Jedro

Ker je bilo o spornem ugovoru oziroma pritožbi v upravnem postopku že vsebinsko odločeno, si pritožnica tudi ob uspehu v tem upravnem sporu svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. To pa pomeni, da pritožnica za odločitev o tožbi ne izkazuje pravnega interesa.

Prepoved odločanja ne bis in idem velja le za odločanje o tožbenem zahtevku (za sojenje o vsebini zadeve, o čemer se odloča s sodbo), ne pa za odločanje o procesnih predpostavkah tožbe, o katerih se odloča s sklepom

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 5. in 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničino tožbo, vloženo zoper odločbo št. 11008-344/2022/3 z dne 13. 12. 2022, s katero je toženka zavrgla tožničino pritožbo zaradi molka Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju ZRSZ) in odločila, da gredo stroški postopka v breme stranke.

2. V obrazložitvi je navedlo, da v obravnavanem upravnem sporu izpodbijani akt, s katerim je bila pritožničina pritožba zavržena, kasneje po upravnem sporu I U 1714/2022 pa je bilo o tej isti pritožbi meritorno odločeno z odločbo št. 700- 76/2022/8 z dne 23. 10. 2023, ki je sedaj predmet upravnega spora I U 1721/2023, nima nobenih posledic za tožnico, pri čemer tudi ne gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja in tudi ne posega v tožničino pravico ali neposredno, na zakon oprto osebno korist. 3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper ta sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča nezakonita in ji onemogoča, da zaščiti svoj pravni položaj. Trdi, da je trenutna situacija takšna, da je o njeni pritožbi z dne 15. 12. 2021, s katero skuša doseči odpravo zahtevka na vrnitev sredstev, odločeno z dvema različnima odločbama. Čeprav je bilo s kasnejšo odločbo o pritožbi odločeno vsebinsko, pa to po njenem prepričanju ne pomeni, da starejša procesna odločitev drugostopenjskega upravnega organa, ki je pritožbo zavrgel, za njo nima negativnih posledic oziroma ne posega v njen pravni položaj. Poudarja, da bo v primeru pravnomočnosti odločbe o zavrženju predmetne pritožbe postal pravnomočen tudi zahtevek na vračilo sredstev prvostopenjskega upravnega organa, v zvezi s katerim bo posledično obveljalo stališče, da pritožba zoper omenjeni prvostopenjski akt ni dopustna. To pa bo nadalje vplivalo na njeno možnost, da odločitev o vračilu sredstev podvrže vsebinski presoji. Upravno sodišče bo namreč moralo, ko bo odločalo o tožbi, vloženi zoper odločbo, s katero je bilo vsebinsko odločeno o pritožničini pritožbi, upoštevati, da je o njenem pravnem položaju že pravnomočno razsojeno v tu obravnavanem postopku, torej da pritožba zoper zahtevek na vračilo sredstev ni dovoljena. Tako je prepričana, da izpodbijana odločba posega v njen pravni položaj ter da je nezakonita, saj napačno deklarira, da pritožba ni dopustna, hkrati pa je zanjo tudi škodljiva, saj bo lahko zaradi nje izgubila pravni in dejanski interes za vsebinsko reševanje njenega pravnega sredstva zoper omenjeni zahtevek na vračilo sredstev. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da pravica do sodnega varstva kot pravica do meritorne odločitve ni neomejena in da zakon lahko določi procesne predpostavke, to je okoliščine, ki morajo (oziroma ne smejo) biti izpolnjene, da sodišče v sporu meritorno odloči.1 Določanje procesnih predpostavk oziroma možnosti, da sodišče tožbo zavrže iz procesnih razlogov, brez vsebinske odločitve, sicer lahko ogrozi pravico do sodnega varstva. Vendar pa to ne pomeni, da vsaka zakonska določitev procesnih predpostavk že pomeni omejitev pravice do sodnega varstva. Določitev procesnih zahtev oziroma predpostavk je lahko tudi zgolj določitev načina uresničevanja pravice do sodnega varstva v skladu z drugim odstavkom 15. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Za sodni postopek je po naravi stvari nujno, da sta način oziroma oblika opravljanja procesnih dejanj urejena in podvržena določenim formalnim in oblikovnim zahtevam.2

7. V obravnavani zadevi pritožnica s tožbo zahteva, naj se izpodbijana odločba odpravi, ZRSZ pa naloži, da izda upravni akt, s katerim bo odločil o njenem ugovoru zoper zahtevek na vračilo sredstev z dne 13. 12. 2021. S tožbo v obravnavani zadevi torej želi pritožnica doseči vsebinsko obravnavo njenega ugovora (oziroma pritožbe kot ugovor poimenuje toženka), ki ga je vložila zoper zahtevek ZRSZ za vračilo sredstev z dne 13. 12. 2021. To pa se je že zgodilo. Ni namreč sporno, da je bilo kasneje, po upravnem sporu I U 1714/2022, o tem ugovoru oziroma pritožbi zoper zahtevek za vračilo sredstev z dne 13. 12. 2021 že meritorno odločeno z odločbo št. 700- 76/2022/8 z dne 23. 10. 2023, ki je sedaj predmet upravnega spora I U 1721/2023. Ker je bilo torej o spornem ugovoru oziroma pritožbi že vsebinsko odločeno, si pritožnica tudi ob uspehu v tem upravnem sporu svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. To pa pomeni, da pritožnica za odločitev o tožbi ne izkazuje pravnega interesa. Zato je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

8. Pritožnica pravnega interesa ne izkazuje niti z navedbami o tem, da bo zaradi pravnomočne odločitve o zavrženju pritožbe izgubila pravni in dejanski interes za vsebinsko reševanje tožbe zoper omenjeni zahtevek na vračilo sredstev v upravnem sporu I U 1721/2023. Drži sicer, da sodišče tožbo zavrže, če je bilo o isti zadevi v upravnem sporu že pravnomočno odločeno (8. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), vendar pa se kasnejša tožba zavrže le v primeru, če je bilo s pravnomočno sodbo odločeno o istem zahtevku iz prejšnje tožbe po vsebini, ne pa če je bila tožba zavržena. Prepoved odločanja ne bis in idem namreč velja le za odločanje o tožbenem zahtevku (za sojenje o vsebini zadeve, o čemer se odloča s sodbo), ne pa za odločanje o procesnih predpostavkah tožbe, o katerih se odloča s sklepom.3

9. Ker je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe že iz navedenih razlogov pravilna, se Vrhovno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo. Podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS‑1).

**K II. točki izreka**

10. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-341/99-10 z dne 4. 10. 2001. 2 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09, Up-1375/09 z dne 14. 6. 2011. 3 Tako Kmecl A. v Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2019, str. 246.