodnici, ki sta sodelovali pri izdaji sodbe zoper soobtožene, pa sta nato sodelovali pri sojenju v postopku proti obtožencu, ki se je vsaj deloma nanašalo na isto dejansko stanje, ki je bilo temelj za obsodbo soobtožencev.

12.Ugotoviti iz prakse ESČP tako gre, da so z objektivnega vidika nepristranskosti sporna predvsem naknadna sojenja posameznim članom hudodelskih združb, ko so drugi člani združb že obsojeni pred istim sodiščem z vsaj delno isto sestavo. In sicer zlasti zaradi tesne povezanosti ravnaj in prispevkov posameznih članov hudodelskih združb k izvrševanju kaznivih dejanj in k delovanju same združbe. V posledici česar mora sodišče v vsakem primeru pri obrazložitvi združbe vsaj omeniti prispevke drugih članov. Tveganje za okrnitev videza nepristranskosti se po stališču ESČP pojavi zlasti, kadar predhodna sodba vsebuje (poleg natančne navedbe o vlogi naknadno sojenega obtoženca pri kaznivem dejanju) pravno opredelitev njegovega ravnanja ali kadar iz nje izhaja, da je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja.¹⁰ Sodišče mora tako - upoštevajoč podrobnosti opisa in način formulacije - preučiti, ali so navedbe o obtoženčevem ravnanju v zgodnejši sodbi takšne, da lahko prejudicirajo njegovo krivdo. S tem pa povzročijo upravičen strah, da sodnik v kasnejšem sojenju ne bi sodil neobremenjeno in nepristransko.

13.Tozadevno primerljive so sodbe ESČP v zadevah Mucha proti Slovaški z dne 25. 11. 2021 in Gorše proti Sloveniji z dne 6. 3. 2025, v katerih je predhodna sodba zoper soobtožence temeljila na priznanjih krivde, ter Meng proti Nemčiji z dne 16. 2. 2021, v kateri je predhodna sodba zoper soobtoženca temeljila na izvedenem dokaznem postopku. V prvi zadevi je ESČP kljub ugotovitvam, da so v senatu sodili izključno poklicni sodniki - zanje se domneva, da so se sposobni distancirati od svojih ugotovitev v prejšnjem sojenju proti soobtožencem - in je bil v postopku zoper naknadno sojenega obtoženca izveden dokazni postopek ter je ta sodba temeljila na lastni oceni sodišča glede dejanskega stanja in uporabi prava, brez vezanosti na odločitev v predhodnih sodbah, presojalo, ali te sodbe proti soobtožencem vsebujejo vnaprejšnjo odločitev o krivdi kasneje sojenega obdolženca. Pri tem - nasprotno kot v primeru Meng - ni bilo odločilno, da so sodbe proti soobtožencem temeljile na sporazumih o priznanju krivde, saj so bili ti obsojeni na podlagi opisa njihovih kaznivih dejanj, ki je vključeval natančno dejansko opredelitev vloge kasneje sojenega obtoženca. Presodilo je, da to načeloma lahko vzbuja dvom o sodnikovi vnaprejšnji odločitvi o krivdi kasneje sojenega obdolženca. V navedenem primeru je kršitev pravice do nepristranskega sodišča prepoznalo v tem, da je bila v sodbah, izdanih zoper soobtožence, posebej in natančno opredeljena vloga naknadno sojenega obtoženca v kriminalni združbi ter njegov prispevek k izvrševanju kaznivih dejanj. Hkrati pa opis njegovih ravnanj ni bil oblikovan tako, da bi izkazoval njegovo zgolj obdolžitev kaznivega dejanja in ločeno obravnavo, kot tudi iz obrazložitve sodbe ni izhajalo, da njegova krivda ni bila ugotovljena. Posebej je ESČP še izpostavilo, da: (i) je sodišče, ki je predhodno sodilo soobtožencem, njihove obsodbe obravnavalo kot del zadeve proti kasneje sojenemu obtožencu in je bilo vsaj na prvi pogled očitno motivirano, da sledi svojim prejšnjim sodbam, saj bi se sicer pojavil dvom v njihovo pravilnost in zakonitost, ter (ii) je bil celoten opis obtoženčevih kaznivih dejanj popolnoma identičen opisu kaznivih dejanj soobtožencev. Tudi v primeru Gorše je izpostavilo, da sta, navkljub nujnosti opisa vloge naknadno sojenega obtoženca v opisu dejanj preostalih soobtožencev, način formulacije in podrobnost opisa ustvarjala vtis, da je bil kriv tudi obtoženec, in upravičeno bojazen, da sodnik v naknadnem postopku ne bo sodil nepristransko. Kot bistveno je bilo ugotovljeno, da je bila v opisu kaznivih dejanj iz predhodnih sodb podrobno opisana vloga obtoženca in njegova dejanja ter je bil obtoženec označen kot storilec kaznivih dejanj. Hkrati pa navedbe o njegovih ravnanjih niso bile oblikovane na način, iz katerega bi bilo razvidno, da je bil v tistem trenutku zgolj obdolžen in da se zoper njega vodi ločen postopek.

