Jedro

Če toženec vloži odgovor na tožbo, domneve o priznanju tožbenih trditev ni več.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v točki I, III in IV izreka razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo, opr. št. P 729/2014 z dne 11. 9. 2015 razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 13.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 7. 2014 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 7.700,00 EUR je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji ter o plačilu sodnih taks. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločilo z zamudno sodbo, saj je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe in je zato na podlagi določbe člena 318 ZPP odločilo, da je toženec dolžan plačati odškodnino v skupnem znesku 13.500,00 EUR, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je bila dne 31. 11. 2014 tožniku tožba pravilno vročena v odgovor, s pozivom kakšen odgovor mora vložiti in kakšna sankcija sledi v nasprotnem primeru. Toženec je sicer dne 27. 11. 2014 na sodišče naslovil prošnjo za podaljšanje roka za podajo odgovora na pritožbo, ki ga je sodišče s sklepom z dne 20. 1. 2015 zavrnilo, saj gre za zakonski rok, ki ni podaljšljiv. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje štelo, da tožnik odgovora na tožbo ni vložil. Podalo je še, da zamudna sodba temelji na predpostavki, da toženec s svojo pasivnostjo, ker ni odgovoril na tožbo, priznava po tožnici zatrjevane dejanske navedbe in gre tako za dejstva, ki jih tožena stranka priznava, priznanih dejstev pa v pravdnem postopku ni potrebno dokazovati. Sodišče je tako za dokazane štelo navedbe tožnice v tožbi, tako glede temelja, kot tudi obsega škode. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev podaja pritožbo toženec. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 7. in 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s členom 341 ZPP. V pritožbi pa navaja, da je toženec s svojo vlogo dejansko vložil odgovor na tožbo in bi ga sodišče lahko štelo kot obrazloženega, saj že sam predlog za podaljšanje roka, ki je bil vložen v okviru 30-dnevnega roka pomeni, da se toženec ni strinjal z navedbami v tožbi ter da ni pripoznal tožbenega zahtevka, s tem pa tožencu tudi ni mogoče očitati nobene pasivnosti. S svojim predlogom za podaljšanje roka pa je tudi jasno nakazal, da se s tožbenim zahtevkom ne strinja, ter da želi, ne samo vložiti odgovor na tožbo, ampak da želi tudi konstruktivno sodelovati na glavni obravnavi. Toženec je zato razočaran zaradi izdaje zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju tudi napačno uporabilo materialno pravo, ker je v celoti sledilo ugotovitvam iz kazenske sodbe, ni pa obrazložilo, katera dejstva šteje za dokazana iz te sodbe. S tem je kršilo prvi odstavek 7. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo morebitne soodgovornosti oškodovanke. Zato v konkretnem primeru tudi individualizacija odškodnine nima tiste teže in veljave, kot bi jo sicer lahko imela, saj je bila individualizacija opravljena zgolj in samo na podlagi navedb tožnice. Odškodnina je zato v vsakem primeru previsoka in je v tem delu sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po tistem, ko je toženec prejel tožbo s pozivom, naj na tožbo odgovori, je na sodišče naslovil vlogo, katero je že v naslovu poimenoval kot “Odgovor na tožbo in prošnjo za podaljšanje roka.” V obrazložitev odgovora na tožbo je navedel, da podaja odgovor na tožbo na poziv naslovnega sodišča in da kot tožena stranka v celoti nasprotuje predlogom tožeče stranke in nato še prosi naslovno sodišče, da tožencu za nadaljnjo obrazložitev ugovora dovoli preložitev roka. Navedel je še, da predmetna tožba za toženca predstavlja situacijo, ki mu lahko popolnoma uniči življenje in izniči vse napore, ko se trudi spremeniti svoje življenje na bolje. V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje to vlogo obravnavalo le kot prošnjo za podaljšanje roka in jo je nato s sklepom z dne 20. 1. 2015, kot predlog zavrnilo. Ta sklep je postal pravnomočen. V nadaljevanju pa sodišče prve stopnje ni več presojalo tistega dela odgovora na tožbo, katerega je mogoče šteti kot nasprotovanje priznavanju tožbenih trditev. Toženec je vložil odgovor na tožbo. Če je toženec vložil odgovor na tožbo, domneve o priznavanju tožbenih trditev ni več.(1) V pravni teoriji je jasno, da je nujna sestavina obrazloženosti odgovora na tožbo navedba ali toženec nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu. Pri ugotavljanju standarda obrazloženosti je treba na eni strani upoštevati ravnotežje bremen, kar bi lahko pomenilo, da je treba tudi od toženca zahtevati to, kar se zahteva od tožnika (kar pa bi pomenilo strožji standar obrazloženosti), po drugi strani pa vlogo volje pri strankinem disponiranju. Ker je zamudna sodba izraz specifičnega načina razpolaganja, je treba spoštovati toženčevo voljo, če je dal jasno vedeti, da tožbenemu zahtevku nasprotuje in da oporeka trditvam v tožbi, potem je izrazil tudi voljo, da disponiranja, ki pomeni absolutno domnevo o priznanju tožnikovih dejanskih navedb, ne želi. To voljo je treba upoštevati in mu ne pripisati nekaj drugega kot to, kar nedvomno izjavlja. Za standard obrazloženosti bi zato zadoščalo tudi nesubstancirano oporekanje tožbenim trditvam.(2) Sodišče prve stopnje je zato storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP(3), ker ni v celoti povzelo in razumelo vsebine odgovora na tožbo tožene stranke, v katerem je toženec jasno navajal, da v celoti nasprotuje predlogom tožeče stranke, le da za nadaljnjo obrazložitev prosi sodišče za podaljšanje roka.

6. Ker tako niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, je sodišče druge stopnje, ob uporabi določbe prvega odstavka 354. člena ZPP s sklepom razveljavilo sodbo prve stopnje, ker je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in je vrnilo zadevo istemu sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Zato je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točki I, III in IV izreka sodbe sodišča prve stopnje.

7. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje kritično presoditi vsebino odgovora na tožbo tožene stranke, kot ga je le-ta podala in kakor glasi v tistem delu, o katerem sodišče prve stopnje ni odločilo s sklepom o zavrnitvi predloga za podaljšanje roka, vse v smislu nepopolne ali nesklepčne vloge.(4)

8. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranke niso priglasile.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 283/2011 z dne 25. 10. 2012. Op. št. (2): Tako Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga stran 110-111 avtorjev dr. Lojze Ude, dr. Aleš Galič in ostalih.

Op. št. (3): Ta kršitev je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo.

Op. št. (4): Tako kot v opombi 2