Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V zvezi z ugovorom, da bi prvostopenjski organ glede na 297. člen ZUP šele v primeru, če izvršba po drugi osebi ne bi bila uspešna, lahko uvedel izvršbo s prisilitvijo, sodišče pripominja, da je upravni organ ravnal v korist tožnikov, saj je skladno z 285. členom ZUP izbral način izvršbe, ki je tudi po presoji sodišča za tožnika kot zavezanca milejši in s tem ugodnejši. Zagrožena denarna kazen je določena v okvirih iz tretjega odstavka 298. člena ZUP.
Tožba se zavrne.
Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.
Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, OE Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ), je v izreku izpodbijanega sklepa ugotovilo, da je odločba Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano št. 0611-1451/2010-8 z dne 6. 10. 2010, s katero je bilo tožnikoma naloženo, da morata odstraniti dva enostavna lesena objekta, mizo, stole ter plastično cisterno, betonske točkovne temelje, betonirano ograjo, betonske plošče in uporabljati kmetijsko zemljišče izključno v kmetijske namene, postala dne 5. 3. 2011 izvršljiva ter se dovoljuje njena izvršba (1. točka izreka). Če tožnika v nasprotju z naloženo obveznostjo ne bosta opravila naložene obveznosti najkasneje do 21. 10. 2011, bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 500,00 EUR (2. točka izreka).
Kot sledi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je bilo z odločbo z dne 6. 10. 2010 zaradi nenamenske rabe kmetijskega zemljišča tožnikoma naloženo, da morata s kmetijske površine s parcelno številko 532/14 in 532/20 k.o. A. odstraniti obravnavane enostavne objekte in kmetijsko zemljišče uporabljati izključno v kmetijske namene. Omenjena odločba je postala dne 6. 3. 2011 izvršljiva in se zato dovoljuje njena izvršba. Ker je bilo ob kontrolnem pregledu dne 30. 6. 2011 na kraju samem ugotovljeno, da se kmetijsko zemljišče ne uporablja za kmetijske namene in odločba z dne 6. 10. 2010 ni bila izvršena, je bilo tožnikoma na podlagi prvega in drugega odstavka 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) z izpodbijanim sklepom zagroženo, da bo uporabljen prisilni ukrep - denarna kazen, če se ne bosta ravnala po izvršljivi odločbi in v danem roku izpolnila naloženo obveznost. Tožnika sta zoper prvostopenjski sklep vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (sedaj Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT 0611-2539/2011/2 z dne 4. 1. 2012 zavrnilo. Drugostopenjski organ najprej pojasni, da gre v tem primeru za upravno izvršbo in se sklicuje na določbe ZUP, in sicer na člene od 282 do 305. Pojasni, da gre v tem primeru za način izvršbe s prisilitvijo skladno z 289. členom ZUP. Z odločbo organa prve stopnje z dne 6. 10. 2010 je bilo tožnikoma naloženo, da morata odstraniti objekte na kmetijskem zemljišču in ga uporabljati izključno v kmetijske namene. Ob pregledu dne 30. 6. 2011 je bilo zapisniško ugotovljeno, da obveznost ni izpolnjena in je bil zato izdan izpodbijani sklep.
Dodaja, da se tožnika motita, ko navajata, da je v izpodbijanem sklepu določeno napačno izvršilno sredstvo. Uradna oseba lahko za izvršbo nedenarnih terjatev kot izvršilno sredstvo izbere izvršbo po drugih osebah, ni pa takšen način obvezen. Pri tem se sklicuje na določbe 285. in 286. člena ZUP. V predmetni zadevi je izvršba s prisilitvijo za zavezanca vsekakor milejša kot izvršba po drugi osebi. Lahko pa organ prve stopnje, kolikor bosta tožnika vztrajala, da naj se izvršba opravi po drugih osebah, njunemu predlogu sledi in spremeni način izvršbe. Zavrne tudi ugovore, da sklep ne vsebuje vseh predpisanih sestavin. Kot je že navedeno za izvršbo pristojni organ s sklepom o dovolitvi izvršbe najprej ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši postala izvršljiva, dovoli izvršbo in hkrati določi način izvršbe. Vse navedeno izpodbijani sklep vsebuje.
Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in sklep izpodbijata s tožbo. Menita, da je izrek sklepa v nasprotju z 290. členom ZUP, ki določa, da mora pristojni organ izdati sklep o dovolitvi izvršbe, tega pa v tem primeru pristojni organ sploh ni izdal. V 2. točki izreka sklepa je določeno, da bo v primeru, če zavezanca ravnata v nasprotju z naloženo obveznostjo, kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 500,00 EUR. Ker sta si 1. in 2. točka izreka v nasprotju, je ta nerazumljiv in ga ni mogoče preizkusiti. Z izpodbijanim sklepom upravni organ tožnikoma ni ničesar naložil ali naročil, ampak je zgolj povzel vsebino odločbe, ki naj bi bila podlaga za izvršbo. Izpodbijani sklep pa je izdan tudi v nasprotju z 296., 297. in 298. členom ZUP. V 297. členu ZUP je določeno, da se, če je zavezanec dolžan storiti kaj takega, kar lahko stori tudi kdo drug, pa te obveznosti ne izpolni, tako dejanje opravi po drugi osebi na zavezančeve stroške. Šele če izvršba po drugi osebi ni uspešna, je mogoča izvršba s prisilitvijo. Takšen vrstni red izvršilnih sredstev je razviden iz sistematike ZUP in iz smisla zakona. Tožnika sicer takšnega načina izvršbe ne predlagata, saj sta odločbo, ki je podlaga za izvršbo izpodbijala s tožbo, opozarjata pa na nesklepčnost dispozitiva. Tudi višina zagrožene kazni je glede na vrednost objektov, ki naj bi jih bila tožnika dolžna odstraniti, previsoka. Sodišču predlagata, da odpravi izpodbijani sklep, in priglašata stroške postopka.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.
Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva, pomembna za odločitev v zadevi med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).
Tožba ni utemeljena.
Po pregledu izpodbijanega sklepa in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in skladen z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa odločitev pojasnil prvostopenjski organ, in z razlogi, s katerimi je zavrnil pritožbene ugovore drugostopenjski organ, ter se nanje tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).
V zadevi med strankami ni spora o tem, da je bila tožnikoma z odločbo z dne 6. 10. 2010, ki predstavlja izvršilni naslov, naložena obveznost, da morata s parcel št. 532/14 in 532/20 k.o. A. odstraniti v odločbi navedene enostavne objekte do 5. 3. 2011 in uporabljati kmetijsko zemljišče izključno v kmetijske namene. Prav tako ni sporno, da tožnika, kot je bilo ugotovljeno ob kontrolnem inšpekcijskem ogledu dne 30. 6. 2011, nista izvršila odločbe in da objektov nista odstranila. Glede na navedeno je tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ ravnal pravilno in skladno s prvim odstavkom 290. člena ZUP, ko je dne 24. 8. 2011 izdal izpodbijani sklep, s katerim se izvršba dovoljuje. Ta sklep pa vsebuje tudi vse v 290. členu ZUP predpisane elemente (ugotovljeno je, da je odločba, ki naj se izvrši postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva, določen pa je tudi način izvršbe). S tem se ugovor o medsebojni neskladnosti obeh točk izreka sklepa izkaže za neutemeljen.
Glede ugovora, da bi prvostopenjski organ glede na 297. člen ZUP šele v primeru, če izvršba po drugi osebi ne bi bila uspešna, lahko uvedel izvršbo s prisilitvijo, sodišče pripominja, da je upravni organ v tem primeru ravnal v korist tožnikov, saj je skladno z 285. členom ZUP izbral tak način izvršbe, ki je tudi po presoji sodišča za tožnika kot zavezanca milejši in s tem ugodnejši. Seveda pa je še vedno v sferi tožnikov, da obveznost, ki jima je bila naložena z odločbo z dne 6. 10. 2010, sama izvršita. Glede ugovora, ki se nanaša na višino zagrožene denarne kazni, sodišče dodaja, da je denarna kazen določena v okvirih iz tretjega odstavka 298. člena ZUP. Tožnika pa bi se kazni, kot je že navedeno, lahko izognila s prostovoljno izvršitvijo izvršljive odločbe z dne 6. 10. 2010. Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.
Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.