Jedro

Tožnik je v inšpiciranem obdobju na povezan oziroma usklajen način posloval z družbo A. Na ta način je vsebinsko prevzel njeno dejavnost in je zagotavljal tudi sredstva za (gotovinsko) izplačilo (neto) plač sicer pri omenjeni družbi formalno zaposlenim delavcem. Razlog za takšno poslovanje je bil v tem, da je bil A. v letu 2008 nelikviden in je imel blokiran transakcijski račun, kar nenazadnje potrjujejo same tožbene navedbe. Prav zato se obveznosti med družbama niso poravnavale z nakazili tožnika na račun A., temveč s kompenzacijami in na drugi strani tožnikovimi dvigi gotovinskih sredstev, ki so bila uporabljena za izplačilo plač delavcem, kar pa je hkrati omogočalo izogibanje plačilu davčnih obveznosti.

Z izogibanjem ali z zlorabo drugih predpisov se ni mogoče izogniti predpisom o obdavčenju. Če se namreč ugotovi takšno zlorabo ali izogibanje, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih dogodkov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ v zadevi ponovnega, po sodbi tega sodišča št. I U 141/2012 z dne 12. 3. 2013 opravljenega davčnega inšpekcijskega nadzora glede obračunavanja in plačevanja davka od dohodkov pravnih oseb v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2008 (odhodkov iz naslova storitev pri ustvarjanju proizvodov in opravljanju storitev ter odhodkov iz naslova plač) ter davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2008, tožniku v točkah I.1. do I.9. izreka odmeril prispevke iz plač za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za zdravstveno zavarovanje, za starševsko varstvo in za zaposlovanje ter prispevke na plače za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za zdravstveno zavarovanje, za primer poškodbe pri delu, za starševsko varstvo ter za zaposlovanje; pod točko I.10. izreka akontacijo dohodnine od dohodka iz zaposlitve in pod točko I.11. davek na izplačane plače, vse z obrestmi, kot je razvidno iz odločbe. Nato je ugotovil, da je, na podlagi v predhodnem postopku 10. 9. 2010 izdane in potem s sodbo deloma odpravljene odločbe, tožnik že poravnal v točkah I.1. do I.11. odmerjene prispevke in davke v skupni višini 23.159,29 EUR ter obresti v znesku 2.273,30 EUR, v roku 30 dni od vročitve odločbe pa mora plačati še razliko obresti v višini 502,06 EUR (točka I.12. izreka). Iz točke I.13. izhaja, da je tožnik v predhodnem postopku plačal obresti dovoljenega obročnega plačila v višini 77,53 EUR in zamudne obresti v višini 430,00 EUR, ki se mu vrnejo. Pod točko II. izreka se glede davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2008 tožniku ugotovi izguba v višini 10.941,57 EUR ter nadalje, da je tožnik za leto 2008 plačal zadevni davek v znesku 529,06 EUR, za katerega se mu prizna pravica do vračila, ki pa že na podlagi odločbe z dne 10. 9. 2010 ni bilo izvršeno z nakazilom na transakcijski račun, temveč je bil v navedeni višini 18. 10. 2010 opravljen pobot z davkom na izplačane plače, skladno s šestim odstavkom 97. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Iz III. točke izreka izhaja, da tožnik povrnitve stroškov ni zahteval, davčnemu organu nastali stroški pa bremenijo ta organ, iz IV. točke izreka pa, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ podrobno opiše potek celotnega postopka, citira stališča iz sodbe z dne 12. 3. 2013 ter obširno navede dejanske ugotovitve in pravno podlago, na katerih temelji sprejeta odločitev.

Pritožbo tožnika zoper navedeno odločbo je Ministrstvo za finance z odločbo, št. DT 499-16-291/2013-4 z dne 20. 6. 2014, zavrnilo ter ugotovilo, da stroški postopka niso bili priglašeni. Ministrstvo v obrazložitvi povzame ugotovitve izpodbijane odločbe in navedbe pritožbe, za katero ugotavlja, da ni utemeljena. Pri tem se vsebinsko opre na razloge organa prve stopnje, ki jih deloma dopolnjuje s tem, ko odgovarja na pritožbene ugovore.

Tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija prvostopenjsko odločbo v celoti iz razloga, ker dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži, da mu povrne stroške upravnega spora.

Prvostopenjski organ je v ponovnem postopku zaslišal delavce, zaposlene pri družbi A. (v nadaljevanju A.), in od tožnika zahteval podatke o osnovnih sredstvih tega podjetja, nato pa odločil enako kot v prvotnem postopku. Zavzel je stališče (in pri tem mu je sledil tudi organ druge stopnje), da je bila dejavnost A., vključno z zaposlenimi, prenesena na tožnika in da so bili delavci A. od 1. 4. 2008 dalje dejansko v delovnem razmerju pri tožniku, čeprav tudi v ponovnem postopku ni navedel nobenega dejstva niti pridobil nobenih dokazov za tak zaključek, nato pa je od tožnika zahteval, naj z verodostojnimi knjigovodskimi listinami dokaže, da ni tako. Očitno se je oprl na ugotovitev, da sta tožnik in A. povezani osebi, ta pojem pa si razlaga, kot da ne bi šlo za dve pravni osebi, ampak, ker obe vodi ista oseba, za en gospodarski subjekt, ter mora zato, če prispevkov in davkov od plač ni plačal A., le-te plačati tožnik.

A. je obstajal že pred letom 2008 in v tem letu nad njim ni bil začet stečaj, zaposloval je delavce, za opravljeno delo na montaži cevne zračne pošte pa izdal račune tožniku; da je bilo delo opravljeno, je razvidno iz dokumentacije. Glede na izjave delavcev se zanje s 1. 4. 2008 v primerjavi s preteklim obdobjem ni nič spremenilo. Pri družbi A. je bil zaposlen tudi B.B., ki je bil poslovodja (tam in tudi pri tožniku, zaradi česar pa ne gre za povezani osebi), zato je razumljivo, da je on vodil delo, medtem ko prvostopenjski organ, nasprotno, izjave delavcev, da jim je bil nadrejen B.B., ki je vodil vse posle, šteje kot dokaz, da so delavci delali oziroma bili dejansko zaposleni pri tožniku. Takšen zaključek utemelji tudi z ugotovitvami glede (pomanjkljivosti) pogodb o zaposlitvi, čeprav so bile te sklenjene pred letom 2008 in ta dejstva nimajo vpliva na presojo, pri kateri družbi so bili delavci zaposleni po 1. 4. 2008. Prvostopenjski organ ni navedel dejstev, ki bi kazala, da so delavci delali z osnovnimi sredstvi oziroma orodjem tožnika. Iz dokumentacije izhaja, da je A. v letu 2008 obdržal osnovna sredstva in je razpolagal z orodji, potrebnimi za opravljanje dejavnosti, kar je davčni organ štel za nepomembno, češ da je bilo orodje že odpisano. To pa za presojo, s čigavim orodjem so delavci opravljali delo, ni pomembno, saj je amortizacijska doba za orodja kratka in se odpisana osnovna sredstva lahko še dolgo uporabljajo.

V pretežnem delu izpodbijane odločbe se ponavljajo ugotovitve iz prvotnega postopka. Predvsem prvostopenjski organ poudarja, da je tožnik zagotavljal sredstva za izplačilo plač delavcem. Sredstva za izplačilo plač je sicer zagotavljal tudi B.B. kot fizična oseba. Šlo pa je za vprašanje likvidnosti, ker je imel A. blokiran transakcijski račun. Tožnik je bil omenjeni družbi dolžan poravnati račune za opravljene storitve. Če bi to storil s plačilom na račun, bi bila ta denarna sredstva zasežena. S tem, ko so bila uporabljena za izplačilo plač, pa tožnik še ni postal zavezanec za plačilo prispevkov in davkov, saj ni izplačal plač, ampak le izpolnil svojo obveznost plačila za opravljene storitve.

