Jedro

Tožba je v delu, ki se nanaša na prvo toženko, neodpravljivo nesklepčna, ker tožnica tožbe ni uperila proti C. C., ampak proti družbi, ki je bila ustanovljena kasneje. Pritožbeno uveljavljanje dejanj v zvezi z odškodninsko odgovornostjo prvo toženke zaradi kršitve pogodbenih obveznosti pa se nanašajo na obdobje, ko prvo toženka sploh še ni pridobila pravne subjektivitete, ker tedaj še ni bila vpisana v sodnem registru.

Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je druga toženka imetnica nacionalne figurativne znamke A., registrirane pri Uradu R Slovenije za intelektualno lastnino in nosilka upravičenj iz tega naslova. S tem ni podan abstraktni zakonski dejanski stan, da je prva toženka prodajala blago z označbami ali podatki, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo glede izvora, načina proizvodnje, količine, kakovosti ali drugih lastnosti blaga, ki se nanaša na neupravičeno uporabo znamke. Prva toženka je namreč v skladu z dovoljenjem drugo toženke kot njen pogodbeni partner prodajala prehransko dopolnilo na slovenskem trgu. Zato v zaznavi kupcev prehranskih dopolnil takšnega tipa, distributer ni bistvena sestavina blagovne znamke.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožnica mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženkama njune stroške postopka, vsaki v višini 6.921,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.“

II. V preostalem, nespremenjenem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v I. točki izreka potrdi.

III. Tožnica sama nosi pritožbene stroške in mora toženkama v 15 dneh povrniti stroške postopka z odgovorom na pritožbo, vsaki v višini 1.071,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

_Dosedanji potek postopka_

1. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da sta tožnica in druga toženka 2014 sklenili ustno distribucijsko pogodbo za trženje prehranskega dopolnila pod blagovno znamko A. (v nadaljevanju: Znamka.), katere imetnica je druga toženka.

2. Tožnica je skrbela za prodajo in promocijo izdelkov drugo toženke pod navedeno Znamko na trgih v Sloveniji in srednji ter južni Evropi. Tožnica je izdelke z dovoljenjem drugo toženke prodajala na slovenskem trgu že od 2012, vendar jih je do 2014 naročala in dobavljala od britanskega distributerja drugo toženke B. Ltd. Neposredni pogodbeni odnos sta s tožnico vzpostavili šele v 2014. Pogodbeno razmerje med strankama je trajalo do 31. avgusta 2016. Pričakovanja drugo toženke v zvezi z nadaljnjim prodajanjem in višanjem prodaje tožnice so se pri drugi toženki izjalovila. Zato je druga toženka tožnici upravičeno odpovedala distribucijsko pogodbo. Tožnica je uveljavljala odgovornost drugo toženke iz naslova neposlovne in poslovne odškodninske odgovornosti. Sodišče je zavrnilo stališče tožnice, da bi ta lahko uveljavljala tožbeni zahtevek iz naslova obeh vrst odškodninske odgovornosti, ki se že pojmovno izključujeta. Odločilo je, da je druga toženka utemeljeno odstopila od distribucijske pogodbe in zato ni podana njena poslovna odškodninska odgovornost. Tožnica je proti drugo toženki uveljavljala odškodninsko odgovornost tudi zaradi dejanj nelojalne konkurence po drugem odstavku 63.a člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1).1 Opredelila je več zakonskih dejanskih stanov iz tretjega odstavka 63.a člena ZPOmK-1, ki jih je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo, in sicer da ni utemeljen tožničin očitek o tem, da je druga toženka storila dejanje nelojalne konkurence, ker naj bi prodajala blago z označbami ali podatki, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo glede izvora, načina proizvodnje, količine, kakovosti ali drugih lastnosti blaga (druga alineja tretjega odstavka 63.a člena ZPOmK-1); dejanja usmerjena v prekinitev poslovnega razmerja med drugimi podjetji ali k preprečevanju ali oteževanju takih razmerij (tretja alineja tretjega odstavka 63.a člena ZPOmK-1); neupravičeno neizpolnjevanje ali razdiranje pogodb s kakšnim podjetjem, da bi se sklenila enaka ali podobna pogodba z drugim podjetjem (četrta alineja tretjega odstavka 63.a člena ZPOmK-1); neupravičena uporaba imena, firme, znamke ali kakšne druge oznake drugega podjetja, ne glede na to, ali je slednje dalo soglasje, če se s tem ustvari ali utegne ustvariti zmeda na trgu (peta alineja tretjega odstavka 63.a člena ZPOmK-1); protipravno pridobivanje poslovne tajnosti drugega podjetja ali neupravičeno izkoriščanje zaupne poslovne tajnosti drugega podjetja (osma alineja tretjega odstavka 63.a člena ZPOmK-1).

