Jedro

Izpodbijani sklep o zavrnitvi zahteve tožnika za izločitev uradne osebe je odločitev procesne narave, ki se nanaša na izvedbo postopka davčnega inšpekcijskega nadzora DDV pri tožniku, pri čemer ZDavP-2 ne določa drugače. V upravnem sporu pa se na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 lahko izpodbijajo le tisti upravni akti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep o neizločitvi uradne osebe pa predstavlja zgolj procesno odločitev, ne pa odločitev o glavni stvari, zato ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi prvostopenjski organ) zavrnila tožnikovo zahtevo za izločitev uradne osebe A. A., višjega finančnega inšpektorja II, iz vodenja postopka davčnega nadzora davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV), št. 0610-572/2018 (točka 1 izreka). Sklenila je tudi, da tožnika bremenijo stroški postopka in da davčnemu organu posebni stroški niso nastali (točka 2 izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je v predmetni zahtevi tožnik navedel, da obstajajo subjektivne in objektivne okoliščine za izločitev navedene uradne osebe na podlagi 37. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik zahtevo utemeljuje z navedbo, da je navedena uradna oseba izdala sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti 0610-572/2018 z dne 14. 12. 2018, iz katerega izhaja, da bo tožniku izdana odmerna odločba, čeprav tožnik pred izdajo tega sklepa nikoli ni bil seznanjen z dejstvi in dokazi in v zadevi tudi ni bil izdan zapisnik, na katerega bi lahko vložil pripombe. Dokazni postopek v zadevi še ni zaključen. Uradna oseba je navedeni sklep oprla na listine v slovaškem in angleškem jeziku, čeprav se mora postopek voditi v slovenskem jeziku. S tem je uradna oseba želela preprečiti, da bi tožnik razumel vsebino listin. Nadalje je uradna oseba navedla, da obstajajo utemeljeni razlogi za navidezno prodajo osebnega vozila, kar velja tudi za druge štiri prodaje v isti zadevi. Navedeno dokazuje, da je citirana uradna oseba sprejela odločitev, da tožnik posluje nezakonito, še preden je tožnik predložil dokaze. Tožnik ni bil ustrezno seznanjen s potekom postopka in z zbranimi dokazi. Na opozorilo tožnika z dne 26. 10. 2018 je prejel odgovor, v katerem mu uradna oseba očita, da onemogoča potek postopka, pri čemer pa razlogov za ta očitek ni navedla. Tožnik meni, da je navedena uradna oseba zoper njega sovražno nastrojena.

3. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega sklepa davčni organ navaja določbe 35. člena, 36. člena in 37. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik v zahtevi ni izkazal osebnega motiva uradne osebe, ki bi utemeljeval dvom v nepristranskost, za kar se sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 41/2006 in X Ips 1592/2005. Očitki vsebinske narave in domnevne druge nepravilnosti pri vodenju predmetnega postopka niso razlogi, ki bi utemeljevali izločitev uradne oseba. Davčni organ je zato zavrnil tožnikovo zahtevo za izločitev citirane uradne osebe in razloge podrobneje navedel na strani 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

4. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnilo.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma povzema potek postopka. Meni, da je odločba pritožbenega organa zaradi nepravilne vročitve obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka iz drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pooblaščena Odvetniška družba A., o.p. d.o.o. je tožnika zastopala na prvi stopnji in vložila tudi pritožbo zoper izpodbijani sklep. Pritožbeni organ svoje odločbe ni vročil tožnikovemu pooblaščencu, marveč tožniku neposredno, kar je napačno. V nadaljevanju se sklicuje na 88. člen ZUP in na straneh 2 in 3 tožbe podrobneje pojasni kršitev določb postopka. Zaradi teh kršitev bi bilo potrebno odločbo pritožbenega organa odpraviti. Izpodbijani sklep in odločba pritožbenega organa sta nezakonita tudi iz drugih razlogov. Prvostopenjski organ je zahtevo tožnika zavrnil, ker naj bi ugovarjal zgolj postopkovne nepravilnosti, ki po ZUP ne predstavljajo izločitvenih razlogov. Odločitev prvostopenjskega organa je protispisna in materialnopravno zmotna, kar pojasni. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je izostala presoja vpliva napovedi izdaje (negativne) odmerne odločbe v fazi, ko še ni bil izdan niti zapisnik. Če je uradna oseba vnaprej odločena, na kakšen način bo postopek zaključila, ostaja izločitveni razlog, saj nedvomno ni podan videz nepristranskosti, kar pojasni. Uradna oseba je 16. 4. 2018, ko so v spisu bile zgolj listine, ki jih navaja, v SCAC zahtevku navedla, da obstajajo utemeljeni razlogi za sklep, da je bila prodaja navedenega osebnega vozila navidezna. Utemeljeni razlogi za tak sklep tedaj niso mogli obstajati, saj se v spisu ni nahajal niti eden obremenilni dokaz. To pa niso zgolj domnevne postopkovne nepravilnosti, kot je to zaključil davčni organ. Davčni organ tudi napačno interpretiral tožnikovo komunikacijo z inšpektorjem po elektronski pošti, kar pojasni na strani 5 tožbe. Tožnik je opozoril tudi na posamezne navedbe uradne osebe, do katerih se prvostopenjski organ ni opredelil in je tako izpodbijani sklep neobrazložen ter tudi ne omogoča preizkusa. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, posledično pa je tudi odločitev napačna. Na strani 6 tožbe navaja kršitve pritožbenega organa, ki se v svoji odločbi sploh ni opredelil do tožnikovih pritožbenih navedb, kar pojasni. Pritožbenemu organu očita arbitrarno odločanje in neobrazloženost odločbe. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in odloči, da se uradna oseba A. A., višji finančni inšpektor II, izloči iz vodenja postopka davčnega nadzora DDV, št. 0610-572/2018. Toženi stranki naj tudi naloži, da je tožniku dolžna povrniti stroške upravnega spora v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila

6. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri odločitvi in razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Glede ugovora napačne vročitve drugostopenjske odločbe navaja, da je res prišlo do napake. Dopis, s katerim je bila navedena odločba poslana tožniku ima pravilno odredbo o vročitvi, pri odpremi pa je prišlo do napake in odločba pritožbenega organa ni bila vročena tožnikovemu pooblaščencu. Ker pa je tožnikov pooblaščenec vložil tudi predmetno tožbo, iz navedenega izhaja, da je bil z odločbo pritožbenega organa seznanjen. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Na podlagi sklepa Upravnega sodišča RS I U 1392/2020-9 z dne 29. 3. 2022 je zadevo obravnavala sodnica posameznica.

8. Tožba ni dovoljena.

9. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

10. V predhodnem preizkusu tožbe, ki ga je sodišče dolžno opraviti na podlagi 36. člena ZUS-1, sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Sodišče mora na razloge iz 36. člena ZUS-1 paziti po uradni dolžnosti, ves čas postopka.

11. V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih upravnih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je upravni organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Tako v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko odločitev o materialno-pravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Če pa gre za upravne akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so takšni akti lahko predmet presoje v upravnem sporu le, če tako določa zakon. V tem upravnem sporu je izpodbijani sklep o zavrnitvi zahteve tožnika za izločitev uradne osebe odločitev procesne narave, ki se nanaša na izvedbo postopka davčnega inšpekcijskega nadzora DDV pri tožniku, pri čemer Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ne določa drugače. V upravnem sporu pa se na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 lahko izpodbijajo le tisti upravni akti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep o neizločitvi uradne osebe pa predstavlja nesporno zgolj procesno odločitev, ne pa odločitev o glavni stvari, zato ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu. Tudi Vrhovno sodišče RS je v svojih odločitvah sprejelo stališče, da odločanje o zavrnitvi strankine zahteve za izločitev uradne osebe ni dopusten predmet odločanja v upravnem sporu.1

12. Tožnik se v obravnavanem primeru poleg kršitev v postopku pred organom prve stopnje sklicuje tudi na kršitev, storjene v pritožbenem postopku. V drugostopenjskem postopku storjene kršitve pa so lahko po presoji sodišča predmet preizkusa v okviru odločanja o pravilnosti in zakonitosti izpodbijane davčne odmerne odločbe. Pri tem sodišče dodaja, da procesne pravice ne morejo biti same sebi namen, ampak so jamstvo za zakonitost postopka. Njihovo uresničevanje je usmerjeno v dosego materialno-pravno pravilne odločitve v zadevi. Zato so njihove kršitve, kot rečeno, predmet preizkusa zakonitosti v rednem upravnem sporu.

13. Ker je tožba vložena zoper upravni akt procesne narave, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, je sodišče v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo kot nedovoljeno zavrglo.

14. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže. 1 Glej Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 352/2016 z dne 10. 5. 2017, sklep I Up 342/2016 z dne 15. 3. 2017 in sklep I Up 56/2021 z dne 21. 4. 2021.