V zadevi ni dokazano, da so bili delavci družbe A. dejansko zaposleni pri tožniku. V posledici izpodbijane odločitve sta bila z enakimi prispevki za isto obdobje od istih izplačanih plač obremenjena A. in nato še tožnik. Iste obveznosti pa - ne glede na to, ali je poravnana ali ne - ni mogoče naložiti dvema subjektoma. Poleg tega v primeru obveznosti iz delovnega razmerja ne gre le za odnos med državo in tožnikom, ampak tudi za (poseg v) druga pomembna razmerja, ki jih davčni organ ni upošteval. Delovno razmerje je povezano z obveznim pokojninskim in invalidskim zavarovanjem. V konkretnem primeru ne A., ki je izbrisan iz registra zaradi stečaja, ne tožnik Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ne moreta sporočiti podatkov o izplačanih plačah delavcem na predpisanih obrazcih M4. Štelo se bo torej, da prispevki niso bili plačani (čeprav so že plačani), in se zadevno obdobje delavcem pri izračunu pokojninske osnove ne bo upoštevalo.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove navedbe, vztraja pri sprejeti odločitvi in njenih razlogih, razvidnih iz obrazložitev upravnih odločb, ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Kot sledi iz razlogov izpodbijane odločbe in upravnih spisov zadeve, v obravnavanem primeru prvostopenjski organ tožniku davčno (glede davka od dohodkov pravnih oseb) ni priznal odhodkov po računih, označenih s št. 6-10, ki jih je tožniku v letu 2008 izstavil A. za storitve pomoči pri montaži vgradnje cevne zračne pošte. Upoštevaje v tej zvezi ugotovljene, podrobno opisane pomanjkljivosti oziroma razhajanja je namreč ocenil, da navedeni računi niso verodostojne knjigovodske listine (str. 9 in sledeče izpodbijane odločbe). Nadalje je glede na dejanske ugotovitve nadzora, v katerem je poleg tožnikovega poslovanja navzkrižno preveril še poslovanje z njim povezanega A. v inšpiciranem obdobju, to je letu 2008, ugotovil, da je sicer formalno pri družbi A. zaposlenim B.B., C.C., Č.Č. in D.D. plače za leto 2008 dejansko izplačal tožnik na podlagi posrednega črpanja sredstev z gotovinskimi dvigi in nakazili kreditov, kot je opisano v obrazložitvi odločbe. Navedeni delavci so delo dejansko v celoti opravljali pri tožniku, kot (bi bili) pri njem zaposleni. A. (druge) dejavnosti ni (več) opravljal, v letu 2008 je dejansko prešla na tožnika. Je pa kot formalni delodajalec ob izplačilih plač predložil REK-1 obračune ter s tem in z izdajo omenjenih fiktivnih računov za storitve prikril, da so bili delavci dejansko zaposleni pri tožniku, ki jim je tudi dejansko gotovinsko izplačal neto plače, medtem ko so prispevki in davki ostali neplačani. Pri tem je šlo za zavestno izogibanje plačilu davčnih obveznosti. B.B. je namreč imel neomejen vpliv na poslovanje obeh družb. Davčni organ se sklicuje na določbe tretjega in četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 ter sklene, da je bil tožnik glede na to, da so bili delavci dejansko zaposleni pri njem in da jim je iz svojih sredstev in v svoje breme izplačeval plačo, kot izplačevalec plače (četrti odstavek 58. člena ZDavP-2) dolžan obračunati in plačati tudi vse prispevke in davke iz oziroma na plačo. Ker tega ni storil, mu obveznosti iz tega naslova odmeri davčni organ, v višini, ki ustreza izvršenim neto izplačilom plač, kar v odločbi tudi tabelarično prikaže. Temu ustrezno nato odloči še glede tožnikove obveznosti iz naslova davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2008. Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovnem postopku po tem, ko je prvotno izdano odločbo z dne 10. 9. 2010 to sodišče s sodbo, št. I U 141/2012 z dne 12. 3. 2013, v točkah II. in III. izreka, to je glede obveznosti, ki so sedaj predmet izpodbijane odločbe, odpravilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovni postopek. Presodilo je namreč, da je dejansko stanje glede zaposlitve delavcev pri tožniku ostalo nepopolno ugotovljeno, tako da ni bilo brez dvoma razvidno, da so delavci dejansko delali za tožnika kot njegovi zaposlenci, da jim je izplačeval plače ter da je šlo za prikrite posle med povezanima osebama.

