Jedro

Zaradi neizvedbe predlaganega dokaza bi bila lahko podana kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni upoštevna po uradni dolžnosti. Bi pa morala stranka to kršitev, da bi se nanjo lahko uspešno sklicevala v pritožbi, skladno z določili 286.b člena ZPP uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče. S tem, ko ni zaslišalo priče, ki je bila predlagana zaradi dokazovanja dejstev, ki jih je sodišče itak ugotovilo s pomočjo izvedbe drugega dokaza (vpogleda v listino), ob obravnavanem dogodku pa ni bila prisotna, sodišče ni kršilo 213. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je zahtevek tožeče stranke po temelju utemeljen, odločitev o stroških postopka pa pridržalo za končno odločbo.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Meni, da je bila vmesna sodba izdana preuranjeno, brez celotne ugotovitve dejanskega stanja, pa tudi pogoji iz 315. člena ZPP niso izpolnjeni, saj ne gre za zapleteno ugotavljanje višine tožbenega zahtevka, ki je nizka. Zaradi preuranjene odločitve o temelju tožbenega zahtevka je bilo kršeno tudi določilo 8. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zaslišanje priče St. S. in svojo odločitev oprlo zgolj na izpoved priče D. J. Zato je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Kršilo je tudi določbo 213. člena ZPP. Zmotno in nepopolno je ugotovilo odločilno dejstvo, da je bila tožnikova naloga le izvrševanje nadzora nad stražarjema, prezrlo pa trditve, ki so bile izkazane z določili Pravil službe v slovenski vojski in Elaborata v zvezi z opravljanjem stražarske službe, ki se nanašajo na poveljnika straže. Tožnik je imel pooblastila poveljnika straže, katerega odgovornost je strožja od razvodnika straže. Njegova dolžnost je skrbeti za delovanje celotnega sistema varovanja objektov. Med drugim je dolžan v primeru prihoda nepooblaščene osebe v objekt ukrepati na način, določen z Elaboratom straže, ob napadu na stražo pa mora dati straži znak za alarm. Zmotna je ugotovitev, da med nalogami poveljnika straže ni opazovanje okolice, saj ni mogoče, da nekdo opravlja temeljno dolžnost varovanja skladišča orožja in streliva, ne da bi ob tem opazoval okolico. Vsa ta dejstva bi potrdila priča St. S., ki je podpisnik Elaborata. Nerazumljiva je izpovedba priče J., da tožnik ni imel nikakršnih konkretnih obveznosti in bi moralo sodišče od njega zahtevati pojasnilo, zakaj to zatrjuje ter to dejstvo ugotavljati tudi z zaslišanjem St. S. Zmotno je sodišče ugotovilo tudi odločilno dejstvo, da je bil prostor razvodnika straže "zamaknjen" v notranjost glede na steno nastanitvenega objekta ter da je bil tožniku pogled v smer, iz katere sta prišla napadalca, popolnoma onemogočen. Iz zaslišanja priče D. J. taka ugotovitev ne izhaja. Glede na to bi moralo sodišče nesporno ugotoviti, kje dejansko se nahaja prostor razvodnika straže, in sicer s pomočjo fotografij. V podkrepitev svojih navedb, da je bila vmesna sodba izdana preuranjeno, pritožbi prilaga fotografije, iz katerih naj bi izhajalo, da prostor razvodnika straže ni bil zamaknjen v notranjost, razgled je bil dober. Tožnik bi, ob potrebni skrbnosti, prvega napadalca opazil, preden bi ta šel po stopnicah in prišel do glavnega vhoda. Moral bi skočiti do vrat in jih zapreti ter ob tem z močnim glasom alarmirati stražo in poveljnika. Ker pa tožnik ni opazoval okolice, temveč je reševal križanke, kar potrjuje uradni zaznamek v spisu, ki bi ga moralo sodišče sprejeti kot dokaz, ga je prvi storilec presenetil, tožnik pa zaradi šoka nato ni bil sposoben zapreti vrat in alarmirati straže ter poveljnika. Svojo delovno obveznost je kršil tudi, ker ni obvestil poveljnika o dveh parkiranih avtomobilih, saj v primeru, da bi to storil, do škodnega dogodka ne bi prišlo. Nadalje je kršil svojo delovno obveznost tudi s tem, ko o dogodku ni nemudoma obvestil poveljnika, temveč je to storil potem, ko sta se storilca oddaljila od nastanitvenega objekta. Ob navedenem je izkazano, da tožnik ni ravnal z zadostno skrbnostjo ter v nasprotju s svojimi zadolžitvami, zaradi česar je v skladu z 2. odstavkom 153. člena OZ (Obligacijski zakonik) izključno odgovoren za nastalo škodo. Ker sodišče temu ni sledilo, je zmotno uporabilo materialno pravo.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po 2. odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljenih razlogov ugotavlja, da je prvo sodišče v okviru trditvene podlage pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pa tudi kršitve procesnih pravil ni zagrešilo. Tudi dokazno oceno prvega sodišča pritožbeno sprejema, pri čemer se sklicuje na pravilne ter jasno in logično utemeljene razloge v izpodbijani vmesni sodbi. Glede na pritožbena izvajanja pa še pojasnjuje: Pogoji iz 315. člena ZPP za izdajo vmesne sodbe so bili izpolnjeni. Vmesno sodbo je sodišče izdalo na predlog tožeče stranke, s katerim je, kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 2.7.2009, katerega je zakoniti zastopnik tožene stranke podpisal, toženka izrecno soglašala (gl. list. št. 58). Glede na to je pritožbena zatrjevanja šteti za sprenevedanje, s katerim ni moč uspeti. Pa tudi po vsebini je graja neutemeljena, saj sama višina tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine ne vpliva na smotrnost izdaje vmesne sodbe.

