Jedro

Za odpis davčnega dolga so pomembni pogoji, ki so bili podani ob odločanju prvostopnega davčnega organa. Ti pa so bili bistveno drugačni kot ob vložitvi pritožbe v upravnem sporu, zato novih pogojev v reviziji ni mogoče upoštevati. Če stranka za oprostitev plačila sodnih taks ne predloži predpisane dokumentacije, je plačila sodnih taks ni mogoče oprostiti.

Izrek

1. Revizija se zavrne. 2. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 473-28/02 z dne 25.11.2002, s katero je ta zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana z dne 3.12.2001; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je zavrnilo tožničin predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Prvostopni upravni organ je s prvostopnim sklepom zavrnil tožničino zahtevo za odpis davčnega dolga iz naslova dohodnine.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi tožene stranke iz izpodbijane odločbe, vendar je za to navedlo svoje razloge. Sklicevalo se je na določbe 89. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01). Strinjalo se je s toženo stranko, da se je v upravno sodni praksi kot poglavitni kriterij za odpis davčnega dolga uveljavil dohodek na družinskega člana, ki pri zavezancu ne sme presegati zneska bruto zajamčene plače na zaposlenega v RS. V tem primeru je dohodek zavezankine družine v kritičnem obdobju res le pokojnina njenega razvezanega moža, vendar je sodišče upoštevalo tudi splošno premoženjsko stanje tožnice in njenih družinskih članov. Ker je tožnica skupaj z razvezanim možem solastnica družinske hiše, katere ugotovljeni vrednosti v tožbi ni ugovarjala, prav tako ni ugovarjala ugotovitvi lastništva avtomobila in dejstvu, da sin G. opravlja registrirano gospodarsko dejavnost, ni izkazala okoliščin za odpis davčnega dolga, to je ogroženosti nje same in njene družine zaradi obveznosti plačila davčnega dolga. Predlog za oprostitev plačila sodnih taks pa je zavrnilo, ker niti na poseben poziv sodišča ni predložila dokazil, ki jih za to predpisuje 13. člen Zakona o sodnih taksah (ZST).

Zoper prvostopno sodbo tožnica vlaga revizijo, zoper sklep pa pritožbo, in sicer iz vseh revizijskih oziroma pritožbenih razlogov. Navaja, da je v tožbi opisala svoje premoženjsko stanje in za svoje trditve predložila številne listinske dokaze. Njene premoženjske, socialne in zdravstvene razmere so takšne, da bi ji bilo treba davčni dolg iz naslova dohodnine v višini 27.166.998,50 SIT odpisati. Dohodkov razvezanega moža pri tem sploh ne bi smeli upoštevati. Da je njena družina ogrožena, izhaja tudi iz mnenja Centra za socialno delo z dne 7.11.2001, ki v izpodbijani odločbi ni bilo upoštevano. Nepremičnega premoženja nima več, saj je bila hiša, kot je razvidno iz priloženega sodnega sklepa, prodana na javni dražbi. Strinja se, da o odpisu davčnega dolga odloča davčni organ po prostem preudarku. Vendar pa mora pri tem upoštevati vse okoliščine primera. Iz enakih razlogov kot prosi za odpis davčnega dolga je prosila tudi za oprostitev plačila sodnih taks. Tudi ta njena zahteva je bila zavrnjena. Predlaga, da jo vrhovno sodišče oprosti plačila sodnih taks za to tožbo. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep odpravi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

K 1. točki izreka: Revizija se zavrne.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, to je tudi ta revizija, po ZUS-1. Po 2. odstavku 107. člena ZUS-1 se do 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbe po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je tožničina pritožba zoper sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) vložena pred 1.1.2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija.

Po 85. členu ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS).

Tožnica v pritožbi ne navaja izrecno kršitev pravila postopka v upravnem sporu, ki naj bi jih storilo prvostopno sodišče, niti ne navaja izrecno, katere materialne predpise naj bi prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo kršilo. Bistvo njenih pritožbenih navedb je glede njenega premoženjskega, socialnega in zdravstvenega stanja, to pa pomeni, da v bistvu uveljavlja razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ta ugovor pa v reviziji ni dopusten (2. odstavek 83. člena ZUS-1).

Po presoji pritožbenega sodišče je prvostopno sodišče dovolj natančno pojasnilo svoje razloge za svojo odločitev, in tako ni storjena bistven kršitev pravil postopka v upravnem sporu, ki izhaja iz očitkov v pritožbi. Ker mora vrhovno sodišče na podlagi določbe 86. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prva, je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede tega revizijskega razloga, vendar meni, da v prvostopni sodbi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, zato kot neutemeljen zavrača tudi ta revizijski ugovor. Prvostopno sodišče je namreč pravilno uporabilo določbe 89. člena ZDavP. Pravilno in zakonito je tudi presodilo, da je treba pri odločanju upoštevati tožničino splošno premoženjsko stanje v času odločanja prvostopnega organa o njeni zahtevi za odpis dolga, to pa je bilo 3.12.2001, ko je bilo tožničino premoženjsko stanje bistveno drugačno kot je bilo ob vložitvi revizije (pritožbe), saj se ob presoji pravilnosti in zakonitosti upravnega akta upošteva dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku pred organom, ki je o upravni zadevi odločil, razen, če bi prvostopno sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje, kar pa v tem primeru ni.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 s sodbo zavrnilo revizijo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

K 2. točki izreka: Pritožba zoper sklep ni utemeljena.

Vrhovno sodišče se tudi glede pritožbe v delu, ki se nanaša na zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks, sklicuje na razloge, ki jih je o tem navedlo prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi in sklepu (2. točka izreka). Ker tožnica kljub pozivu prvostopnega sodišča z dne 24.9.2004, ki ga je po podatkih prvostopnega sodnega spisa prejela dne 27.9.2004, ni predložila zahtevanih dokazil niti do odločitve prvostopnega sodišča v zadevi dne 29.3.2005, je po presoji vrhovnega sodišča prvostopno sodišče ravnalo pravilno in zakonito, ker je ta zahtevek zavrnilo. Na drugačno odločitev ne more vplivati tožničina pritožbena navedba, da bi bila oprostitev plačila sodnih taks mogoča že na podlagi dokumentacije, ki jo je predložila za odpis davčnega dolga. Zahtevana dokumentacija za ti dve oprostitvi se namreč ne prekriva povsem. Tožnica pa je dne 4.10.2004 sama zaprosila prvostopni organ za podaljšanje roka za predložitev zahtevane dokumentacije iz 13. člena ZST, torej tedaj predložitvi te dokumentacije ni ugovarjala.

Tožnica je v pritožbi posebej predlagala, da se jo oprosti plačila sodnih taks "za to tožbo". Če je s tem mišljeno posebno odločanje o oprostitvi sodnih taks za revizijo in pritožbo, bo moralo prvostopno sodišče o tem, po razjasnitvi zahtevka in morebitni predložitvi dokazil o tem, da so bili ob vložitvi "pritožbe po ZUS" (sedaj revizije in pritožbe) izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodnih taks za revizijo in pritožbo, posebej odločiti.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče pritožbo zoper sklep kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka izreka sodbe in sklepa).