Sodišče ugotavlja, da so bila v ponovnem postopku upoštevana navodila, ki jih je dalo v sodbi z dne 12. 3. 2013. Prvostopenjski organ je dopolnil postopek. V prvotnem postopku pridobljene listine oziroma podatke je ponovno obravnaval in jih presodil še v luči ugotavljanja narave, vrste, vsebine in načina opravljanja dela pri tožniku in oseb, ki so dela opravljala (katera dela in naloge so se opravljala, kdo je vodil dela, dajal navodila, pod čigavim nadzorom so delali delavci, kdaj je bilo delo opravljeno glede na delovni čas, kontinuiranost opravljanja dela, s katerimi sredstvi so bila dela opravljena, ali so delavci pri tožniku opravljali enako delo, za katero so imeli sklenjene pogodbe z A-jem). V tem pogledu pa je prvostopenjski organ pridobil še dodatne listine in podatke; za odločitev so zlasti pomembni tisti, ki jih je pridobil od delavcev D.D., C.C. in Č.Č. (glej str. 62 do 68 izpodbijane odločbe). V ponovnem postopku so bile torej s predhodno sodbo ugotovljene pomanjkljivosti ustrezno odpravljene. Tožnik je bil seznanjen z ugotovitvami postopka in je imel možnost, da se o njih izjavi, kar je tudi storil. Davčni organ se je o tem primerno izrekel; tej zahtevi je namreč zadoščeno tudi takrat, kadar se organ o posameznih ugovorih izreče implicitno, ob obravnavanju drugih relevantnih navedb. Na temelju celovite in dovolj obrazložene dokazne presoje je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in na tej podlagi izdana odločba, ki je pravilna in utemeljena na zakonu. Sodišče torej lahko sledi razlogom, s katerimi sta izpodbijano odločbo utemeljila davčna organa, ter se, kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, na te razloge sklicuje na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zato jih ne ponavlja, ampak glede na tožbene ugovore le še dodaja: V zadevi ni spora o tem, da od obravnavanih zneskov plač, izplačanih B.B., Č.Č., C.C. in D.D. za leto 2008, prispevki za socialno varnost in davki, ki se odmerjajo pod I. točko izreka izpodbijane odločbe, pred uvedbo davčnega inšpekcijskega nadzora niso bili plačani. Prav tako ni spora o višini oziroma zneskih teh obveznosti, ki so razvidni iz odločbe. Sporna pa je zavezanost za plačilo. Medtem ko davčna organa za plačnika davka štejeta tožnika, ki je zagotavljal izplačilo neto plač delavcem, tožnik trdi, da ima položaj plačnika davka A. kot družba, pri kateri so bili delavci v inšpiciranem obdobju formalno zaposleni in ki je zato izkazovala obveznosti do delavcev iz tega naslova. Ker gre pri plačniku davka iz 58. člena ZDavP-2 za osebo, ki v svoje breme izplača dohodek, je v konkretnem primeru bistveno, v čigavo breme je bil dohodek dejansko in ne formalno izplačan - v breme A. ali v breme tožnika. Predmet obdavčitve in okoliščine ter dejstva, ki so bistveni za obdavčenje, se namreč po določbah 5. člena ZDavP-2 vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini.

