Jedro

Z zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče izpodbijati le odločitve pravnomočne sodbe, izražene v izreku sodbe, ne pa razlogov sodbe samih zase (četudi so zmotni oziroma nepravilni).

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru sta bila obtožena M.Č. in D.M. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščena obtožbe: obtoženi M.Č. kaznivega dejanja tihotapstva po prvem odstavku 255. člena KZ, obtoženi D.M. pa kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju tihotapstva po prvem odstavku 255. člena KZ, v zvezi s 27. členom KZ. Višje sodišče v Kopru je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in pritožbo okrožne državne tožilke kot neutemeljeno zavrnilo.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec H.J. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ker je bil s sodbo Višjega sodišča v Kopru kršen kazenski zakon (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega je tožilstvo obtoženca preganjalo, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). Zaradi vložitve zahteve v škodo obtožencema je predlagal zgolj ugotovitev, da je bil zakon kršen, ne da bi se posegalo v pravnomočno odločbo (drugi odstavek 426. člena ZKP).

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil posredovan obtožencema, o njem sta se izjavila obtoženi D.M. in njegov zagovornik, odvetnik N.K. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je obtoženega M.Č. oprostilo obtožbe kaznivega dejanja tihotapstva po prvem odstavku 255. člena KZ iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP. Ugotovilo je, da ni dokazano, da je bil obtoženec tisti, ki je blago prenesel čez carinsko črto, izvršitve kaznivega dejanja preko drugega (posredni storilec) ali v skupnem delovanju (sostorilstvo) pa obtožba temu obtožencu ne očita. Ker obtoženemu M.Č. ni bil dokazan zakonski znak kaznivega dejanja prenosa blaga čez carinsko črto, je neutemeljena obtožba tudi glede D.M., ki ni mogel naklepoma pomagati pri kaznivem dejanju, ki ni bilo storjeno.

Zoper navedeno sodbo se je iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 370. člena ZKP) pritožila okrožna državna tožilka in sodišču druge stopnje predlagala, naj pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo razveljavi.

Višje sodišče v Kopru je pritožbo okrožne državne tožilke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja prvostopenjsko sodišče. Soglašalo je sicer s pritožbo državne tožilke, da za očitano kaznivo dejanje ni odločilno, če obtoženi cigaret ni neposredno in fizično sam pretihotapil čez državno mejo oziroma prenesel čez carinsko črto, ampak je to storil preko druge osebe. Ne glede na to pa je ugotovilo, da je izrek oprostilne sodbe na mestu, saj je ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ugotovilo, da je bil kršen kazenski zakon po 1. točki 372. člena ZKP, ker dejanje, ki se očita obtožencema, sedaj ni več kaznivo. S pristopom k Evropski uniji s 1.5.2004 so bile odpravljene carinske meje in carinski nadzor med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo kot članico Evropske unije, saj po pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti ne obstajajo carinske meje med državami članicami. V Zakonu o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti je določeno, da je carinska meja - meja države članice s tretjimi državami in torej ne več meja med Republiko Avstrijo in Republiko Slovenijo. Ker je sedanja ureditev za obtoženca milejša, je skladno z določbo 3. člena KZ ugotovilo, da niso več izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja prenašanja čez državno mejo in izogibanja carinskemu nadzoru, čeprav kaznivo dejanje tihotapstva po prvem odstavku 255. člena KZ "načeloma še ni dekriminirano".

Vrhovni državni tožilec se s takšnim stališčem višjega sodišča ne strinja. V obširni in argumentirani obrazložitvi zahteve med drugim poudarja, da je Slovenija skladno s pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti res uveljavila novo carinsko ureditev, kot izhaja iz Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti. Kot zmotno ocenjuje stališče višjega sodišča, da je zaradi odprave carinske črte med Slovenijo in članicami Evropske skupnosti po 1.5.2004 določba o kaznivem dejanju tihotapstva po prvem odstavku 255. člena KZ postala milejši zakon v smislu dekriminacije dejanj, storjenih pred navedenim dnem. Določba prvega odstavka 255. člena KZ je blanketna kazenskopravna norma, torej pravna določba, ki jo dopolnjuje predpis drugega pravnega področja, v konkretnem primeru carinskega. V pravnem redu Republike Slovenije in tudi Evropske unije carine in carinsko nadzorstvo še naprej obstaja. Ne gre za primer, ko bi dopolnilna norma (institut carine) prenehal veljati, s čimer bi bilo kaznivo dejanje dekriminirano. Gre za primer, ko se je dopolnilna norma le spremenila v svojih razsežnostih in sicer v tem, kje teče carinska črta in kje se opravlja carinsko nadzorstvo. Zato se državno tožilstvo v konkretnem primeru zavzema za stališče, po katerem sprememba dopolnilne norme v smislu drugačnega poteka carinske črte in nadzorstva ne more vplivati na določenost kaznivega dejanja, saj je popolnoma jasno, da se ni spremenila družbena nevarnost kaznivega dejanja tihotapstva. V tem primeru je sprememba dopolnilne norme samo ena od različic osnovnega pravila (v konkretnem primeru prepovedi, ki se glasi "ne tihotapi"), ki v svoji temeljni razsežnosti ostaja nespremenjena. Ocena družbene nevarnosti tihotapstva se v ničemer ni spremenila, niti se država ni odpovedala vlogi, da nadzoruje promet blaga iz ene države v drugo. Višjemu sodišču še očita, da pri obravnavi pritožbe ni ocenilo, za kakšno spremembo dopolnilne norme gre v obravnavanem primeru, da se je zadovoljilo zgolj z ugotovitvijo, da mejna kontrola znotraj držav članic ne velja več, in da to pomeni, da niso izpolnjeni zakonski znaki prenašanja blaga čez državno mejo in izogibanja carinskemu nadzoru.

Vrhovno sodišče zahteve za varstvo zakonitosti ni presojalo po vsebinski plati. Ugotovilo je namreč, da vrhovni državni tožilec z zahtevo izpodbija pravilnost stališča višjega sodišča (in na tej podlagi uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP v zvezi z prvim odstavkom 255. člena KZ), izraženega v razlogih sodbe. Ne uveljavlja pa kršitve materialnega zakona v zvezi z izrekom odločbe. V njem je namreč višje sodišče zavrnilo pritožbo okrožne državne tožilke, ki je izpodbijala ugotovljeno dejansko stanje in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero sta bila obtoženca oproščena iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, čeprav je ob preizkusu prvostopenjske sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo kršitev kazenskega zakona (1. točka 372. člena ZKP), vendar pa svoje pravne presoje, da je treba obtoženca oprostiti na drugi pravni osnovi, ni izrazilo tudi v izreku sodbe; to pa bi moralo storiti, ne glede na to, da so pravni učinki oprostilnih sodb prve in druge stopnje enaki (prvi odstavek 394. člena ZKP).

Vrhovni državni tožilec z zahtevo torej izpodbija razloge drugostopenjske sodbe, ne pa njene odločitve, izražene v izreku sodbe. Materialna pravnomočnost sodbe se nanaša na njen izrek kot najpomembnejši del sodbe, s katerim se odloča o krivdi. Zato (v predmetni zadevi) razlogi sodbe sami zase (četudi so zmotni oziroma nepravilni), ne morejo biti temelj za uveljavljanje kršitve zakona z zahtevo za varstvo zakonitosti, ne da bi bila hkrati izpodbijana tudi zakonitost samega izreka.

Zaradi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).