Jedro

Kot pogoj za odobritev BPP se zahteva obstoj določenih tehtnih okoliščin o zadevi, ki kažejo na verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet BPP, imelo končni uspeh. Gre torej za presojo smiselnosti oziroma ekonomičnosti odobritve BPP, ki pa ne sme posegati v namen BPP, to je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti. Tako je organ za BPP po določbi 24. člena ZBPP dolžan za potrebe odločanja o BPP v določenem obsegu opraviti vsebinski preizkus zadeve, na katero se nanaša prošnja za dodelitev BPP. Navedene ugotovitve pa so relevantne le za ta postopek in ne pomenijo prejudiciranja odločitve v drugi zadevi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Organ za brezplačno pravno pomoči (v nadaljevanju BPP) Okrožnega sodišča v Krškem je z izpodbijano odločbo in sklepom združil zahtevi za BPP, ki ju je 21. 8. 2013 in 23. 8. 2013 vložil tožnik ter se vodita pod št. Bpp 361/2013 in Bpp 372/2013 in odločil, da se vodita pod št. Bpp 361/2013 (I. točka izreka) ter zavrnil prošnji tožnika za dodelitev BPP, vloženi 21. 8. 2013 in 23. 8. 2013 (II. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je tožnik 21. 8. 2013 po pooblaščenki vložil prošnjo za dodelitev BPP za vložitev pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v Krškem II Ks 4182/2012 z dne 11. 7. 2013, ki se vodi pod št. Bpp 361/2013. Dne 23. 8. 2013 pa je poslal še prošnjo za BPP, v kateri je navedel, da želi pravno pomoč za vložitev pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v Krškem II Ks 4182/2012 in II Ks 25803/2013. Ta vloga se vodi pod št. Bpp 372/2013. V zvezi z združitvijo obeh zadev v en postopek se organ za BPP sklicuje na 131. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V nadaljevanju obrazložitve navaja, da je podatke o finančnem in premoženjskem stanju tožnika pridobil iz spisa Bpp 560/2012, kjer mu je bila odobrena BPP. Dalje citira 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in navaja, da je po uradni dolžnosti iz spisa K 96/2003 pridobil predlog za obnovo postopka v navedeni zadevi Okrožnega sodišča v Krškem, v kateri je bilo odločeno s sklepom II Ks 4182/2012 z dne 11. 7. 2013. Iz spisa K 10/2004 pa je pridobil predlog za obnovo postopka v zadevi Okrožnega sodišča v Krškem, o kateri je bilo odločeno s sklepom II Ks 25803/2013 z dne 11. 7. 2013 in pojasnilo Ministrstva za pravosodje z dne 7. 6. 2013. Po proučitvi zadeve organ za BPP ugotavlja, da je predmetna prošnja tožnika nerazumna. S sodbo Okrožnega sodišča v Krškem K 10/2004 z dne 14. 12. 2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 248/2007 z dne 17. 10. 2007 je bil tožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja velike tatvine. S sodbo Okrožnega sodišča v Krškem K 96/2003 z dne 24. 1. 2008, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 469/2008 z dne 11. 9. 2008 pa je bil spoznan za krivega izvršitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let. Kot izhaja iz izreka sklepov Okrožnega sodišča v Krškem II Ks 25803/2013 in II Ks 4182/2012, oba z dne 11. 7. 2013 sta bila predloga tožnika po zagovornici za obnovo postopka zavržena. Poudarja, da je tožnik v zahtevah za obnovo postopka navedel, da mu je bilo za kaznivi dejanju sojeno po tem, ko ga je Nemčija na podlagi evropskega pripornega naloga izročila Sloveniji, kaznivo dejanje pa naj bi storil pred izročitvijo. Glede na to, da je bil evropski priporni nalog izdan in njegova izročitev izvedena zaradi izvršitve zaporne kazni po treh pravnomočnih sodbah, ne pa tudi zaradi pregona za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let in za kaznivo dejanje velike tatvine (vodeno pod opr. št. K 96/2003 in K 10/2004), so za kazenski pregon za navedeni kaznivi dejanji obstajale zakonske ovire. Tožnik se namreč ni odrekel načelu specialnosti, ni soglašal s kazenskim pregonom zoper njega za ti kaznivi dejanji, prav tako pa tudi Nemčija ni dala soglasja h kazenskemu pregonu tožnika, niti niso obstajale okoliščine, ki bi predstavljale izjeme iz drugega odstavka 8. člena Zakona o evropskem nalogu za prijetje in predajo (v nadaljevanju ZENPP), zato je predlagal, da se zahtevama za obnovo postopka ugodi in se obsodilni sodbi razveljavita. Organ za BPP pa na podlagi dokumentacije v spisu ugotavlja, da je Okrožno sodišče v Krškem zaradi izvršitve kazni tožnika v letu 2005 zaprosilo pristojno sodišče v Nemčiji, da tožnika po prestani kazni v Nemčiji preda Sloveniji. Pristojni nemški organ je odgovoril, da bo tožnik prestal kazen v Nemčiji 24. 2. 2007 in ga bo urad za tujce izgnal zaradi izrečene višine kazni. Tožnik je bil iz Nemčije izgnan in 28. 2. 2006 predan varnostnim organ Slovenije. Iz tega razloga pristojni nemški organ o prošnji za izročitev tožnika ni odločal. Tožnik v zvezi s tem ni bil zaslišan, zato se tudi ni mogel opredeliti do načela specialnosti. Iz dokumentacije v spisu tudi ne izhaja, da bi se tožnik ali njegov odvetnik v izvedenih kazenskih postopkih sklicevala na načelo specialnosti. Tako po oceni organa za BPP tožnik nima izkazanih možnosti za uspeh z vložitvijo pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v Krškem II Ks 25803/2013 in II Ks 4182/2012 z dne 11. 7. 2013, s katerima je Okrožno sodišče v Krškem njegov predlog za obnovo postopka (K 10/2004 in K 96/2003) zavrglo, saj njegov zahtevek za obnovo postopka z dne 31. 5. 2013 ne navaja takih novih dejstev, ki bi lahko pripeljala do obnove postopka. Nova dejstva, kot jih predpostavlja Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) za obnovo postopka, morajo pripeljati do oprostitve obsojenca oziroma do kaznovanja po milejšem kazenskem zakonu ter se nanašati na obstoj kaznivega dejanja, obstoj kazenske odgovornosti ali na uporabo kazenskih sankcij. V teh zadevah pa tožnik navaja dejstva, ki se nanašajo na kršitve 536. člena ZKP in ne predstavljajo vprašanja, ali so bili pri ravnanju tožnika podani znaki očitanega mu kaznivega dejanja, ali je obsojenec kazensko odgovoren za kazensko dejanje, ki se mu očita ter kakšna kazenska sankcija bi se mu za očitani kaznivi dejanji morala izreči. Ker iz dokumentacije v spisu izhaja, da tožnik nikoli ni bil izročen Sloveniji s strani pristojnih organov, temveč je bil iz Nemčije izgnan, je njegovo pričakovanje očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Zato je organ za BPP njegovo prošnjo zavrnil kot neutemeljeno.