Pri odgovoru na to vprašanje tudi po presoji sodišča ni mogoče iti mimo dejstva, da je šlo pri tožniku in družbi A. za družbi, ki sta bili povezani in ki sta delovali na usklajen način. Na kakšen način sta bili družbi povezani, je obrazloženo v izpodbijani odločbi. Že iz razlogov sodbe z dne 12. 3. 2013, ki so tudi povzeti v obrazložitvi odločbe in jih zato sodišče prav tako ne ponavlja, pa dovolj jasno izhaja, da za odločitev v konkretnem primeru ni bistvena (kapitalska) povezanost družb v smislu določb Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2), ampak poslovna povezanost, ki se je manifestirala v tem, da je A. brez dvoma poznal vse poslovne plane obeh družb ter je lahko aktivno vplival na poslovne odločitve oziroma jih je dejansko sprejemal v obeh družbah.

Tožnik je tako v inšpiciranem obdobju na povezan oziroma usklajen način posloval z družbo A., kar izhaja iz v postopku ugotovljenih dejanskih okoliščin, ki so - drugače kot pavšalno ugovarja tožnik - v izpodbijani odločbi konkretno in podrobno navedene. Na ta način je tožnik vsebinsko prevzel dejavnost A. in je zagotavljal tudi sredstva za (gotovinsko) izplačilo (neto) plač sicer pri omenjeni družbi formalno zaposlenim delavcem. Razlog za takšno poslovanje je bil v tem, da je bil A. v letu 2008 nelikviden in je imel blokiran transakcijski račun, kar nenazadnje potrjujejo same tožbene navedbe. Prav zato se obveznosti med družbama niso poravnavale z nakazili tožnika na račun A., temveč s kompenzacijami in na drugi strani tožnikovimi dvigi gotovinskih sredstev, ki so bila uporabljena za izplačilo plač delavcem, kar pa je hkrati omogočalo izogibanje plačilu davčnih obveznosti. Na ta način so se namreč plače delavcem izplačevale v neto zneskih, iz sredstev in v breme tožnika (njegova trditev, da je sredstva za plače zagotavljal tudi B.B. kot fizična oseba, tudi v tožbi ostaja pavšalna in neizkazana), obračunal pa jih je A., ki je izkazoval tudi vse obveznosti iz obračunov. Bistvena posledica takšnega ravnanja pa je, da so bile obveznosti za prispevke in davke izkazane pri nelikvidni družbi, ki je imela blokiran račun, tožnik pa se je, ker je obveznosti do delavcev poravnal le v višini izplačanih neto plač, razbremenil vseh bruto stroškov dela in s tem povezanih obveznih dajatev. Prispevki za socialno varnost in davki iz naslova plač tako niso bili odtegnjeni oziroma plačani ne pri A. ne pri tožniku, čeprav so bile delavcem plače (v neto zneskih) obračunane in izplačane. Takšen način poslovanja je posledica poslovne povezanosti med družbama, ki je bila vzpostavljena zavestno in z namenom, da se kljub blokadi računa A. zagotovi nadaljnje poslovanje ter hkrati izogne plačilu davka.

Glede na navedeno se davčna organa utemeljeno sklicujeta na določbe 74. člena ZDavP-2, po katerih se z izogibanjem ali z zlorabo drugih predpisov ni mogoče izogniti predpisom o obdavčenju. Če se namreč ugotovi takšno zlorabo ali izogibanje, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih dogodkov. Da bi obstojali še kakšni drugi ekonomski razlogi za posle med A. in tožnikom, pa slednji niti ne navaja. Zato je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek, da so delavci A. delo dejansko opravljali pri tožniku, ki jim je tudi izplačeval (neto) plače (in povračila stroškov). Davčni organ je upravičen in dolžan poslovne dogodke presojati po njihovi vsebini in skladno z davčno zakonodajo, pri čemer ni vezan na formalno pravno opredelitev poslovnih dogodkov. Neplačilo davka se kot nedovoljena posledica pogodb, sklenjenih z namenom izogniti se plačilu davka, po ustaljeni sodni praksi odpravi na upravnopravnem področju, ne da bi se s tem posegalo v veljavnost sklenjenih poslov. To je bilo v konkretnem primeru tudi storjeno, in sicer tako, da je bil tožnik obravnavan kot družba, ki je v svoje breme izplačala dohodek, in s tem kot plačnik davčnih obveznosti iz 58. člena ZDavP-2. Takšna stališča potrjuje tudi sodna praksa, ki se je oblikovala v primerljivih zadevah (sodba Vrhovnega sodišča, št. X Ips 351/2013 z dne 11. 12. 2014, ter sodbe tega sodišča, št. I U 1695/2012 z dne 10. 9. 2013, št. I U 1522/2014 z dne 9. 6. 2015 in št. I U 1077/2014 z dne 8. 9. 2015).

