Jedro

Organ bi moral v zadevi presojati le, ali bodo vplivi objekta, v zvezi s katerim je bila vložena zahteva za izdajo soglasja (koče za shranjevanje orodja), bistveno ogrozili funkcije gozdov. Če bi tožnik pridobil soglasje k postavitvi objekta z namembnostjo objekta za shranjevanje orodja in v dimenzijah, kot jih je opredelil v zahtevi, v naravi pa bi bil dejansko zgrajen drug objekt (z drugačno namembnostjo, zmogljivostjo ali dimenzijami), bi bil to razlog za ukrepanje pristojnega inšpektorja, ker bi navedeno dejansko stanje kazalo, da investitor za tak objekt nima soglasja po določbah ZG.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Zavoda za gozdove Slovenije, Območne enote Postojna, št. 3407-38/2011 z dne 9. 9. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Zavod za gozdove (v nadaljevanju Zavod) je kot prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo soglasja k legalizaciji enostavnega objekta - koče za shranjevanje orodja na parc. št. 110, k.o. …. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je tožnik vlogi priložil skico lokacije objekta na navedeni parceli, prostoročno narisano skico objekta in ortofoto posnetek, z dopolnitvijo vloge pa še lokacijsko informacijo, iz katere izhaja, da je planska raba celotne parcele gozd. Zavod je opravil ogled na terenu in ugotovil, da na navedeni lokaciji res stoji lesen objekt, ki pa ni lopa za shranjevanje orodja, ampak bivalni objekt, kar je razvidno iz njegove urejenosti, saj ima dimnik, kar pomeni, da ima kurišče, pred vhodom je terasa s stoli in mizo, poleg objekta pa stoji tudi poljsko stranišče. Soglasja k legalizaciji enostavnega objekta Zavod ni izdal, ker koča za shranjevanje orodja po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS št. 37/09 in naslednji, v nadaljevanju Uredba) sploh ne obstaja, ampak je shranjevanju orodja namenjen objekt lahko le nezahteven objekt za lastne potrebe, ki pa ga je v skladu s 4. členom iste Uredbe mogoče postaviti samo na območju parcel, ki pripadajo stavbi. Poleg tega postavitev lope v gozdu ni v skladu s tradicionalnim načinom gospodarjenja z gozdom, dejansko pa sploh ne gre za objekt, ki se uporablja za shranjevanje orodja, ampak za bivalni objekt, ki ga je možno postaviti samo znotraj ureditvenega območja naselja. Izdaja soglasja k legalizaciji navedenega objekta (koče) ne bi bila v skladu s 3. točko 21. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG), saj bivanje ljudi v tem prostoru, za kar je namenjena koča, ogroža delovanje biotopske, predvsem pa hidrološke funkcije okoliških gozdov.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil, v obrazložitvi pa povzema ugotovitve prvostopenjskega organa in pritrjuje razlogom za zavrnitev izdaje soglasja. Dodaja še, da je prvostopenjski organ strokovni organ, zato ne dvomi v pravilnost njegove odločitve.

Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da se je toženka oprla na dejstva in okoliščine, ki jih je ugotovila z ogledom objekta, o katerih pa se tožnik ni imel možnosti izjasniti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, v postopku pa tudi ni bil zaslišan in ne vabljen na ogled. Dejansko stanje je zato nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Ne drži, da gre za bivalni objekt, saj objekta nikoli ni uporabljal za bivanje ljudi, niti za to ni primeren. Uporabljal ga je zgolj za shranjevanje orodja in zaščito pred vremenskimi vplivi v dneh, ko so se izvajala dela v gozdu. Postavljen je bil pred letom 1970, to je pred začetkom veljavnosti Uredbe, na katero se sklicuje toženka v izpodbijani odločbi, v skladu s takrat veljavno zakonodajo. Ne strinja se z ugotovitvijo, da objekt ogroža delovanje biotopske, predvsem pa hidrološke funkcije okoliških gozdov. Navaja, da objekt nikoli ni oviral in tudi sedaj ne ovira nobene dejavnosti v gozdu. V zvezi z ugotovitvijo, da objekt ni v skladu s tradicionalnim načinom gospodarjenja z gozdovi dodaja, da predmetni objekt ni edini takšne vrste na obravnavani lokaciji. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovno obravnavanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka.

Tožba je utemeljena.

Po prvem odstavku 21. člena ZG je treba za graditev objektov in posege v gozd oz. gozdni prostor pridobiti soglasje Zavoda za gozdove (v nadaljevanju: Zavod). Glede na tretji odstavek istega člena soglasja ni mogoče izdati, kadar je mogoče pričakovati, da bodo vplivi posega v prostor bistveno ogrozili funkcije gozdov, pri presoji ogroženosti se pa upošteva ovrednotenje funkcij iz gozdnogospodarskih načrtov (v nadaljevanju GGN).

