Jedro

"Ustrezno najemno stanovanje" iz 158. člena SZ zato ne more biti "primerno stanovanje" kot ga opredeljuje 5. člen SZ, temveč je to lahko le stanovanje, ki ustreza najpotrebnejšim prostorom v smislu 7. člena ZSR.

Bivši zakonec ima v stanovanju, ki mu ga je po 158. členu SZ dolžan priskrbeti bivši partner, položaj najemnika stanovanja. Do takrat, ko se mu priskrbi najemno stanovanje pa ima bivši zakonec položaj najemnika stanovanja (drugi odstavek 39. člena SZ), če je njegov bivši zakonec stanovanje odkupil, ali pa položaj podnajemnika stanovanja (tretji odstavek 39. člena), če je njegov bivši zakonec postal najemnik stanovanja.

Pravilno je izhodiščno stališče sodišč prve in druge stopnje, da bi tožnica lahko zahtevala izselitev toženca na podlagi 158. člena SZ v primeru, če bi tožencu našla prostore, ki ustrezajo najpotrebnejšim prostorom v smislu 7. člena ZSR. Ni pa pravilno stališče sodišča druge stopnje, da tožnica ne more zahtevati od toženca, naj se izseli iz stanovanja, če dokaže katerega od krivdnih razlogov, zaradi katerih lahko lastnik stanovanja po 53. členu SZ odpove najemno pogodbo.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče je s sodbo pod opr. št. IV P 356/89 razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank in tri mladoletne otroke zaupalo v vzgojo in varstvo tožnici, nato pa v nepravdnem postopku s sklepom pod opr. št. N 50/90 določilo tožnico za imetnico stanovanjske pravice na spornem stanovanju. V izreku je sodišče tudi navedlo, da se je toženec - bivši mož sedanje tožnice, dolžan iz spornega stanovanja izseliti potem, ko mu bodo preskrbljeni najpotrebnejši prostori. Med pravdnima strankama je nesporno, da je tožnica na podlagi privatizacijskih določb Stanovanjskega zakona s kupoprodajno pogodbo z dne 14.4.1993 kot prejšnja imetnica stanovanjske pravice kupila sporno stanovanje. Tožnica je od sodišča zahtevala naj razsodi, da se je toženec dolžan izseliti iz spornega stanovanja, ker povzroča neznosno življenje tožnici in otrokom, s katerimi tožnica živi v spornem stanovanju.

Sodišče prve stopnje je njen tožbeni zahtevek zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da je toženec s sklepom pod opr. št. N 50/90 pridobil pravico bivanja v stanovanju, dokler mu tožnica ne priskrbi najpotrebnejših prostorov. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je navedeni sklep nadomestil najemno pogodbo, po kateri lahko posameznik zakonito biva v stanovanju na podlagi 58. člena Stanovanjskega zakona.

Proti odločitvi sodišča druge stopnje se je tožnica pritožila osebno in po pooblaščencu in pritožbeno sodišče je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi svoje odločitve je navedlo, da lastništvo tožnice, pridobljeno na stanovanju v času uveljavitve Stanovanjskega zakona, ne more vplivati na pridobljeno pravico toženca po sklepu sodišča pod opr. št. N 50/90, na podlagi takrat še veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi svoje odločitve navedlo tudi, da toženčeva motilna uporaba stanovanja, ki predstavlja odpovedni razlog po 53. členu Stanovanjskega zakona, v obravnavanem primeru ne pride v poštev, ker toženec ni najemnik niti podnajemnik, pač pa posebne vrste stanovalec z začasno pravico bivanja v stanovanju, pridobljeno s sodnim sklepom. Po prepričanju pritožbenega sodišča motilna uporaba stanovanja v takšnem primeru, tudi če bi bila dokazana, ne more oprostiti tožnice njene sodno ugotovljene obveznosti, tožencu preskrbeti najpotrebnejše prostore oziroma po novem, po 158. členu Stanovanjskega zakona ustrezno najemno stanovanje.

Proti odločitvi sodišča druge stopnje je tožnica najprej osebno, nato pa še preko pooblaščenca, vložila revizijo. Tožnica v laični reviziji opozarja na nemogoče razmere, v katerih živita s tožencem že petnajst let. Opozarja, da bivšemu možu ne more zagotoviti najemnega stanovanja in prosi sodišče za pomoč pri iskanju socialnega stanovanja. Tožnica navaja, da ima hude zdravstvene težave in je tudi izgubila zaposlitev.