Tudi očitek o preuranjenosti odločitve ni utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je opravilo 8. členu ZPP skladno, celostno dokazno oceno izvedenih dokazov. Torej 8. člena ZPP ni kršilo. Res pa je, da ni zaslišalo priče St. S., katerega zaslišanja je predlagala tožena stranka. Zaradi neizvedbe predlaganega dokaza bi bila lahko podana kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni upoštevna po uradni dolžnosti. Zato bi morala tožena stranka to kršitev, da bi se nanjo lahko uspešno sklicevala v pritožbi, skladno z določili 286.b člena ZPP uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče. V konkretnem primeru je bilo to najkasneje v trenutku, ko je sodišče naznanilo, da je zadeva zrela za odločitev po temelju in bo odločeno z vmesno sodbo. Takrat je bilo jasno, da sodišče ne namerava zaslišati priče St. S. in bi lahko tožena stranka temu oporekala, iz zapisnika z naroka pa je, kot že rečeno, razvidno, da je pritrdila predlogu tožeče stranke naj sodišče izda vmesno sodbo. S tem je izrazila strinjanje z mnenjem tožeče stranke in sodišča, da so bili izvedeni vsi, za ugotavljanje temelja potrebni predlagani dokazi. Razen tega pa glede na navedbe tožene stranke tekom postopka na prvi stopnji o čem naj bi pričal St. S., njegovo zaslišanje ni bilo potrebno. Njegovo zaslišanje je namreč predlagala v pripravljalni vlogi, kjer navaja, kaj piše v Elaboratu varovanja skladiščnega kompleksa R. Elaborat pa je v spisu in ga je sodišče tudi vpogledalo, torej ni potrebe, da bi o njegovi vsebini še koga zasliševalo. Iz navedbe tožene stranke na naroku 26.5.2009 (list. št. 36 in 37 spisa) pa izhaja tudi, da St. S. ob napadu na skladišče ni bil prisoten, temveč je le podpisal poročilo, ki ga je pripravil Z. L. S tem, ko ni zaslišalo priče, ki je bila predlagana zaradi dokazovanja dejstev, ki jih je sodišče itak ugotovilo s pomočjo izvedbe drugega dokaza (vpogleda v listino), ob obravnavanem dogodku pa ni bila prisotna, sodišče ni kršilo 213. člena ZPP.

Tudi trditev tožene stranke v zvezi z nalogami in odgovornostjo poveljnika straže, sodišče prve stopnje ni prezrlo. Ugotovilo pa je, in sicer po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno, saj je za to imelo oporo v določbah Pravil slovenske vojske in Elaboratu varovanja ter izpovedi priče D. J., da samo straženje v smislu opazovanja dogajanja na območju skladišča, ni naloga ne poveljnika, ne razvodnika straže. Tožnikova naloga je bila izvrševanje nadzora nad stražo in s tem skrb za delovanje celotnega sistema varovanja objektov. Res je, da je bila med njegovimi nalogami tudi ukrepanje v primeru vstopa nepooblaščene osebe v območje varovanega objekta. Vendar pa je potrebno pritrditi ugotovitvam prvega sodišča, da v danih okoliščinah tega ni mogel storiti. Čeprav je svoje zadolžitve opravljal zadosti skrbno, napadalcev ni mogel pravočasno opaziti, da bi lahko ustrezno ukrepal. Od nikogar, tudi od poklicnega vojaka ne, tožnik pa je zgolj služil vojaški rok, ni mogoče pričakovati, da bo ob napadu nanj, in to z resnimi grožnjami s pištolo, pri čemer sta bila napadalca dva, sam pa do orožja ni mogel priti, ukrepal tako, da bi z glasom alarmiral stražarje in poveljnika. Neutemeljen je tudi očitek sodišču prve stopnje, da bi moralo od priče D. J. zahtevati pojasnila zakaj zatrjuje, da tožnik v trenutku napada, ko se je nahajal v prostoru razvodnika straže, ni imel kakšnih konkretnih obveznosti. Izpovedba priče ni bila nelogična, da bi moralo sodišče zato kaj razčiščevati. Če pa je tožena stranka menila, da bi bilo potrebno še kaj pojasniti, je imela možnost, da pričo to vpraša. Tudi ugotovitve prvostopenjskega sodišča v zvezi s položajem prostora, v katerem se je tožnik nahajal, in možnostjo opazovanja oziroma razgleda, ki ga je imel, so glede na zbrano procesno gradivo pravilne in popolne. Pritožba zavajajoče navaja, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bil tožniku pogled v smer, od koder sta prišla napadalca, popolnoma onemogočen. Ugotovilo je namreč, da je "bilo zmanjšano njegovo vidno polje v primerih, če se je nekdo nahajal oziroma približeval objektu v delu pred objektom, kjer se nahajata prostor za počitek in prostor poveljnika" (gl. stran 11 izpodbijane sodbe). S pomočjo fotografij pa dejanskega stanja ni moglo ugotavljati, ker jih ni imelo na voljo. Te je tožena stranka predložila šele v pritožbenem postopku, pri čemer ni obrazložila zakaj tako pozno, zato gre za nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Kljub temu pa sodišče druge stopnje zgolj pripominja, da tudi iz fotografij izhaja ravno to, kar je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik ni kršil svojih delovnih obveznosti. Dokazni postopek je pokazal, da tožnik brez svoje krivde ni opazil napadalcev dovolj zgodaj, da bi lahko ukrepal. Iz pritožbenih izvajanj tožene stranke smiselno izhaja, da sprejema zaključek prvostopenjskega sodišča, da je šlo glede na okoliščine primera za nevarno dejavnost in zato objektivno odgovornost. V pritožbi se namreč sklicuje na 153. člen OZ, ki se nahaja v odseku OZ, ki ureja odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Dokazno breme za ekskulpacijske razloge je na toženi stranki, ki pa ga ni zmogla. Ker je tožnik svoje zadolžitve opravljal v skladu s predpisi, zaradi arhitekturnih značilnosti prostora, kjer se je nahajal, pa je lahko napadalca opazil šele tik pred napadom, zaradi česar ni mogel ukrepati, je pravilen zaključek prvega sodišča, da tudi v primeru, če bi dejansko reševal križanke, tožnik ne bi prispeval k nastanku škodnega dogodka ali povečanju škode. Napadalca je namreč opazil takoj, ko je bilo to realno mogoče. Zato dejstvo, ali je reševal križanke, za odločitev ni relevantno; posledično je nerelevanten tudi očitek o neupoštevanju uradnega zaznamka, v katerem je zapisano, da naj bi tožnik reševal križanke.

Ob nespornem dejstvu, da avtomobila, ki sta bila parkirana pred vhodom v vojašnico, niso bila v nikakršni zvezi z napadalci, je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da "tožnikovo domnevno neustrezno ravnanje v zvezi z avtomobili", ni moglo prispevati k nastanku škode v obravnavanem primeru, materialnopravno pravilen. Vzročna zveza med vtoževano škodo, ki je posledica udarca s pištolo po glavi ob roparskem napadu na vojaški objekt, in dejstvom, da tožnik ni obvestil poveljnika, medtem ko je ta ponoči počival, da sta izven varovanega območja parkirana dva avtomobila, ni podana.

Kot je bilo že pojasnjeno, je tožnik v danih okoliščinah takoj, ko je bilo to realno mogoče (ko sam ni bil več neposredno in resno ogrožen), obvestil poveljnika o napadu, torej tudi obveznosti obvestitve o dogodku ni opustil. Po obrazloženem uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, niti ne kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel. O njih bo odločilo prvostopenjsko sodišče s končno odločbo, saj so del pravnih stroškov.