14.V primeru Meng pa je ESČP ob enakih ugotovitvah kot v primeru Mucha in dodatnim ugotovitvam, da so se v kasnejšem sojenju ugotovljena dejstva v nekaterih podrobnostih razlikovala od dejstev, ugotovljenih v predhodni sodbi ter, da opredelitev kasneje sojene obtoženke v predhodni sodbi kaže, da njej v tem postopku ni bilo sojeno, kršitev pravice do nepristranskosti sodišča prepoznalo v tem, da je obtoženka v predhodni sodbi ni bila omenjena le bežno, ampak je sodba vsebovala obsežne ugotovitve dejanskega stanja - ni šlo zgolj za sum - tudi glede nje, ki jih je sodišče dokazno ocenilo v povezavi s soobtožencem in opravilo tudi njihovo pravno presojo. Ni bilo namreč mogoče spregledati, da je prejšnja sodba vsebovala podrobno oceno natančne vloge soobtoženke pri kaznivem dejanju, ki je presegla zgolj dejansko opisovanje okoliščin kaznivega dejanja. V sodbi je bil podrobno opisan namen, način in motiv storitve kaznivega dejanja. Tudi v okviru pravne presoje kaznivega dejanja je bilo ugotovljeno več - da je za njegovo storitev kriva tudi obtoženka - kot je bilo potrebno.

15.Ustavno sodišče RS se je do vprašanja kršitve pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ker naj bi sodnik, ki je sodeloval pri obsodbi obtoženca, predhodno sodeloval pri obsodbi drugih obtožencev zaradi istega historičnega dogodka, opredelilo že v zadevi Up-57/14-13 z dne 26. 1. 2017, nazadnje pa v zadevi Up-1038/21-13, Up-1044/21-19 z dne 20. 11. 2024. V obeh primerih je presodilo, da je kršitev podana. V prvi zadevi je ob ugotovitvah - da je sodišče že v prvotni sodbi zoper soobtožence podrobno opisalo obtoženčevo vlogo v hudodelski združbi in njegov prispevek k izvršitvi posameznih kaznivih dejanj, pri čemer je uporabilo povedni (in ne pogojni) glagolski naklon, opisi pa so se v bistvenem ujemali z opisi v kasnejši sodbi zoper obtoženca - ocenilo, da je sodišče s tem, ko je v prvotni sodbi zoper soobtožence presojalo obtoženčeva konkretna ravnanja, prejudiciralo presojo obtoženčeve krivde v poznejšem kazenskem postopku, s čimer je bil ustvarjen videz, da ima predsednik senata vnaprej ustvarjeni mnenje o predmetu odločanja. To je kot odločilno za presojo očitane kršitve izpostavilo tudi v zadnji zadevi. Ocenilo je, da na vprašanje, ali lahko stranke zaupajo, da sodnik kljub sodelovanju v predhodnem postopku nima vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja ali interesa za določen izid postopka, praviloma ni mogoče odgovoriti pritrdilno, kadar je že v predhodni sodbi natančno opisana vloga obtoženca pri storitvi kaznivega dejanja, ki mu bo naknadno sojeno, še posebej pa ne tedaj, kadar iz sodbe izhaja tudi pravna kvalifikacija njegovega ravnanja ali ocena, da je izpolnil vse znake kaznivega dejanja. To velja tudi v primerih sodb sprejetih na podlagi priznanja krivde ali sporazuma o priznanju krivde, saj tovrstna sodna presoja ni zgolj formalna, ampak tudi vsebinska, kar pomeni, da izrek obsodilne sodbe (med drugim) vključuje tudi sodnikovo prepričanost o ravnanju tretjih, ki so odločilna za obstoj obtoženčeve odgovornosti.¹¹ Kršitev pravice iz 23. člena Ustave je prepoznalo v tem, da sta izreka predhodnih sodb zoper soobtoženca vsebovala natančen opis vloge naknadno sojenega obtoženca pri izvršitvi kaznivega dejanja, pri čemer so bili opisi dejanj iz predhodnih sodb in naknadne sodbe identični. Poleg tega je bil obtoženec, ki mu je bilo sojeno naknadno, v sodbah zoper soobtožence označen kot sostorilec, v izreku teh sodb pa navedeno tudi, katere zakonske določbe je kršil. Tako podan opis iz predhodnih sodb je po oceni Ustavnega sodišča lahko vzbudil utemeljeno bojazen, da ima predsednica senata, ki je predhodno sprejela ti sodbi, že ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja tudi v zadevi naknadno sojenega obtoženca in bo težila k temu, da v njegovi zadevi ugotovi enako dejansko stanje, kot ga je ugotovila v predhodnem postopku.