Tožnik torej glede na dejanska poslovna razmerja, opisana v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ne more uspešno uveljavljati, da so bili delavci zaposleni v družbi A. in da je sam le izpolnjeval obveznosti do te družbe. Do drugačne odločitve ne more privesti niti njegov ugovor, da se davčni organ sklicuje na pomanjkljivosti pogodb o zaposlitvi, ki pa so bile sklenjene pred letom 2008 in zato za presojo niso relevantne. Ugotovljene pomanjkljivosti pogodb o zaposlitvi same po sebi za odločitev niso ključne. Pogodbe so pomembne zaradi ugotavljanja vsebine dela, ki so ga opravljali delavci pri A. in nato pri tožniku. Pri tem pa končni zaključki obeh davčnih organov temeljijo na celoti vseh ugotovljenih okoliščin poslov med tožnikom in omenjeno družbo. V primeru, kot je obravnavani, je pomembna prav presoja celote vseh ugotovljenih dejstev, ki je z oporekanjem posameznim ugotovitvam posebej ni mogoče omajati. Glede tožnikovih ugovorov, ki se nanašajo na osnovna sredstva, konkretno orodje A.-ja, s katerim se je (tudi) opravljalo delo, se sodišče sicer strinja, da za presojo ni ključno, da so bila ta osnovna sredstva že odpisana. V tem pogledu je po presoji sodišča pomembno, da so bila omenjena osnovna sredstva manjše vrednosti, medtem ko je financiranje za opravljanje dela potrebnega vozila in material za delo v celoti zagotavljal tožnik, kar dovolj jasno navede že drugostopenjski organ (str. 38 njegove odločbe).

Tudi ugovor, da sta bila z enakimi prispevki oziroma davki za isto obdobje od istih izplačanih plač obremenjena tožnik in A., na odločitev v konkretnem primeru ne more vplivati. Zaključek, da odmerjene dajatve bremenijo tožnika, je utemeljen v ugotovitvah opravljenega davčnega inšpekcijskega nadzora. Sicer pa je sodišče že v sodbi z dne 12. 3. 2015 kot bistveno v tem pogledu izpostavilo, da prispevki in davki od plač pri A. brez dvoma niso bili plačani niti v stečajnem postopku in torej niso bili plačani dvakrat, in te ugotovitve tožnik ne prereka. Takšno stališče je v razlogih sodbe, št. X Ips 351/2013 z dne 11. 12. 2014, potrdilo tudi Vrhovno sodišče. Z ugovori, ki se nanašajo na bodočo odmero pokojnine delavcem, izpodbijane davčne odločbe ni mogoče uspešno izpodbijati. Sicer pa sodišče ne vidi nepremostljive ovire za to, da po tovrstni odločbi plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi obvestila davčnega organa ne bi mogli biti upoštevati kot plačani.

V ostalem tožnik ugovorov nima. Sodišče samo nepravilnosti pri preizkusu izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti tudi ni ugotovilo. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 52. člena ZUS-1. Dokazi za ugotovitev dejstev, ki so glede na zavzeta pravna stališča pomembna za odločitev, so bili namreč izvedeni in pravilno presojeni že v upravnem postopku. Tožnik, ki samih dejanskih ugotovitev davčnega postopka konkretizirano niti ne prereka, ampak ugovarja njihovi pravni kvalifikaciji in na tej podlagi narejenim zaključkom, pa tudi ni predlagal glavne obravnave oziroma dokazov, ki naj bi jih izvedlo sodišče. Odločitev o stroških postopka (II. točka izreka) temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.