3. O konkretnih očitkih tožnice prvo toženki, ki so bili povezani z dejanji C. C., v spornem obdobju, od 1. decembra 2010 do 3. junija 2016, zaposlene pri tožnici, je nosilni razlog ta, da je slednja družbenica in zakonita zastopnica prvo toženke, ki je bila vpisana v sodni register 5. septembra 2016 in je s tem trenutkom pridobila pravno sposobnost (prvi odstavek 5. člena Zakona o gospodarskih družbah, ZGD-1). Zato je zatrjevano nelojalno ravnanje C. C. pred 5. septembrom 2016 v povezavi s prvo toženko materialnopravno neutemeljeno. Tožnica nadalje ne more biti uspešna z očitkom, da je C. C. ravnala v nasprotju s prepovedjo konkurenčne dejavnosti po 39. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), zato, ker ta določba zavezuje in opredeljuje razmerje delavec – delodajalec v času trajanja delovnega razmerja. C. C. ni stranka tega postopka in zato navedena pravna podlaga v tem primeru ni upoštevna. Nobena od pogodb po zaposlitvi, ki jih je imela C. C. sklenjene s tožnico, ni vsebovala konkurenčne klavzule na podlagi katere C. C. po prenehanju delovnega razmerja pri tožnici ne bi smela opravljati dejavnosti, konkurenčne tožnici (40. člen ZDR-1). Prav tako C. C. pri tožnici ni zasedala nobene takšne funkcije, za katero bi tudi po prenehanju opravljanja že po zakonu veljala konkurenčna prepoved (41. člen ZGD-1). Kar se tiče poslovne tajnosti tožnice ali neupravičenega izkoriščanja zaupne poslovne tajnosti tožnice v zvezi z zatrjevanim protipravnim pridobivanjem poslovne tajnosti, pa je takrat veljavni 39. člen ZGD-1 določal, da se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom. S tem sklepom morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe, ki morajo varovati poslovno skrivnost. Tožnica ni niti zatrjevala in dokazala katerekoli od navedenih zakonskih predpostavk.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožbeni zahtevek tožnice proti prvo toženki ni sklepčen. Proti drugo toženki pa je na podlagi celovite dokazne ocene ugotovilo, da ni izpolnjen že prvi pogoj za uveljavljano kršitev poslovne odškodninske odgovornosti, ker zatrjevane kršitve poslovne (pogodbene) obveznosti niso imele znakov protipravnega stanja kot tudi ni bilo storjeno nobeno od očitanih dejanj nelojalne konkurence.

5. Z izpodbijano sodbo je bil zavrnjen tožbeni zahtevek proti toženkama, ki naj bi bili solidarno in nerazdelno dolžni tožnici plačati znesek 315.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje pa do izpolnitve obveznosti, vse v roku 15-tih dni pod izvršbo (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da mora v 15-tih dneh od vročitve te sodbe, povrniti toženkama njune stroške postopka v skupnem znesku 13.842,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednje dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (II. točka izreka).

_**Pritožba tožnice**_

6. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in je uveljavljala vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in je sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali z vmesno sodbo ugotovi, da sta toženki odškodninsko odgovorni za nastalo škodo, ki izvira iz protipravne prekinitve poslovnega razmerja med tožečo in drugo toženko. Podrejeno je predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Toženki sta na pritožbo odgovorili in sodišču druge stopnje predlagali, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi ter naloži tožeči stranki plačilo stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

8. Pritožba glede glavne stvari ni utemeljena, glede stroškov je deloma utemeljena.

_**Razlogi pritožbenega sodišča**_ _Uvodno pojasnilo_

9. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se bo pri odgovoru na posamezne pritožbene razloge držalo sistematike razlogov, kot jih je oblikovalo sodišče prve stopnje. Kar se tiče pravne narave opredelitve tožbenega zahtevka, sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje pravilnim in jasnim razlogom v izpodbijani sodbi, in sicer (1) da je bilo med tožnico in drugo toženko vzpostavljeno distribucijsko razmerje z vsemi elementi agencijske in prodajne pogodbe (glej 15. in 16. točko razlogov, stran 9 in 10 sodbe). Pritožbeno sodišče se strinja tudi z materialno nesklepčnostjo tožbenega zahtevka proti prvo toženki in s pravno opredelitvijo odškodninske (ne)odgovornosti drugo toženke zaradi kršitve pogodbene obveznosti, in da je bilo tekom dokaznega postopka ugotovljeno, da ta ne obstaja, kot tudi ne primeroma našteta dejanja nelojalne konkurence. V zvezi s posameznimi pritožbenimi razlogi bo pritožbeno sodišče svoje stališče pojasnilo v naslednjih točkah te sodbe. Vloga pritožbenega sodišča je preizkus pravilnosti in zakonitosti sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 350. člena ZPP). Zato pritožbeno sodišče ni dolžno odgovarjati na ponavljajoče trditve pritožnika, ki jih je navedel v postopku pred sodiščem prve stopnje, sodišče prve stopnje jih je pravilno opredelilo kot pravno odločilne, nanje odgovorilo v okviru dokazne ocene v skladu z 8. členom ZPP in na podlagi ugotovljenega dokaznega postopka pravilno uporabilo materialno pravo. Kjer gre v pritožbi tožnice za takšen način uveljavljanja pritožbenih razlogov, pritožbeno sodišče že tukaj pojasnjuje, da nanje ne bo odgovarjalo.