16.Sledeč izpostavljenim izhodiščem ustavno(sodne) prakse in prakse ESČP je Vrhovno sodišče že presodilo¹², da podrobno opisana obtoženčeva vloga pri storitvi očitanih mu kaznivih dejanj v predhodnih sodbah - izrecno je bilo navedeno, da sta obtoženi in soobtoženec delovala skupaj, njuna ravnanja so bila opisana z dosledno uporabo dvojine, razvidna je bila neposredna povezava obtoženčevih dejanj s preostalimi obtoženci, iz opisa obtoženčevega ravnanja so izhajali vsi zakonski znaki očitanih mu kaznivih dejanj - predstavlja tisti ključni element, ki je okrnil videz nepristranskega sodišča v poznejšem kazenskem postopku zoper njega. Primerjaje zlasti z zadevo Mucha proti Slovaški je pojasnilo, da takšen opis v predhodnih sodbah vsebuje ugotovitve, ki dejansko prejudicirajo obtoženčevo krivdo, in je pri obtožencu lahko vzbudil upravičen strah, da ima predsednica senata, ki je te sodbe sprejela, že ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja tudi v njegovi zadevi. Pri tem dejstvu, da so bile sodbe zoper preostale soobtožence izdane na podlagi sprejetega priznanja krivde, ni pripisalo odločilnega pomena, kar je tudi skladno z izpostavljeno prakso ESČP¹³.

Presoja v obravnavani zadevi

17.V predhodnih sodbah zoper soobtožence, in sicer, tako tiste, ki so priznali krivdo na predobravnavnih narokih, kot tudi tiste, zoper katere je bil izveden dokazni postopek, je izrecno navedeno, da "je A. A. kot vodja vodja krovne hudodelske združbe koordiniral vse štiri poglavitne dejavnosti, ki jih je hudodelska združba pod njegovim vodstvom izvajala, in sicer preprodajo vseh vrst prepovedanih drog (kokain, MDMA - Ecstasy, konoplja rastlina in konoplja smola - hašiš, amfetamin - speed) na območju R Slovenije, R Hrvaške in R Avstrije, organiziranje tihotapljenje kokaina iz Južne Amerike z ladijskimi kontejnerji v Luko Koper, dobavo prepovedane droge heroin in proizvajanje prepovedane droge amfetamin". V sodbah so opisana posamična dejanja preostalih soobtožencev, ki vključujejo tudi natančne navedbe o razdelitvi njihovih vlog v hudodelski združbi in o njihovem razmerju do A. A.. V opisih je tako glede posameznih soobtožencev določno navedeno, da in na kakšen način je bil N. N. neposredno podrejen A. A., da je K. K. ravnal po navodilih A. A. in zanj hranil denar za že prodano drogo, da je L. L. za A. A. prevzemal denar za prepovedano drogo, ki jo je L. L. predajal odjemalcem in kurirjem, da in kaj je po navodilih in potrebah A. A. v vlogi kurirja delal D. D., da je informacije in obvestila od nadrejenega A. A. prenašal naprej O. O., pod vodstvom katerega sta delovala kurirja P. P. in S. S., da sta pod vodstvom A. A. kot kurirja delovala tudi E. E. in R. R., ki je po predaji prepovedane droge za A. A. sprejemal tudi denar od prodane droge, da je bil B. B. dobavitelj heroina in sredstev za redčenje heroina v hudodelski združbi A. A., da je I. I. kot član hudodelske združbe po navodilih vodje A. A. hranil in pripravljal prepovedano drogo za prodajo. Dalje je v opisih dejanj posameznih soobtožencev izrecno navedeno, da so bodisi delovali skupaj z A. A. - večina opisov je takšnih - bodisi po njegovih navodilih - kot vodjem hudodelske združbe.

