Jedro

Pristojnost osebnega zdravnika v subjektivnem smislu je njegova pravica in dolžnost, da na podlagi ugotovljenih razlogov in izpolnjenih pogojev odloči o upravičensoti in trajanju zavarovančeve začasne zadržanosti z dela - torej o pravnem razmerju iz zdravstvenega zavarovanja oziroma delovno pravnega razmerja.

Pristojnost v objektivnem smislu pa je pomembna za presojo narave listine. Samo listina, ki je bila izdana v okviru pristojnosti in javnih pooblastil po materialnem pravu, ima značaj javne listine iz 1. oziroma 2. odstavka 230. člena ZPP/77.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev dne 11.3.1995 tožnici izrečenega disciplinskega ukrepa odpovedi delovnega razmerja, na podlagi katerega ji je dne 5.3.1995 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica od 6.3.1995 neupravičeno odsotna z dela več kot pet delovnih dni zaporedoma, saj ji koriščenje prostih dni oziroma dopusta tožena stranka ni odobrila, zato je obstajal zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja iz 6. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR). Njene začasne zadržanosti z dela ne more, po presoji sodišča prve stopnje, upravičiti sklicevanje na domnevno bolezen, čeprav jo tožeča stranka izkazuje s potrdilom izbrane zdravnice iz Zdravstvenega doma P. Z vprašanjem zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa se prvostopno sodišče torej ni ukvarjalo.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in na podlagi 4. točke 373. člena ZPP spremenilo prvostopno odločitev pod točko 1 in 2 izreka tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo odpoved delovnega razmerja tožnici kot nezakonito, pri čemer je ugotovilo, da ji delovno razmerje ni prenehalo dne 5.3.1995, temveč je trajalo do 31.10.1995. Zavrnilni del izpodbijane prvostopne sodbe, ki se nanaša na denarne terjatve tožeče stranke, pa je razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (točka 3, 4 in 5 izreka). Pritožbeno sodišče je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da ima potrdilo, ki ga je dne 31.3.1995 izdala izbrana zdravnica tožnice, značaj javne listine, katere resničnost vsebine ni bila izpodbita na način in po postopku predpisanem v določbah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92, 13/93 in 9/96 - ZZVZZ) ter 235. členom Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Uradni list RS, št. 79/94, 39/96 in 70/96). Če odločitev pooblaščenega zdravnika o dovolitvi odsotnosti z dela ni izpodbita oziroma spremenjena, se po stališču pritožbenega sodišča šteje, da je zavarovanec (delavec) opravičeno izostal z dela. Zato je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje, ki pri svoji odločitvi ni upoštevalo dokazne vrednosti potrdila o začasni zadržanosti z dela, zmotno uporabilo materialno pravo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje v njenem spremenjenem delu (točka 1 in 2 izreka) je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije očita sodišču nedoločnost in neizvršljivost izreka izpodbijane sodbe in poudarja, da je tožena stranka z izbrisom iz registra prenehala obstajati. Ker je sodišče druge stopnje pri svoji odločitvi prezrlo bistveno okoliščino in sicer, da je tožnica zbolela v tujini in ji je izbrana zdravnica potrdila začasno zadržanost z dela na podlagi tuje listine, sodišče njenega mnenja ne bi smelo vrednotiti z dokazno močjo javne listine. Upravičeno zadržanost z dela tožnice bi morala, po stališču revizije, ocenjevati zdravniška komisija. Tudi dejstvo, da tožena stranka ni zahtevala preizkusa veljavnosti bolniškega lista, na drugačno odločitev sodišča druge stopnje ne bi smelo vplivati. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožničin tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da jo revizijsko sodišče razveljavi in zadevo vrne drugostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila na podlagi določbe 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90 - ZPP/77) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Ugotovilo pa je uveljavljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 2. točki 1. odstavka 385. člena ZPP/77, ki se nanaša na kršitev določb iz 1. odstavka 354. člena ZPP/77 in je bila storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je po omenjenem določilu podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe zakona, ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče druge stopnje je, po presoji revizijskega sodišča, zmotno pripisalo potrdilu izbrane zdravnice, dr. N. V. D. z dne 31.3.1995 lastnost javne listine iz 1. oziroma 2. odstavka 230. člena ZPP/77. Po 1. odstavku omenjenega zakonskega določila dokazuje listina, ki jo v predpisani obliki izda državni organ v mejah svoje pristojnosti, in listina, ki jo izda v taki obliki samoupravna organizacija ali skupnost v izvrševanju javnega pooblastila, ki ji je poverjeno z zakonom ali na zakon oprtim odlokom občinske skupščine, resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Enako dokazno moč imajo tudi druge listine, ki so glede dokazne moči po posebnih predpisih izenačene z veljavnimi listinami. Ta določba pomeni izjemo od načela proste presoje dokazov (7. člen ZPP/77), saj je z njo uzakonjeno dokazno pravilo.