10. Tožnica v pritožbi v zvezi z dokazno oceno, ki se sicer nanaša na pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, očita sodišču prve stopnje, da je storilo več absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, in sicer 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabljeno materialno pravo. Skupna bistvena in nosilna značilnost (osrednji del generalne klavzule), ki te kršitve (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) opredeljuje, je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti.2 V nobenem delu izpodbijana sodba ne ustreza opisani vsebini. Že uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlogi v izpodbijani sodbi jasni, logični in prepričljivi, tožnica je dobila odgovor na vsa pravno odločilna dejstva in tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Zato očitek o storjenih absolutnih bistvenih postopkovnih kršitvah določb pravdnega postopka ni utemeljen v nobeni točki uveljavljenih pritožbenih razlogov. Pri posameznih pritožbenih očitkih se pritožbeno sodišče zato ne bo več opredeljevalo do uveljavljanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ker z navedenimi razlogi odgovarja na vse pritožbene očitke o storjenih kršitvah.

_Odgovori na konkretne pritožbene očitke_ _O (poslovni) odškodninski odgovornosti prvo toženke (kršitev pogodbenih obveznosti)_

11. Dejstvu, da je bila prva toženke vpisana v sodni register 5. 9. 2016 in je s tem dnem pridobila pravno subjektiviteto, tožnica ne nasprotuje. V pritožbi poudarja vlogo C. C., zakonite zastopnice prvo toženke in njene družbenice. Povezovanje zatrjevanih nelojalnih ravnanj C. C. z drugo toženko v času pred pridobitvijo pravne subjektivitete prvo toženke ni pravno odločilnega pomena za odločanje o poslovni odškodninski odgovornosti prvo toženke in očitanih dejanj nelojalne konkurence. Zato pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom v izpodbijani sodbi (30. in 31. točki). Zmotno je pritožbeno uveljavljanje, da je z isto juridično sekundo, ko je nastala prvo toženka kot družba, ta postala odgovorna za vsa ravnanja C. C. Sodne prakse (66. in 67. točka pritožbe)3 v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, ker se dejansko stanje, ugotovljeno v tem postopku, ne prilega dejanskemu stanju, ugotovljenem v navedenih odločbah. Očitki o nezakonitih ravnanjih C. C., ki so v dejanski podlagi tožničinih tožbenih trditev usmerjena v čas pred odpovedjo pogodbenega razmerja drugo toženke tožnici, niso pravno odločilnega pomena za odločanje v tem postopku. Zato se sodišče ni bilo dolžno opredeliti do njenih ravnanj. Tožnica ne more mešati pravnega položaja fizične in pravne osebe. Samo dejstvo, da je druga toženka po 1. 9. 2016 sklenila pogodbo s prvo toženko, pa samo po sebi ne pomeni, da je bilo storjeno dejanje nelojalne konkurence.

12. Materialno neutemeljene so pritožbene trditve, da so ravnanja prvo toženke neločljivo povezana z ravnanji zakonite zastopnice in edine družbenice, ki predstavlja njen personalni substrat. Sodišče je pravilno materialnopravno sklepalo, da je tožba v delu, ki se nanaša na prvo toženko, neodpravljivo nesklepčna, ker tožnica tožbe ni uperila proti C. C., ampak proti družbi, ki je bila ustanovljena kasneje. Pritožbeno uveljavljanje dejanj v zvezi z odškodninsko odgovornostjo prvo toženke zaradi kršitve pogodbenih obveznosti pa se nanašajo na obdobje, ko prvo toženka sploh še ni pridobila pravne subjektivitete, ker tedaj še ni bila vpisana v sodnem registru.

_O poslovni odškodninski odgovornosti drugo toženke (kršitev pogodbenih obveznosti – utemeljeni razlogi za odstop od pogodbe)_

13. Pritožbeno ni izpodbijano, da sta tožnica in druga toženka sklenili (ustno) distribucijsko pogodbo za območje Slovenije. Tožnica v pritožbi ponovno obširno pojasnjuje pravno naravo pogodbenega razmerja med njo in drugo toženko. Poudarja svojo vlogo, ki jo je imela pri prodoru prehranskega dopolnila pod Znamko drugo toženke. Slednje vloge ji sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sploh ni odreklo. Nasprotno, ustno sklenjeno distribucijsko pogodbo je razložilo v skladu s pravno opredelitvijo distribucijske pogodbe, kot inominatnega kontrakta, z elementi predvsem agencijske pogodbe. Tožnica je namreč delovala kot zastopnica drugo toženke na slovenskem trgu. To pomeni, da je konkretno od druge toženke od začetka 2014 do izteka pogodbenega razmerja med njima 31. 8. 2016 v svojem imenu in za svoj račun od drugo toženke kupovala prehranska dopolnila in jih je v svojem imenu in za svoj račun prodajala na slovenskem trgu. Za namene prodaje teh izdelkov je zgradila prodajno mrežo, določila prodajne pogoje in izvajala promocijo le teh. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je bila v izobraževanje in promocijo teh izdelkov vpeta tudi drugo toženka preko svojega zakonitega zastopnika D. D. Vendar pa je vsako pogodbeno razmerje podvrženo tudi njegovemu prenehanju. Ravno to pa se je zgodilo v konkretnem primeru. Zato je neutemeljeno pritožbeno uveljavljanje, da je takratni zakoniti zastopnik tožnice E. E. upravičeno lahko sklepal, da bo ekskluzivni zastopnik za navedena prehranska dopolnila za nadaljnjih deset, dvajset ali več let. 14. Pri tem sploh ni sporna vloga, ki jo je tožnica imela 2014 in 2015, do trenutka, ko je zakoniti zastopnik druge toženke podvomil v uspešnost nadaljnje prodaje in rast prehranskega dopolnila na slovenskem trgu.4 Namen sklenjene distribucijske pogodbe za prodajo prehranskih dopolnil na slovenskem trgu je bil ravno v tem, da bi tožnica kot distributer drugo toženke skrbela za razvoj trga prehranskega dopolnila v Sloveniji, za kar je v skladu z distribucijsko pogodbo prejemala plačilo. Pritožbeno sodišče o pravnem razmerju med tožnico in drugo toženko v celoti pritrjuje pravilnim razlogom v izpodbijani sodbi (11. do 16. točka).