18.Izreki predhodnih sodb tako vsebujejo natančen opis vloge obsojenega A. A. pri izvršitvi kaznivih dejanj, ki so se očitala preostalim soobtožencem, hkrati pa tudi obsojencu v naknadnem postopku. Primerjava opisov dejanj iz predhodnih sodb in naknadne sodbe pokaže, da je opis obsojenčevega delovanja v sodbah identičen. Njegova vloga pri izvršitvi očitanih kaznivih dejanj, to je kot vodje hudodelske združbe za preprodajo, dobavo in proizvodnjo prepovedanih drog, je bila določno in podrobno podana že v vseh predhodnih sodbah. Med drugim je izrecno navedeno, da so posamezni soobtoženci in obsojenec delovali "skupaj" oziroma da so posamezni soobtoženci delovali "za" obsojenca ter "po njegovih navodilih in potrebah", pri čemer so njihova ravnanja opisana glede na hierarhični položaj, ki ga je vsak posamezni član imel v tej združbi, na vrhu katere je bil obsojenec. Prav tako je točno razvidna razdelitev njihovih vlog v hudodelski združbi, katere vodja je torej ves čas njenega delovanja bil obsojenec, kot tudi neposredna povezava obsojenčevih dejanj s preostalimi soobtoženci, ki so vsi delali za obsojenca. Iz tako podrobno in celovito opisanega obsojenčevega ravnanja izhajajo vsi zakonski znaki očitanega mu kaznivega dejanja.

19.Pri tem, po čemer se obravnavana zadeva razlikuje od zadeve ESČP Bouša proti Češki, iz izrekov sodb zoper soobtožence ne izhaja, da je obsojenec obravnavan v drugem (ločenem) postopku in da se s sodbo zoper soobtožence ne odloča o njegovi krivdi. V citirani sodbi ESČP, v kateri ni bila prepoznana kršitev pravice do nepristranskega sodišča, je poudarjeno¹⁴

20.da v predhodni sodbi (i) ni ovrednoteno ravnanje naknadno sojenega obtoženca in (ii) iz nje ne izhaja, da je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja ter (iii) je v njej dosledno navedeno, da se obtožencu sodi v ločenem kazenskem postopku. Čeprav v predhodni sodbi zoper soobtožence ni bilo izrecno navedeno, da krivda kasneje sojenega obtoženca ni bila ugotovljena, je ESČP presodilo, da je z navedbami v sodbi zoper soobtožence o kasneje sojenemu obtožencu, ki so izkazovale njegovo ločeno obravnavo, sodišče jasno izrazilo, da njegove krivde v postopku zoper soobtožence ni ugotavljalo. Pri presoji je izhajalo iz v svoji praksi vzpostavljenih splošnih načel v zvezi z domnevo nedolžnosti in nepristranskostjo. Za odgovor na osrednje vprašanje zadeve je povzelo načela, ki jih je glede objektivnega testa nepristranskosti upoštevalo v (tudi z obravnavano zadevo primerljivih) zadevah Mucha proti Slovaški in Gorše proti Sloveniji. Obseg presoje pa pokaže, da se je v sodbi Bouša proti Češki, v kateri je torej kršitve pravice do nepristranskega sodišča presojalo skupaj s kršitvijo domneve nedolžnosti, ustavilo že pri tem, ko ni prepoznalo kršitve domneve nedolžnosti.