Tožnik v tožbi navaja, da sta bili obnovi kazenskih postopkov vloženi iz razlogov po 407. in 408. členu ZKP. Iz izpodbijanih sklepov pa izhaja, kot da bi bila zahteva za obnovo kazenskega postopka vložena iz razlogov po 410. členu ZKP. Prav tako je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Poudarja, da ima sodišče natančne podatke, da je tožnik na prestajanju zaporne kazni ter da ve, da se njegov finančni položaj ni spremenil od izdaje odločbe Bpp 560/2012. Izpostavlja pa tudi, da je organ za BPP prekršil Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (pravico do poštenega obravnavanja) ter da mu je odvzeta pravica pravične presoje določenih dejstev, saj prvostopno sodišče ne more in tudi nima pristojnosti odločati o pritožbi, ki bi jo moralo obravnavati višje sodišče. Meni, da njegova zahteva ni očitna nerazumna in brezpredmetna, saj Okrožno sodišče v Krškem ni imelo formalnih pogojev za sojenje v predmetnih zadevah, ki niso bile zajete v evropskem pripornem nalogu in zahtevku za izročitev s strani organov Nemčije. Dne 28. 2. 2006 ob 20.35 uri je bil po prestani zaporni kazni iz Nemčije izročen Sloveniji ter je začel prestajati zaporno kazen po zahtevku evropskega pripornega naloga. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da se njegovi zahtevi za dodelitev BPP glede pritožbe zoper omenjena sklepa ugodi.

Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču posredovala upravni spis zadeve.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da se BPP odobri na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ZBPP. Ugotoviti je potrebno, da se organ za BPP v izpodbijanem upravnem aktu v zvezi z izpolnjevanjem finančnega pogoja za odobritev BPP sklicuje na podatke, ki jih je pridobil iz zadeve Bpp 560/2012, v kateri je bila BPP tožniku odobrena. To pomeni, da je organ za BPP štel, da tožnik finančni pogoj za odobritev BPP izpolnjuje. Tako ni utemeljen tožbeni ugovor zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s tožnikovim izpolnjevanjem tega pogoja za odobritev BPP.

Je pa v obravnavani zadevi sporno, ali je podan objektivni pogoj po 24. členu ZBPP za dodelitev BPP tožniku za vložitev pritožbe zoper sklepa II Ks 4182/2012 in II Ks 25803/2013, oba z dne 11. 7. 2013. Po določbi 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da med drugim zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Tretji odstavek istega člena tega zakona pa med drugim določa, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Po citirani določbi se torej kot pogoj za odobritev BPP zahteva obstoj določenih tehtnih okoliščin o zadevi, ki kažejo na verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet BPP, imelo končni uspeh. Pri navedenem pogoju gre torej za presojo smiselnosti oziroma ekonomičnosti odobritve BPP, ki pa ne sme posegati v namen BPP, to je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti. Navedeno načelo pa po drugi strani daje tudi oporo za vsebinsko presojo izpolnjevanja pogoja iz 24. člena ZBPP, saj prosilec glede presoje smiselnosti vložitve pravnega sredstva ne more biti v ugodnejšem položaju od oseb, ki pravno pomoč financirajo z lastnimi sredstvi. Tako je organ za BPP po citirani določbi 24. člena ZBPP dolžan za potrebe odločanja o BPP v določenem obsegu opraviti vsebinski preizkus zadeve, na katero se nanaša prošnja za dodelitev BPP. Navedene ugotovitve pa so relevantne le za ta postopek in ne pomenijo prejudiciranja odločitve v drugi zadevi. Tako po mnenju sodišča ni utemeljen tožbeni ugovor, da je organ za BPP prekršil Konvencijo o človekovih pravicah, in sicer pravico do poštenega obravnavanja, ker naj bi bila tožniku odvzeta pravična presoja določenih dejstev s strani višjega sodišča, ki bi moralo obravnavati njegovo pritožbo.

Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je tožnik po pooblaščenki vložil predloga za obnovo kazenskih postopkov, pravnomočno zaključenih s sodbama Okrožnega sodišča v Krškem K 10/2004 z dne 14. 12. 2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 248/2007 z dne 17. 10. 2007 in K 96/2003 z dne 24. 1. 2008, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 469/2008 z dne 11. 9. 2008. Oba navedena predloga je Okrožno sodišče v Krškem zavrglo s sklepoma II Ks 4182/2012 in II Ks 25803/2013, oba z dne 11. 7. 2013. Tožnik je predmetni prošnji za BPP vložil zaradi vložitve pritožbe zoper navedena sklepa Okrožnega sodišča v Krškem. Iz dopisa Ministrstva za pravosodje z dne 7. 6. 2013, ki se nahaja v upravnem spisu zadeve, pa izhaja, da je Slovenija sicer res pristojne organe Nemčije zaprosila za izročitev tožnika, vendar pa pristojni nemški organi o prošnji za izročitev niso odločali, saj je bil tožnik iz Nemčije izgnan in 28. 2. 2006 predan varnostnim organom Slovenije. To pa pomeni, da v zahtevah za obnovo zgoraj navedenih kazenskih postopkov ter v predmetni tožbi tožnik neutemeljeno zatrjuje, da je bil 28. 2. 2006 izročen Sloveniji. Čim pa je tako, tudi niso utemeljene njegove navedbe v zahtevah za obnovo kazenskih postopkov, da so za kazenski pregon za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let (K 96/2003) ter za kaznivo dejanje velike tatvine (K 10/2004) obstajale zakonske ovire, ker se ni odrekel načelu specialnosti in ni soglašal s kazenskim pregonom zoper njega za to kaznivi dejanji, prav tako pa tudi Nemčija ni dala soglasja h kazenskemu pregonu tožnika, niti niso obstajale okoliščine, ki bi predstavljale izjeme iz drugega odstavka 8. člena ZENPP. Tako po presoji sodišča ni podan zakonski stan iz določbe 536. člena ZKP, na katero se sklicuje tožnik in po kateri se, če se zahtevana oseba izroči, sme kazensko preganjati oziroma kazen izvršiti samo za kaznivo dejanje, za katero je bila dovoljena izročitev.