Pooblaščenec tožnice je revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje vložil zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji opozarja, da je po uveljavitvi Stanovanjskega zakona prišlo do spremembe lastništva na spornem stanovanju in da razvezani zakonec na lastniškem stanovanju drugega zakonca nima nobene zakonske zaščite, ki bi mu zagotavljala bivanje v stanovanju tudi po razvezi zakonske zveze. Določba 158. člena Stanovanjskega zakona se po mnenju tožnice nanaša le na izvršitev odločb, sprejetih v pravdnih postopkih, ne pa tudi na odločbe, ki so bile sprejete v nespornem - nepravdnem postopku. Sodba sodišča druge stopnje je po mnenju tožnice nepravilna tudi v delu, v katerem tožencu priznava brezplačno uporabo stanovanja s pravico do motilne uporabe. Tožnica v reviziji navaja, da je napačna ocena sodišča, po kateri je obveznost priskrbeti drugo stanovanje, v povezavi s toženčevo pridobljeno pravico do uporabe stanovanja, močnejša od lastninske pravice. Revizijskemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni ter tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št.4/77 do Ur.l. RS, št. 55/92 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99) poslalo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Tožnica v reviziji ni natančneje navedla, kako sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbe ZPP/77. Zato je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP/77, preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Sodišče je v nepravdnem postopku sklenilo, da tožnica obdrži stanovanjsko pravico na stanovanju, toženec pa se je dolžan izseliti iz stanovanja, potem ko mu tožnica v skladu s tretjim odstavkom 17. člena tedaj veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št.35/82, v nadaljevanju ZSR) priskrbi najpotrebnejše prostore. Po tretjem odstavku 17. člena ZSR se je moral prejšnji zakonec, ki po sodni odločbi ni pridobil stanovanjske pravice, izseliti iz stanovanja, vendar mu je bilo treba preskrbeti najpotrebnejše prostore. Leta 1991 je začel veljati nov Stanovanjski zakon (Ur.l. RS, št. 16/91 do 24/96, v nadaljevanju SZ). Vprašanje, ki ga je prej urejal tretji in četrti odstavek 17. člena ZSR, je v 57. členu uredil tako, da tisti od bivših zakoncev, ki po razvezi ostane v stanovanju, drugemu ni več dolžan preskrbeti najpotrebnejših prostorov.

V pravu velja, da poznejši zakon razveljavi starejšega. Zakonodajalec mora v prehodnih in končnih določbah novega zakona urediti prehod iz stare na novo pravno ureditev v skladu z načelom pravne varnosti. Prav to je zakonodajalec skušal doseči s 158. členom SZ, na katerega je že pravilno opozorilo sodišče druge stopnje.

Stanovanjski zakon v 158. členu določa, da se v primeru, če je treba za izvršitev sodbe priskrbeti drugo primerno stanovanje oziroma najpotrebnejše prostore šteje, da je pogoj izpolnjen, če se priskrbi ustrezno najemno stanovanje. Stanovanjski zakon pojma "ustrezno najemno stanovanje" ne opredeljuje. Po ZSR je bilo treba zakoncu priskrbeti najpotrebnejše prostore. Zakon o stanovanjskih razmerjih je opredeljeval najpotrebnejše prostore v dejanskem in pravnem smislu. Po 7. členu ZSR so najpotrebnejši prostori tisti prostori, ki varujejo stanovalce pred vremenskimi neprilikami, njihovo pohištvo pa pred znatnejšo škodo. Najpotrebnejši prostori torej po ZSR niso bili stanovanje v smislu 4. člena ZSR. Eno od izhodišč novega SZ je varstvo ustavne pravice do zasebne lastnine. Zato pojma ustrezno najemno stanovanje iz njegovega 158. člena ni mogoče razumeti tako, da bi bil bivši zakonec, ki je po prejšnji zakonodaji pridobil stanovanjsko pravico in je moral po novem SZ svoj položaj urediti bodisi s sklenitvijo kupne ali pa najemne pogodbe za stanovanje, po SZ v slabšem položaju kot je bil po ZSR. "Ustrezno najemno stanovanje" iz 158. člena SZ zato ne more biti "primerno stanovanje" kot ga opredeljuje 5. člen SZ, temveč je to lahko le stanovanje, ki ustreza najpotrebnejšim prostorom v smislu 7. člena ZSR.

Stanovanjski zakon torej ni posegel v dejansko opredelitev prostorov, ki jih je treba priskrbeti po 158. členu. Je pa korenito spremenil pravni položaj tistega, ki biva v najpotrebnejših prostorih. V nadaljevanju se bomo omejili na pravni položaj bivšega zakonca.

