Jedro

Za sklepčnost regresne tožbe zadošča, da zavarovalnica v njej trdi in ponudi dokaze, da je bila zavarovalna pogodba kršena in kako ter da je izplačala odškodnino in koliko.

Vprašanje dodatne trditvene podlage in njenega obsega, ki jo je naknadno, že po vložitvi tako sklepčne tožbe dolžna ponuditi tožeča stranka, pa se navezuje na vsebino (in substanciranost) ugovorov, ki jih v postopku uveljavlja tožena stranka in pravila o trditvenem in dokaznem bremenu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, delna sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

(1.) Z izpodbijano delno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo del tožbenega zahtevka, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača glavnico v višini 2.947,34 EUR s pripadki.

(2.) Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno spremeni) in ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da bi sodišče prve stopnje na podlagi 282. člena ZPP moralo izdati zamudno sodbo, saj se toženec prvega naroka ni udeležil kljub pravilnemu vabljenju. Tožeča stranka je zadostila trditvenemu bremenu, saj s tožbo uveljavlja le regresno pravico, ker je tožena stranka po splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti izgubila pravice iz zavarovanja. V takšnem primeru zadošča, da zavarovalnica trdi in ponudi dokaze, da je bila zavarovalna pogodba kršena in kako, in da je izplačala odškodnino in koliko. Opozarja na odločitev Vrhovnega sodišča RS II Ips 789/2006 in odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1830/2009. Ugovor tožene stranke je bil zgolj pavšalen, čeprav je dokazno breme za ugovor v zvezi s previsoko izplačano odškodnino na tožencu, ki neutemeljeno izplačilo zatrjuje. Ugovorne navedbe mora substancirati in to celo v primeru, če toženec nekaterih informacij nima.

(3.) Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4.) Pritožba je utemeljena.

(5.) Pritožba je neutemeljena v delu, ko trdi, da bi sodišče moralo v zadevi izdati zamudno sodbo. Za njeno izdajo namreč ni (več) zakonske podlage, saj je bil 2. odst. 282. člena ZPP razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča z dne 4.2. 2010, opr. št. U-I-164/09 (Ur. l. RS, št. 12/2010).

(6.) Iz navedb tožeče stranke, ki jih sodišče prve stopnje povzema v obrazložitvi sodbe, izhaja, da je bila tožena stranka, ki je imela s tožečo stranko sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti po zavarovalni polici štev. ..., udeležena v prometni nesreči dne 17.12.2003 v Moravčah. Po trditvah tožeče stranke je bila tožena stranka povzročitelj prometne nesreče, zaradi dejstva, da je po nesreči zapustila kraj nesreče, ne da bi posredovala svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, pa naj bi izgubila svoje zavarovalne pravice. Tožeča stranka je oškodovancema Đ. in H. S. že izplačala odškodnino za škodo na vozilu v skupni višini 2.743,98 EUR in nematerialno škodo v višini 2.326,41 EUR S. H. ter 2.169,92 EUR S. Đ., obema pa tudi stroške zastopanja po odvetniku v znesku 495,74 oziroma 660,99 EUR. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uveljavlja zgolj povračilo izplačane nematerialne škode obema oškodovancema ter stroške zastopanja.

(7.) Glede na zgoraj navedene dejanske trditve predstavljajo pravno podlago tožbenega zahtevka določba 2. in 3. odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), sklenjena zavarovalna pogodba med tožečo in toženo stranko ter splošni pogoji AO-03 (v nadaljevanju splošni pogoji) kot sestavni del sklenjene zavarovalne pogodbe.

(8.) Tožeča stranka z navedeno tožbo torej uveljavlja odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi kršitve zavarovalne pogodbe oziroma zahtevek za povračilo izplačanih odškodnin tretjim osebam s trditvijo, da je zavarovanec, ki je povzročil škodo z uporabo motornega vozila, vozil oziroma ravnal v nasprotju z določilom 3. odstavka 7. člena ZOZP oziroma splošnimi pogoji. Za to vrsto odškodninske odgovornosti, ki se uveljavlja s tako imenovano „regresno tožbo“, pa zakon in splošni pogoji določajo tudi, katera protipravna dejanja voznika predstavljajo podlago za odškodnino, predpisujejo pa tudi dokazna pravila in ekskulpacijske razloge. Tako ima zavarovalnica na podlagi 7. točke 3. odst. 7. člena ZOZP v zvezi z 2. odst. istega člena in 7. točki 1. odst. ter 2. odst. 3. člena splošnih pogojev AO-03 pravico od zavarovanca, ki je izgubil svoje pravice iz zavarovanja, ker je po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški, zavarovanec pa po 2. odst. 3. člena splošnih pogojev AO-03 lahko dokaže, da ni kriv za obstajanje okoliščin po 7. točki 1. odst. tega člena.

(9.) V sodni praksi (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 789/2006 ter odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 841/2009, I Cp 1830/2009 in I Cp 3785/2009) in teoriji (glej komentar Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, Slovensko zavarovalno združenje, 2008, stran 73) je uveljavljeno stališče, da za regresno tožbo, glede na citirano pravno podlago, zadošča, da zavarovalnica v njej trdi in ponudi dokaze, da je bila zavarovalna pogodba kršena in kako ter da je izplačala odškodnino in koliko. Tožba, ki navedene trditve vsebuje, je sklepčna. Tožeča stranka je, na kar sama utemeljeno opozarja v svoji pritožbi, tem zahtevam zadostila in je vložena tožba torej sklepčna.

