Jedro

V skladu z 48. členom ZBPP je obveznost povrnitve stroškov, ki so jih upravičenci prejeli iz naslova BPP, vezana na dva pogoja, in sicer uspeh prosilca v postopku ter dejansko pridobitev premoženja oziroma dohodkov, pri čemer predstavlja obseg vračila razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da je tožnik dolžan v roku 30 dni od prejema odločbe povrniti 1.073,62 EUR stroškov postopka, izplačanih iz sredstev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). Odločitev je utemeljila z navedbami, da je bila prosilcema A.A. in B.B. z odločbo z dne 29. 5. 2008 dodeljena BPP, zaradi pravdnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Celju št. I P 414/2002, v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v tem pravdnem postopku pred sodiščem na prvi stopnji in oprostitve plačila stroškov pravdnega postopka. V predmetnem pravdnem postopku je Okrožno sodišče v Celju dne 30. 6. 2009 izdalo sodbo, s katero je odločilo, da je prvi toženec C.C. st. dolžan plačati upravičencema do BPP vsakemu 5.061,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 1997 do 31. 12. 2001 in jima povrniti 295,77 EUR pravdnih stroškov. Citirana sodba je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Celju, št. Cp 1209/2009 z dne 27. 5. 2010, in je tega dne postala pravnomočna, dne 7. 6. 2010 pa tudi izvršljiva. Na tej podlagi sta upravičenca do BPP terjatev po navedeni sodbi izterjevala v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Šentjurju, kjer je tekel postopek pod št. In 26/2011, v okviru katerega je bila sklenjena sodna poravnava, na podlagi katere je prišlo v zemljiški knjigi do vpisa lastninske pravice upravičenca na nepremičninah v k.o. ..., katerih vrednost v deležu, ki odpade na tožnika, je 3.500,00 EUR. Ker so bili v zadevi na podlagi sklepa tožene stranke z dne 15. 10. 2009 izplačani stroški za odvetnika Č.Č. v višini 1.073,62 EUR, je tožena stranka na podlagi določb 46. in 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in ob upoštevanju podatkov o pridobitvi premoženja iz naslova sklenjene sodne poravnave ugotovila, da je upravičenec v postopku delno uspel in je pridobil premoženje v vrednosti 3.500,00 EUR, kar pomeni, da je na podlagi 48. člena ZBPP dolžan Republiki Sloveniji povrniti stroške v višini 1.073,62 EUR, izplačane iz sredstev BPP.

2. Tožnik v vloženi tožbi tej odločitvi oporeka. Primarno uveljavlja ugovor zastaranja, pri čemer navaja, da je zahtevek tožene stranke zastaral, ker je terjatev tožene stranke nastala s pravnomočnostjo sodbe Okrožnega sodišča v Celju št. I P 414/2002, torej dne 27. 5. 2010. Tako je od izdaje izpodbijane sodne odločbe preteklo več kot 5 let. Tožnik podredno izpodbija višino zneska, ki bi ga bil na podlagi izpodbijane odločbe dolžan vrniti Republiki Sloveniji. V zvezi s tem navaja, da je tožnik premoženje pridobil na podlagi sklenjene sodne poravnave, zato je v skladu s petim odstavkom 48. člena ZBPP dolžan vrniti le polovico stroškov, ki so bili plačani iz naslova BPP. Ker se odločba o dodelitvi BPP glasi na A.A. in B.B., bi bilo po stališču tožnika potrebno uporabiti določbe 161. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da sosporniki krijejo stroške po enakih delih, zato je bilo tožniku neupravičeno naloženo povračilo celotnega zneska. Tako bi bil tožnik po tožbenih navedbah Republiki Sloveniji dolžan povrniti le 268,40 EUR in ne 1.073,62 EUR, v kolikor zahtevek tožene stranke ne bi že zastaral. Sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov predmetnega postopka.

3. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo. Glede ugovora zastaranja, ki ga izpostavlja tožnik, je navajala, da velja splošni petletni zastaralni rok, vendar začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Ker je BPP upravičenec dolžan povrniti stroške postopka, izplačane iz sredstev BPP, pod dvema kumulativno izpolnjenima pogojema, in sicer, da je v sodnem postopku delno ali v celoti uspel in da je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, lahko Republika Slovenija od upravičenca do BPP zahteva povrnitev stroškov postopka, izplačanih iz sredstev BPP, šele ob izpolnitvi obeh pogojev, torej šele takrat, ko upravičenec do BPP dejansko pridobi premoženje. Ker je upravičenec do BPP v konkretnem primeru prisojeno premoženje pridobil šele s sodno poravnavo, sklenjeno dne 18. 11. 2015 v izvršilnem postopku, splošni petletni zastaralni rok še ni pretekel. V zvezi z ugovorom tožnika, ki se nanaša na uporabo določil ZBPP, na podlagi katerih bi moral upravičenec do BPP povrniti polovico stroškov, izplačanih iz BPP, je navajala, da je bila BPP dodeljena upravičencema za zastopanje v pravdnem postopku, v kasnejšem izvršilnem postopku pa je prišlo le do realizacije plačila terjatve upravičenca do BPP, ki jo je pridobil s sodbo drugostopenjskega sodišča. Upravičenec do BPP v izvršilnem postopku sploh ni bil upravičen do plačila stroškov postopka iz sredstev BPP, zato kot pravno podlago za povrnitev stroškov postopka ni mogoče uporabiti določila 48. člena ZBPP, ki se nanašajo na sklenitev sodne poravnave. Tožena stranka se je opredelila tudi do navedb tožnika, ki se nanašajo na dodelitev BPP dvema upravičencema in posledično neupravičene naložitve povračila celotnih sredstev zgolj enemu od njiju, t. j. tožniku. Navajala je, da so bili stroški odvetniku odmerjeni v skladu s takrat veljavno Odvetniško tarifo in to enotno za zastopanje obeh upravičencev do BPP skupaj, saj odvetnik ni zahteval odmere stroškov za zastopanje vsakega upravičenca do BPP posebej, niti ni predlagal povišanja nagrade za zastopanje vsake nadaljnje stranke. Stroški za zastopanje obeh upravičencev do BPP so bili torej izplačani enotno za zastopanje obeh upravičencev in jih ni mogoče ločiti, in to v višini, kot bi bili izplačani v primeru, da bi odvetnik zastopal samo enega upravičenca do BPP. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožnik je v pripravljalni vlogi v zvezi z navedbami, ki se nanašajo na ugovor zastaranja, vztrajal pri že podanih stališčih. Glede višine sredstev, ki bi jih bil tožnik dolžan povrniti, je citiral peti odstavek 48. člena ZBPP in navedel, da ta člen jasno določa, da se v primerih pridobitve premoženja na podlagi poravnave uporabijo ta določila, in ne zgolj v primerih, ko je primarni postopek zaključen s sodno poravnavo. V notranjem razmerju med odvetnikom in stranko, ki ga je potrebno upoštevati, sta bila oba upravičenca dolžna plačati odvetniku, ki ju zastopa, vsak polovico stroškov, zato bi tudi država, ki je izvršila obveznost plačila odvetniku, lahko poravnala le polovico stroškov za tožnika, pri tem pa višina plačila za zastopanje, ki ga je zahteval odvetnik, nima nobenega vpliva na navedeno stališče. K točki I izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Tožena stranka je izpodbijani akt izdala na podlagi določbe prvega odstavka 48. člena ZBPP, ki določa, da je upravičenec do BPP dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona, če je upravičenec do BPP delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke. V skladu z drugim odstavkom 48. člena ZBPP upravičenec do BPP ni dolžan povrniti stroškov postopka, če je dobil preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje. V petem odstavku tega člena ZBPP je določena dolžnost BPP upravičenca do povrnitve stroškov, izplačanih iz naslova BPP, v primeru pridobitve premoženja ali dohodkov na podlagi izvensodne ali sodne poravnave, ko je BPP upravičenec dolžan povrniti Republiki Sloveniji polovico stroškov, ki so bili plačani iz naslova BPP.

