Jedro

Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o nepravilno sestavljeni komisiji in vplivu sestave komisije na zakonitost ocene o poskusnem delu. Tožnica zato v pritožbi pravilno opozarja, da v kolikor sodba o tem nima razlogov, tožnica ne more vložiti usmerjene pritožbe in kasneje tudi ne revizije. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela z dne 29. 2. 2012 nezakonita in da tožnici pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje dne 29. 2. 2012 ter je tožnica še vedno zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas od 31. 10. 2011 dalje ter jo je tožena stranka dolžna s 1. 3. 2012 pozvati nazaj na delovno mesto zdravnik specialist III ter ji od tega datuma dalje, do vrnitve na delo obračunati bruto plačo v znesku 2.390,04 EUR mesečno, povečano za dodatek za minulo delo ter od bruto zneska odvesti ustrezne davke in prispevke, neto plačo pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v 8 dneh, pod izvršbo in tožnici povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici namesto vrnitve nazaj na delo plačati odškodnino po določbi 118. člena ZDR-1, v znesku 23.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2014 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna priči A.A. plačati stroške postopka v višini 18,50 EUR (IV. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo, razen odločitve o stroških tožene stranke v III. točki ter IV. točke izreka sodbe, se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ponovno odločalo glede zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela ter o zahtevku za reintegracijo tožnice ter da je Višje delovno in socialno sodišče v razveljavitvenem sklepu sicer zavrnilo pritožbene navedbe glede procesnih kršitev tožene stranke v zvezi z imenovanjem komisije za oceno poskusnega dela, vendar jih tožnica zaradi varstva pravic v reviziji še vedno uveljavlja. Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov glede odločilnih dejstev, kot je sestava komisije, ki je odločala o oceni poskusnega dela. Sodba sodišča prve stopnje nima nobenih razlogov o nepravilno sestavljeni komisiji, čeprav je sodišče prve stopnje v prvem sojenju zavzelo stališče o pravilni sestavi komisije za oceno poskusnega dela in je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo potrdilo. Nova izpodbijana sodba v zvezi s tem nima nobenih razlogov ter se niti ne sklicuje na razloge predhodno razveljavljene sodbe, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je v postopku na prvi stopnji uveljavljala kršitev, da je ocena poskusnega dela nezakonita, ker jo je sprejela komisija v drugačni sestavi kot je bila imenovana. Po pooblastilu direktorice tožene stranke je v komisiji sodelovala A.A., dr. dent. med. namesto C.C., dr. dent. med.. Obe sodišči v obrazložitvi sodbe v razveljavljenem delu postopka zaključujeta, da bi bilo veliko primerneje, če bi pri ocenjevanju dela tožnice dne 17. 2. 2012 sodeloval kot član komisije C.C., dr. dent. med., vendar je po njunem mnenju šlo za nepravilnost, ki pa ni takšna, da bi bila zato ocena tožene stranke nepravilna in da bi bila že iz tega razloga izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela nezakonita. Tožnica se ne strinja z oceno sodišč prve stopnje in druge stopnje, da gre za nepravilnost, ki na odločanje o izredni odpovedi ni imela vpliva. Komisija za spremljanje poskusnega dela odloča kot kolektivni organ v sestavi, kot je bila imenovana. Če pri odločitvi komisije ne sodeluje eden izmed članov te komisije, to pomeni, da je oceno poskusnega dela podala komisija v drugačni sestavi, kot je bila imenovana oziroma je ni podal ustrezni kolegijski organ. Način odločanja komisije nikjer ni določen, kar pomeni, da ni znano, ali je komisija sprejela odločitev soglasno ali s preglasovanjem. Če torej način sprejemanja odločitve niti v zakonu niti v kolektivni pogodbi ni določen, potem je upravičeno pričakovati, da bodo vsi člani komisije podpisani pod oceno poskusnega dela. Ocena manjkajočega člana C.C., dr. med., je bistvena, saj po mnenju pritožbe lahko objektivno oceno poda le tisti, ki spremlja delo delavca, katerega delo se ocenjuje. Tožnica je v spis vložila tudi odločbo zdravniške zbornice Slovenije z dne 19. 3. 