(10.) Vprašanje dodatne trditvene podlage in njenega obsega, ki jo je naknadno, že po vložitvi tako sklepčne tožbe dolžna ponuditi tožeča stranka (kar je bil tudi razlog za delno zavrnitev zahtevka), pa se navezuje na vsebino in substanciranost ugovorov, ki jih v postopku uveljavlja tožena stranka in pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Na vse to pravilno opozarja tudi pritožba. Tožena stranka tako lahko v zvezi z vloženo regresno tožbo dokazuje, da ni ravnala v nasprotju s pogodbo (v konkretnem primeru to pomeni, da ni zapustila kraja nesreče, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju), da niso podani drugi elementi, ki so potrebni za nastanek odškodninske obveznosti (na primer, da izplačana odškodnina ni pravno relevantna škoda ali da zavarovalnica škode ni izplačala v skladu z zavarovalno pogodbo ali ZOZP in podobno), da sploh ni bila kriva za nastalo škodo ali da je le sokriva in je zato regres ustrezno nižji. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je tožena stranka dejansko trdila, da kraja nezgode ni zapustila, da ni v celoti odgovorna za nastalo škodo, pa tudi to, da nihče od udeležencev nesreče ni bil telesno poškodovan in je s tem smiselno ugovarjala utemeljenosti izplačila odškodnine za nematerialno škodo, ki je predmet tega tožbenega zahtevka. Takšnega svojega ugovora pa ni konkretizirala ne v samem odgovoru na tožbo, niti ni tega storila po prejemu pripravljalne vloge tožeče stranke. V tej pripravljalni vlogi je namreč tožeča stranka ponudila med drugim tudi dodatno trditveno podlago o načinu likvidacije škode (list. št. 14 in 15), kar je dopolnila še na glavni obravnavi dne 2.9.2009. Skupaj s pripravljalno vlogo dne 2.12.2008 je tožeča stranka predložila tudi dokazila, med drugim tudi oba odškodninska zahtevka oškodovancev s celotno medicinsko dokumentacijo, ki izkazuje poškodbe, posamezne vrste škode in višino zahtevkov. Najkasneje takrat je imela tožena stranka na voljo vse potrebne informacije, da svoj ugovor konkretizira in s tem zadosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede (previsoko) izplačane odškodnine, saj golo nasprotovanje izplačilu za to vrsto škode ni bilo (več) zadostno. Pritožba ob tem utemeljeno opozarja na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 789/2006, v kateri je pojasnjeno, da dokazno breme za ugovor (previsoko) izplačane odškodnine nosi toženec, ki neutemeljeno izplačilo zatrjuje, pri čemer mora ugovorne navedbe substancirati in to celo v primeru, če nekaterih informacij nima, vendar bi si jih lahko pridobil. Kot rečeno, pa je tožena stranka tega, kljub trditvam in podatkom, ki jih je tožeča stranka ponudila, ni storila in je njen ugovor ostal na pavšalni ravni. Posledično trditveno in dokazno breme v zvezi s tem ni prešlo nazaj na tožečo stranko in je slednja brez dvoma zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede višine izplačila in to tako v pogledu oškodovanke H. S. kot tudi glede izplačila odškodnine za strah glede oškodovanca S. Đ.. Specificirala je namreč kakšne poškodbe sta utrpela oškodovanca in kakšen je bil potek zdravljenja ter nato tudi višino nematerialne škode po posameznih postavkah – pojasnila je, koliko je izplačala oškodovancema iz naslova strahu, telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter koliko za stroške zastopanja, stopnja in trajanje bolečin in strahu pa so razvidni iz priložene in tožencu torej znane dokumentacije (predvsem predloženih odškodninskih zahtevkov ).

(11.) Zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni zmogla trditvenega bremena glede višine odškodnine, je torej materialnopravno napačen. Ker je posledično dejansko stanje iz tega razloga ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče, upoštevajoč pri tem 355. člen ZPP, pritožbi ugodilo, izpodbijano delno sodbo razveljavilo ter vrača zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ocenjuje namreč, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka, pri tem upoštevajoč predvsem dejstvo, da dejanski ugovori toženca v večjem delu sploh še niso bili predmet obravnave in bi s postopkom pred pritožbenim sodiščem in kasnejšo odločitvijo bilo poseženo tudi v ustavno zavarovano pravico do pritožbe.

(12.) Pritožbeno sodišče še opozarja, da tudi sicer, zaradi navedb v odgovoru na tožbo, tožba ne more naknadno postati nesklepčna. V kolikor je sodišče prve stopnje menilo, da je glede na navedbe v odgovoru na tožbo, trditveno in dokazno breme glede pravilnosti likvidacije škode prešlo na tožečo stranko, ta pa ni navedla dovolj dodatnih dejstev, bi o tožbenem zahtevku sicer lahko odločilo, vendar le po izvedbi ustreznega dokaznega postopka.

(13.) Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.