21.V konkretnem primeru tako ni mogoče mimo dejstva, da je predsednik senata že na samem začetku ob izreku sodbe na podlagi sprejetih sporazumov o priznanjih krivde presodil, da "je A. A. deloval kot vodja krovne hudodelske združbe" in "so se v okviru hudodelske združbe skupaj z A. A. ter se je A. A.", kar je v povednem glagolskem naklonu enako navedeno v prav vseh predhodnih sodbah in tudi v sodbi zoper obsojenca. Že v opisu konkretnega dejanskega stanu v izreku prve sodbe soobtožencem (X K 68493/2020 z dne 23. 12. 2020) je tako vsebovan opis, da je obsojenec s soobtoženci sodeloval v hudodelski združbi, katere namen je bil izvrševati kazniva dejanja zoper človekovo zdravje, in da je bil obsojenec vodja te združbe. Takšen opis v predhodnih sodbah je pri obsojencu že na prvi pogled lahko vzbudil upravičen strah, da ima predsednik senata, ki je te sodbe sprejel, že ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja tudi v njegovi zadevi. Okoliščini, da so bile sodbe zoper nekatere soobtožence izdane na podlagi sprejetega priznanja krivde in da je bila zoper preostale soobtožence izdana obsodilna po izvedenem dokaznem postopku, iz katerega je bil šest mesecev pred izdajo izpodbijane sodbe izločen postopek zoper obsojenca, nista odločilni. Sodnik (posameznik oziroma predsednik senata) se je namreč tako pred sprejetjem priznanj krivde soobtožencev kot tudi pred razglasitvijo sodbe po končani glavni obravnavi moral prepričati, da so soobtoženci storili očitano kaznivo dejanje, ki pa je bilo soopredeljeno tudi z obsojenčevimi (storilskimi) prispevki.

22.Prav tako ne gre spregledati da je sodnik, ki je na predobravnavnem naroku sprejel priznanje krivde soobtoženega M. M., v izpodbijani sodbi pojasnil, da je M. M. na predobravnavnem naroku v spis vložil lastnoročno napisano izjavo. V tej izjavi je M. M. navedel, da mu je A. A. ponudil delo kurirja pri prevozu droge in mu pojasnil, da je zadeva varna in da vse poteka preko kriptiranih telefonov ter da ne bo imel stikov z nobenimi drugimi ljudmi in bo prejemal redno plačilo. Na naroku za izrek kazenske sankcije je M. M. prosil, naj se njegova izjava upošteva pri izreku kazni. Povedal tudi je, da je oseba z vzdevkoma XYZ-1 in XYZ-2 A. A.. M. M. izjavo je sodišče prebralo v dokaznem postopku in upoštevalo pri izreku kazenske sankcije. V kazenskem postopku zoper obsojenca je sodišče v senatni sestavi, kateri je predsedoval isti sodnik, ki je sprejel M. M. priznanje krivde, zaslišalo M. M. kot pričo. Ta je na zaslišanju povedal, da njegova izjava, dana na predobravnavnem naroku, ni bila resnična. Sodišče je pri presoji verodostojnosti M. M. izpovedbe ocenilo, da je verodostojna njegova izjava, predložena na predobravnavnem naroku zoper njega, v kateri je obremenil obsojenca. Obrazložilo je, da iz te izjave natančno izhajajo dogodki - tako kronološki kot opis teh dogodkov - ter zelo natančno izhaja, na kakšen način je M .M. stopil v stik z A. A., kako mu je slednji ponudil delo prevoznika droge oziroma prejemnika denarja. Ocenilo je, da je M. M. poskušal svojo prvotno izjavo, ki je izjemno obremenilna za A. A. v postopku zoper A. A. omiliti oziroma jo odstraniti, sodišče pa je do zaključka o resničnosti navedb v tej izjavi prišlo zlasti ob upoštevanju vseh dokazov v spisu.

23.V obravnavani zadevi gre kot ključno poudariti, da: (i) je v izrekih sodb zoper soobtožence konkretno opisana obsojenčeva vloga v združbi in prispevek k njenemu delovanju, kar (ii) je prepleteno skozi celoten opis kaznivega dejanja, pri čemer (iii) je sodišče v sodbah zoper soobtožence tudi v zvezi z ravnanji, ki pomenijo obsojenčev prispevek k delovanju hudodelske združbe na splošno in še posebej k izvršitvi posameznih kaznivih dejanj, uporabilo povedni (in ne pogojni) glagolski naklon, (iv) vloga obsojenca pri delovanju združbe in izvršitvi posameznega kaznivega dejanja pa ni omenjena le mimogrede, temveč je v vsakem primeru podrobno opisana, in sicer (v) se opis obsojenčevega prispevka k delovanju združbe iz sodb zoper soobtožence v celoti ujema z opisom njegovega prispevka k delovanju združbe iz poznejše sodbe, izdane zoper njega v izločenem postopku. Vse navedeno so tako tehtne okoliščine, ki so v obravnavani zadevi okrnile videz nepristranskega sodišča v poznejšem kazenskem postopku zoper obsojenca.