15. Kar se tiče trajanja pogodbenega razmerja med tožnico in drugo toženko, ne drži pritožbeni očitek, da sodišče ni korektno povzelo njenih trditev iz vlog v postopku. Tožnica je, tako kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, v 2. točki tožbe navedla, da je vse od leta 2012 dalje poslovno sodelovala z drugo toženko. Drži, da je tožnica v 35. točki tožbe sicer izpostavila, da je bilo poslovno sodelovanje z drugo toženko prvič vzpostavljeno v letu 2011, ko je tožnica z drugo toženko poslovala preko družbe B. Ltd. s sedežem v Londonu, ki je bila pooblaščena za izvoz proizvodov Znamke. Od 2014 dalje je tožnica proizvode začela dobivati direktno od druge toženke. Sicer pa tudi tožnica temu vprašanju ni pripisala večjega pomena (58. točka). Poudarila je namreč, da je sama logistika nabave, kdo je dobavljal izdelke drugo toženke tožnici, za to zadevo irelevantno.

16. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno povzelo trditve tožnice glede prenehanja pogodbenega razmerja med njo in drugo toženko. Prva toženka je namreč v septembru 2016, po prenehanju pogodbenega razmerja med njima, pričela z distribucijo prehranskih dopolnil Znamke. Sodišče je tudi pravilno povzelo vsebino elektronskega sporočila E. E. 13. 9. 2016 (B70). Pritožbeno sodišče se zato v celoti sklicuje na razloge v 24. točki izpodbijane sodbe.

17. Po prvem odstavku 238. člena ZPP se priče zaslišijo vsaka zase in brez navzočnosti prič, ki bodo zaslišane pozneje. Vendar pa v postopku ni mogoče vedno zagotoviti, da bodo vse priče zaslišane na istem naroku. Tako je bilo tudi v konkretnem primeru. D. D., zakoniti zastopnik druge toženke (kot stranka), namreč iz opravičljivih, zdravstvenih razlogov, ni mogel biti zaslišan na istem naroku, 27. 8. 2021 (red. št. 78), kot priča E. E. in zakonita zastopnica prvo toženke C. C. Zakoniti zastopnik drugo toženke je bil s pomočjo tolmača zaslišan preko video konference (glej zapisnik glavne obravnave 6. 9. 2021, red. št. 82). S pritožbenim uveljavljanjem, da je izpovedba zakonitega zastopnika drugo toženke neverodostojna, ker je bil zaslišan na ločenem naroku, in sicer potem, ko sta bila že zaslišana E. E. in C. C., ni izkazana vzročna posledična povezava med zatrjevanim vedenjem o vsebini njune izpovedbe in njeno posledico. Tožnica namreč ne more uspeti s posplošenim pritožbenim uveljavljanjem, da se je sodišče v obrazložitvi povsem nekritično sklicevalo na izpovedbo D. D., ker slednje ne drži. Sodišče je na podlagi vseh izpovedb zaslišanih prič in strank naredilo analitično in sintetično dokazno oceno.

18. Ni utemeljen očitek, da je podana bistvena kršitev določb postopke prvega odstavka 238. člena in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi če bi šlo za kršitev pravila o ločenem zasliševanju prič, to ni ovira, da se sodna odločba ne bi smela opirati na izpovedbo priče, ki je bila seznanjena z izpovedbami prič, ki so bile zaslišane pred njo. Seveda pa je treba to okoliščino upoštevati pri dokazni oceni njene izpovedbe. Težko si je zamisliti tudi primer, ko bi ta kršitev prerasla v bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.5 Pritožbeno sodišče pa že sedaj pojasnjuje, da ne dvomi v dokazno oceno v izpodbijani sodbi o nalogah, ki jih je bila dolžna pri tožnici do prenehanja delovnega razmerja izvajati C. C. (56. in 57. točka). Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno povzelo trditve tožnice v 12. točki obrazložitve. Sodišče prve stopnje je namreč korektno povzelo trditve tožnice iz 4. točke tožbe z dne 13. 6. 2017 in nadalje iz 99. točke prve pripravljalne vloge in 6. alineje 101. točke prve pripravljalne vloge (glej opombe od 1 do 3, stran 7 sodbe).

19. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odnos med tožnico in drugo toženko presegel vrsto občasnih in neodvisnih poslov, ki bi bili omejeni zgolj na odnos kupec – prodajalec prehranskih dopolnil, ampak je šlo za intenzivnejše poslovno razmerje, ki je zahtevalo določeno stopnjo zaupanja (več glej v 14. točki ). Sicer pa tožnica ponavlja svoje trditve o soustvarjanju blagovne znamke, ki jih je sodišče prve stopnje korektno povzelo v 12. točki razlogov. Tem razlogom pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Sodišče prve stopnje je smiselno pritrdilo stališču tožnice, da je dejansko razvila in gradila trg prehranskega dopolnila, katerega imetnica blagovne znamke je drugo toženka tudi na slovenskem trgu. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do teh pravno odločilnih okoliščin ni opredelilo. Namen sklenjene pogodbe je bil ravno v tem, da je tožnica ravnala v skladu s svojo vlogo pri razvoju in prodoru prehranskega dopolnila Znamke na slovenskem trgu. V nasprotnem primeru distribucijska pogodba sploh ne bi bila sklenjena.

20. Sodišče v potrditev vtoževane škode, pravilno ni postavilo sodnega izvedenca ekonomsko finančne stroke, ker je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo že zaradi neizkazane protipravnosti odškodninske odgovornosti drugo toženke (7. točka razlogov). Tožnica nujnost določitve izvedenca uveljavlja v pomenu, da bi moralo sodišče zato, ker nima znanj o tem, kaj je distribucija in kakšne so tržne zakonitosti pri vpeljavi novih izdelkov na trg, imenovati izvedenca iz naslova know how-a in izgradnje trga. Denarna odmena za znanje na tem področju v tem postopku ni bila predmet tožbenega zahtevka. Ob tem pritožbeno sodišče najprej pripominja, da če bi bilo to pravno dejstvo pravno odločilnega pomena, pa kot je bilo pojasnjeno, ni bilo, bi lahko sodišče že samo na podlagi splošne izobrazbe in življenjskih izkušenj presojalo utemeljenost trditev tožeče stranke. Za odgovor na zastavljeno vprašanje o tem, kaj je distribucija in know how ter izgradnja trga, namreč strokovno znanje izvedenca ne bi bilo potrebno.

21. Kot priče se smejo zaslišati le osebe, ki lahko izpoveduje o konkretnih preteklih dejstvih (dokazno ali pravno pomembnih), ne da bi izražala svoje mnenje o teh dejstvih ali o pomenu teh dejstev.6 Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem zakonitih zastopnikov tožnice (kot strank) F. F. in G. G., ki naj bi izpovedala o okoliščinah zadeve, s katerimi sta se seznanila ob prevzemu podjetja in o načinu delovanja v tej branži pri trženju novih proizvodov. Slednja torej o konkretnih preteklih dejstvih nista imela nobene neposredne zaznave, o katerih bi lahko izpovedala pred sodiščem v zvezi z zatrjevanimi pravno odločilnimi dejstvi tožnice, o njeni vlogi v delovanju distribucijske pogodbe sklenjene z drugo toženko.

22. Priča H. H., pogodbena sodelavka tožnice do 2005, je v postopku pojasnjevala, na kakšen način so potekale aktivnosti in usklajevanja s tožnico in kako težko je priti z nekim novim izdelkom na trg (l. štev. 479, točka 32 pritožbe). Sodišče prve stopnje je priznavalo tožnici položaj ekskluzivnega distributerja in je poudarilo njeno vlogo pri nastopanju na trgu. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do izpovedbe priče H. H., predvsem pa je predmet tožbenega zahtevka odškodnina zaradi nezakonite odpovedi distribucijske pogodbe, ki je omejena na čas pred odpovedjo distribucijske pogodbe, 31. 8. 2016, torej od marca 2016 do 31. 8. 2016. Pritožbeno sodišče pripominja, da tožnica ne more uspešno izpodbijati razlogov sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s partnerskim razvojem in nadaljnjim sodelovanjem zato, ker je te trditve tožnice sodišče upoštevalo v razlogih izpodbijane sodbe. Vendar pa ti niso bili nosilni razlogi, na podlagi katerih je sodišče zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek. Bistvo zavrnitve tožbenega zahtevka tožnice je v tem, da ni bil podan že prvi izmed elementov, ki morajo biti skupaj podani za zatrjevano poslovno odškodninsko odgovornost drugo toženke v zvezi s kršitvijo distribucijske pogodbe.