Pristojnosti državnega organa oziroma javna pooblastila, dana samoupravni lokalni skupnosti, družbi ali drugi organizaciji, določa materialni predpis. Odgovor na vprašanje pristojnosti oziroma pooblastila osebni zdravnici tožeče stranke je zato v obravnavanem primeru poiskati v določbah ZZVZZ in pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja. V določbah 80. in 81. člena iz poglavja V. omenjenega zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja, so določena pooblastila izbranih zdravnikov in zdravniških komisij za ugotavljanje začasne zadržanosti z dela. Pristojnost osebnega zdravnika v subjektivnem smislu je njegova pravica in dolžnost, da na podlagi ugotovljenih razlogov in izpolnjenih pogojev odloči o upravičensoti in trajanju zavarovančeve začasne zadržanosti z dela - torej o pravnem razmerju iz zdravstvenega zavarovanja oziroma delovno pravnega razmerja. Pristojnost v objektivnem smislu pa je pomembna za presojo narave listine. Samo listina, ki je bila izdana v okviru pristojnosti in javnih pooblastil po materialnem pravu, ima značaj javne listine iz 1. oziroma 2. odstavka 230. člena ZPP/77. V obravnavanem primeru, ko je tožnica zbolela v tujini, izbrana zdravnica po določbi 233. člena Pravil obveznega zavarovanja ni imela pooblastila dajati oceno njene odsotnosti, ki je trajala dalj kot tri dni. Po 1. odstavku tega določila odloča o priznanju bolniškega staleža zavarovancu, ki je bil v bolnišnici, ali zbolel v tujini in v drugih utemeljenih primerih, ko ni mogel do osebnega zdravnika, oziroma mu ni mogel sporočiti razlogov za zadržanost, zdravniška komisija.

Pri takšnem materialnopravnem izhodišču potrdilo o zdravstveno upravičeni odsotnosti tožnice z dela, ne izpolnjuje pogojev za priznanje lastnosti javne listine, saj ga izbrana zdravnica ni izdala v mejah svojih pooblastil. S tem, ko sodišče druge stopnje pri presoji pravne narave tožnici izdane listine ni pravilno uporabilo določb zdravstvenih predpisov, je zmotno uporabilo določbo 1. in 2. odstavka 230. člena ZPP/77, kar pomeni bistveno kršitev pravnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP/77, v zvezi z 2. točko 1. odstavka 385. člena ZPP/77. S sklicevanjem na določbo 1. odstavka 82. člena in 83. člena ZZVZZ, pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Za obe navedeni določbi je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo z dne 28.10.1998 ugotovilo njuno neskladnost z ustavo, in naložilo zakonodajalcu, da ugotovljeno neustavnost odpravi v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu (Uradni list RS, št. 77/98 z dne 13.11.1998). Ustavno sodišče je presodilo, da lahko daje strokovno medicinsko mnenje o bolezni posameznika in o možnih vplivih bolezni na njegovo delazmožnost le strokovnjak. Zato ima to mnenje v postopkih odločanja o pravicah in obveznostih zavarovanca povezanih z njegova delazmožnostjo, lahko le dokazno vrednost izvedenskega mnenja. Ena od pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja je tudi pravica do nadomestila plače med začasno zadržanostjo z dela (13. člen ZZVZZ), ki jo zagotavlja tudi 3. odstavek 61. člena ZDR. Po tej določbi je delavec upravičen do odsotnosti z dela s pravico do nadomestila plače na podlagi potrdila o začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni (sinonim pojmu "zadržanost z dela", uporabljenega v zdravstvenih predpisih).

Pristojni organi Zavoda za zdravstveno varstvo Slovenije iz 84. člena ZZVZZ lahko po stališču Ustavnega sodišča RS odločajo v upravnem postopku (85. člen) samo o pravici do nadomestila plače iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja, ne pa tudi o pravici o odsotnosti z dela. O tej pravici (oziroma odgovornosti) lahko odloča le delodajalec. Z odločbo po 83. členu ZZVZZ pa se odloča samo o (ne)utemeljenosti začasne nezmožnosti za delo. Gre za odločitev o dejstvu za ugotovitev katerega so posebej določeni izvedenski organi, ki sodelujejo v postopkih za uveljavitev pravic iz zdravstvenega zavarovanja 1. odstavek 81. člena).

Ustavno sodišče Republike Slovenije je presodilo, da je izdajanje posebnih odločb po 83. členu ZZVZZ nepotrebno in ocenilo, da obstoječa zakonska ureditev v 82. in 83. členu navedenega zakona ni v skladu s pravico do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije) in posredno tudi ne s pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS).

Revizija je tako v bistvenih pogledih utemeljena, ugotovljene kršitve procesnega in materilanega prava pa so narekovale, ne spremembo izpodbijane sodbe, pač pa njeno razveljavitev (1. odstavek 394. člena ZPP/77). Sodišče druge stopnje bo moralo ob ponovnem odločanju preizkusiti tudi formalno zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke in njeno pasivno legitimacijo v tem postopku.

Določbe Zakona o pravdnem postopku je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).