Jedro

Obveznost plačila kupnine je bila izpolnjena s tem, da sta kupca plačala kupnino tretji osebi, s katero je prodajalka sklenila tak dogovor

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da A. V., J. U. in D. G. nerazdelno plačajo 5.200.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.6.1996 dalje do plačila. Omenjeni znesek se nanaša na plačilo kupnine za stanovanje, ki ga je tožeča stranka prodala J. U. in D. G. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da je kupnino za stanovanje po dogovoru s tožnico prevzela A. V. Proti sodbi se tožnica pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev oziroma spremembo sodbe. Navaja, da tožnica ni prejela denarja, ni podpisala dodatka h kupoprodajni pogodbi z dne 17.7.1996, sporno pa je tudi, kdo je podpisal potrdilo (priloga B1) za znesek 14.000 DEM in 45.000 DEM. Tožnica trdi, da je njena mati podpis na dodatku h kupoprodajni pogodbi ponaredila. Sodišče bi moralo to trditev preveriti s postavitvijo izvedenca grafologa. Ni ugotovljeno, kdo je podpisal izjavo pod listovno št. B1 namesto B. B. Nedvomno je to storila njena mati. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede dejstva, ali je tožnica prejela karkoli iz naslova kupnine. Tožnica ni nič prejela, zato so zmotne trditve sodišča prve stopnje, da sta kupnino prejeli obe. Zmotna je tudi ugotovitev, ki se sklicuje na potrdilo B1, češ da je kupnino prejela tožnica. V tem kontekstu gre za bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Prva toženka ni imela prodajnega naloga niti pooblastila, da bi prodala nepremičnino, ki je last tožnice. Druga in tretja tožena stranka nista izpolnili pogodbe s plačlom kupoprodajne cene cene tožnici. Sodišče ni upoštevalo določbe 1. odst. 516. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, po katerem mora kupec plačati kupnino ob času in kraju, ki sta zapisani v pogodbi. Zoper njiju je torej tožbeni zahtevek utemeljen, utemeljen pa je tudi zoper prvo tožnico, ki je brez pravne podlage prejela celotno kupoprodajno ceno. Na pritožbo je odgovorila A. V. in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Pritožba ni utemeljena. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. To sodišče ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je popolno ugotovljeno, pravilna pa je tudi materialnopravna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe in kot odgovor na pritožbene trditve tem razlogom še dodaja: Bistvenega pomena za odočitev o vprašanju, ali je utemeljen tožbeni zahtevek proti prvi toženki, v zvezi s tem pa tudi za odločitev o vprašanju, ali je utemeljen tožbeni zahtevek proti ostalima dvema tožencema, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je med tožnico in A. V. obstajal dogovor o tem, da kupnino od prodanega stanovanja, ki je bilo v lasti tožnice, v celoti prevzame prva toženka. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek, v katerem je dobilo dovolj podlage za svojo odločitev. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve, ki se nanašajo na vprašanje, ali je dogovor obstajal (neporavnane obveznosti tožnice, preživljanje tožničinega sina). Ob tem, ko o teh vprašanjih pritožba molči, ni mogoče mimo tega, da je šlo v razmerju med tožnico in prvotoženko za razmerje med hčerko in materjo, torej za najožje sorodstvo. V zvezi s tem so ugotovitve sodišča prve stopnje o dogovoru kot ga je ugotovilo, toliko bolj prepričljive. Prva toženka je torej imela naslov za prevzem denarja. Ta naslov je bil dogovor med njo in hčerko. Dogovor - pogodba pa ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki (člen 148/1 ZOR). Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov, ko gre za vprašanje dodatka h kupoprodajni pogodbi. Tožnica v pritožbi postavlja trditev, da je njen podpis ponarejen in da bi sodišče moralo za to postaviti grafologa in soočiti tožnico in prvotoženo stranko. Po prepričanju pritožbenega sodišča to ni potrebno, saj je sodišče prve stopnje imelo v dokazih, ki jih je izvedlo, dovolj podlage za ugotovitev, da je dodatek podpisala tožnica, ki se je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, iz stanovanja tudi izselila in tako omogočila drugi in tretji toženi stranki uporabo stanovanja. Zakaj je to storila, če pogodba na strani druge in tretje tožene stranke ni bila pravilno izpolnjena, tožeča stranka ni pojasnila. Ko gre za vprašanje potrdila o prejemu zneska 14.000 DEM - priloga B1, kar pritožba prav tako napada, je treba ugotoviti, da je v tem delu pomislek pritožbe delno utemeljen, vendar pa je takoj treba tudi povedati, da ni zadosten, da bi lahko vplival na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Stavek v sodbi: "S podpisom listine (priloga B1) je tožnica potrdila prejem gotovine in sicer predplačila za stanovanje v višini 14.000 DEM ter kupnino v višini 45.000 DEM" vsebuje eno od dejstev, ugotovljenih v tem postopku. To dejstvo pa ni odločilno (člen 355/1 ZPP - Zakona o pravdnem postopku), zato ne gre za zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, četudi bi to dejstvo bilo napačno ugotovljeno. Toženka A. V. namreč v pravdi sploh ni trdila, da bi tožnica prevzela denar, ampak je ves čas trdila, da ga je prevzela ona (torej A. V.) in tudi zaslišana kot stranka je to potrdila. Ko je sodišče prve stopnje torej kot enega od razlogov navedlo, da je tožnica podpisala, da je prevzela denar - čeprav o tem vprašanju niti ni izvedlo postopka - , je ta ugotovitev nepomembna, v zvezi s tem pa je nepomembno tudi, ali je potrdilo o prevzemu denarja podpisala tožnica ali pa njena mati kot prva toženka, saj slednja kor rečeno sploh ne zanika, da bi denar prejela. Sodba namreč temelji na ugotovitvi, ki je, kot je že spredaj povedano, utemeljena v dokaznem postopku, da je bil med hčerko in materjo sklenjen dogovor o tem, da mati prevzame kupnino, zato je spredaj citirana ugotovitev sodišča prve stopnje nepomembna. Skratka: četudi je potrdilo podpisala mati - prva toženka, to pomeni samo to, kar sama ves čas trdi in kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje: da je ona, torej mati A. V., prevzela kupnino. Tako je torej citirani zapis v sodbi nepomemben za ugotavljanje dejanskega stanja, po povedanem pa tudi ne predstavlja pomanjkljivosti, zaradi katere bi ne bil mogoč preizkus sodbe in bi torej šlo za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kot to trdi pritožba. Ko gre za vprašanje razmerja med tožečo stranko in kupcema stanovanja kot drugo in tretjo toženo stranko, sodišče prve stopnje ugotavlja, da sta bili tako tožnica kot prva toženka prisotni tako pri dogovorih kot pri prejemu kupnine, z dodatkom h kupoprodajni pogodbi pa je bilo dogovorjeno plačilo še preostalega dela kupnine. Druga in tretja tožena stranka sta tako obveznost plačila kupnine iz 3. točke kupne pogodbe izpolnili (člen 516 ZOR). Trditve v zadnjem delu pritožbe, ki se nanašajo na to, da toženka ni imela pooblastila in vse ostale pritožbene trditve pa glede na razloge, zaradi katerih je po prepričanju pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje pravilna, niso odločilnega pomena in nanje ni treba odgovarjati. Odločitev pritožbenega sodišča o potrditvi sodbe temelji na določilu člena 368 ZPP. Tožeča stranka mora sama nositi stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi o stvari in gre torej za stroške, ki za pravdo niso bili potrebni (člen 155/1 ZPP). Določbe ZPP/77 so v tej sodbi uporabljene glede na člen 498 ZPP/99.