23. Utemeljenost razloga za odstop od ustno sklenjene distribucijske pogodbe je treba obravnavati celovito. Sodišče prve stopnje je to presojo opravilo pravilno. Ocenilo je, da tožnica ni izpolnila zahtev drugo toženke, ker ni: (1) preprečila upadanja prodaje prehranskih dopolnil konec 2015 in v prvi polovici 2016 (55. točka), (2) njihove prodaje pospeševala in višala tržnega deleža od maja do avgusta 2016, (3) opisala dejanj pri promociji in marketingu prehranskih dopolnil, (4) popravila odnosa z zaposlenimi in (5) dosegla stabilnosti v podjetju ter (6) popravila omajanega zaupanja med tožnico in drugo toženko. Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilni in celoviti dokazni oceni. Na podlagi posamezno izvedenih dokazov in njihove analize ter upoštevanje celotnega dokaznega postopka je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnica navedenih pogojev ni izpolnila in je zato drugo toženka upravičeno odstopila od pogodbe. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je odstop od pogodbe temeljil na izmišljenih, fiktivnih razlogih domnevnega padca prodaje.

24. Povsem neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje, da sodišče ne loči med naročili, ki jih je tožnica posredovala drugo toženki in vlogo tožnice pri prodaji prehranskih dopolnil na trgu, ker za takšno (ne)razumevanje vlog tožnice in drugo toženke v razlogih sodbe ni nobene podlage. Enako velja za ugotavljanje trenda prodaje. Zato tudi ni primeren predlog tožnice, da bi sodišče za presojo opisanega položaja tožnice in drugo toženke ter kakšen je bil trend prodaje, potrebovalo strokovno znanje izvedenca ekonomsko finančne stroke.

25. V dokaznem postopku je bilo potrjeno dejstvo, da C. C. pri tožnici ni samostojno opravljala poslov, ampak da je šlo za ekipno delo pod vodstvom E. E. (57. točka). Pripisovanje edine vloge in pomembnosti C. C. s strani tožnice je torej pretirano. V obdobju odpovednega roka C. C., od januarja do aprila 2016, slednja niti ni več naročala prehranskih dopolnil (oziroma že od oktobra 2015), ampak jih je naročal I. I. Slednje izhaja tudi iz listinskih dokazil (naročila tožnice za navedeno obdobje, od januarja do julija 2016). Tožnica tudi ni zmogla dokaznega bremena v tem smislu, da bi zagotovila navzočnost J. J., ki je v času odpovednega roka C. C. začela opravljati njeno delo, in da bi lahko potrdila trditve tožnice, da je C. C. v času odpovednega roka ravnala škodljivo. Sodišče je pravilno sledilo izpovedbi C. C. in D. D., ki sta skladno izpovedala, da je C. C. vse do izteka odpovednega roka izpolnjevala svoje delovne obveznosti in je še pred zaključkom delovnega razmerja pri tožnici poskrbela za podpis pogodbe s K. Ljubljana za leto 2016, kar je potrjeno tudi z elektronskim sporočilom L. L., 29. 3. 2016 (B37, 57. točka).

26. Drži pritožbeno stališče, da iz tabelarnega pregleda prodaje v letu 2016 izhaja, da so se te številke izboljšale od aprila 2016 dalje. Vendar pa se te ne morejo primerjati s prodajo v letu 2015 (povprečje meseca za 2015 znaša 12.806,818 GPB za 2016 pa 9.162,0943 GPB, torej kar 28 % manj kot v letu 2015). Prodaja v 2016 je bila nižja za 41 %. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje glede padca prodaje. Kot je pritožbeno sodišče že poudarilo, spremenljiva prodaja prehranskih dopolnil ni bila edini razlog za utemeljeno odpoved tako kompleksne pogodbe kot je distribucijska pogodba.

27. Procesni očitek sodišču, ki je zakonitega zastopnika drugo toženke, D. D. zaslišalo na ločenem naroku glavne obravnave kot E. E. in C. C., niti v okviru dokazne ocene izpovedbe prič ne more dati drugačnega rezultata kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe. V pritožbi ni pojasnjeno, v katerem delu naj bi D. D. prilagajal svojo izpovedbo izpovedbama C. C. in E. E., očitek je povsem posplošen in pritožbeno sodišče ne sprejema kot utemeljenih pritožbeno uveljavljanih razlogov, da bi na izpovedbo D. D. vplivalo vedenje o njunih izpovedbah, ki naj bi si jih zapisovala pooblaščenka prvo in drugo toženke.

28. Tožnica je tudi premalo pozornosti posvetila enemu od orodij za nadaljnjo promocijo izdelkov, to je katalogu izdelkov, ki je bil bistvenega pomena, kot so skladno izpovedale priče D. D., C. C. in M. M. V 2016, kot je pojasnila priča M. M., je bilo to osnovno orodje, ker ni bilo drugih (na primer Facebook, Twitter), kjer bi lahko tožnica poskrbela za promocijo navedenih izdelkov.

29. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica pri drugo toženki izdelke naročala pisno. V postopku pa tožnica ni zatrjevala, da bi bilo naročilo za julij 2016 dano na drugačen način, kot pa je potekalo do tedaj. Zato je bilo v dokaznem postopku pravilno ugotovljeno, da je bilo zadnje naročilo oddano konec junija, naročilo konec avgusta 2016 pa itak ni bilo sprejeto s strani drugo toženke, ker je ta tedaj pogodbo odpovedala.