2012, iz katere izhaja, da so njeni pritožbi ugodili in sklep o imenovanju komisije za spremljanje poskusnega dela tožnice, s katerim sta bila imenovana člana komisije, in sicer prim. mag. D.D., dr. dent. med. in mag. E.E., dr. dent. med., izrekli za ničnega. Upoštevajoč navedeno je odločitev sodišča pravno zmotna že iz formalnega razloga, ker komisija za oceno poskusnega dela svoje odločitve ni sprejela v sestavi, ki je bila prvotno določena s sklepom. Sodišče je v ponovljenem postopku pritegnilo Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja v F., v okviru katere je mnenje izdelala prav dr. G.G., dr. dent. med., ki sicer ni sodna izvedenka, saj iz seznama sodnih izvedenec ni razvidno, da bi Republika Slovenija sploh imela izvedenca za področje ortodontije oziroma čeljustne ortopedije. Izvedenka je pri vsakem od pacientov, ki so bili predmet kontrole komisije za oceno poskusnega dela, našla neko pomanjkljivost in če je ni našla, si jo je pa izmislila. Najbolj očitno je pri pacientu H.H., kjer je napisano, da je tožnica na lok dala jekleno žico in potisno vzmet, kar pa ni res, saj iz kartoteke tega pacienta izhaja, da je tožnica pacientu namestila osmično ligaturo, ne pa tudi vzmeti. Podobno velja za pacienta I.I., kar se v mnenju očita tožnici, da ni cementirala obročka na enem zobu, medtem ko je cementirala obročke na drugih zobeh. Vse to se je izvajalo v januarju 2012, pri čemer je tožnica navedla, da bi tudi tak manjkajoči obroček cementirala, vendar ga v ordinaciji ob priliki cementiranja preostalih obročkov ni bilo, navedeno pa bi se lahko izvedlo tudi ob kasnejšem obisku v ambulanti. Pri pacientu J.J. je očitek, da pri pacientu ni zagotovila ustreznega sodelovanja z vidika nošenja aparata in da pacienta ni naročila pogosteje. Tožnica razen z besedami ne more pacienta prisiliti, da nosi snemni aparat. Pacient je bil v času poskusnega dela tožnice dvakrat obravnavan v njeni ordinaciji, tretjič je bilo v času pregleda komisije. Edino pri pacientki K.K. in do neke mere pri pacientki L.L. naj bi šlo za izbiro nepravilnega načina zdravljenja, ki pa je bil že uveden s strani druge zdravnice - tožničine predhodnice. Tožnica meni, da je izdelovalka izvedenskega mnenja, ki je sodelovala v komisiji za nostrifikacijski izpit, katerega tožnica ni naredila, obremenjena z mnenjem, ki ga je imela kot članica komisije. Zato je tožnica zahtevala postavitev izvedenca izven področja Slovenije, vendar sodišče temu predlogu ni ugodilo in je sprejelo dokazno oceno na podlagi mnenja prof. dr. G.G.. Z zavrnitvijo dokaznega predloga je bila tožnici onemogočena kontradiktornost postopka po 7. členu ZPP, kar pa je vplivalo na pravilno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na zakonitost sodbe, kar predstavlja bistveno kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Tožnica v pritožbi zatrjuje, da je svoje delo opravljala v skladu s prakso, ki je veljala pri toženi stranki, pri čemer trdi, kar je tudi dokazano, da je opravila več rentgenov, več analiz obraza in študijskih modelov kot njeni sodelavci. Tožnica eventuelno predlaga, da izvedenka na primeru spornih šest pacientov ponovno pregleda dokumentacijo in ugotovi, ali se količina opisanih podatkov v evidenco zdravstvenega kartona, ki jih je izvedla tožnica, bistveno razlikuje od ostalih vpisov drugih zdravnikov - ortodontov. Tožnica se je pri toženi stranki uvajala v delo ortodonta, saj je poprej opravljala delo zobozdravnika in v večini primerov nadaljevala zdravljenje svojih predhodnikov, ki so iste paciente zdravili že več let. Iluzorno je pričakovati, da bo tožnica v štirih mesecih poskusnega dela spremenila in na glavo obrnila delovno prakso tožene stranke. Tožnica je imela pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za določen čas do 30. 6. 2013, zato bi v primeru reintegracije delovno razmerje trajalo omejen čas. Vsak, ki uveljavlja nezakonitost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, lahko to stori v roku 30 dni po izteku pogodbe o zaposlitvi in tožnici se je pogodba iztekla 30. 6. 2013, kar pomeni, da je njena razširitev tožbe dopustna in pravočasna in bi jo bilo sodišče dolžno obravnavati. V skladu s 185. in 186. členom ZPP je sprememba tožbe dopustna do konca glavne obravnave in v kolikor sodišče o zahtevku odloča, to pomeni, da je spremembo tožbe dopustilo. Tožnica priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je utemeljena pritožbena trditev tožnice, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka.

