Jedro

Lastne menice, pri katerih ni obljube, temveč nalog za plačilo, so nične.

Menica, ki navedbe trasata ne vsebuje, nima narave trasirane menice, saj je navedba trasata nujna sestavina trasirane menice.

Menično poroštvo in poroštvo po določilih OZ ne predstavljata enakega instituta.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točki 2. izreka potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni - v 1. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 37091/2013 z 18. 3. 2013 razveljavi v 1. in 3. točki izreka in se tožbeni zahtevek zavrne tudi glede plačila 19.108,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2013 dalje do plačila, in izvršilne stroške v znesku 49,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2013 dalje do plačila; - v 3. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.381,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 912,29 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 37091/2013 z 18. 3. 2013 delno ohranilo v veljavi v 1. in 3. točki izreka, in sicer tako, da je tožencu naložilo plačilo 19.108,97 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2013 dalje do plačila, ter izvršilne stroške 49,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2013 dalje do plačila (1. točka izreka). V presežku, tj. za zakonske zamudne obresti, ki so se do 5. 3. 2013 natekle v znesku 3.263,48 EUR, je sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.626,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (3. točka izreka), v presežku pa je zahtevek glede zakonskih zamudnih obresti od priznanih stroškov zavrnilo (4. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta pravočasno vložili pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka pritožbo vlaga zoper odločitev o zavrnitvi zakonskih zamudnih obresti v znesku 3.263,48 EUR (2. točka izreka) in stroških postopka ter sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava. Poudarja, da je menična obveznost praviloma samostojna in abstraktna. V trenutku, ko je menica izpolnjena in predložena, nastane nova samostojna menična obveznost ter menica zaživi svoje življenje. Vsota, ki jo izdajatelj napiše na bianco menico, vključuje celotni dolg, za katerega je pooblastilo za izpolnitev in unovčitev dano. Nov dolg v meničnem znesku je tako sestavljen iz vseh zapadlih neplačanih obveznosti po računih, vključno z zneskom zamudnih obresti. Sodna praksa je zavzela stališče, da o anatocizmu ni mogoče govoriti v primeru obrestovanja menične glavnice, saj ta predstavlja novo obveznost, od katere je upnik upravičen obračunati tudi obresti. Odločitev sodišča, da tožeča stranka ne bi smela v menični znesek vključiti tudi do tedaj natečenih zamudnih obresti, je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso in temeljnimi načeli obligacijskega in meničnega prava. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka, saj bi morala tožeča stranka s svojim zahtevkom uspeti v celoti. Predlaga ugoditev tožbenemu zahtevku tudi glede 3.263,48 EUR in ustrezno spremembo odločitve o stroških postopka.

4. Tožena stranka sodbo iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija v ugodilnem delu (1. točka izreka) in posledično v odločitvi o stroških postopka. Strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da predložena menica ne predstavlja lastne menice, saj ne vsebuje nepogojne obljube plačila s strani izdajatelja. Meni pa, da je sodišče zmotno presodilo, da menica izpolnjuje pogoje za trasirano menico. V skladu z Zakonom o menici je pogoj za veljavnost trasirane menice navedba trasata. Na predloženi menici pa trasat ni naveden, saj na mestu, predvidenem za navedbo trasata, ni nič napisano oziroma je to mesto prečrtano. Predložena menica tako nima vseh sestavin, ki so potrebne za veljavnost trasirane menice, in je skladno z načelom menične strogosti neveljavna. Te pomanjkljivosti akcept družbe A., d.o.o., ne odpravi, zato je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. Poleg tega je menica neveljavna, ker je bila izpolnjena v nasprotju z menično izjavo - pooblastilom za izpolnitev menice. Menica je bila namreč tožeči stranki izročena za zavarovanje plačila obveznosti družbe A., d.o.o., po prodajni pogodbi iz leta 2004 in je tako veljala do leta 2007, ko je bila med tožečo stranko in družbo A., d.o.o., sklenjena nova prodajna pogodba. V pogodbi iz leta 2004 je bilo izrecno dogovorjeno, da se obveznosti družbe zavarujejo z menico, takšnega določila pa pogodba iz leta 2007 ni vsebovala. Zmotno je stališče, da je bilo menično jamstvo toženca časovno neomejeno, saj je bilo dano na podlagi določenega pravnega posla - prodajne pogodbe iz leta 2004. Zato ni bistveno, ali je bilo prenehanje zavarovanja tudi pisno dogovorjeno in ali je bila menica vrnjena. Ker vtoževana terjatev izvira iz druge pogodbe, ki ni bila zavarovana s predloženo menico, tožeča stranka ni več imela pooblastila za izpolnitev bianco menice. Poleg tega je sodišče zaključilo, da se je toženec zavezal kot trasant, čeprav iz menične izjave jasno izhaja, da je bil zgolj avalist. Odločilno je, kdo se je v menični izjavi zavezal kot trasant. Če iz menične izjave izhaja, da je trasant družba A., d.o.o., potem je podpis toženca na mestu trasanta šteti kot podpis direktorja družbe A., d.o.o., medtem ko na menici ni njegovega podpisa kot avalista, zato od toženca na podlagi te menice ni moč zahtevati ničesar. Menične izjave ni mogoče šteti kot poroštvene izjave po Obligacijskem zakoniku, saj bi slednja morala vsebovati vse bistvene modalitete obveznosti glavnega dolžnika, torej vsebino obveznosti, zapadlost in druge elemente. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Pritožbi sta bili vročeni v odgovor nasprotni stranki, ki sta prerekali podane pritožbene navedbe in predlagali zavrnitev nasprotne pritožbe.

6. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

7. Zakon o menici(1) ureja vsebino tako lastne, kot trasirane menice. Lastna menica je posebna vrsta menice, pri kateri se izdajatelj meničnemu upniku zaveže plačati menično vsoto. Za lastno menico je tako značilno, da nalog za plačilo, ki je obvezna sestavina trasirane menice, nadomešča obljuba izdajatelja, da bo plačal določeno vsoto denarja. Pri lastni menici zato ni ne trasata, ne akceptanta. Ker gre za obljubo plačila in ne za asignacijo, je bistveno, da je obljuba izdajatelja k plačilu meničnega zneska jasno izražena. Kadar se pri izdaji lastne menice uporabljajo obrazci za trasirano menico, je potrebno besedilo „plačajte“ spremeniti v obljubo plačila „plačamo, bomo plačali“. Lastne menice, pri katerih ni obljube, temveč nalog za plačilo, so nične.(2) Ker obravnavana menica ne vsebuje obljube plačila, temveč nalog za plačilo, kar izhaja iz besede „plačajte“, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da predložena menica ne predstavlja lastne menice.

8. Vsebino trasirane menice ureja 1. člen ZM, ki določa obvezne sestavine, ki jih mora menica vsebovati, da gre za vrednostni papir. Načelo menične pisnosti ali formalnosti pomeni, da mora biti menica izdana v zakonsko določeni obliki, kar pomeni, da mora vsebovati vse z zakonom določene bistvene sestavine oziroma sestavne dele.(3) Niti ena od bistvenih sestavin ne sme na menici manjkati ali biti napisana drugače kot določa zakon, ker je sicer menica neveljavna. Opustitev zgolj ene sestavine pomeni, da listina nima narave trasirane menice.(4) Med obvezne sestavine menice sodi tudi navedba trasata, torej imena tistega, ki naj plača menico kot glavni dolžnik. Trasat je oseba, ki ji je trasant dal nalog, naj plača menični znesek remitentu oziroma drugim imetnikom menice. Navedba trasata je bistvena zaradi identifikacije osebe, ki bo v dogovoru s trasantom podpisala menico in sprejela obveznost meničnega plačila. Menica, ki navedbe trasata ne vsebuje, nima narave trasirane menice, saj je navedba trasata nujna sestavina trasirane menice.(5)

9. Toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da predložena menica ni vsebovala navedbe trasata. Iz predložene menice je namreč razvidno, da za besedo „obvestite“ v polju „naziv trasata“ ni nič navedeno, temveč je prostor prazen oziroma prečrtan, posledično pa predložena listina ne predstavlja veljavne trasirane menice. Če je menica neveljavna, so neveljavne tudi vse poznejše menične operacije, kot je akceptiranje ali indosiranje menice.(6) Ker je torej menica zaradi izostanka navedbe trasata neveljavna, tega ne more nadomestiti sklepanje, da je iz akcepta menice razvidno, kdo naj bi nastopal kot trasat. Takšna razlaga sodišča prve stopnje zaradi načela menične formalnosti ni pravilna. Listina, na podlagi katere tožeča stranka zahteva plačilo, torej ni menica. Ker nima izpolnjenega polja o trasatu, ni trasirana menica, ker pa ne vsebuje nepogojne obljube plačila njenega izdajatelja, tudi ni lastna menica.

10. Pritožba toženca utemeljeno graja stališče v izpodbijani sodbi, da je toženec dolžan menični dolg plačati tudi na podlagi določil o poroštvu iz Obligacijskega zakona, saj naj bi se zavezal vtoževani dolg plačati tudi kot porok. Za takšen zaključek v trditvah in dokazilih strank ni podlage.