30. Kar se tiče nestabilnosti kadra, se pritožbeno sodišče sklicuje na izčrpne razloge v 62. do 64. točki, da tožnica pogoja po zapolnitvi in stabilnosti kadrovske zasedbe ni izpolnila. Od tožnice so odšli trije pomembni kadri, in sicer najprej C. C., nato N. N. in končno se I. I., ki je skrbel za logistiko (nabavo). J. J. pa očitno ni imela nobenih izkušenj s trženjem prehranskih dopolnil, sodišče pa J. J. ni moglo zaslišati po krivdi tožnice, da bi lahko preverilo, ali je bila ona dejansko usposobljena za nadaljevanje tega dela ali ne. Tožnica tudi ni pojasnila, kakšno vlogo je imela O. O. v zvezi s prehranskimi dopolnili.

31. Pritožbene trditve v zvezi z izgubo zaupanja in poslabšanja odnosa med tožnico in drugo toženko so ostale na splošni ravni. Sodišče prve stopnje je v točkah 65 do 67 izčrpno pojasnilo, zakaj je sklepalo, da v navedenem spornem obdobju ni bilo ponovno vzpostavljeno zaupanje navedenih strank v nadaljevanje sklenjenega pogodbenega razmerja.

32. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ni opravilo dokazne ocene o izpovedbi P. P., da naj bi ga C. C. novačila za zaposlitev v novem podjetju v maju ali juniju 2016. V navedenem obdobju je C. C. že tekel odpovedni rok, sploh pa ni tožena stranka. Zato slednje pritožbeno uveljavljanje sploh ni pravno odločilno za odločitev v konkretnem primeru, ker je prvo toženka družba, ki je bila ustanovljena 5. 9. 2016. _Glede dejanj nelojalne konkurence_

33. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom v 32. točki, da druga toženka že pojmovno ne more konkurirati tožnici, saj distributer zasleduje in deluje v interesu ter po naročilu naročnika (drugo toženke). Na pritožbene očitke glede posameznih zatrjevanih dejanj nelojalne konkurence, primeroma naštetih v tretjem odstavku 63.a člena ZPOmK-1, je pritožbeno sodišče odgovorilo v nadaljevanju.

_Prodaja blaga z označbami ali podatki, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo glede izvora, načina proizvodnje, količine, kakovosti ali drugih lastnosti blaga; neupravičena uporaba znamke_

34. Tožnica ne nasprotuje razlogom v izpodbijani sodbi (34. do 36. točka), kjer je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je druga toženka, kar je pomembno v tem postopku, imetnica nacionalne figurativne znamke A. št. ..., registrirane pri Uradu R Slovenije za intelektualno lastnino ..., in nosilka upravičenj iz tega naslova. S tem ni podan abstraktni zakonski dejanski stan, da je prva toženka prodajala blago z označbami ali podatki, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo glede izvora, načina proizvodnje, količine, kakovosti ali drugih lastnosti blaga, ki se nanaša na neupravičeno uporabo znamke. Prva toženka je namreč v skladu z dovoljenjem drugo toženke kot njen pogodbeni partner prodajala prehransko dopolnilo na slovenskem trgu. Zato v zaznavi kupcev prehranskih dopolnil takšnega tipa, distributer ni bistvena sestavina blagovne znamke. Očitek sodišču prve stopnje, da je v 37. točki razlogov, izven konteksta (ostale vsebine) povzelo izpovedbo E. E., ni utemeljen. Sodišče je korektno povzelo, da so E. E. poslovni partnerji rekli, da si ne morejo privoščiti, da proizvoda, ki je tako dobro sprejet, ne bi imeli več na policah. Slednje potrjuje zaključek, da distributer tudi v zaznavi prodajalcev ni bistvena sestavina znamke. Kar se tiče prvo toženke in njene odgovornosti, pa je pritožbeno sodišče že oblikovalo svoje stališče v prejšnjih točkah razlogov te sodbe.

_Dejanja, usmerjena v prekinitev poslovnega razmerja med drugimi podjetji ali k preprečevanju ali oteževanju takih razmerij; neupravičeno razdiranje pogodb s kakšnim podjetjem, da bi se sklenila enaka ali podobna pogodba z drugim podjetjem_

35. Tožnica ponavlja vlogo, ki jo je po njenem pri očitanih ravnanjih imela C. C. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom v 38. točki izpodbijane sodbe. Ker C. C. ni stranka tega postopka, je zmotna materialnopravna ocena, da bi moralo sodišče uporabiti 39. člen ZDR-1, ki vsebuje zakonsko prepoved konkurenčne dejavnosti. Ta po mnenju pritožbenega sodišča tudi ne izpolnjuje kriterijev tako opisanega prepovednega delovanja, ki ima elemente dejanja nelojalne konkurence po 63.a členu ZPOmK-1. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da zakonska podlaga iz 39. člena ZDR-1 zavezuje v razmerju delavec – delodajalec v času trajanja delovnega razmerja. Temu pravnemu stališču tožnica niti ne nasprotuje. Tožnica niti ne nasprotuje razlogom v izpodbijani sodbi (v delu 39. točke), da nobena od pogodb o zaposlitvi, ki jih je imela C. C. sklenjene s tožnico, ni vsebovala konkurenčne klavzule, na podlagi katere C. C. po prenehanju delovnega razmerja pri tožnici ne bi smela opravljati dejavnosti, konkurenčne tožnici (pogodbena prepoved konkurenčne dejavnosti iz 40. člena ZDR-1). Nadalje je sodišče pravilno zaključilo, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 41. člena ZGD-1. _Protipravno pridobivanje poslovne tajnosti tožnice ali neupravičeno izkoriščanje zaupne poslovne tajnosti tožnice_