24.Glede na obrazloženo je bila obsojencu s tem, ko mu je kot predsednik senata sodil sodnik, ki je predhodno že izdal - bodisi kot sodnik posameznik bodisi kot predsednik senata - obsodilne sodbe zoper njegove soobtožence, kršena pravica do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP v zvezi z določbo 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP.

C.

25.Vrhovno sodišče je zato zahtevama za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat (prvi odstavek 426. člena ZKP). Vsled takšni odločitvi je opredelitev do ostalih v zahtevah uveljavljenih kršitev odpadla.

26.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Točka 2 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na strani 20, drugi odstavek.

2Sodbe ESČP v zadevah Karaman proti Nemčiji z dne 27. 2. 2024, C.O. proti Nemčiji z dne 17. 9. 2024, Gorše proti Sloveniji z dne 6. 3. 2025, Bouša proti Češki z dne 3. 6. 2025. Enak pristop zavzame tudi SEU, glej sodbi Pometon proti Evropski komisiji z dne 28. 3. 2019, AH in drugi, C-377/18 z dne 5. 9. 2019, ter sklep UL in VM, C-709/18 z dne 28. 5. 2020.

3Sodba ESČP v zadevi Schwarzengerber proti Nemčiji z dne 10. 8. 2006 (43. in 44. točka obrazložitve).

4Sodba ESČP v zadevi Miminoshvili proti Rusiji z dne 28. 6. 2011 (119. točka obrazložitve).

5Sodba ESČP v zadevi Poppe proti Nizozemski z dne 24. 3. 2009 (28. točka obrazložitve).

6Prim. sodbe v zadevah Ferrantelli proti Italiji z dne 7. 8. 1996, Rudnichenko proti Ukrajini z dne 11. 7. 2013, Rojas Morales proti Italiji z dne 16. 11. 2020.

7Gl. sodbe v zadevah Schwarzenberger proti Nemčiji, Miminoshvili proti Rusiji, Meng proti Nemčiji z dne 16. 2. 2021.

8Sodbe ESČP v zadevah Schwarzenberger proti Nemčiji (42. točka obrazložitve), Ferrantelli in Santangelo proti Italiji (58. točka obrazložitve), Poppe proti Nizozemski (25. točka obrazložitve), Rojas Morales proti Italiji (32. točka obrazložitve).

9Sodba ESČP Rojas Morales proti Italiji z dne 16. 11. 2000 (33. točka obrazložitve).

10Sodbe v zadevi Meng proti Nemčiji (57. do 61. točka obrazložitve), Mucha proti Slovaški z dne 25. 11. 2021 (49. točka obrazložitve in nadaljnje), Gorše proti Sloveniji z dne 6. 3. 2025 (50. točka obrazložitve).

11Prav tam (v 54. točki obrazložitve). Glej še odločbi št. Up-186/15 (12. točka obrazložitve) in št. Up-709/15, Up-710/15 (30. točka obrazložitve ter tam citirano teorijo in sodno prakso Vrhovnega sodišča). Glej tudi sodba ESČP v zadevi Mucha proti Slovaški z dne 25. 11. 2021 (54. točka obrazložitve).

12Tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 11678/2017 z dne 29. 5. 2022.

13Sodba Mucha proti Slovaški z dne 25. 11. 2021 (v točkah 53. do 55. obrazložitve). Prim. tudi z zadevo Gorše proti Sloveniji z dne 6. 3. 2025 (58. točka obrazložitve).

14Točki 58 in 60 obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Bouša proti Češki z dne 3. 6. 2025.

15Gl. sodbi ESČP v zadevi Mucha proti Slovaški (točka 60 obrazložitve) in Gorše proti Sloveniji (točka 63 obrazložitve); prim. s sodbo ESČP v zadevi Karaman (točki 69 in 79 obrazložitve).

16Točka 61 obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Bouša proti Češki.

17Gl. izreke sodb Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 68493/2020 z dne 23. 12. 2020, X K 2738/2021 z dne 18. 1. 2021, X K 8327/2021 z dne 17. 2. 2021 in X K 5747/2020 z dne 20. 7. 2022.

18Prim. s sodbama ESČP v zadevi Mucha proti Slovaški in Gorše proti Sloveniji ter z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1038/21-13, Up-1044/21-19 z dne 20. 11. 2024.

19Odločba Ustavnega sodišča Up-1038/21-13, Up-1044/21-19 z dne 20. 11. 2024 (58. točka obrazložitve).

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23, 23/1

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 20, 20/1, 41

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 39, 39/1, 39/1-6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.