Odločanje se torej nanaša izključno na vpliv graditve objekta oziroma posega, ki je lociran v gozdu oziroma gozdnem prostoru, na funkcije gozda, kot so opredeljene v GGN. ZG glede na navedene določbe 21. člena v postopku izdaje soglasja ne predvideva presoje skladnosti načrtovanega posega s prostorskimi akti. Skladnost načrtovane gradnje s prostorskim aktom namreč po 1. točki prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) v postopku izdaje gradbenega dovoljenja preveri organ, pristojen za gradbene zadeve.

Peti odstavek 50. člena ZGO-1, kot je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, je določal, da soglasodajalec izda odločbo o zavrnitvi izdaje soglasja, če ugotovi, da gradnja po predpisih (po predpisih, ki sodijo v delovno področje posameznega soglasodajalca – op. sodišča) ni dopustna ali mogoča in se v tem delu vloga za izdajo projektnih pogojev šteje kot vloga za izdajo soglasja. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 57/12) je bil 50. člen ZGO-1 sicer spremenjen, vendar v šestem odstavku prav tako določa, da soglasodajalec zahtevo za izdajo soglasja zavrne, če ugotovi, da gradnja po predpisih iz njegove pristojnosti ni dopustna ali mogoča. V skladu s tem so za odločitev v obravnavani zadevi brezpredmetne vse navedbe toženke, ki se ne nanašajo na vprašanji, ali parcele predvidenega posega spadajo v gozd oziroma gozdni prostor in kakšen bo vpliv predvidenega posega na funkcije gozda, kot so opredeljene v GGN.

Razlogovanje toženke, da predmetni objekt po Uredbi ni dovoljen, je glede na prej navedeno brezpredmetno, poleg tega pa v času odločanja veljavna Uredba ni določala, kateri posegi so dopustni na določenih območjih. Z njo so bile namreč določene le vrste zahtevnih, manj zahtevnih, nezahtevnih in enostavnih objektov, za enostavne objekte pa tudi njihova največja velikost, način gradnje in rabe ter drugi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se objekt lahko šteje za enostavni objekt, in dela, ki se štejejo za redna vzdrževalna in investicijska vzdrževalna dela (1. člen Uredbe).

V zadevi ni sporno, da je zemljišče predvidenega posega v GGN gozdnogospodarske enote (v nadaljevanju GGE) Bloke (2003-2012) opredeljeno kot zemljišče s poudarjeno hidrološko in biotopsko funkcijo na 1. stopnji. Sporno pa ostaja, ali predmetni objekt vpliva na navedeni funkciji gozda, kot to ugotavlja toženka.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je tožnik vložil zahtevo za izdajo soglasja za postavitev objekta za shranjevanje orodja v tam navedeni velikosti in vlogi priložil prikaz parcele z na roko označeno lego objekta, ortofoto posnetek, na roke narisano skico omenjenega objekta in lokacijsko informacijo. O taki zahtevi bi moral upravni organ tudi odločiti, ne pa da je z ogledom preverjal, ali v naravi dejansko že stoječi objekt ustreza podatkom iz vloge. Drugače povedano: organ bi moral v zadevi presojati le, ali bodo vplivi objekta, v zvezi s katerim je bila vložena zahteva za izdajo soglasja (koče za shranjevanje orodja), bistveno ogrozili funkcije gozdov. Če bi tožnik pridobil soglasje k postaviti objekta z namembnostjo objekta za shranjevanje orodja in v dimenzijah, kot jih je opredelil v zahtevi, v naravi pa bi bil dejansko zgrajen drug objekt (z drugačno namembnostjo, zmogljivostjo ali dimenzijami), bi bil to razlog za ukrepanje pristojnega inšpektorja, ker bi navedeno dejansko stanje kazalo, da investitor za tak objekt nima soglasja po določbah ZG.

V obravnavanem primeru pa toženka vplivov objekta, v zvezi s katerim je bila vložena zahteva za izdajo soglasja (koče za shranjevanje orodja) na funkcije gozdov ni presojala, pač pa je presojala vpliv bivalnega objekta, kot je postavljen v naravi in sploh ni bil predmet postopka.

Ker je torej upravni organ nepravilno uporabil tretji odstavek 21. člena ZG in je štel, da mora v zvezi z odločanjem o soglasju za postavitev objekta za shranjevanje orodja preveriti tudi dejansko stanje na terenu, to pa je imelo za posledico, da sploh ni ugotavljal vpliva objekta za shranjevanje orodja na gozd, zaradi česar je bilo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, je sodišče tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijano odločbo (2. in 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek na prvo stopnjo (tretji odstavek istega člena). V njem bo moral upravni organ odločiti o tožnikovi zahtevi za izdajo soglasja v zvezi s postavitvijo objekta za shranjevanje orodja in mu po potrebi za ta poseg izdati projektne pogoje.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se navedeni znesek poviša še za 20% DDV, torej za 70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).