V sporni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo dvakrat in v ponovljenem postopku zaslišalo priči M.M., N.N. in postavilo izvedenko s področja zobne in čeljustne ortopedije dr. G.G., dr. dent. med.. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo izpovedi prič N.N., M.M. ter izvedensko mnenje dr. G.G., dr. dent. med. in njeno neposredno zaslišanje. Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo dokazni predlog tožnice za dopolnitev izvedenskega mnenja in postavitev novega izvedenca. Tožnica je predvsem predlagala zaslišanje strokovnjaka iz tujine, ker je menila, da bi bilo takšno izvedensko mnenje bolj nepristransko.

Višje delovno in socialno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 1241/2012 z dne 28. 2. 2013 odločilo, da se sodba sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka (glede tožbenega zahtevka za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, ki jo je dne 29. 2. 2012 izdala tožena stranka tožnici nezakonita in se razveljavi, ter da tožnici ni prenehalo delovno razmerje dne 29. 2. 2012 in jo je tožena stranka dolžna z dne 1. 3. 2012 pozvati nazaj na delovno mesto zdravnik specialist III in ji od tega datuma dalje do vrnitve nazaj na delo obračunati bruto plačo v znesku 2.390,04 EUR mesečno, povečano za dodatek za minulo delo ter od ustreznega bruto zneska odvesti davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožnici, vse v 8 dneh, pod izvršbo in da vsaka stranka krije svoje stroške postopka) razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica je ves čas postopka trdila, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela med drugim nezakonita zaradi nepravilno sestavljene komisije, ki je ocenjevala njeno poskusno delo. Tožnica je tako tekom postopka kot tudi v pritožbi trdila, da direktorica tožene stranke ni imela pooblastila, da je člana komisije C.C., dr. dent. med. nadomestila z novo članico in sicer B.B., dr. dent. med.. Po mnenju tožnice je bila ocena nezakonita izključno zato, ker je poskusno delo ocenjevala komisija v drugačni sestavi, kot je bila imenovana.

V zvezi s pravilno sestavo komisije, ki je ocenjevala delo tožnice, je sodišče prve stopnje v sodbi opr. št. Pd 146/2011 z dne 6. 9. 2012 zaključilo, da je šlo sicer pri sestavi komisije za nepravilnost, vendar ta nepravilnost ni bila takšne narave, da bi vplivala na zakonitost ocene poskusnega dela. Z zaključki sodišča prve stopnje se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče, ki je v 11., 12. in 13. točki sodbe Pdp 1241/2012 z dne 28. 2. 2013 navedeno tudi obrazložilo. Vendar tožnica v pritožbi pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje v novi sodbi opr. št. Pd 50/2013 z dne 4. 6. 2014 ni navedlo razlogov, zakaj meni, da spremenjena komisija na zakonitost ocene ni vplivala. V obrazložitvi izpodbijane sodbe, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, se sodišče prve stopnje ni opredelilo do konkretnih očitkov tožnice, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela nezakonita, ker komisija, ki je poskusno delo ocenjevala, ni bila pravilno sestavljena. Tožnica v izpodbijani sodbi ni dobila konkretnega odgovora na svoje trditve. Glede na obsežno obrazložitev sodišča prve stopnje v sodbi opr. št. Pd 146/2011 z dne 6. 9. 2012 o sestavi komisije in njenem vplivu na zakonitost ocene poskusnega dela, je sodišče prve stopnje navedeno vsekakor štelo kot odločilno dejstvo.