Po pravni ureditvi ZSR bivši zakonec na najpotrebnejših prostorih ni mogel pridobiti stanovanjske pravice, je pa v skladu z določbo 6. člena ZSR užival varstvo, kot so ga imeli imetniki stanovanjske pravice. Zaradi tega je moral imetnik stanovanjske pravice ob izselitvi bivšega zakonca v najpotrebnejše prostore (v smislu četrtega odstavka 66. člena ZSR) z overjeno izjavo stanodajalca dokazati, da bo bivši zakonec užival v najpotrebnejših prostorih stanovanjsko varstvo. Stanovanjski zakon nič več ne ureja položaja uporabnika najpotrebnejših prostorov, ki ga je toženec pridobil po sklepu sodišča, izdanega na podlagi ZSR. Po SZ so se morala vsa stanovanjska razmerja, ki so nastala po prej veljavni zakonodaji, preoblikovati v lastninska ali stanovanjska najemna razmerja. Torej bo imel bivši zakonec v stanovanju, ki mu ga je po 158. členu SZ dolžan priskrbeti bivši partner, položaj najemnika stanovanja.

Stanovanjski zakon v 158. členu tudi ne ureja pravnega položaja bivšega zakonca do takrat, ko se mu priskrbi najemno stanovanje.

Pravni položaj bivšega zakonca je v tem primeru mogoče najbolj jasno opredeliti, če v stanovanju uporablja posamezni prostor v celoti. V tem primeru ima položaj najemnika stanovanja (drugi odstavek 39. člena SZ), če je njegov bivši zakonec stanovanje odkupil, ali pa položaj podnajemnika stanovanja (tretji odstavek 39. člena), če je njegov bivši zakonec postal najemnik stanovanja. Tudi v primeru, ko bivša zakonca, zato ker je stanovanje majhno, ne moreta po prostorih razdeliti njegove uporabe, položaj bivšega zakonca do izpraznitve stanovanja ne more biti boljši, kot je položaj najemnika ali podnajemnika stanovanja. Zato gredo bivšima zakoncema v obeh navedenih primerih vse pravice in obveznosti, ki jih ureja SZ v poglavju o stanovanjskih najemnih razmerjih.

Pravilno je izhodiščno stališče sodišč prve in druge stopnje, da bi tožnica lahko zahtevala izselitev toženca na podlagi 158. člena SZ v primeru, če bi tožencu našla prostore, ki ustrezajo najpotrebnejšim prostorom v smislu 7. člena ZSR. Ni pa pravilno stališče sodišča druge stopnje, da tožnica ne more zahtevati od toženca, naj se izseli iz stanovanja, če dokaže katerega od krivdnih razlogov, zaradi katerih lahko lastnik stanovanja po 53. členu SZ odpove najemno pogodbo. Če gredo bivšima zakoncema vse pravice in obveznosti, ki jih ureja SZ v poglavju o stanovanjskih najemnih razmerjih, potem lahko tisti od bivših zakoncev, ki je lastnik ali najemnik stanovanja, od drugega zahteva izselitev iz stanovanja zaradi krivdnih razlogov, ki so našteti v 53. členu SZ.

Tožnica je v tožbi in kasneje v pritožbi zatrjevala, da je toženec nasilen in "povzroča tožnici in otrokom neznosno življenje". Pravno upoštevna vsebina te navedbe je trditev, da je podan krivdni razlog iz 4. alineje prvega odstavka 53. člena SZ. Tako je vsebino te navedbe razumelo že sodišče druge stopnje, vendar zaradi že obrazložene zmotne razlage materialnega prava tej trditvi ni pripisalo narave pravno odločilne dejanske podlage tožbe. Po tej določbi namreč lastnik lahko odpove najemno pogodbo, če najemnik oziroma osebe, ki z njim stanujejo, z načinom uporabe stanovanja pogosto ali huje motijo druge stanovalce pri njihovi mirni uporabi stanovanja.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo 53. člen SZ. Sodišče druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni odgovorilo na pritožbene navedbe tožnice v zvezi z zatrjevanjem krivdnih razlogov po 53. členu SZ. Zato je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe. Revizijsko sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP/77 ugodilo reviziji in zadevo vrnilo v sojenje sodišču druge stopnje.

V primeru, ko sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, se v skladu s tretjim odstavkom 166. člena ZPP/77 odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo.