Jedro

Oseba, ki je stalno zaposlena v ZR Nemčiji, dejansko živi v tujini in ne v Republiki Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnica, ki je državljanka Republike Hrvaške, sicer imela na dan 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, da pa dejansko živi v tujini (ZR Nemčiji). Tožnica tako ne izpolnjuje enega od temeljnih pogojev za pridobitev državljanstva po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Zoper to odločbo je tožnica sprožila upravni spor. V tožbi navaja, da je zmotna ugotovitev tožene stranke, da dejansko živi v tujini. Tožnica je že 22 let na delu v ZR Nemčiji, kjer ima začasno prebivališče. V Republiki Sloveniji ima stanovanjsko hišo, v katero se je vselila leta 1985 in v tej hiši dejansko živi. Iz ZR Nemčije se vrača skoraj vsak vikend v to hišo, v kateri živi tudi njen sin. Predlaga, da se izpodbijana odločba spremeni in se njeni prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ugodi, oziroma podrejeno, da se izpodbijana odločba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da glede na nesporno dejstvo, da je tožnica zaposlena v ZR Nemčiji, ni mogoče šteti, da dejansko živi v Sloveniji. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena iz naslednjih razlogov: Državljan druge republike (nekdanje SFRJ) pridobi državljanstvo po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS - Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92), če je imel na dan 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in v Sloveniji tudi dejansko živi. V tej zadevi je sporno samo, ali tožnica dejansko živi v Sloveniji ali v tujini.

Pojem "dejanskega življenja v Republiki Sloveniji" v navedenem zakonu ni opredeljen. Gre za nedoločen pravni pojem, katerega vsebino mora določiti organ, ki ta zakon uporablja. Po mnenju sodišča določena oseba dejansko živi na tistem območju, na katerem opravlja svoje bistvene življenjske aktivnosti in tudi zadovoljuje vse ali vsaj pretežni del svojih življenjskih potreb. Okoliščina, da ima določena oseba prijavljeno stalno prebivališče in da je lastnica stanovanjske hiše na območju Republike Slovenije, zato sama po sebi še ne pomeni, da ta oseba tudi dejansko živi v Sloveniji.

Tožnica je zaposlena v ZR Nemčiji in očitno tam tudi zadovoljuje pretežni del svojih življenjskih potreb, saj lahko - že zaradi geografske oddaljenosti - le občasno prihaja v svojo stanovanjsko hišo, ki jo ima v Sloveniji. Zato je, po mnenju sodišča, pravilen sklep tožene stranke, da tožnica dejansko ne živi v Sloveniji, ampak v tujini. Da tožnica dejansko živi v tujini, kažejo tudi okoliščine, da je njeno vlogo za pridobitev državljanstva podpisala druga oseba, da je tožnica v upravnem postopku za vročitev odločbe pooblastila drugo osebo in da je tudi zaslišana kot stranka izjavila, da se ima namen vrniti v Slovenijo, ko se bo upokojila.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba tožene stranke zakonita, je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožničino tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).