ZPP določa, da ima stranka pravico, da se v postopku izjavi, njeni pravici pa ustreza obveznosti sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter se do njih, če so za odločitev relevantne in če niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje sodbe tudi opredeli. Ker se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do trditev tožnice, da je bila ocena poskusnega dela nezakonita že zaradi nepravilno sestavljene komisije, je s tem storilo kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba utemeljeno opozarja, da izpodbijana sodba sodišča prve stopnje nima nobenih razlogov o nepravilno sestavljeni komisiji in vplivu sestave komisije na zakonitost ocene o poskusnem delu, čeprav je sodišče v sodbi opr. št. Pd 146/2011 zavzelo stališče, da spremenjena sestava komisije na oceno poskusnega dela ni vplivala, s tem pa je soglašalo tudi pritožbeno sodišče. Ker pa je bila navedena (prva) sodba sodišča prve stopnje razveljavljena, bi se moralo sodišče prve stopnje v zvezi s temi trditvami tožnice ponovno opredeliti v novi sodbi. Pravilna je tudi ugotovitev tožnice v pritožbi, da bi sodba v ponovljenem postopku, čeprav tožnica z argumenti glede nepravilne sestave komisije za oceno poskusnega dela ni uspela niti s prvo pritožbo, vseeno morala vsebovati obrazložitev o zavrnitvi zahtevka iz tega razloga. Tožnica v pritožbi pravilno opozarja, da v kolikor sodba o tem nima razlogov, tožnica ne more vložiti usmerjene pritožbe in kasneje tudi ne revizije.

Pri tem pa pritožbeno sodišče še pripominja, da je sodišče prve stopnje sicer dopolnilo dokazni postopek v skladu z napotilom pritožbenega sodišča in zaslišalo priči B.B. in N.N., vendar pa je napačno zaključilo, da za oceno poskusnega dela tožnice ni pomembno, kakšna navodila je tožena stranka dala tožnici in ostalim sodelavcem tožnice (zdravnikom - ortodontom) glede pravilnega vodenja zdravstvene dokumentacije. V tem sporu gre za oceno poskusnega dela, na podlagi katerega je bila tožnici izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tožnica je bila vsekakor dolžna delo opravljati skrbno, strokovno, v skladu z njeno izobrazbo, vendar je morala tudi upoštevati navodila delodajalca. Organizacija dela je v pristojnosti delodajalca in zato sama organizacija dela pri toženi stranki ni nepomembna. Tožnica je trdila, da pri toženi stranki vseh pacientov niso poslali na RTG zaradi finančnih razlogov. V kolikor bi dejansko tožnica dobila navodilo delodajalca glede pošiljanja pacientov na RTG, tožnici ne bi bilo mogoče očitati strokovnih pomanjkljivosti pri vodenju zdravstvene dokumentacije, če se je tožnica ravnala v skladu z navodili delodajalca.

V zvezi z navedenim je pritožbeno sodišče napotilo sodišče prve stopnje, da zasliši s strani tožnice predlagani priči. Priči O.O. in N.N. bi sodišče prve stopnje zaslišalo le glede števila opravljenih rentgenskih posnetkov, ki jih je naročila tožnica v primerjavi z ostalimi sodelavci tožnice (zdravniki - ortodonti). Pravilno sodišče prve stopnje zaključuje, da priči, po poklicu zdravstveni tehnik in zobotehnik, nista pristojni ocenjevati strokovnega znanja in dela tožnice in je zato sodišče prve stopnje tudi postavilo izvedenko ustrezne stroke. Kot pa je pritožbeno sodišče že zapisalo, so delavci dolžni opravljati delo vestno, strokovno in pri tem upoštevati organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, torej navodila delodajalca (31. in 32. člen ZDR). Izključno glede na te določbe ZDR je pritožbeno sodišče tudi napotilo sodišče prve stopnje, da zasliši predlagane priče. Pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje ni dalo napotkov, da z zaslišanjem prič preveri strokovno znanje in strokovno delo tožnice, temveč samo, da preveri, ali je bilo število pacientov, ki jih je tožnica napotila na rentgenski posnetek, bistveno nižje kot pri njenem mentorju C.C., dr. dent. med..

Kot je pritožbeno sodišče navedlo v 7. - 9. točki obrazložitve tega sklepa, sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih (sestavi komisije), kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, to pa je razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po določbi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Kršitev je torej podana tudi tedaj, če sodišče spregleda kakšno bistveno navedbo strank, kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo. Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih glede sestave komisije, ki je podala oceno poskusnega dela tožnice.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, za kar je imelo podlago v določbi prvega odstavka 354. člena ZPP. V novem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje konkretno in jasno opredeliti do za odločitev v tej zadevi pomembnih tožbenih ugovorov (glede sestave komisije za oceno poskusnega dela), na novo presoditi ter konkretno in jasno obrazložiti, ali in kje je pravna podlaga za sestavo komisije, po potrebi dopolniti dokazni postopek (10. in 11. točka obrazložitve tega sklepa) in nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.