V zvezi s tožbeno navedbo, da sta bili obnovi kazenskih postopkov vloženi iz razlogov po 407. in 408. členu ZKP, iz sklepov Okrožnega sodišča v Krškem II Ks 4182/2012 in II Ks 25803/2013 pa izhaja, kot da bi bila zahteva za obnovo kazenskih postopkov vložena iz razlogov po 410. členu ZKP, sodišče odgovarja, da iz obrazložitve navedenih sklepov izhaja, da je senat Okrožnega sodišča v Krškem ugotovil, da iz obrazložitve zahteve za obnovo postopka izhaja, da obsojenec (tožnik) uveljavlja obnovo po 410. členu ZKP, zato je odločal skladno z določbami ZKP, ki urejajo pravo obnovo kazenskega postopka in ugotovil, da obsojenec uveljavlja obstoj novih dejstev, ki bi lahko pripeljala do drugačnega zaključka kazenskega postopka ter zaključil, da njegove navedbe v zahtevi za obnovo postopka ne predstavljajo takih novih dejstev, ki bi lahko pripeljala do obnove postopka, saj se dejstva, ki jih navaja obsojenec (tožnik), nanašajo na kršitev 536. člena ZKP. To pomeni, da obnovitveni razlog ni podan. Tako je senat Okrožnega sodišča v Krškem v sklepih II Ks 4182/2012 in II Ks 25803/2013 izhajal iz vsebine zahteve tožnika za obnovo navedenih kazenskih postopkov in ne iz navedbe določb zakona v zahtevi. Sicer pa sodišče ugotavlja, da določba 407. člena ZKP ureja tako imenovano nepravo obnovo kazenskega postopka, s katero se ne spremeni dejansko stanje v pravnomočni obsodilni sodbi, temveč samo odločba o kazni (glej: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, mag. Štefan Horvat, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 876). Glede na navedbe tožnika v obrazložitvi zahtev za obnovo kazenskih postopkov tudi po presoji sodišča po vsebini tožnik ni uveljavljal neprave obnove po 407. členu ZKP, niti posebne oblike obnove kazenskega postopka po 408. členu ZKP. Določba 408. člena ZKP se namreč uporabi v tistih primerih, ko je bila iz formalnih razlogov, zaradi procesnih ovir, ki so začasno preprečevale kazenski pregon, s pravnomočnim sklepom zavrnjena zahteva za preiskavo ali zavržena obtožnica. V takem primeru se po določbi 408. člena ZKP postopek na zahtevo upravičenega tožilca nadaljuje, brž ko prenehajo vzroki, zaradi katerih je bil izdan tak sklep (glej: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, mag. Štefan Horvat, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 879 in 880). Za takšen primer pa v tej zadevi ni šlo. Tako sodišče ocenjuje, da je tudi ta tožbeni ugovor neutemeljen.

Po povedanem sodišče sodi, da je organ za BPP na podlagi citirane določbe 24. člena ZBPP pravilno zaključil, da je pričakovanje tožnika v zvezi s pritožbo zoper sklepa Okrožnega sodišča v Krškem II Ks 4182/2012 in II Ks 25803/2013 očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ter da je za svojo odločitev podal pravilne razloge, na katere se sodišče, v izogib ponavljanju, tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1).

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je izpodbijani upravni akt pravilen, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.