36. Tožnica tudi v zvezi z navedenim očitkom ponavlja svoje stališče iz prvostopenjskega postopka. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom v 41. točki sodbe, da je v zvezi z nedopustnim pridobivanjem oziroma izkoriščanjem poslovne tajnosti, sodišče pravilno ugotovilo, da je tovrsten očitek tekom postopka ostal na pavšalni ravni. S pritožbenim sklicevanjem, da slednje ne drži, in da tudi ne drži, da bi tožnica morala bolj konkretizirati odtujitev „know how-a“, ker je na splošno pojasnila, da gre za skupek znanj glede trženja, marž, prodajnih pogojev, ključnih kupcev, načina logistike, distribucije, torej celoten poslovni model tožnice, prav tako ne more uspeti. Tudi povzete trditve tožnice so ostale na preveč splošni ravni. Sploh pa je preslikava konkretnega primera na primer odvetništva, ki se je kot pripravnik šolal v odvetniški pisarni in nato ustanovil odvetniško družbo in kot odvetnik odtujil seznam strank, povsem neprimerna in se pritožbeno sodišče do opisane primerjave s konkretnim primerom ne opredeljuje.

37. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Če tožnica na katerega od pritožbeno uveljavljanih razlogov ni dobila izrecnega odgovora, ta izhaja iz celote obrazložitve pritožbenega sodišča. 38. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo niti uveljavljanih niti ne katerih drugih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, je neutemeljeno pritožbo glede glavne stvari zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

Pravdni stroški

39. Tožnica je nasprotovala tudi odločitvi sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, vendar ne po višini, zato jo je pritožbeno sodišče upoštevalo pri odločitvi. Toženki sta bili dve. Obveznost iz naslova povrnitve stroškov je denarna, deljiva obveznost. V razmerju toženk proti tožnici sta ti dve upnici. Zato, ker ni določeno kaj drugega, se terjatev deli med njima na enake dele in more vsaka od njiju zahtevati le svoj del terjatve iz naslova stroškov postopka (tretji odstavek 393. člena OZ).

40. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo (sklep) v II. točki izreka spremenilo in odločilo, da mora tožnica toženkama plačati vsaki polovico pravdnih stroškov, kot je navedeno v I. točki izreka te sodbe (3. točka 365. člena ZPP).

41. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. V delu stroškov prvostopenjskega postopka je uspeh le navidezen, ker se glede višine stroškov zanjo nič ni spremenilo. Namesto skupnega zneska, je dolžna vsaki od toženk plačati polovico zneska stroškov. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Zato pripadajo toženkama (skupno zastopanje po istem odvetniku) za odgovor na pritožbo in 10 % povečanje za zastopanje dveh strank po drugem odstavku 7. člena Odvetniške tarife (OT) 1.887,50 točk, za izdatke za stranko po tretjem odstavku 11. člena OT do 1000 točk 20 točk in 1 % nad 1000 točk, to je 18,87 točk, skupaj 38,87 točk. Upoštevajoč davek na dodano vrednost (22 %), ker je pooblaščenka toženk zavezanka za DDV še 643,80 točk, skupaj 3570,17 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) je tožnica dolžna plačati toženkama vsaki polovico zneska 2.142,10 EUR, torej po 1.071,05 EUR. Če bo tožnica zamujala s plačilom stroškov, bo dolžna plačati še zakonske zamudne obresti od poteka roka, določenega za izpolnitev obveznosti do plačila (378. člen OZ, 313. člen v zvezi s 332. členom ZPP in načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).

1 ZPOmK-1 je veljal od 26. 4. 2008 do 25. 10. 2022, uporabljal se je do 25. 1. 2023. 2 Primerjaj sodbo VSRS II Ips 201/2005, 23. 3. 2006, povzeto po Zobec J., v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list R Slovenije, GV Založba, 2005-2009, stran 307. Nosilni del določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je tisti, ki govori o tem, da sodbe zaradi njene pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti. Šele če je obrazložitev sodbe do te mere nezadostna, da onemogoča njen preizkus, bo podana ta kategorija kršitve postopka. 3 VS RS II Ips 101/2013, 19. 2. 2015, VS RS II Ips 132/2016, 17. 5. 2018, VS RS II Ips 111/2009, 10. 9. 2012. 4 O pravni naravi distribucijske pogodbe, več glej Grilc, P.: Pravna narava distribucijske pogodbe, Zbornik zdravstvenih razprav, 2010, letnik 1970, stran 95-126. 5 Primerjaj Zobec. J.: v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, II. Knjiga, GV Založba, Ur. list Republike Slovenije, 2010 -, str. 459. 6 Primerjaj Zobec J., prav tam, stran 435.