7. Glede tožbenega ugovora zastaranja je najprej izpostaviti, da sta tožeča in tožena stranka soglasni, da ZBPP ne določa roka, v katerem je dopustno od upravičenca do BPP terjati povrnitev opisane razlike sredstev, ter da gre v obravnavanem primeru za petletni zastaralni rok. Takšnemu stališču sledi tudi sodišče, ki ugotavlja, da je tovrsten zahtevek tožene stranke do tožnika po svoji naravi kondikcijski zahtevek, kar pomeni, da za njegovo uveljavitev velja splošni zastaralni rok po 346. členu Obligacijskega zakonika (OZ), torej petletni zastaralni rok. Stranki pa si nasprotujeta glede vprašanja, od katerega trenutka teče zastaralni rok. Tožnik zatrjuje, da začne zastaralni rok teči od dne pravnomočnosti sodbe, s katero nastane terjatev tožene stranke, medtem ko tožena stranka meni, da prične zastaralni rok teči z dnem dejanske pridobitve tožnikovega premoženja.

8. Po vpogledu v predmetni upravni spis sodišče ugotavlja, da je bila tožeči stranki (in B.B.) dodeljena BPP z odločbo Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 402/2008 z dne 29. 5. 2008. Iz listin priloženega spisa izhaja tudi med strankama nesporen podatek, da je Okrožno sodišče v Celju v predmetnem pravdnem postopku, v katerem je bila tožniku dodeljena BPP, izdalo sodbo, št. P 414/2002 z dne 30. 6. 2009, ta sodba pa je glede na sodbo Višjega sodišča v Celju, št. Cp 1209/2009 z dne 27. 5. 2010, postala pravnomočna 27. 5. 2010. Nadaljnje nesporno dejstvo je, da je pooblaščenec BPP upravičenca na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 402/2008 z dne 15. 10. 2009, prejel izdatke in nagrado v višini 1.073,62 EUR, ter da je prišlo v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Šentjurju, kjer je tekel postopek pod št. In 26/2011, dne 18. 11. 2015 do sklenitve sodne poravnave, na podlagi katere je prišlo v zemljiški knjigi dne 27. 7. 2016 do vpisa lastninske pravice BPP upravičenca na nepremičninah v k.o. ..., katerih vrednost v deležu, ki odpade na tožnika, je 3.500,00 EUR. Naslednje dejanje tožene stranke v postopku BPP je bila odločitev s sedaj izpodbijano odločbo z dne 18. 8. 2017, na podlagi katere je tožnik dolžan vrniti 1.073,62 EUR stroškov postopka, izplačanih iz sredstev BPP.

9. Ob upoštevanju podatkov, navedenih v prejšnjem odstavku, sodišče ugotavlja, da terjatev tožene stranke do tožnika ni zastarala. Pri presoji začetka teka zastaranja je treba upoštevati relevantna določila OZ, ki urejajo institut zastaranja v spornem delu. Tako prvi odstavek 336. člena določa, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. V skladu z 48. členom ZBPP, kot je opisano v tč. 6 obrazložitve te sodbe, je obveznost povrnitve stroškov, ki so jih upravičenci prejeli iz naslova BPP, vezana na dva pogoja, in sicer uspeh prosilca v postopku ter dejansko pridobitev premoženja oziroma dohodkov, pri čemer predstavlja obseg vračila razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona. Ta zakonska dikcija torej pogojuje obveznost BPP upravičencev do povračila stroškov, izplačanih iz sredstev BPP, Republiki Sloveniji in posledično pravico Republike Slovenije terjati izpolnitev te obveznosti. Glede na takšno zakonsko ureditev lahko tožena stranka zahteva povrnitev stroškov, izplačanih iz sredstev BPP, šele, ko sta kumulativno izpolnjena oba navedena pogoja.

10. V konkretnem primeru je tožnik v pravdnem postopku delno uspel, saj je Okrožno sodišče v Celju izdalo sodbo, s katero je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, takšno odločitev pa je potrdilo Višje sodišče v Celju. Tožnik je na podlagi dne 18. 11. 2015 sklenjene sodne poravnave in dne 27. 7. 2016 izvedenega vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo na določenih nepremičninah, ki so bile predmet te sodne poravnave, pridobil premoženje, na podlagi česar je dolžan povrniti sredstva, izplačana iz naslova BPP, pri čemer ne gre za preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje.

11. Glede na takšno sosledje dejanj tožena stranka ni mogla terjati izpolnitve obravnavane obveznosti pred dejansko tožnikovo pridobitvijo premoženja, t. j. pred 18. 11. 2015, ko je bila sklenjena sodna poravnava, oziroma pred 27. 7. 2016, ko je bila v zemljiško knjigo vpisana tožnikova lastninska pravica na predmetnih nepremičninah. Iz tega izhaja sklep, da zahtevek tožene stranke za povračilo izplačanih BPP sredstev ni zastaral, saj je bila odločba tožene stranke o povrnitvi stroškov postopka, izplačanih iz sredstev BPP, izdana 18. 8. 2017. V nasprotju z namenom zakonske ureditve vračila sredstev iz naslova BPP bi bilo stališče tožnika, da je zahtevek tožene stranke zastaral s pravnomočnostjo odločbe v predmetnem postopku, za katerega je bila tožniku dodeljena BPP, ker takrat tožena stranka še ni bila upravičena terjati izpolnitve obveznosti, saj ni bil izpolnjen drugi pogoj za podajo zahteve tožene stranke po vračilu sredstev, prejetih iz naslova BPP, določen v 48. členu ZBPP, zato takrat v skladu z zgoraj citirano ureditev v OZ, ki se nanaša na začetek teka zastaranja, zastaranje še ni začelo teči, pri čemer zakonska ureditev glede začetka teka zastaranja v zadevah vračila sredstev iz naslova BPP ne določa drugače, kot urejajo zgoraj citirana določila OZ.

12. Glede na vse navedeno sodišče zaključuje, da zahtevek tožene stranke za vračilo sredstev iz naslova BPP iz izpodbijane odločbe ni zastaral in je tožena stranka v tem delu pravilno uporabila materialno pravo.

13. Sodišče tudi ne sledi tožbenim navedbam, da bi lahko tožena stranka od tožnika terjala zgolj polovico stroškov, ki so bili plačani iz sredstev BPP, ker je premoženje pridobil na podlagi sklenjene sodne poravnave. Tožniku je bila BPP dodeljena za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku in bi bil dolžan povrniti polovico stroškov, izplačanih iz sredstev BPP, le v primeru, če bi bila poravnava sklenjena v okviru tega postopka (za zastopanje katerega mu je bila dodeljena BPP). Ker pa je tožnik pridobil premoženje na način, da mu je bil predhodno v pravdnem postopku prisojen znesek, ki ga je nato v nadaljevanju izterjeval v drugem postopku (izvršilnem), pa je šteti, da je podlaga pridobitve premoženja v sodnih odločbah sodišča, ki je odločalo o zahtevku tožnika, za katerega mu je bila dodeljena BPP, pri tem pa sodna poravnava predstavlja realizacijo plačila tožnikove terjatve, izhajajoče iz izida pravdnega postopka. Zato je tožena stranka pri določanju višine stroškov, katerih vračilo terja od tožnika, pravilno uporabila določilo prvega odstavka 48. člena ZBPP.

14. Glede tožbenih navedb, da odpade na tožnika kot enega od BPP upravičencev polovica stroškov zastopanja, ker je bila BPP dodeljena poleg njemu še B.B., sodišče ugotavlja, da so bili stroški za izvajanje BPP odmerjeni enotno za zastopanje obeh BPP upravičencev (za tožnika in B.B.), ki sta svojo pravico v pravdnem postopku uveljavljala na isti dejanski in pravni podlagi. Kot izhaja iz priglasitve stroškov odvetnika z dne 11. 9. 2009 in sklepa tožene stranke z dne 15. 10. 2009 o priznanju potrebnih izdatkov in nagrade odvetniku, slednji ni zahteval odmere stroškov za zastopanje vsakega upravičenca posebej, pa tudi ni predlagal povišanja nagrade za zastopanje vsake nadaljnje stranke. Iz teh razlogov sodišče sledi stališču tožene stranke, da teh stroškov ni mogoče ločiti, ti stroški pa bi bili izplačani v istem znesku tudi, če bi odvetnik zastopal samo enega BPP upravičenca oziroma le tožnika.

15. Na zgoraj navedeni dejanski podlagi je zato izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

16. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.