Jedro

Pojem "cestno podjetje" v ZVV ni omejen na tista cestna podjetja, ki so navedena v sklepu Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. ... z dne 24. 9. 2007 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350 EUR v 15 dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Upravna enota A., Izpostava B. je z odločbo št. ... z dne 5. 4. 2007 ugodila zahtevku tožnika in mu priznala status vojnega veterana - obveznika delovne dolžnosti v Komunalnem podjetju A. za obdobje od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991. Z izpodbijano odločbo je organ druge stopnje v revizijskem postopku prvostopno odločbo odpravil in v zadevi odločil tako, da se tožniku statusa vojnega veterana ne prizna. Odločitev utemelji z napačno uporabo točke j) 7. alinee 2. člena Zakona o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 59/2006 - UPB2 - v nadaljevanju: ZVV), po kateri se šteje za vojnega veterana obveznik delovne dolžnosti v podjetjih za distribucijo električne energije, v železniškem gospodarstvu, v PTT podjetjih, v cestnih podjetjih, v podjetju za upravljanje in vzdrževanje avtocest, Aerodromu Ljubljana in RTV Slovenija - oddajniki in zveze, ki je dejansko izvajal naloge po odločitvah republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin, skladno s smernicami Predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost. V razlogih ugotavlja, da je tožnik v postopku dokazal, da je bil v času vojaške agresije na Slovenijo zaposlen v Komunalnem podjetju A. (v nadaljevanju tudi KP A.) in da je v tem obdobju izvajal naloge postavitve in varovanja cestnih barikad na ... in pri kinu ... in sodeloval pri zamenjavi kamionskih barikad s španskimi jezdeci. Ugotavlja tudi, da je bilo navedeno podjetje s svojimi sredstvi in delavci po odločitvi Koordinacijske podskupine za ... pokrajino vključeno v izvajanje postavitve barikad in drugih nalog v času vojaške agresije na RS. Vendar pa s tem po presoji organa druge stopnje niso izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za priznanje statusa vojnega veterana določa zakon. Komunalno podjetje A. namreč ni bilo cestno podjetje niti katero izmed podjetij, ki jih našteva ZVV v točki j) 7. alinee 2. člena. V podkrepitev dodaja še, da je Komunalno podjetje A. sicer bilo določeno s sklepom Izvršnega sveta Skupščine mesta A. v juniju 1991, kot podjetje posebnega pomena za obrambo in zaščito v mestu A., ni pa ga med tistimi podjetji, ki jih je Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije v maju 1991, s sklepom na podlagi 36. člena Zakona o obrambi in zaščiti (Uradni list RS, št. 16/91), določil kot podjetja, ki so bila posebnega pomena za obrambo in zaščito v Republiki Sloveniji. Zato tožnik ni bil obveznik delovne dolžnosti v podjetju iz točke j) 7. alinee 2. člena ZVV in se mu status ne prizna.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja, zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in potrdi odločbo Upravne enote A., Izpostava B., št. ... z dne 5. 4. 2007, s katero je tožeči stranki priznan status vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu druge stopnje v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Drugostopni organ svojo odločitev utemelji na ugotovitvi, da KP A. ni bilo določeno kot podjetje posebnega pomena za obrambo in zaščito v Republiki Sloveniji s sklepom Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije v maju 1991. Utemeljitev je napačna, saj navedeni sklep ni bil predmet dokaznega postopka in se tudi ne nahaja v spisu upravnega organa. Tožeča stranka se zato o njem ne more izjaviti. Poleg tega pa navedeni sklep ni vsebinsko povezan z zadevo, saj govori o podjetjih posebnega pomena za obrambo in zaščito v Republiki Sloveniji in ne o podjetjih, ki so dolžna dejansko izvajati naloge po odločitvah republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin, skladno s smernicami Predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost, kot to določa ZVV, tožnik ne ve. V zvezi s slednjim oba organa pravilno ugotavljata, da je bilo KP A. v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 vključeno v izvajanje nalog v skladu s smernicami Predsedstva RS ter po odločitvah koordinacijske podskupine za ... pokrajino, in sicer pri zagotavljanju kontingenta vozil in voznikov za postavitev barikad v centru mesta in na območju takratne občine A.