11. Po določilu 1012. člena OZ poroštvo nastane s poroštveno pogodbo, s katero se porok nasproti upniku zaveže, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če tega ne bi storil dolžnik. Poroštvo po Obligacijskem zakoniku je akcesorna, od glavne obveznosti odvisna obveznost. Poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno (1013. člen OZ). Tožeča stranka v postopku ni zatrjevala, da bi s tožencem sklenila dogovor o ustanovitvi poroštva, in tudi ne, za katero konkretno dolžnikovo obveznost naj bi bilo poroštvo dogovorjeno. Sklicevala se je zgolj na menično izjavo, iz katere izhaja, da toženec nastopa zgolj kot menični porok oziroma avalist. Menično poroštvo in poroštvo po določilih Obligacijskega zakona ne predstavljata enakega instituta, saj je menično poroštvo posebne vrste jamstvo na menici, s katerim oseba s svojim podpisom na menici jamči, da bo menični dolžnik plačal menico. Avalist je meničnemu upravičencu odgovoren samostojno, neposredno in solidarno z drugimi podpisniki menice, medtem ko je poroštvo po OZ akcesorno.(7) Aval tako predstavlja posebno vrsto poroštva za plačilo menice, ki ustvarja abstraktno menično obveznosti in je tako od glavne menične obveznosti neodvisno.

12. Tožena stranka utemeljeno graja, da iz menične izjave in pooblastila za izpolnitev menice izhaja zgolj, da je toženec nastopal kot menični porok oziroma avalist in ne poroštvena zaveza toženca po pravilih Obligacijskega zakonika. Izjava namreč ne vsebuje zaveze tožene stranke, da bo izpolnila dolžnikovo obveznost, če je dolžnik ne bo izpolnil sam, kar pa je bistvo poroštvene izjave. Navedba, da menico izroča kot porok, za veljavno ustanovitev poroštva ne zadošča.(8) Menično poroštvo tožene stranke pa ni veljavno zato, ker predložena listina ne predstavlja veljavne menice.

13. Sodišče prve stopnje je tako napačno presodilo vsebino listine, svojo odločitev o obstoju menične in poroštvene obveznosti pa je oprlo izključno na ta dokaz. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi druge alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo, tako da je izdani sklep o izvršbi v prvem in tretjem odstavku izreka razveljavilo tudi glede zneska 19.108,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2013 dalje in izvršilnih stroškov v višini 49,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2013 dalje ter tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je ugotovilo, da ni podlage za toženčevo obveznost plačila. Pritožba tožene stranke, ki se je zavzemala za prisojo celotnega meničnega zneska, glede na navedeno ni bila utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo v izpodbijani 2. točki izreka, v kateri je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek glede plačila 3.263,48 EUR.

14. Ker je pritožba utemeljena že iz tega razloga, pritožbeno sodišče na ostale pritožbene očitke tožene stranke in pritožbo tožeče stranke ne odgovarja, saj na odločitev nimajo vpliva (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 154., 155. in 165. člena ZPP. Tožeča stranka je v postopku v celoti propadla, zato mora toženi stranki povrniti njene potrebne pravdne stroške. Stroške tožene stranke pred sodiščem prve stopnje je odmerilo že sodišče v izpodbijani sodbi 1.381,65 EUR, in za stranki niso bili sporni. Pritožbeno sodišče je tako 3. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki za postopek pred sodiščem prve stopnje plačati 1.381,65 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka dalje do plačila.

16. Potrebni pravdni stroški tožene stranke v pritožbenem postopku pa obsegajo nagrado za postopek z rednim pravdnim sredstvom po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi v višini 670,40 EUR, pavšalno nadomestilo za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR ter 22 % DDV v višini 151,89 EUR, kar skupaj znaša 912,29 EUR. Tožeča stranka je tako tožencu dolžna poravnati stroške pritožbenega postopka v skupni višini 912,29 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Op. št. (1): Ur. l. FLRJ, št. 104/46 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZM.

Op. št. (2): Šime Ivanjko, Zakon o menici s komentarjem, GV Založba, 2001, str. 507. Enako tudi sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 806/2007 s 3. 9. 2009 in Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2178/2010 s 16. 6. 2010. Op. št. (3): Jožko Žiberna, Menica, GV Ljubljana, 199, str. 29. Op. št. (4): Šime Ivanjko, Zakon o menici s komentarjem, GV Založba, 2001, str. 59. Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 683/2009 s 14. 1. 2010. Op. št. (5): Primerjaj tudi sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 1069/2006 s 5. 4. 2007. Op. št. (6): Šime Ivanjko, navedeno delo, str. 73. Op. št. (7): Šime Ivanjko, navedeno delo, str. 214. Op. št. (8): Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VSL II Cp 1941/2014 z 29. 10. 2014.