Jedro

Iz „situacije obstoječega stanja“ v lokacijski dokumentaciji je razvidno, da imata investitorja dostop do objekta, ki je predmet legalizacije, z južne strani objekta. Tudi tožnika sta potrdila, da dovoz z južne strani obstaja, k legalizaciji pa sta podala tudi brezpogojno soglasje. Zato so neutemeljeni njuni ugovori, ki se nanašajo na dovozno pot k objektu legalizacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 5.1.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Žalec z dne 4.7.2001, s katero je upravni organ prve stopnje investitorjema J. in H.K. izdal lokacijsko dovoljenje za legalizacijo zgrajenega prizidka k stanovanjski hiši in za izvedbo zunanje ureditve, vse na zemljiščih parc. št. 935/1–del in 935/2-del k.o...

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je v obravnavani zadevi sporno vprašanje dovoza k objektu, ki je predmet lokacijskega dovoljenja in za katerega je bilo v postopku ugotovljeno, da poteka po obstoječi cesti na južni strani objekta, medtem ko tožnika navajata, da se investitorja do objekta pripeljeta po severni strani in po cesti, ki je last tožnikov, za kar pa ni bilo izdano njuno soglasje. Iz lokacijske dokumentacije in lokacijskega dovoljenja je razvidno, da je dovoz do objekta predviden z obstoječe dovozne poti, ki poteka na južni strani objekta. Drugačno izvajanje dovoza pa ni stvar tega postopka. Pavšalnim tožbenim ugovorom, da je v postopku ostalo precej stvari nejasnih in da bi morala imeti investitorja urejene tehnične pogoje za dostop do svoje delavnice s severne strani, pa sodišče prve stopnje ni sledilo.

Tožnika vlagata pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navajata, da sta sicer soglašala z legalizacijo prizidka, izrecno pa sta nasprotovala dovozu po južni strani po domnevno že obstoječi cesti. Z njunim nasprotovanjem je bil upravni organ seznanjen že v začetku postopka, vendar ju ni upošteval ter je kljub temu štel, da je soglasje tožnikov podano glede celote. Iz izpodbijanja sodbe izhaja, da naj bi šlo za gradnjo, ki je skladna z veljavnimi predpisi in za katero so pridobljena vsa soglasja, kar pa ne drži. Predviden dovoz z južne strani je fiktiven in neobstoječ. Investitorja ves čas uporabljata dovoz s severne oziroma severozahodne smeri. Navedba investitorjev v vlogi za izdajo lokacijskega dovoljenja je bila namenjena samo legalizaciji, saj upravni organ v nasprotnem primeru (če bi investitorja navedla, da poteka dovoz po obstoječi cesti po severni strani) dovoljenja ne bi izdal. Upravni organ fiktivnih navedb ni preveril na terenu, kar pa je v nasprotju z zakonom, saj morajo biti podatki v lokacijskem dovoljenju v skladu z dejanskim stanjem na terenu. Posledica zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pa je napačna uporaba materialnega zakona, saj lokacijsko dovoljenje ne bi smelo biti izdano. Tožnika predlagata, da pritožbeno sodišče njuni pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo v ponovno odločanje, oziroma sodbo spremeni in odpravi odločbo tožene stranke z dne 5.1.2004. Stranki z interesom, J.K. in H.K., sta v odgovoru na pritožbo poudarila, da poteka dostop do avtomehanične delavnice po južni strani, da so bili pred podajo vloge za izdajo lokacijskega dovoljenja z legalizacijo seznanjeni vsi mejaši, ki niso imeli pripomb, ter da je bil celoten potek postopka izpeljan pravilno in korektno.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 1. odstavka 55. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 43/89, Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97) se lokacijska dokumentacija pripravi (med drugim) na podlagi podatkov o obstoječem stanju zemljišča in objektov, na katere se nanaša nameravani poseg. Iz lokacijske dokumentacije, št. Ž-30/00 izdelovalca ..., je razvidno (situacija obstoječega stanja), da do parcele 935/1 k.o. Z. poteka dovozna pot z južne strani, ki nato poteka preko navedene parcele do parcele 935/2. V skladu z določbo 2. odstavka 54. člena ZUN pa se lokacijsko dovoljenje izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Tožnika sta v vlogi upravnemu sodišču z dne 14.5.2004 sama navedla, da dovozna gozdna pot načeloma obstaja, vendar je občutno daljša in je nihče od sosedov ne uporablja. Kot je torej razvidno iz lokacijske dokumentacije in tudi navedene vloge tožeče stranke imata investitorja do objekta, ki je predmet legalizacije, dostop z južne strani, kot je to tudi navedeno v lokacijskem dovoljenju. Da dovoza do objekta legalizacije ne bi bilo z južne strani objekta oziroma da investitorja tega dovoza ne (oziroma nista) uporabljata, ni verjetno tudi ob upoštevanju soglasja tožnikov z dne 18.9.2000, ki se izrecno nanaša na zgrajeni objekt (avtomehanično delavnico) v obstoječi obliki, pri čemer soglasje ne vsebuje nobenih pogojev oziroma omejitev. V kolikor bi investitorja ves čas uporabljala pot po njuni parceli, kot to navajata tožnika, verjetno takega brezpogojnega soglasja tožnika ne bi dala.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče, na podlagi določbe 76. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US), pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.