-C., kot je to razvidno iz dopisa Ministrstva za obrambo, Direktorat za obrambne zadeve, Sektor za civilno obrambo, št. ... z dne 23. 10. 2006. Pojem "cestna podjetja" v ZVV ni natančneje opredeljen, vendar pa je mogoče sklepati, da gre za tista podjetja, ki kot svojo osnovno dejavnost opravljajo dejavnost gradnje, vzdrževanja in urejanja cest, ulic in drugih prometnih površin. Tako je pojem "cestnega podjetja" obravnaval tudi organ prve stopnje. Drugostopni organ, ob drugačni razlagi zakona, tožene stranke ni pozval k predložitvi dodatnih dokazov in pojasnil glede dejavnosti komunalnega podjetja, tožniku pa jih, ob upoštevanem položaju "cestnega podjetja" tudi ni bilo potrebno predložiti. Tožniku niso znani razlogi za zaključek, da v konkretnem primeru ne gre za cestno podjetje v smislu ZVV. Zaradi dodatne pojasnitve in utemeljitve, da je KP A. dejansko opravljalo dejavnost cestnih podjetij in s tem v zvezi, da gre v konkretnem primeru za cestno podjetje v smislu ZVV, tožena stranka navaja registrske podatke in podatke Statističnega urada. Po teh podatkih je bila osnovna dejavnost tega podjetja Urejanje in vzdrževanje ulic in prometnih poti ter gradnja prometnih objektov, kar je zagotovo tudi osnovna dejavnost, ki jo opravljajo vsa cestna podjetja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Iz razlogov izpodbijane odločbe jasno sledi, da KP A. ni bilo cestno podjetje, da zato tožnik ni bil obveznik delovne dolžnosti v podjetju iz točke j) in da mu torej zato ni mogoče priznati statusa vojnega veterana. Tožena stranka je navedeno stališče zavzela, kot utemeljeno ugovarja tožba, ne da bi ugotavljala dejavnost KP A. To pa so okoliščine, ki bi po presoji sodišča lahko vplivale na odločitev. Pojem cestno podjetje namreč v ZVV ni omejen na tista cestna podjetja, ki so navedena v sklepu Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije. Pojem tudi sicer ni opredeljen. Tega pojma v smislu poimenovanja zgolj določenih podjetij tudi ni najti v Zakonu o cestah, ki je veljal v času, ko so se zadevne naloge (iz točke j) opravljale. Po ZC/81 so namreč dolžnost dotedanjih cestnih podjetij prevzele t.i. organizacije za vzdrževanje cest. Gre torej za neke vrste generično oznako, ki se lahko nanaša tudi na podjetja, ki se ne imenujejo cestna. Čim pa je tako, niso izključena druga, tudi komunalna podjetja, kolikor so v tistem času gospodarila s cestami in so imela ceste med svojimi osnovnimi sredstvi. Po ZC/81 je namreč občinska skupščina (z odlokom) lahko določila, da je vzdrževanje cest, ki niso regionalne ali magistralne, komunalna dejavnost, da z njimi gospodarijo in jih vzdržujejo komunalne organizacije in da so te ceste njihovo osnovno sredstvo. Presoja okoliščin, ki jih navaja tožnik v zvezi s položajem in dejavnostjo KP A. in ki bi bile po povedanem lahko pomembne za odločitev, v konkretnem primeru ni bila opravljena, oziroma to vsaj iz obrazložitve izpodbijane odločitve ni razvidno. Razlogi izpodbijane odločbe so torej bistveno pomanjkljivi, kar je bistvena kršitev pravil postopka. Bistvena kršitev pravil postopka pa narekuje, da se izpodbijana odločba kot nezakonita odpravi.

Sodišče je zato, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.105/06) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu organu, da ponovno odloči. O tožnikovi vlogi mora ponovno odločiti v 60 dneh od prejema sodbe; pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku, skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.